Jedro

Zvočni posnetek, ki ni izdan z namenom tržne eksploatacije, ne more imeti pravnega položaja komercialnega fonograma.

Nekomercialni fonogram z javno priobčitivjo ne more pridobiti pravnega položaja fonograma, izdanega za komercialne namene.

Neizdani posnetki ne morejo imeti pravnega položaja komercialnih fonogramov.

Če je tožnik menil, da je toženec na prireditvah „miksal“ različne zvoke, bi moral konkretizirano zatrjevati, da so zvočni posnetki, posneti s strani njegovih terenskih zastopnikov, vsebovali dele komercialnih fonogramov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 451,88 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati glavnico v višini 6.300,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, navedenih v III. točki izreka. Za zahtevano plačilo glavnice v višini 833,56 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je zaradi umika tožbe v tem delu postopek ustavilo. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne 828,33 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. V skladu s XI. točko pripravljalne vloge z dne 27. 3. 2014 je vtoževal glavnico v višini 6.448,54 EUR. Sodišče je pri presoji komercialnosti fonogramov zmotno uporabilo kriterij njegove dostopnosti na voljo javnosti. Tretji odstavek 130. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) ne določa izključne definicije komercialnega fonograma. Napačno je stališče, da je komercialni fonogram samo tisti fonogram, ki je v zadostnem številu izvodov predan v promet. Takšno stališče je presenečenje, na katerega ni mogel reagirati. Neprimerno je, da bi bilo mogoče nekomercialne fonograme uporabljati za doseganje gospodarske koristi. Ker je sodišče navedlo, da je potrebno ugotavljati namen javne priobčitve, je zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedba v 31. točki obrazložitve je protispisna, v 33. točki obrazložitve pa sodišče ni navedlo, na katere prireditve se nanaša ugotovitev, da tožnik zahtevka ni naperil proti pravi osebi. Ker v zvezi z ugotovitvijo iz 33. točke obrazložitve sodišče ni pojasnilo dokazne ocene, je zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je izkazal javno priobčevanje fonogramov. Meni, da se ni mogoče odpovedati pravicam, ki se obvezno upravljajo kolektivno. Njegova pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonogramov se domneva. Ker toženec ni dokazal, da je na vseh prireditvah javno priobčeval nekomercialne fonograme, je sodišče kršilo pravilo o dokaznem bremenu. Ravno tako je protispisno ocenilo uporabo platforme X. Čeprav lahko v primeru „miksanja“ različnih zvokov v živo nastaja novo avtorsko delo, imetniki pravic na vhodnih fonogramih v skladu s tretjim odstavkom 33. člena ZASP ohranijo pravice. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo toženčevo dolžnost za plačilo nadomestila za prireditev Z. Ni jasno, zakaj je sledilo trditvi toženca, da je za eno prireditev plačal nadomestilo, za druge pa ne. Ravno tako je zanemarilo dejstvo, da so toženčeve priče zatrjevale objavljanje nekomercialnih glasbenih posnetkov v povezavi s sliko. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Kot bistveno je navedel, da obveznost plačila nadomestila po 130. členu ZASP nastane zgolj ob javni priobčitvi komercialnih fonogramov. Dokazno breme, da je toženec na svojih prireditvah predvajal glasbo iz komercialno izdanih fonogramov, je na tožniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v skladu s prvim odstavkom 130. člena ZASP dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo, če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve. V skladu s tretjim odstavkom 130. člena ZASP se fonogrami, ki so bili dani na voljo javnosti na način, ki omogoča posameznikom dostop do njih s kraja in v času, ki ju sami izberejo, štejejo kot fonogrami, ki so bili izdani v komercialne namene.(1) Na tožniku je torej trditveno in dokazno breme o obstoju dejstva, da je toženec priobčeval fonograme, izdane v komercialni namen. V skladu z 212. členom ZPP mora namreč stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Iz tega sledi, da je na tožencu trditveno in dokazno breme o obstoju dejstva, da je priobčeval fonograme, ki niso bili izdani za komercialni namen. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza.(2)

6. Tožnik zmotno meni, da dostopnost fonograma na voljo javnosti ni pomembna za presojo dejstva, ali je bil le-ta izdan za komercialni namen. Zvočni posnetek(3) pridobi pravni položaj komercialnega fonograma šele z izdajo, ki je namenjena tržni eksploataciji.(4) V skladu z drugim odstavkom 3. člena ZASP je fonogram izdan, ko je dokončan in pripravljen za ponudbo javnosti v zadostnem številu izvodov.(5) Primerki fonograma morajo torej biti ponujeni javnosti v razumni količini.(6) Zvočni posnetek, ki ni izdan z namenom tržne eksploatacije, ne more imeti pravnega položaja komercialnega fonograma.

7. Zmotno je tožnikovo stališče, da se obstoj njegove pravice do nadomestila pri javni priobčitvi fonogramov domneva. Nekomercialni fonogram z javno priobčitivjo ne more pridobiti pravnega položaja fonograma, izdanega za komercialne namene. Zaradi tega niso relevantne pritožbene navedbe, ki opozarjajo na dejstvo, da naj bi toženec z javno priobčitivjo nekomercialnih fonogramov dosegel gospodarsko korist. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem sklicevalo na sodbi C-135/10EU(7) in C-306/05.(8) Dejansko stanje v citiranih zadevah se v bistvenih okoliščinah razlikuje od okoliščin konkretnega primera, kjer je toženec predvajal glasbo v klubu Y. V konkretnem primeru je predstavljalo ključno pravno relevantno vprašanje ugotavljanje dejstva, ali je toženec na prireditvah javno priobčeval fonograme, izdane za komercialne namene.

8. Pritožbena navedba o napačni uporabi pravila o dokaznem bremenu ni utemeljena. Toženec je konkretizirano ugovarjal tožbenemu zahtevku z dokazno podprto trditvijo o predvajanju neizdanih posnetkov, v spis pa je kot dokaz predložil posamezne primerke posnetkov. Tožnik, ki je imel dokazni interes prepričati sodišče, da toženec ni predvajal neizdanih posnetkov, je vztrajal na materialnopravno zmotni opredelitvi pojma komercialni fonogram.(9) Ker neizdani posnetki ne morejo imeti pravnega položaja komercialnih fonogramov,(10) je toženčev dokazni uspeh prevalil procesno dokazno breme na tožnika. Tožniku je bila zagotovljena možnost izjaviti se o toženčevih navedbah in dokazih, zato izpodbijana sodba ni nedopustna sodba presenečenja.

9. V pritožbi izpostavljeno vprašanje o (ne)možnosti odpovedi(11) materialnim pravicam v zvezi z nekaterimi predloženimi posnetki v konkretnem primeru ne predstavlja pravno relevantnega vprašanja. Že sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da tožnik ni zatrjeval, da so bili ti posnetki izdani v zadostnem številu izvodov.

10. Tožnik zmotno meni, da sodišče v 33. točki izpodbijane sodbe ni pojasnilo dokazne ocene. Ob upoštevanju zapisnikov o opravljenih terenskih ogledih in priloženih vstopnic je svojo odločitev oprlo na izjave posameznikov in predstavnikov drugih organizatorjev (priloge B7 do B13 in B55) ter izpovedbo B. B. in C. C. Iz razpredelnice v 42. točki pa je tudi razvidno, na katere prireditve se nanaša ugotovitev, da tožnik zahtevka ni naperil proti pravi osebi.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je obrazložitev sodišča v 31. točki protispisna in da je sodišče protispisno povzelo uporabo platforme X. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena je podana v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik pa v pritožbi ne konkretizira nepravilnega prenosa določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo.(12) Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je računalniški program X tehnični pripomoček za ustvarjanje, mešanje in tehnično obdelavo zvoka. Če je tožnik menil, da je toženec na prireditvah „miksal“ različne zvoke, bi moral konkretizirano zatrjevati, da so zvočni posnetki, posneti s strani njegovih terenskih zastopnikov, vsebovali dele komercialnih fonogramov.(13)

12. Zmotna je pritožbena navedba, da je tožnik od toženca zahteval 6.448,54 EUR s pripadajočimi obrestmi, saj je v pripravljalni vlogi z dne 6. 3. 2015 izrecno navedel, da vztraja na plačilu 6.300,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec je za prireditve, kjer so bili nesporno predvajani komercialni fonogrami, toženki nadomestilo plačal, glede ostalih prireditev pa je konkretizirano ugovarjal temelju in višini tožbenega zahtevka. Zaradi tega ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi sodišče napačno ocenilo toženčevo dolžnost plačila nadomestila za prireditev Z. 13. Razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih so jasni, popolni, razumljivi in med njimi ni nasprotij. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke druge odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožnik ob dokazno podprtih ugovorih toženca ni izkazal javnega priobčevanja komercialnih fonogramov.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). O stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podal toženec, je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife. Tožencu je priznana nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 v višini 350,40 EUR ter stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 451,88 EUR. V primeru zamude s plačilom bo tožeča stranka dolgovala tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti (Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006).

Op. št. (1): Prim. tudi četrti odstavek 15. člena Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih.

Op. št. (2): Prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča z dne 9.12.2010, opr št. II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007. Op. št. (3): V skladu z drugim odstavkom 128. člena ZASP je fonogram posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestka zvokov, razen če gre za posnetek, ki je vključen v avdiovizualno delo.

Op. št. (4): Prim. M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 313. Op. št. (5): Ibidem, str. 24. Op. št. (6): V skladu z 2.e) členom Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih pomeni izdaja fonograma ponujanje fonograma javnosti s soglasjem imetnika pravic pod pogojem, da so ti primerki ponujeni javnosti v razumni količini.

Op. št. (7): Prim. zadevo C-135/10 (SCF vs. Marco Del Corso) z dne 15. 3. 2012, kjer je sodišče EU odločilo, da predvajanje fonogramov v zasebni zobozdravstveni čakalnici ne pomeni priobčevanja javnosti.

Op. št. (8): Prim. zadevo C-162/10 (Phonographic Performance (Ireland) Limited vs. Ireland, Attorney General) z dne 15. 3. 2012, kjer je sodišča EU odločilo, da s predvajanjem fonogramov v hotelskih sobah uporabnik javno priobčuje varovane vsebine v smislu 8. člena Direktive 2006/115. Op. št. (9): Prim. tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 27. 3. 2014, list. št. 82, in tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 30. 6. 2015, list. št. 131. Op. št. (10): Prim. tudi M. M Walter, S. von Lewinski, European copyright law, A commentary, Oxford University Press, 2010, str. 322. Op. št. (11): Prim. priloge B 29 do B 49. Op. št. (12): Prim. J Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 312. Op. št. (13): Prim. Ž. Rejc, K. Artnak, Miksanje glasbe ter varstvo pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, Pravna praksa, 2015, št. 49-50, str. 16-17.