Jedro

Pravna podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka je v določilu 542. člena ZKP. Gre za posebej urejeni primer odškodninske odgovornosti države za škodo, ki je bila povzročena z neutemeljenim priporom. Podlaga tej odgovornosti ni protipravnost ravnanja predstavnika oblasti, temveč zadošča, da se je v kazenskem postopku izkazalo, da je bil odvzem prostosti neutemeljen zaradi razlogov, opisanih v 1., 2. in 4. točki prvega odstavka in drugem odstavku 542. člena ZKP. Omenjenim razlogom je skupno, da je bil izid kazenskega postopka za pripornika ugoden.

Če torej ne bi bilo navedenega oškodovankinega umika predloga za pregon, izid kazenskega postopka za tožnika ne bi bil ugoden. Podana je torej okoliščina iz 1. točke prvega odstavka 538. člena ZKP zaradi katere, glede na določilo tretjega odstavka 542. člena ZKP, tožnik nima pravice do povrnitve škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 03. 2009 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.112,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen.

2. Tožena stranka je v pravočasni pritožbi proti takšni odločitvi uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Meni, da v obravnavani zadevi ni dokazana protipravnost ravnanja državnih organov, saj sprememba predpisa v korist obdolženca ne more biti protipravna. Postopek je bil ustavljen le zaradi umika predloga za pregon oškodovancev, ne pa zaradi državnega organa. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi bilo treba uporabiti določbo 3. odstavka 542. člena ZKP oziroma 1. točke prvega odstavka 542. člena v zvezi z 1. točko prvega odstavka 538. člena ZKP, po kateri tožnik ni upravičen do odškodnine.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane vmesne sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravna podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka je v določilu 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Gre za posebej urejeni primer odškodninske odgovornosti države za škodo, ki je bila povzročena z neutemeljenim priporom. Podlaga tej odgovornosti ni protipravnost ravnanja predstavnika oblasti (prim. 26. člen ustave), temveč zadošča, da se je v kazenskem postopku izkazalo, da je bil odvzem prostosti neutemeljen (30. člen ustave) zaradi razlogov, opisanih v 1., 2. in 4. točki prvega odstavka in drugem odstavku 542. člena ZKP. Omenjenim razlogom je skupno, da je bil izid kazenskega postopka za pripornika ugoden (D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 1028).

6. Zakon pa za pravico do odškodnine določa tudi negativen pogoj (3. odstavek 542. člena ZKP. Do povrnitve škode nima pravice tisti, ki je odvzem prostosti povzročil sam s svojim nedovoljenim ravnanjem, v primerih iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 542. člena (če je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena; če je prestajal prostostno kazen, v zvezi z obnovo kazenskega postopka ali z zahtevo za varstvo zakonitosti pa mu je bila izrečena krajša prostostna kazen, kot jo je že prestal, ali mu je bila izrečena kazenska sankcija, ki ni bila v odvzemu prostosti, ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen) pa tudi, če so bile podane okoliščine iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 538. člena ZKP. Pritrditi je treba ugovoru tožene stranke, da je bil za tožnika ugoden izid kazenskega postopka pogojen z okoliščino iz 1. točke prvega odstavka 538. člena ZKP oziroma z oškodovančevim umikom predloga za pregon.

7. Tožnik je bil s sodbo Višjega sodišča v L. z dne 28. 01. 2009, opr. št. III Kp 146/2008, oproščen obtožbe storitve kaznivega dejanja, ki je bil predmet obtožbe. Kazensko sodišče je ugotovilo, da v obtožbi opisano dejanje, zaradi sprememb Kazenskega zakonika (KZ-1) pred odločanjem o pritožbi, ne vsebuje več enega od elementov kaznivega dejanja nasilništva po KZ-1. V takem primeru izreče sodišče oprostilno sodbo, razen če preostali dokazani zakonski znaki pomenijo privilegirano obliko kaznivega dejanja ali kakšno drugo kaznivo dejanje, za katero lahko sodišče izreče obsodilno sodbo, ne da bi prekoračilo obtožbo, in ob nadaljnjem pogoju, da so za izrek obsodilne sodbe podane tudi druge procesne predpostavke npr. predlog oškodovanca za pregon (mag. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 742). Iz omenjene sodbe kazenskega sodišča izhaja, da v opisu dejanja, ki je bilo predmet obtožbe, po spremembi zakona, niso več zajeti vsi znaki kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 296. člena KZ-1, so pa v njem zajeti znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 135. člena KZ-1. V skladu z določbo 2. odstavka 135. člena KZ-1 se pregon za to kaznivo dejanje začne le na predlog. Tega pa je oškodovanka umaknila, kot je ugotovilo kazensko sodišče v omenjeni sodbi. Ugotovilo je še, da navedena okoliščina izključuje nadaljnji kazenski pregon obdolženca (str. 5 sodbe). Če torej ne bi bilo navedenega oškodovankinega umika predloga za pregon, izid kazenskega postopka za tožnika ne bi bil ugoden. Podana je torej okoliščina iz 1. točke prvega odstavka 538. člena ZKP zaradi katere, glede na določilo tretjega odstavka 542. člena ZKP, tožnik nima pravice do povrnitve škode.

8. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ni pomembno, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake drugega kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog. Izpodbijano vmesno sodbo je bilo zato treba spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (5. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9.Tožnik v pravdi ni uspel, zato je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.112,50 EUR (1. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o toženkinih stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj tožena stranka teh stroškov ni opredeljeno zahtevala.