Jedro

Napačno je stališče, da je rok, določen v javnem razpisu (10. 11. 2006) lahko podaljšljiv izključno preko drugačnega dogovora pogodbenih strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek (2.302,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrne; - v 3. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 360,50 EUR, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obresti od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo v plačilo 2.302,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka), v presežku (za plačilo 2.155,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 16. 12. 2006 dalje do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) ter toženi stranki v plačilo naložilo pravdne stroške, v znesku 483,90 EUR, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnih obresti (3. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ter da tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Tožeči stranki je bila pritožba pravilno vročena. Odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku z obrazložitvijo, da pogodbeno določeni rok (10. 11. 2006), ni fiksni rok (4. odstavek 104. člena OZ), Pogodba št. PO-U3-ZAP/04-10 o dodelitvi nepovratnih sredstev za spodbujanje zaposlovanja in samozaposlovanja kadrov z najmanj VII. stopnjo izobrazbe na območju občin Bovec, Kobarid in Tolmin v letu 2004 (v nadaljevanju: Pogodba; A2) pa s potekom roka ni prenehala po samem zakonu (1. odstavek 104. člena OZ). Če bi tožena stranka želela od Pogodbe odstopiti, bi tožeči stranki morala dati primeren rok za izpolnitev pogodbene obveznosti na predložitev zahtevka za sofinanciranje (2. odstavek 105. člena OZ). Ker tožena stranka takega roka tožeči stranki ni dala, je tožena stranka pravočasno izpolnila svojo pogodbeno obveznost po 6. členu Pogodbe s tem, ko je 15. 11. 2006 toženi stranki predložila zahtevek za sofinanciranje za leto 2006. S tem je sodišče presodilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen (1. točka izreka sodbe). V preostalem je tožbeni zahtevek (na plačilo 2.155,24 EUR zzo) sodišče prve stopnje zavrnilo in je v tem delu sodba že pravnomočna (2. točka izreka sodbe).

Pritožbeno sodišče materialnopravni razlagi določb Pogodbe, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, ne more slediti. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka od tožene stranke pridobila sredstva za sofinanciranje na podlagi uspešne prijave na Javni razpis za spodbujanje zaposlovanja in samozaposlovanja kadrov z najmanj VII. stopnjo izobrazbe na območju občin Bovec, Kobarid in Tolmin v letu 2004 (Ur. l. RS, št. 95/2004, z dne 27. 08. 2004; v nadaljevanju: javni razpis; B1). Tožeči stranki je bilo sofinanciranje potrjeno s sklepom Agencije Republike Slovenije za regionalni razvoj, št. 4012-25/2004-40, izdanim dne 27. 10. 2004. Podpis Pogodbe je sledil v začetku leta 2005. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je v danem primeru Pogodbo presojalo po določilih 104. in 105. člena OZ. Tožena stranka je v javnem razpisu nedoločenemu krogu subjektov obljubila, da jim, ob izpolnjevanju razpisnih pogojev, brezplačno nameni določena sredstva. O enaki vrednosti vzajemnih dajatev, ki je značilna za obligacijskopravne pogodbe, v tem primeru ni mogoče govoriti (8. člen OZ). Namen javnega razpisa je bil spodbujanje delodajalcev za novo zaposlovanje kadrov z najmanj VII. stopnjo izobrazbe (iz Posočja, drugih predelov Slovenije in tujine) v Posočju (točka II.1 javnega razpisa), za kar je tožena stranka rezervirala okvirno višino nepovratnih sredstev za leto 2004, 2005 ter 2006, kot je razvidna iz točke I.2 javnega razpisa. Zato je pravilna uporaba določil o prenehanju obveznosti v primeru javne obljube nagrade oziroma primer razpisa (od 207. člena do 211. člena OZ), ki primere, kot je predmetni, posebej ureja. Obveznost tistega, ki je nagrado obljubil, preneha, če mu v roku, ki je določen v razpisu, nihče ne sporoči, da je opravil dejanje, dosegel uspeh ali sploh izpolnil v javnem razpisu postavljene pogoje; če ni določil nobenega roka, pa po enem letu od objave razpisa (211. člen OZ).

Rok, katerega pravna narava je sporna med pravdnima strankama, je bil določen najprej z javnim razpisom (točka III.9, B1), nato še v Pogodbi (2. odstavek 6. člena Pogodbe). Napačno je stališče, da je rok, določen v javnem razpisu (10. 11. 2006) lahko podaljšljiv izključno preko drugačnega dogovora pogodbenih strank (104. in 105. člen OZ). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo težo dejstva, da je ena od pogodbenih strank javni proračunski uporabnik, predmet Pogodbe pa javna sredstva, pridobljena na podlagi javnega razpisa. Podlaga za sprejem pogodbe (in s tem morebitne omejitve) so bile že vključene tudi v samo besedilo Pogodbe (A2), v 1. členu. Osnova za izplačilo sredstev bo s strani skrbnika pogodbe agencije potrjen zahtevek za sofinanciranje, ki ga bo pripravil prejemnik (6. člen Pogodbe).

S potekom roka (10. 11. 2006) in ob ugotovitvi, da je tožena stranka zahtevek predložila šele 15. 11. 2006, to je z zamudo, je obveznost tožene stranke po javnem razpisu in Pogodbi prenehala (211. člen OZ), z razlago pogodbenih določil pa ne more biti rok iz javnega razpisa podaljšljiv. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu (na plačilo 2.302,20 EUR zzo) zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP). Posledično je spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (3. točka izreka sodbe).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožena stranka v pravdi uspela v celoti, ji mora tožeča stranka v celoti povrniti stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je toženi stranki že odmerilo pravdne stroške, v skupni višini 360,50 EUR. Ker se tožena stranka zoper tako odmero ni konkretno pritoževala, je pritožbeno sodišče na novo upoštevalo le uspeh tožene stranke v pravdi, ki je sedaj uspela 100 %. Tožeča stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 360,50 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, je odločanje o njih odpadlo.