Jedro

26. člen URS je temeljna pravna podlaga odškodninske odgovornosti države zaradi škode, ki jo oškodovancu v zvezi z opravljanjem službe oz. druge dejavnosti s protipravnim ravnanjem povzroči državni organ. Da bi bila država neposredno odškodninsko odgovorna (v razmerju do oškodovanca) tudi za protipravna ravnanja nosilcev javnih pooblastil (ali organov lokalne skupnosti) ta ustavna določba ne predpisuje (po oceni pritožbenega sodišča niti ob uporabi ekstenzivne razlage), prav tako pa te pravne podlage ni najti v obstoječi zakonski ureditvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zneska 46.884,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2015 do plačila: tožeča stranka pa mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 931,77 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 584,08 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 46.884,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2015 do plačila. Višji obrestni zahtevek je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 2.718,54 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji zakoniti pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi opozarja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvršitelj nosilec javnih pooblastil. Pravni teoretiki in tudi sodna praksa so si enotni, da je ustavna določba 26. člena podnormirana, zato jo sodišča obravnavajo ob uporabi splošnih pravil civilnega prava o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti, zlasti v okviru instituta odgovornosti za ravnanje drugega (147. in 148. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Po mnenju komentatorja 26. člena Ustave se vprašanje, kdo je odgovoren za škodo, lahko pokaže za sporno ravno v primeru, ko je država izvrševanje posameznih zadev prenesla na organe lokalne skupnosti in vrši nadzor nad primernostjo in strokovnostjo njihovega dela. Enako velja za primer, ko je bilo izvrševanje posameznih zadev izvrševanja oblasti preneseno na osebe zasebnega prava. V razmerju do nosilcev javnih pooblastil ni mogoče sprejeti enakega stališča glede odgovornosti države za njihovo ravnanje, kot glede odgovornosti države za ravnanje njenih državnih organov, saj država do nosilcev javnih pooblastil nima enakega razmerja kot do svojih organov. Po mnenju prof. dr. Rajka Pirnata bi lahko država odgovarjala le za škodo, ki bi izvirala iz pomanjkljivega nadzora državnih organov nad nosilci javnih pooblastil, torej iz protipravnega ravnanja državnega organa, ne pa samega nosilca javnih pooblastil. Tudi iz članka dr. Mileta Dolenca ni mogoče potegniti enostavnega zaključka, do kakršnega je prišlo v konkretnem primeru sodišče prve stopnje. Avtor je le opozoril, da bi bilo mogoče z dokaj ekstenzivno razlago Ustave zagovarjati odškodninsko odgovornost države za dejanja stečajnih upraviteljev, pri čemer pa je tudi izrecno opozoril na pomanjkljivo zakonsko ureditev glede odgovornosti za ravnanja nosilcev javnih pooblastil. Odveč je tudi očitek sodišča prve stopnje, da sodba, na katero se je sklicevala v postopku na prvi stopnji tožena stranka, predstavlja osamljen primer, saj po drugi strani ni prav nobene sodbe, ki bi potrjevala stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Po oceni pritožbe je razlaga, kot je v konkretnem primeru sprejelo sodišče prve stopnje, absolutno preširoka. Država smo pravzaprav davkoplačevalci. Prevelik obseg odškodninske odgovornosti države zato ni v javnem interesu. Odgovornost izvršiteljev je urejena v 289. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem je izvršitelj odgovoren za vso škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja ali opustitve dolžnosti, ki jih ima po zakonu, podzakonskih aktih in odredbah sodišča. Obvezno je tudi zavarovanje izvršiteljeve poklicne odgovornosti, in sicer zaradi tega, da oškodovanec lažje pride do povračila škode, nastale zaradi ravnanj ali opustitev izvršitelja. Izvršitelj odgovarja tudi za delo svojega namestnika in svojih pomočnikov. V tej zvezi pritožba opozarja tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 404/2014. Zaključek sodišča prve stopnje, da konkretna zavarovalna polica ne krije odškodninske odgovornosti v zvezi z ugotovljenim protipravnim ravnanjem izvršitelja, je preuranjen in pomanjkljiv. Novela ZIZ-J je začela veljati šele leta 2014. Takrat je zakon predpisal nov pogoj za imenovanje izvršitelja, in sicer, da mora imeti izvršitelj sklenjeno zavarovanje, ki krije njegovo odškodninsko odgovornost iz 285. člena ZIZ. Vendar pa je bil v konkretnem primeru izvršitelj imenovan še preden je stopila v veljavo ta novela. Nobenega razloga zato ni, da bi konkretni izvršitelj moral izpolnjevati omejeni pogoj. Način preverjanja ustreznosti sklenjenega zavarovanja za dotlej (do ZIZ-J iz leta 2014) za že imenovane izvršitelje posebej ni bil predpisan. V konkretnem primeru je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti, izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

5. Določba 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS) se nanaša na odškodninsko odgovornost za protipravno izvajanje oblasti. Po tej ustavni določbi je vsak (fizična ali pravna oseba) odškodninsko zaščiten pred protipravnim ravnanjem državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, in sicer je pravno pomembno ravnanje pri delu ali v zvezi z delom, to je izvrševanje oblasti, katerega posledica je nastanek škode. V tej zvezi je treba seveda upoštevati, da omenjena ustavna določba nikakor ne rešuje vseh odprtih vprašanj ter da je matično pravno področje za povrnitev škode obligacijsko pravo, ki ureja razmerja med enakopravnimi pravnimi subjekti. Zaradi tega morajo sodišča obravnavati odškodninsko odgovornost za protipravno izvajanje oblasti ob uporabi splošnih pravil obligacijskega prava o neposlovni odškodninski odgovornosti, zlasti v okviru instituta odgovornosti za ravnanje drugega (147. in 148. člen OZ).

6. 26. člen URS je temeljna pravna podlaga odškodninske odgovornosti države zaradi škode, ki jo oškodovancu v zvezi z opravljanjem službe oz. druge dejavnosti s protipravnim ravnanjem povzroči državni organ. Da bi bila država neposredno odškodninsko odgovorna (v razmerju do oškodovanca) tudi za protipravna ravnanja nosilcev javnih pooblastil (ali organov lokalne skupnosti) ta ustavna določba ne predpisuje (po oceni pritožbenega sodišča niti ob uporabi ekstenzivne razlage), prav tako pa te pravne podlage ni najti v obstoječi zakonski ureditvi. Res je sicer, da je mogoče na prvi pogled zastopati stališče (ekstenzivna razlaga omenjene ustavne norme), da se država te odškodninske odgovornosti ne more povsem razbremeniti že samo zato, ker je nalogo, ki ji je zaupana, prenesla na nosilca javnih pooblastil (ki je subjekt zunaj državne uprave, a je pooblaščen za izvrševanje nalog državne uprave - drugi odstavek 121. člena Ustave RS)1, upoštevaje ob tem, da se v pravu odškodninske odgovornosti države ne prepletajo le norme nacionalnega javnega in zasebnega prava, marveč tudi norme in koncepti prava EU, pa tudi prava EKČP2. Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča nacionalna pravna ureditev s področja izvršilnega sodnega postopka to vprašanje na sistemskem nivoju ustrezno uredila na takšen način, da je za protipravno ravnanje nosilca javnih pooblastil (izvršitelja3 in njegovih namestnikov oz. pomočnikov) odškodninsko odgovoren sam nosilec javnih pooblastil (izvršitelj - 289. člen ZIZ), ki je dolžan ob nastopu funkcije skleniti tudi zavarovalno pogodbo za morebitno škodo, za katero je po zakonu odgovoren. V tej zvezi določi minister, pristojen za pravosodje tudi najnižjo zavarovalno vsoto, za katero mora izvršitelj skleniti zavarovalno pogodbo (prvi in drugi odstavek 285. člena ZIZ). Na ta način so posamezni oškodovanci (za škodo, ki jim jo ob protipravnem izvajanju oblasti povzroči izvršitelj) pravno dovolj zavarovani (v smislu pravice do povrnitve škode), zato ni najti nobenega razumnega razloga za preširoko razlago 26. člena URS, in sicer v smeri objektivizacije odškodninske odgovornosti države za protipravno ravnanje organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil (npr. izvršitelja) ne glede na svoje ravnanje (ravnanje državnega organa) in tudi ne glede na svoje zmožnosti. Na tem mestu namreč ne gre kar tako spregledati, da odškodninska odgovornost države pomeni, da se škoda povrne iz državnega proračuna, ki je sestavljen predvsem iz denarja davkoplačevalcev. V tem smislu (odškodninska odgovornost države) smo država pravzaprav davkoplačevalci. Določba 26. člena URS po oceni pritožbenega sodišča torej ne določa, da je država odškodninsko odgovorna za protipravno ravnanje nosilca javnih pooblastil (ali organa lokalne skupnosti), temveč je v tej ustavni normi na načelni ravni urejena le pravica oškodovanca do povračila škode, ki mu jo v zvezi z izvajanjem oblastne vloge s protipravnim ravnanjem povzroči državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil. Država torej ne more odgovarjati za morebitno nepravilno (protipravno) ravnanje izvršitelja. Izvršitelji niso zaposleni delavci sodišča, temveč so nosilci javnih pooblastil, ki so imenovani s strani pravosodnega ministra. Za svoja protipravna ravnanja ali opustitve v okviru opravljanja svojih del in nalog izvršitelja pa odgovarjajo izvršitelji samostojno in imajo v ta namen tudi zakonsko predpisano obveznost sklenitve obveznega zavarovanja poklicne odgovornosti4. 7. Povsem nekaj drugega pa je vprašanje odškodninske odgovornosti države za lastno ravnanje v zvezi z izvršiteljem. Država bi namreč po tej podlagi lahko odgovarjala za (nepravilno) izbiro izvršitelja ali za pomanjkljiv nadzor nad njegovim delom. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pristojni državni organ ob imenovanju D. R. opustil dolžno skrbnost iz razloga, ker je bila omenjena oseba imenovana za izvršitelja, čeprav sploh ni izpolnjevala vseh pogojev za imenovanje (ni imela sklenjenega zavarovanja, ki bi krilo izvršiteljevo odškodninsko odgovornost zaradi protipravnega ravnanja pri opravljanju del in nalog izvršitelja - 9. točka prvega odstavka 281. člena ZIZ). Vendar pa na tem mestu pritožba pravilno opozarja, da je bil D. R. imenovan za izvršitelja pred uveljavitvijo novele ZIZ-G iz leta 2014 (šele ta zakonska novela je v 69. členu kot pogoj za imenovanje izvršitelja predpisala tudi sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti), kar pomeni, da je D. R. ob imenovanju za izvršitelja izpolnjeval vse takrat predpisane zakonske pogoje iz prvega odstavka 281. člena ZIZ. Prav tako novela ZIZ-G ni predpisala, da bi bilo treba preverjati ustreznost sklenjenega zavarovanja poklicne odgovornosti tudi za dotlej (do uveljavitve novele ZIZ-G) že imenovane izvršitelje.

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je to razvidno iz izreka te sodne odločbe.

9. Tožena stranka je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 931,77 EUR (za odgovor na tožbo 1000 odvetniških točk, za pristop na prvi narok za glavno obravnavo 1000 odvetniških točk in 30 odvetniških točk za materialne stroške), poleg tega pa je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 584,08 EUR (za sestavo pritožbe 1250 odvetniških točk in 22,5 odvetniških točk za materialne stroške).

1 Mile Dolenc, Odškodninska odgovornost stečajnih upraviteljev in odgovornost države zanje, Pravni letopis 2013, stran 226. 2 Damjan Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis, 2013, stran 141. 3 Izvršitelj ima v izvršilnem postopku položaj procesnega organa sodišča, ki je posamezna procesna dejanja v postopku upravičen in dolžan opravljati. 4 Enako sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 625/2009, podobno tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 404/2014.