Jedro

Pri presoji učinkovanja prisilne poravnave so merodajni datumi nastanka obveznosti in ne njihove zapadlosti zato, ker se z dnem začetka postopka prisilne poravnave vse obstoječe terjatve do dolžnika štejejo za dospele (37. člen ZPPSL).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči glavnico v višini 4.172,93 EUR z obrestmi po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani St 181/02 z dne 20.5.2003. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 1.449,79 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo obveznost plačila glavnice v višini 15.439,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih delnih plačil ter obveznost povrnitve pravdnih stroškov tožeče stranke z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi. Meni, da za presojo, ali se učinki potrjene prisilne poravnave nanašajo na neko terjatev, ni odločilno, kdaj ta terjatev zapade, temveč kdaj je ta terjatev nastala. Sklicuje se na 37. člen ZPPSL in poudarja, da je terjatev, ki jo je tožnik plačal kot porok, nastala na podlagi pogodb, ki sta bili sklenjeni pred dnevom začetka prisilne poravnave, tj. 22.10.2002, in kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato bi moralo le-to tožbeni zahtevek zavrniti najmanj v višini, ki presega znesek po potrjeni prisilni poravnavi. Sodišče prve stopnje tudi nepravilno enači dan zapadlosti meničnega dolga z dnevom zapadlosti terjatve F. do tožene stranke. Tožena stranka nasprotuje tudi sodišču prve stopnje, da terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko ni zastarala. Upoštevajoč ugotovitev, da tožnik ni obvestil tožene stranke o izvršilnem postopku, ki je tekel zoper njega, bi moralo ob pravilni uporabi 1031. člena OZ ugotoviti tudi, ali je bila takrat, ko je porok plačal, terjatev zoper toženo stranko že zastarana. Tega sodišče ni ugotavljalo, ker je ugotavljalo samo, ali je bila terjatev zastarana ob sprožitvi izvršilnega postopka, ne pa tudi, ali bi bila terjatev zastarana takrat, ko je tožnik plačal družbi F.. Priglaša stroške s pritožbo.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je terjatev nastala šele po začetku postopka prisilne poravnave, da je sklicevanje tožene stranke na 37. člen ZPPSL prepozno ter da je tožeča stranka pridobila regresno pravico zahtevati plačilo šele ob plačilu zahtevanega zneska. Glede ugovora zastaranja meni, da je upnik prekinil zastaranje zoper tožečo stranko s tem, ko je zoper njo sprožil izvršilni postopek za plačilo obveznosti tožene stranke. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi na podlagi 1028. člena OZ v celoti ugodilo regresnemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska, ki ga je kot porok za toženčevo kreditno obveznost poravnala toženčevemu upniku. Tožena stranka se je v postopku na prvi stopnji, kakor tudi v obravnavani pritožbi, zahtevka branila z dvema ugovoroma, tj. z ugovorom zastaranja ter s smiselnim sklicevanjem na pravilo 63. člena ZPPSL. Glede prvega se je pritožbeno sodišče že izreklo v svoji odločbi II Cp 5485/2007 z dne 4. 6. 2008, v kateri je pojasnilo, da bi lahko glavni dolžnik uveljavljal zastaranje zoper svojega poroka zgolj v primeru, ko bi bil porok takšen ugovor zoper upnika lahko uveljavljal v trenutku, ko je bil zoper njega sprožen izvršilni postopek, pa tega ni storil. Ker pa obveznost tožene stranke v trenutku vložitve predloga za izvršbo zoper tožnika še ni zastarala, tožeča stranka opisanega abstraktnega dejanskega stanu 1031. člena OZ v konkretnem primeru ni uresničila.

Treba pa je pritrditi pritožbi tožene stranke v tistem delu, v katerem ugovarja, da ni zavezana k plačilu celotnega vtoževanega zneska ter pripadajočih zamudnih obresti, ker na porokovo regresno pravico učinkuje potrjena prisilna poravnava z dne 20.5.2003. V skladu s 63. členom ZPPSL je namreč na podlagi potrjene prisilne poravnave dolžnik oproščen obveznosti, da izplača upniku v potrjeni prisilni poravnavi naveden odstotek, pri čemer se v skladu s potrjeno prisilno poravnavo odložijo tudi plačilni roki. V tem obsegu je dolžnik oproščen obveznosti tudi do tistih, ki jim gre pravica do regresa. To pa pomeni, da so te osebe v skladu z izrecno določbo 60. člena ZPPSL, sicer dolžne upniku izpolniti celotno obveznost, ne glede na pogoje prisilne poravnave, vendar pa bodo od dolžnika lahko zahtevale povrnitev tistega, kar so plačale upniku, zgolj do višine in v rokih, določenih s prisilno poravnavo. Kot opozarja teorija (primerjaj Nina Plavšak, ZPPSL s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000, str. 293), je namreč namen takšne ureditve v tem, da dolžnik ne sme biti v primeru, ko za terjatev upniku poleg njega odgovarja še kdo drug, v slabšem položaju, kot v primeru, ko bi za terjatev jamčil samo on.

Zaradi obrazloženega zatorej v smislu učinkovanja prisilne poravnave na porokovo regresno pravico ni pomemben trenutek njene zapadlosti ali nastanka, temveč trenutek nastanka (in ne zapadlosti) temeljne obveznosti, za katero osebno jamči porok. Ker je v obravnavanem primeru ta obveznost nastala s sklenitvijo kreditne pogodbe št. 6/2001 dne 14. 2. 2001 in 10. 5. 2002, kar je antecedenčno začetku postopka prisilne poravnave 22. 10. 2002, s katerim nastopijo njene pravne posledice, lahko tožeča stranka kot porok zahteva od toženca povrnitev plačanega zneska zgolj pod pogoji potrjene prisilne poravnave. V izogib nejasnostim pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da so pri presoji učinkovanja prisilne poravnave merodajni datumi nastanka obveznosti in ne njihove zapadlosti zato, ker se z dnem začetka postopka prisilne poravnave vse obstoječe terjatve do dolžnika štejejo za dospele (37. člen ZPPSL).

V postopku na prvi stopnji je bilo neprerekano dejstvo (navedeno pa izhaja tudi iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 181/02 z dne 20.5.2003), da je bilo v prisilni poravnavi nad toženo stranko dogovorjeno 20-odstotno plačilo ugotovljenih terjatev z obrestmi po medbančni ponderirani obrestni meri od potrjene prisilne poravnave do plačila. Pritožbeno sodišče je zato zaradi napačne uporabe zgoraj navedenih materialnopravnih določb izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku zgolj do navedene višine, torej za znesek 4.172,93 EUR glede glavnice (kar predstavlja 20 odstotkov od višine obveznosti tožene stranke po kreditni pogodbi z upnikom), glede obrestnega dela zahtevka pa do višine medbančne ponderirane obrestne mere kot po citiranem sklepu.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pri odmeri je upoštevalo priglašene stroškovne postavke pravdnih strank, Odvetniško tarifo ter Zakon o sodnih taksah. Tožeči stranki je priznalo 1.294,38 EUR iz naslova vrednosti odvetniških storitev, 2 odstotka materialnih stroškov od vrednosti sestave tožbe v višini 4,59 EUR, 20-odstotni DDV od vsote navedenih zneskov v višini 259,79 EUR, 42,85 EUR stroškov zaradi plačila parkirnine in kilometrine ter 162,33 EUR sodnih taks. Skupaj torej 1.763,94 EUR. Toženi stranki je priznalo 1.689,74 EUR odvetniških storitev, 46,35 EUR materialnih stroškov, 337,95 EUR iz naslova DDV ter 85,13 EUR sodnih taks. Skupaj torej 2.112,82 EUR (natančnejša odmera stroškov na prvi in drugi stopnji je razvidna iz specifikacije na stroškovnikih pravdnih strank). Odmerjene pravdne stroške je strankama prisodilo glede na njun uspeh v pravdi v skladu s 154. členom ZPP. Ker je tožeča stranka uspela zgolj z 20-odstotki vtoževanega zneska, pri čemer so z ugotavljanjem temelja zahtevka pred sodiščem prve stopnje nastali zanemarljivi stroški, je pritožbeno sodišče tožeči stranki prisodilo 352,79 EUR, toženi stranki pa 1.690,26 EUR, po pobotanju navedenih zneskov pa tožeči stranki naložilo v plačilo 1.337,47 EUR pravdnih stroškov tožene stranke pred sodiščem prve stopnje.

V pritožbenem postopku je tožeči stranki priznalo 229,5 EUR stroškov odvetniških storitev, 4,59 EUR materialnih stroškov ter 20-odstotni DDV od vsote navedenih zneskov, tj. 46,82 EUR. Skupaj torej 280,91 EUR, čemur je prištelo še strošek plačila sodnih taks v višini 154,39 EUR, kar pomeni skupaj 435,3 EUR pravdnih stroškov na drugi stopnji. Toženi stranki je priznalo 292,61 EUR stroškov odvetniških storitev, 5,74 EUR materialnih stroškov, 20-odstotni DDV od vsote navedenih zneskov, tj. 58,52 EUR, k čemur je prištelo še 308,80 EUR sodnih taks. Skupaj torej 659,93 EUR pritožbenih stroškov. Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku propadla z ugovorom zastaranja, uspela pa v delu, ki se nanaša na plačilo pod pogoji potrjene prisilne poravnave, ji je pritožbeno sodišče odmerjene stroške prisodilo do polovice, tj. v višini 329,97 EUR. V enakem odstotku je odmerjene pritožbene stroške prisodilo tudi tožeči stranki, tj. 217,65 EUR, saj je z ugovorom zastaranja popolnoma uspela, medtem ko ji sodišče druge stopnje glede obsega porokove regresne pravice v konkretnem primeru ni sledilo. Po pobotanju je tožeči stranki naložilo v plačilo 112,32 EUR pravdnih stroškov tožene stranke na drugi stopnji. Skupaj s stroški tožene stranke na prvi stopnji torej 1.449,79 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka iz 313. člena ZPP do plačila.