Jedro

Pritožbeno sodišče na načelni ravni nima pomislekov glede dopustnosti vročanja v civilnem postopku skladno z določili Haaške konvencije v civilnem postopku z dne 1.3.1994, na katero se je sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Določbe 1. točke 1. odstavka in 2. odstavka 6. člena navedene konvencije izrecno dopuščajo vročanje neposredno po pošti.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj iz okoliščine, da tožeča stranka ni uspela pred pristojnim sodiščem v Republiki Makedoniji za priznanje sodbe, ki jo je izdalo Okrožno sodišče v Celju opr. št. II Pg 230/2000, samo po sebi še ni mogoče sklepati na nezakonitost ravnanja slovenskega sodišča pri izdaji sodbe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnjo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 36.444,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 25.565,00 EUR od 18.3.1999 dalje, od zneska 653,00 EUR od 16.7.1998 dalje in na znesek 10.236,00 EUR od 6.1.1999 dalje. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 921,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo v pritožbenem roku vložila tožeča stranka zaradi zmotne in nepolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo škode, ki naj bi ji nastala z nezakonitim ravnanjem Okrožnega sodišča v Celju, v postopku vodenem na podlagi tožbe tožeče stranke pod opr. št. II Pg 230/2000, v katerem je od tožene stranke I. S. d.o.o. Skopje. uveljavljala plačilo pogodbenih obveznosti. Okrožno sodišče v Celju naj bi 22.11.2002 izdalo zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 8.1.2003, v zvezi s katero pa tožeča stranka ni uspela v postopku pred pristojnim sodiščem v Republiki Makedoniji za priznanje sodbe Okrožnega sodišča v Celju, saj je bil njen predlog pravnomočno zavrnjen. Makedonski sodišči naj bi se pri tem sklicevali na nepravilnosti postopanja Okrožnega sodišča v Celju pri vodenju postopka pod opr. št. II Pg 230/2000. V posledici navedenega naj bi tožena stranka izgubila možnost uveljavljanja terjatve zoper sopogodbenico iz Republike Makedonije, kar naj bi predstavljalo škodo, katere povrnitev uveljavlja s tožbo v tem postopku od tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da ni podana vzročna zveza med škodo in ravnanjem sodišča, ki je izdalo sodbo v postopku II Pg 230/2000 pri Okrožnem sodišču v Celju. Pritrditi je sicer pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do protipravnosti ravnanja Okrožnega sodišča v Celju, na katero se sklicuje tožeča stranka v tem postopku. Ker pa med pravdnima strankama ta procesna dejstva glede postopanja Okrožnega sodišča v Celju v zadevi II Pg 230/2000 niso bila sporna, predstavlja ocena protipravnosti v ravnanju sodišča glede na takšno postopanje, kot izhaja iz zatrjevanih procesnih dejstev, vprašanje materialnega prava, na katero lahko odgovori tudi pritožbeno sodišče. Ključna procesna dejstva v postopku tožeče stranke pred Okrožnim sodiščem v Celju opr. št. II Pg 230/2000 in v zvezi z uveljavljanjem te terjatve so naslednje: - tožeča stranka je tožbo vložila pri Okrožnem sodišču v Celju zoper družbo I. S. d.o.o., Skopje , od katere je uveljavljala denarni zahtevek - sodišče je tožbo toženi stranki vročalo s priporočeno pošto - ker je tožena stranka prepozno odgovorila na tožbo, je dne 22.11.2002 sodišče izdalo zamudno sodbo, ki je bila toženi stranki prav tako vročena s priporočeno pošto, kar izkazuje poštna povratnica - zamudna sodba je postala pravnomočna 7.1.2003 - tožeča stranka ni uspela s predlogom pri pristojnemu sodišču v Makedoniji za priznanje sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. II Pg 230/2000, saj je bil tovrsten predlog pravnomočno zavrnjen (sklep Temeljnega sodišča v Skopju II Skopje, II Pso št. 74/03 z dne 20.12.2004 (A12) in sklep Apelacijskega sodišča Skopje št. Ssž št. 553/05 z dne 19.4.2005 (A12)).

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj iz okoliščine, da tožeča stranka ni uspela pred pristojnim sodiščem v Republiki Makedoniji za priznanje sodbe, ki jo je izdalo Okrožno sodišče v Celju opr. št. II Pg 230/2000, samo po sebi še ni mogoče sklepati na nezakonitost ravnanja slovenskega sodišča pri izdaji sodbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je prvostopenjsko sodišče štelo ravnanje Okrožnega sodišča v Celju, ko je toženi stranki v citirani zadevi tožbo in sodbo vročalo po pošti, skladno z določili Haaške konvencije v civilnem postopku z dne 1.3.1954. Iz te utemeljitve je sklepati, da prvostopenjsko sodišče ni videlo protipravnosti ravnanja Okrožnega sodišča v Celju, ko je tožbo in sodbo vročalo toženi stranki v navedenem postopku po pošti. Pritožbeno sodišče na načelni ravni nima pomislekov glede dopustnosti vročanja v civilnem postopku skladno z določili Haaške konvencije v civilnem postopku z dne 1.3.1954, na katero se je sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Določbe 1. točke 1. odstavka in 2. odstavka 6. člena navedene konvencije izrecno dopuščajo vročanje neposredno po pošti. Tožeča stranka niti v postopku ni zatrjevala, še manj pa izkazala, da bi bile vročitve toženi stranki v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju izvršene prisilno, kar bi izključevalo pravilnost vročitve v smislu 1. točke 1. odstavka 6. člena Konvencije o civilnem postopku. Pritožbeno sodišče pa ob tem pojasnjuje, da Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS, št. 11/97), ki je stopila v veljavo 27.7.1997, ne izključuje uporabo določb Haške konvencije o civilnem postopku, kar je tudi skladno z določbo 37. člena citirane pogodbe. To pa pomeni, da zgolj na okoliščini, da Okrožno sodišče v Celju pri vročanju sodnih pisanj toženi stranki v navedenem postopku ni postopalo v smislu dogovorjenega načina po določbah 10. in 11. člena pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, ni mogoče utemeljevati protipravnosti v ravnanju tožene stranke. Na to ni mogoče sklepati zgolj na osnovi tega, da sta pristojni makedonski sodišči zavzeli drugačno materialnopravno stališče do tega vprašanja. Odločanje o priznanju tuje sodne odločbe je izraz državne suverenosti, pri čemer pa zgolj iz okoliščine, da predlagatelj (tožeča stranka) v tem postopku ni uspel, ni mogoče sklepati na nezakonitost postopanja sodišča, ki je izdalo takšno sodno odločbo.

Ne glede na zgoraj podano utemeljitev, ki izključuje protipravnost ravnanja tožene stranke, pa se je potrebno opredeliti tudi do pritožbene navedbe, ki se nanaša na očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do okoliščine, da sta makedonski sodišči v utemeljitvi svojih odločb, s katero sta zavrnili priznanje sodbe Okrožnega sodišča v Celju opozorili tudi na okoliščino, da je bila izpodbijana sodba vročena družbi I. S. d.o.o. na naslov xx, čeprav je bil sedež družbe na naslovu N. b.b., yy kolikor bi bilo tovrstne pritožbene trditve razumeti kot zatrjevanje, da toženi stranki v navedenem postopku sodba sploh še ni bila vročena, bi takšne pritožbene trditve pomenile zatrjevanje, da ni nastopila formalna pravnomočnost navedene sodbe, kar pa bi že samo po sebi izključevalo utemeljenost tožbenega zahtevka zoper toženo stranko v tej pravdi. Tovrstna pomanjkljivost v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, bi bila odpravljiva v smislu določbe 3. odstavka 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. V kolikor bi dejansko šlo za tovrstno pomanjkljivost, pa bi to samo po sebi pomenilo, da zatrjevana škoda tožeči stranki v smislu izgubljene terjatve, ki naj bi izvirala iz takšne sodbe, še ni mogla nastati. Ob tem pa ne gre prezreti, da je Okrožno sodišče v Celju vročanje opravljalo na naslovu tožene stranke, kot ga je v tožbi opredelila sama tožeča stranka. Ker bi tudi morebitna nepravilnost pri vročanju zamudne sodbe toženi stranki v Republiki Makedoniji ne imela za posledico nastanka škode, kot jo zatrjuje tožeča stranka, se pritožbeno sodišče do tega vprašanja v tem postopku ni dolžno opredeliti. O tem bo lahko presojalo sodišče, ki je zamudno sodbo izdalo, v kolikor bo ustrezen predlog v smislu 3. odstavka 42. člena ZIZ podala zainteresirana stranka.

Navedeni materialnopravni razlogi tako utemeljujejo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi. Hkrati pa je kot nekonkretizirane šteti pritožbene očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 450. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 154. člena in 1. odstavku 165. člena ZPP.