Jedro

Predvidljivost škode mora zatrjevati upnik.

Dokazno breme, da je dolžnika o atipičnih rizikih obvestil, je na upniku. V primeru pogodbenih interesov, ki se pri posameznih tipih pogodb štejejo kot tipični, pa upniku ne bo treba dokazovati, da je nanje sopogodbenika opozoril. Upnik bo moral zatrjevati zgolj, da je škoda posledica uresničitve tipičnih rizikov, za katere se domneva, da so bili dolžniku znani.

Trditveno in dokazno breme, da je bila škoda povzročena zaradi naklepne kršitve pogodbe ali kršitve iz hude malomarnosti, nosi pogodbi zvesta stranka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi za znesek 12.323,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2010 dalje do plačila ter za plačilo pravdnih stroškov.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 12.323,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2010 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 464,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zgolj v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova razlike v kupnini v višini 44.000,00 EUR in povračila vlaganj v višini 79.985,00 EUR, in sicer iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prizna še 123.985,00 EUR, podredno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi bila kupnina po predpogodbi, sklenjeni s T. M., dogovorjena za nepremičnino bistveno večje velikosti. V predpogodbi površina stanovanj res ni bila navedena, vendar sta bili stanovanji jasno označeni in je bilo T. M. popolnoma jasno, kaj je predmet prodaje. Tožnik je prodajal iste nepremičnine, kot jih je sam kupil od toženke, drugačne predstave T. M. pa še ne dokazujejo, da bi mu tožnik prodajal karkoli drugega. Ugotovitev sodišča, da sta imeli stanovanji površino 127,36 m2, ne predstavlja pravilnega in verodostojnega podatka o površini stanovanj. Cenilec R. L. stanovanj namreč sploh ni meril, temveč je površino povzel iz zapisnikov o točkovanju, medtem ko je bila cenitev D. K. opravljena na podlagi ogleda in podatkov iz projekta etažne lastnine. Sicer pa se tudi površine v prodajnih pogodbah s toženko ne ujemajo s površinami iz cenitev R. L. Če je sodišče menilo, da niso bile prodane iste nepremičnine, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva na to opozoriti tožečo stranko oziroma izvesti še druge pravočasno predlagane dokaze. Toženka ni pravočasno prerekala, da bi tožnik kupcu prodajal kaj drugega, kot je sam kupil od toženke. Sodišče ne bi smelo ugotavljati, ali je bila pogodba z M. P. sklenjena in kakšna kupnina je bila dogovorjena, saj toženka tega ni prerekala. Zahtevek na povrnitev vlaganj je sodišče neutemeljeno zavrnilo, saj je tožnik njihovo višino izkazal, predlagan je bil tudi cenilec gradbene stroke. Ne drži, da bi tožnik adaptiral stanovanji bistveno večjih površin, kot jih je kupil od toženke. Toženka sploh ni navajala, da bi iz cenitev D. K. izhajala vlaganja v stanovanji bistveno večjih površin.

4. Tožena stranka je pritožbo ravno tako vložila iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter sodišču druge stopnje predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navajala je, da v razpisu rok, v katerem bi morala kupcu stanovanj izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, ni bil določen. Tožnik je na dražbi kupil stanovanje, ki je bilo obremenjeno z najemnim razmerjem za nedoločen čas. Kljub temu je toženka najemnici sama našla drugo stanovanje, tožnik pa je lahko s stanovanjem prosto razpolagal in bil tako obogaten za višino mesečne neprofitne najemnine, kar bi moralo sodišče upoštevati pri izračunu odškodnine. Sicer pa je bil tožnik z neurejenim zemljiškoknjižnim stanjem seznanjen, saj je bil del razpisne dokumentacije tudi zemljiškoknjižni izpisek. Toženka za zamudo pri izdaji zemljiškoknjižnega dovolila ni kriva, saj je zamudila po krivdi prejšnjega zemljiškoknjižnega lastnika, ki so ga zastopali tožnikovi pooblaščenci in bi lahko tožnika o tem obvestili.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

7. Tožnik je v obravnavani zadevi od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala kot posledica njene kršitve prodajnih pogodb. Tožnik je na javni dražbi od toženke kupil dve stanovanji po ceni 80.000,00 EUR in 32.528,00 EUR. V prodajnih pogodbah z dne 8. 8. 2008 je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka v roku 8 dni od plačila celotne kupnine tožniku izstavila zemljiškoknjižno dovolilo. Ta rok je potekel dne 27. 8. 2008. Tožnik je s T. M. dne 18. 8. 2008 sklenil predpogodbo, v kateri je bila za stanovanji dogovorjena kupnina 220.000,00 EUR, kot tudi, da bo prodajna pogodba sklenjena najkasneje do 15. 9. 2008. Tožnik je prejel aro v višini 22.000,00 EUR, v 4. členu predpogodbe pa je bilo določeno, da v kolikor do podpisa prodajne pogodbe ne bo prišlo, ker tožnik do 15. 9. 2008 ne bo razpolagal z veljavnim zemljiškoknjižnim dovolilom, mora tožnik kupcu v roku 15 dni vrniti znesek dvojne are. Ker je toženka z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila zamudila – tožniku ga je po več pozivih izdala šele 15. 10. 2008, je T. M. od predpogodbe odstopil, tožnik mu je vrnil prejeto aro v višini 22.000 EUR ter mu nato na podlagi izvensodnega dogovora z dne 11. 6. 2009 plačal še polovično aro v višini 11.000 EUR. Zaradi naglega poslabšanja in zaostritve razmer na trgu nepremičnin kot posledice gospodarske krize je imel tožnik nato pri prodaji stanovanj težave, saj je bilo povpraševanje po stanovanjih izredno majhno. Ker ni našel kupca, je moral stanovanji pred prodajo obnoviti in vanju vložiti 79.985,00 EUR. Po obnovi je v letu 2009 stanovanji prodal po skupni ceni 176.000,00 EUR, medtem ko bi od T. M. prejel 220.000,00 EUR. Od toženke je tako zahteval povrnitev plačane are v višini 33.000,00 EUR, plačilo stroškov prenove in vzdrževanja stanovanj v višini 79.985,00 EUR, strošek nakupa dostopa do stanovanja št. 3 v višini 2.500,00 EUR ter nadomestitev izgubljenega dobička zaradi razlike v doseženi prodajni ceni v višini 44.000,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo, in sicer glede plačila polovične are v višini 11.000,00 EUR ter obratovalnih stroškov v višini 1.323,20 EUR, v preostanku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik je sodbo izpodbijal zgolj v delu, ki se je nanašal na zavrnitev zahtevka iz naslova izgubljenega dobička in povrnitve vlaganj, medtem ko ni izpodbijal odločitve o zavrnitvi zahtevka na plačilo 22.000,00 EUR zaradi vrnjene are, 2.500,00 EUR zaradi nakupa dostopa do stanovanja št. 3 ter delne zavrnitve stroškov vzdrževanja, zato je sodba sodišča prve stopnje v tem delu že pravnomočna.

9. O pritožbah je pritožbeno sodišče že odločalo, in sicer s sodbo I Cp 3063/2012 z dne 25. 9. 2013, s katero je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je namreč, da je bila tožba nesklepčna, saj tožnik ni zatrjeval, da bi morala tožena stranka takšen obseg škode v času kršitve pogodbe pričakovati glede na dejstva, ki so ji bila znana ali bi ji morala biti znana. Navedena sodba je bila razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 178/2014 z dne 21. 1. 2016. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da tožba zaradi pomanjkanja trditev glede predvidljivosti obsega škode ni nesklepčna ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje o pritožbah. Vrhovno sodišče je menilo, da določba prvega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika(2) predstavlja odstop od splošnega pravila odškodninskega prava, da je dolžan povzročitelj škode oškodovancu škodo povrniti v celoti, izjeme pa je potrebno razlagati restriktivno. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da mora dejstva dokazovati stranka, ki so ji v korist, če ni z zakonom drugače določeno. Razbremenitev, bodisi odgovornosti v celoti, bodisi obveznosti plačila odškodnine za nepredvidljivo škodo (243. člen OZ), oškodovancu ni v korist, zato je dokazno breme, da škoda ni bila predvidljiva, na kršitelju pogodbe. Kršitelj pogodbe mora tako dokazovati, da mu tipični ali atipični pogodbeni interesi druge stranke niso bili poznani. Poleg tega pa je vrhovno sodišče menilo, da bi bilo določene trditve oškodovanca mogoče razumeti kot utemeljitev očitka hude malomarnosti toženke pri izpolnitvi pogodbene obveznosti, zato bi bila tožba po tej podlagi nesklepčna šele pod nadaljnjim pogojem, da zatrjevanega ravnanja toženke ni mogoče okvalificirati kot hudo malomarnega, presoja o tem pa ni bila opravljena.

10. Načelo neminem laedere določa splošno prepoved povzročanja škode – vsakdo se mora vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Posledica kršitve tega načela je odškodninska odgovornost. Kot pravilo je v slovenskem pravu določena krivdna odgovornost. Kadar posameznik drugemu povzroči škodo, ne da bi bil z njim predhodno v kakšnem pravnem razmerju, ima stranka, ki je utrpela škodo, pravico zahtevati povračilo že na podlagi zakona.(3) 131. člen OZ določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, slednjo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

11. Temeljno načelo v pogodbenem pravu pa je načelo pacta sunt servanda – dogovore je potrebno spoštovati. 239. člen OZ določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Gre za odgovornost dolžnika za kršitev obljube, da bo pogodbena obveznost izpolnjena, in to pravočasno ter brez napak. Poslovna odškodninska odgovornost je urejena v členih 239 – 246 OZ. Določilo 246. člena OZ za pogodbeno odškodninsko odgovornost določa smiselno uporabo pravil za nepogodbeno, deliktno odškodninsko odgovornost, kar pa velja le za vprašanja, ki v 239. do 245. členu OZ niso urejena.

12. Bistvena razlika med deliktno odškodninsko odgovornostjo in poslovno odškodninsko odgovornostjo je v njunih razbremenilnih razlogih. Deliktne odškodninske odgovornosti se dolžnik lahko razbremeni, če dokaže, da za nastalo škodo ni kriv. Za razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti pa dokaz, da dolžnik zanjo ni kriv, ne zadošča. V skladu z 240. členom OZ se dolžnik poslovne odškodninske odgovornosti lahko razbremeni le v primeru, če dokaže, da obveznosti ni mogel izpolniti oziroma je zamudil z njeno izpolnitvijo zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Razbremenilni razlog je pri poslovni odškodninski odgovornosti torej bistveno strožje določen v primerjavi z deliktno odškodninsko odgovornostjo. Zaradi navedenega člena je bilo v teoriji sporno, ali poslovna odškodninska odgovornost predstavlja objektivno odgovornost(4) ali (postroženo) krivdno odgovornost.(5) Teoretikom, ki zagovarjajo objektivno, in tistim, ki zagovarjajo subjektivno naravo pogodbene odškodninske odgovornost, je skupna ugotovitev, da se dolžnik svoje odgovornosti ne more razbremeniti zgolj z dokazovanjem, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, pač pa mora dokazati, da so bile okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel pravilno izpolniti, zanj nepremagljive oziroma neodvrnljive.(6) Skleniti je torej potrebno, da je odškodninska odgovornost dolžnika v primeru kršitve pogodbe bistveno strožja od deliktne odškodninske odgovornosti.

13. Vrednostna protiutež strogi pogodbeni odškodninski odgovornosti je omejitev obsega odškodnine na predvidljivo škodo.(7) 243. člen OZ tako določa, da ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Zgolj v primeru prevare, namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala. Medtem ko sta izhodišči deliktne odškodninske odgovornosti krivda in povrnitev popolne odškodnine, je izhodišče poslovne odškodninske odgovornosti strožja odgovornost dolžnika, ki se je dolžnik le izjemoma lahko razbremeni, po drugi strani pa je višina škode, za katero odgovarja, (ob odsotnosti kvalificiranih oblik krivde) omejena na obseg škode, ki je bila zanj ob kršitvi pogodbe predvidljiva. Pravilo je torej povrnitev omejenega obsega škode, izjema pa povrnitev popolne odškodnine, do česar bo prišlo le v primerih kvalificirane krivde dolžnika pri kršitvi pogodbe.

14. Nesporno je, da je na upniku dokazno breme glede protipravnosti – kršitve pogodbe, nastanka škode in vzročne zveze med kršitvijo pogodbe in nastankom škode. Vprašanje pa je, ali mora upnik trditi in dokazovati tudi, da je bila škoda za dolžnika predvidljiva, ali pa mora nasprotno dolžnik ugovarjati in dokazovati, da škoda zanj ni bila predvidljiva.

15. Načelo predvidljivosti je vseboval že Zakon o obligacijskih razmerjih,(8) katerega avtorji so se pri ureditvi pogodbene odškodninske odgovornosti zgledovali po poenotenem haaškem pravu prodaje. Načelo predvidljivosti je bilo namreč kot omejitev določeno v 82. členu Enotnega zakona o mednarodni prodaji,(9) od tam pa je kasneje prešlo v 74. člen Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (CISG).(10) Načelo predvidljivosti danes vsebujejo tudi Načela evropskega pogodbenega prava (PECL; člen 9:503)(11) ter načela UNIDROIT(12) (člen 7.4.4.) in DCFR (člen III. – 3:703).(13) Poleg tega omejitev na povrnitev predvidljive škode poznajo v okviru poslovne odškodninske odgovornosti tudi francosko, italijansko, špansko ter anglosaško pravo.(14) Pravilo je utemeljeno z razlago, da se lahko razumen človek podvrže le rizikom, ki jih lahko predvidi in da ni mogoče šteti, da bi se dolžnik podvrgel nepredvidljivemu riziku. Stranki naj ne odgovarjata za več škode, kot sta jo ob sklenitvi pogodbe lahko razumno predvideli kot posledico njene kršitve, jo tako vključili v svoje kalkulacije (ceno) in po potrebi tudi zavarovali. Gre torej za višino rizika odgovornosti, ki ga je stranka s sklenitvijo pogodbe pripravljena prevzeti, in za odločitev, ali pričakovani donos iz pogodbe opravičuje prevzem tega rizika.(15) Načelo predvidljivosti naj bi stranki sililo k izmenjavi informacij, kar naj bi bilo smotrno tudi z vidika ekonomske analize prava. Ker bi moral kupec možnost nastanka škode razkriti prodajalcu, bi prodajalec lahko sprejel ustrezne ukrepe za zmanjšanje rizikov in temu ustrezno prilagodil prodajno ceno. To strankama omogoča, da riziko pripišeta tistemu, ki ga z ekonomskega vidika najlažje obvlada. Poleg tega načelo predvidljivosti spodbuja upnika k temu, da dolžnika opozori na nevarnost posebej visoke škode, izostanek opozorila namreč pomeni, da dolžnik za ta riziko ne bo odgovarjal.(16)

16. Tudi iz različnih komentarjev CISG izhaja, da je dokazno breme predvidljivosti škode na upniku. Komentatorji menijo(17), da je zaradi objektivne odgovornosti kršitelja pogodbe kot osnovno načelo določeno, da je kršitelj odgovoren samo in izključno v primeru, ko je v času sklenitve pogodbe nastanek škode lahko predvidel. Zato je oškodovanec tisti, ki mora dokazati vse predpostavke za odgovornost kršitelja, torej protipravnost, nastanek škode ter vzročno zvezo med njima, kot tudi, da je bila za kršitelja pogodbe v času sklenitve pogodbe škoda predvidljiva. V prid dokaznemu bremeni upnika govori tudi, da namen načela predvidljivosti ni v omejevanju dolžnikove odgovornosti, temveč da se odgovornost dolžnika za škodo šele vzpostavi. Namen je torej v varstvu dolžnika pred nesorazmerno in pretirano odgovornostjo.(18) Drugi avtorji so dokazno breme upnika utemeljevali z razlago, da mora upnik dokazovati vsa zanj ugodna dejstva v zvezi s pogodbeno odškodninsko odgovornostjo, kar torej še posebej velja za dokazovanje predvidljivosti škode.(19) Da je dokazno breme glede predvidljivosti škode na upniku, so zavzeli tudi številni drugi komentatorji CISG(20) in UNIDROIT (člen 7.4.4.).(21)

17. Glede na navedeno mora predvidljivost škode zatrjevati upnik. Ne gre namreč za izjemo od načela povrnitve celotne škode (smiselna uporaba 269. člen OZ), kot to izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 178/2014, temveč iz 243. člena OZ jasno izhaja, da je pri pogodbeni odškodninski odgovornosti pravilo povrnitev škode v predvidljivem obsegu (243/1 člen OZ), izjema pa povrnitev popolne odškodnine, za katero morajo biti izpolnjene dodatne predpostavke – naklep, prevara ali dolžnikova huda malomarnost (drugi odstavek 243. člena OZ). Tako ne drži, da bi moral upnik vselej zatrjevati in dokazovati obstoj celotne škode, medtem ko vprašanje predvidljivosti škode ni del njegovega trditvenega in dokaznega bremena, dolžnik pa bi moral ugovarjati, da ne odgovarja za celoten obseg škode, temveč le za obseg, ki je bil zanj predvidljiv. Če je obveznost povrniti celoten obseg škode določena zgolj kot izjema, potem ni logično, da bi se te obveznosti dolžnik v primerih, ko mu upnik krivde sploh ne očita ali mu očita le lahko malomarnost, lahko razbremenil šele na podlagi ugovora, da škoda (v delu) zanj ni bila predvidljiva.

18. Poslovna odškodninska odgovornost dolžnika je stroga in se je bo dolžnik le stežka razbremenil – dokazati mora, da so bile okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel pravilno izpolniti, zanj nepremagljive oziroma neodvrnljive. Če naj bo obseg odškodnine omejen kot protiutež strogi odgovornosti dolžnika, potem to pomeni, da je breme dokazovanja predvidljivosti škode na upniku. Namen prvega odstavka 243 člena OZ je v varstvu dolžnika pred nesorazmerno in pretirano odgovornostjo. Takšnemu namenu ne odgovarja stališče, da mora razloge za omejitev odškodnine na predvidljiv obseg škode, dokazovati dolžnik. Če bi bilo tudi trditveno in dokazno breme glede omejenega obsega predvidljivosti škode na dolžniku, bi bil njegov položaj nesorazmerno otežen, saj bi ga poleg domneve odgovornosti bremenila tudi domneva, da je škoda, ki izvira iz njegove kršitve, zanj predvidljiva. Takšna domneva pa iz jezikovne razlage, kot tudi teleološke razlage 243. člena OZ ne izhaja.

19. Kot ugotavlja vrhovno sodišče je predvidljivost škode dodatna predpostavka za odgovornost dolžnika. Če gre za dodatno predpostavko, ki bo odgovornost dolžnika šele vzpostavila, je dokazovanje obstoja te predpostavke na upniku. Šele če bo upnik zatrjeval, da je bila škoda za dolžnika predvidljiva, bo zatrjeval obstoj vseh za odškodninsko odgovornost dolžnika potrebnih predpostavk, trditveno in dokazno breme glede nepredvidljivosti škode pa se bo prevalilo na dolžnika. V siceršnjem primeru bi moral dolžnik dokazovati, katera škoda zanj ni bila predvidljiva, saj bi se s tem razbremenil, kot tudi, katera škoda je bila zanj predvidljiva, saj bi sicer odgovarjal za polno odškodnino. Tako bi bilo celotno breme raziskovanja predvidljivosti in nepredvidljivosti škode na dolžniku, takšna razlaga pa je v očitnem nasprotju z namenom zakonodajalca, da dolžnika z omejitvijo škode na njen predvidljivi obseg zaščiti.

20. Predvidljivost škode mora izhajati iz okoliščin na strani pogodbi zveste stranke, kršitelj pa mora škodo prognozirati glede na njena pričakovanja in interese. Priznava se škoda, ki jo je bilo mogoče pričakovati glede na dejstva, ki so bila dolžniku ob kršitvi znana ali bi mu lahko bila znana. Merilo predvidljivosti je abstraktno: dolžnik mora računati s posledicami, s katerimi bi upoštevaje konkretne okoliščine računala razumna oseba v njegovem položaju. Okoliščine, ki bi bile kršitelju tudi brez izrecnega upnikovega opozorila lahko znane, so po teoriji okoliščine v zvezi s kavzo oziroma podlago pogodbo. Tipične interese za določeno vrsto pogodb lahko dolžnik vnaprej prepozna, ne da bi ga nasprotna stranka nanje posebej opozorila. Domneva se, da so mu bili poznani. Na atipične, posebne okoliščine, ki povečujejo možnost nastanka škode (ali njenega večjega obsega), pa mora upnik dolžnika posebej opozoriti, sicer iz njih izvirajoča škoda za dolžnika ni predvidljiva in zanjo ne more odgovarjati. Škoda, ki izvira iz atipičnih okoliščin, je predvidljiva le, če je dolžnik zanje dejansko vedel (konkretna presoja).

21. Če naj dolžnik torej odgovarja za škodo, ki izvira iz atipičnih pogodbenih interesov upnika, ga mora upnik o teh obvestiti ob sklenitvi pogodbe. Dolžnost obvestitve izhaja že iz temeljnega načela vestnosti in poštenja v obligacijskih razmerjih (5. člen OZ). Dokazno breme, da je dolžnika o atipičnih rizikih obvestil, je na upniku. Negativnih dejstev namreč ni mogoče dokazovati. Dolžniku zato ni mogoče naložiti bremena dokazovanja, da ga upnik na atipične pogodbene interese ni opozoril, saj se tega že po naravi stvari sploh ne da dokazati. V primeru pogodbenih interesov, ki se pri posameznih tipih pogodb štejejo kot tipični, pa upniku ne bo treba dokazovati, da je nanje sopogodbenika opozoril. Upnik bo moral zatrjevati zgolj, da je škoda posledica uresničitve tipičnih rizikov, za katere se domneva, da so bili dolžniku znani. Ker gre za afirmativna dejstva, je prav, da je vsaj breme zatrjevanja, da gre za tipične pogodbene interese pri določeni vrsti pogodb, na upniku.

22. V teoriji kot primere atipičnih rizikov, na katere mora biti dolžnik izrecno opozorjen in jih mora voljno prevzeti, navajajo obveznosti izpolnitve v fiksnem roku, kadar prodajalcu sicer grozijo pogodbene kazni zaradi nepravočasne izpraznitve skladišča, neobičajno visoki dobički, pogodbene kazni in izplačila odškodnin kupčevim odjemalcem.(22) Tveganje, ki izhaja iz okoliščin, da je tožnik nemudoma po sklenitvi pogodb za prodani nepremičnini sklenil predpogodbo, ki je bila vezana na fiksen rok ter si pri tem izgovoril neobičajno visok dobiček (skoraj dvojno prodajno vrednost nepremičnin), vsekakor ne predstavlja tipičnega rizika zamude z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Šlo je za atipične pogodbene interese, zato bi moral tožnik zatrjevati, da je toženko o njih seznanil. Iz tožnikovih navedb izhaja zgolj, da je toženko na tveganja opozoril šele po njeni kršitvi pogodbe. Ker tožnik ni zatrjeval, da bi bila nastala škoda za toženko predvidljiva, je njegova tožba glede na zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 243. člena OZ nesklepčna.

23. Vrhovno sodišče je nadalje višjemu sodišču naložilo presojo, ali morda iz navedb tožnika, da je toženka z urejanjem zemljiškoknjižnega stanja pričela šele teden dni pred iztekom roka, izhaja očitek ravnanja toženke s hudo malomarnostjo. Presoja sklepčnosti za zakonski dejanski stan po drugem odstavku 243. člena OZ namreč ni bila opravljena. V primeru neizpolnitve iz hude malomarnosti pa dolžnik odgovarja za celotno nastalo škodo, torej tudi za škodo, nastalo zaradi posebnih, dolžniku neznanih okoliščin.

24. Pri presoji obstoja hude malomarnosti gre za presojo skrbnosti dolžnikovega ravnanja. OZ pojmov lahke in hude malomarnosti ne definira. Teorija lahko malomarnost opredeljuje kot neskrbnost posebno skrbnega človeka, medtem ko je hudo malomarno ravnanje, ki je v nasprotju s standardom skrbnosti vsakega, torej povprečnega človeka. Kot je poudarilo tudi vrhovno sodišče, se ravnanje posameznikov z malo, lahko malomarnostjo v odškodninskem pravu domneva. Pri poslovni odškodninski odgovornosti ravnanje z hudo obliko malomarnosti predstavlja izjemen dejanski stan, ki upravičuje povrnitev popolne odškodnine. Kadar je za utemeljitev odškodninske podlage zahtevana kvalificirana oblika krivde, je trditveno in dokazno breme, da je podana takšna oblika krivde, na strani oškodovanca. Trditveno in dokazno breme, da je bila škoda povzročena zaradi naklepne kršitve pogodbe ali kršitve iz hude malomarnosti nosi pogodbi zvesta stranka. Če zatrjuje in dokaže te okoliščine, ji ni treba zatrjevati in dokazovati, da je kršiteljica pogodbe vedela za morebitne posebne okoliščine, ki so vzrok nastanka (obsega) škode. Tožnik je v tč. VII prve pripravljalne vloge (str. 37) toženki očital, da ga ni seznanila z dejstvi, da zemljiškoknjižno stanje pri kupljenih nepremičninah ni urejeno in da mu v roku ne bo mogla izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila, ter da bi lahko z urejanjem zemljiškoknjižnega stanja pričela že prej in ne šele 26. 8. 2008. Navedene trditve ne predstavljajo očitka hude malomarnosti toženke pri izpolnitvi pogodbene obveznosti. Tožnik namreč sploh ni navajal, kakšen naj bi bil krivden odnos toženke do zamude oziroma kako bi v enakem položaju ravnal povprečno skrben človek. Ker se v odškodninskem pravu ravnanje oškodovalca z običajno malomarnostjo domneva, bi moral tožnik vsekakor zatrjevati in dokazovati dejanske okoliščine, ki kažejo na hujšo obliko krivde oziroma pojasniti, na podlagi katerih okoliščin je mogoč sklep, da toženka ni ravnala niti s skrbnostjo povprečnega človeka. Ker tožnik tovrstnih trditev ni podal, ni navedel razlikovalnega elementa med malo in hudo malomarnostjo. Ravnanje s hujšo obliko krivde pri poslovni odškodninski odgovornosti predstavlja izjemo, ki oškodovancu omogoča povrnitev celotne, tudi nepredvidljive škode. Izjeme pa je potrebno razlagati restriktivno. Če očitek kvalificirane oblike krivde ni jasno in nedvoumno zatrjevan, toženki ni omogočena učinkovita obramba. Da trditve tožnika kvečjemu zadoščajo za očitek lahke malomarnosti, pa nenazadnje izhaja tudi iz konteksta, saj je odgovarjal na navedbe toženke, da pri kršitvi pogodbe sploh ni ravnala krivdno.

25. Sicer pa po presoji pritožbenega sodišča tudi v primeru, da bi navedene trditve šteli kot očitek hude malomarnosti pri izpolnitvi pogodbene obveznosti, ravnanja toženke vsebinsko ni mogoče okvalificirati kot hudo malomarnega. Dejstvo, da toženka tožnika ni seznanila z zemljiškoknjižnim stanjem na nepremičninah, za sklep o njeni hudi malomarnosti ne zadošča. Kakšen vpliv naj bi na zamudo toženke z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila sploh imelo vprašanje, ali je tožnika z neurejenim zemljiškoknjižnim stanjem seznanila, tožnik ni pojasnil. Sicer pa se od povprečno skrbnega kupca nepremičnine pričakuje, da se z zemljiškoknjižnim stanjem nepremičnine sam seznani, zato tožnik krivde za nepoznavanje zemljiškoknjižnega stanja ne more naprtiti toženki. Tožnik je nadalje toženki očital, da ga ni obvestila, da mu v roku ne bo mogla izpolniti pogodbene obveznosti. Tudi ta očitek po oceni pritožbenega sodišča ni vzročno povezan z zamudo toženke pri izpolnitvi obveznosti. Toženka je z urejanjem zemljiškoknjižnega stanja pričela pozno, vendar v roku, v katerem je bila tožniku dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Prejšnjemu zemljiškoknjižnemu lastniku je poslala dopis, kateremu je bilo zemljiškoknjižno dovolilo že priloženo in bi ga moral zgolj podpisati. Takšno ravnanje ne odstopa od skrbnosti povprečnega človeka. Tožnik ni zatrjeval, da bi toženka lahko ali celo morala pričakovati, da predhodni zemljiškoknjižni lastnik ne bo kooperativen, kar bo pridobitev zemljiškoknjižnega dovolila močno zavleklo. Če zapletov ni bilo mogoče pričakovati, tudi ni logičen očitek, da bi ga morala toženka o zamudi vnaprej obvestiti. Tožnik toženki tudi ni očital, da bi morala zaradi predhodne zavrnitve predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pričakovati, da se bo postopek z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila zavlekel. Trdil je nasprotno, da sam na podlagi dejstva, da je bil predlog za vknjižbo lastninske pravice zavrnjen, ni mogel sklepati, da mu toženka ne bo mogla pravočasno izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila (prvi odstavek VII. točke, list. 37). Enako bi veljalo tudi za toženko. Sklep, da bi morala toženka zaradi zavrnitve predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, do katerega lahko privede vsakršno neskladje med podatki v zemljiški knjigi in zemljiškoknjižnim dovolilom, pričakovati zaplete tudi pri izdaji novega, popravljenega zemljiškoknjižnega dovolila, ne vzdrži. Ker torej ravnanja, ki jih toženki očita tožnik, tudi po vsebinski presoji ne bi mogla predstavljati ravnanja s hudo malomarnostjo, zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 243. člena OZ ni izpolnjen.

26. Pritožbeno sodišče je tako v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ocenilo, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje spremembo izpodbijane sodbe v njenem ugodilnem delu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani zavrnilni del odločitve (353. člen ZPP), pritožbi tožene stranke pa ugodilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo 12.323,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (358. člen ZPP). Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker je tožnik s svojim zahtevkom v celoti propadel, v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške pravdnega postopka, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje.

27. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti stroške pritožbenega in revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spr., v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spr., v nadaljevanju OZ.

Op. št. (3): dr. S. Cigoj, Odškodninsko pravo Jugoslavije, str. 76,77. Op. št. (4): Teoretiki, ki utemeljujejo objektivno koncepcijo poslovne odškodninske odgovornosti, svoje stališče utemeljujejo s pravili o razmejitvi med zunanjimi in notranjimi tveganji. Zunanja tveganja so izven sfere dolžnika in jih ta ni dolžan obvladovati, medtem ko notranja tveganja, ki izvirajo iz njegove lastne sfere, dolžnik lahko obvladuje in jih tudi mora obvladovati. Dolžnik se odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da vzrok za kršitev ne izvira iz njegove sfere. V kolikor tveganje izvira iz sfere posamezne stranke, naj za kršitev pogodbe objektivno odgovarja, četudi ji ni mogoče očitati, da je v zvezi s konkretno kršitvijo pogodbe ravnala neskrbno.

Op. št. (5): Cigoj meni, da ne zadostuje, da dolžnik dokaže, da ni kriv, dokazati mora, da ni izpolnil obveznosti zaradi okoliščin, ki jih ni mogel preprečiti in tudi ne odvrniti. Ne gre torej za klasično, temveč strožjo, a še vedno krivdno odgovornost. Op. št. (6): dr. Š. Mežnar: Pogodbena odškodninska odgovornost v sodobnem slovenskem obligacijskem pravu, v: Podjetje in delo, št. 4 (2013), str. 30. Op. št. (7): dr. D. Možina, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, v: Podjetje in delo, št. 2 (2016), str. 272. Op. št. (8): Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, v nadaljevanju ZOR; ZOR je določal, da dolžnika bremeni le škoda, ki je bila zanj ob sklenitvi pogodbe predvidljiva, OZ pa trenutek predvidljivosti škode veže na čas kršitve pogodbe.

Op. št. (9): Uniform law on international sale of goods (ULIS). Hag, 1. 7. 1994. Pravilo, da je dolžnik dolžan povrniti le predvidljivo škodo, je določal 82. člen.

Op. št. (10): United Nations Convention on Contracts for the International Sale of Goods (CISG). Dunaj, 11. 4. 1980. 74. člen CISG omejuje odškodninski zahtevek upnika, prizadetega zaradi kršitve pogodbe, na škodo, ki jo je stranka, ki je kršila pogodbo, v trenutku sklenitve pogodbe glede na okoliščine, ki so ji bile znane ali bi ji moral biti znane, lahko predvidela kot možno posledico kršitve pogodbe.

Op. št. (11): Principles of European Contract Law (PECL). Načela predstavljajo poskus poenotenja evropskega pogodbenega prava.

Op. št. (12): Načela UNIDROIT so načela Mednarodnega inštituta za poenotenje zasebnega prava, ki naj bi predstavljala vzorčna pravila pri sklepanju mednarodnih gospodarskih pogodb.

Op. št. (13): Draft common frame of reference (DCFR) ali Osnutek skupnega referenčnega okvira za pogodbeno pravo. Osnutek predstavlja poskus določitve vzorčnih pravil za sklepanje pogodb v evropskem gospodarskem prostoru.

Op. št. (14): dr. D. Možina, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, v: Podjetje in delo, št. 2 (2016), str. 271. Op. št. (15): P. Schlechtriem, D. Možina: Pravo mednarodne prodaje, Založba uradni list, Ljubljana 2006, str. 175. Op. št. (16): dr. D. Možina, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, v: Podjetje in delo, št. 2 (2016), str. 272. Op. št. (17): P. Schlechtriem, Commentary on the UN Convention on the interantional sale of goods (CISG), Second edition, Oxford university press, str. 571. Op. št. (18): P. Schlechtriem, D. Možina: Pravo mednarodne prodaje, Založba uradni list, Ljubljana 2006, str. 176. Op. št. (19): Beck'scher Online-Kommentar BGB, Bamberger/Roth, 39. Edition, dostopno na beck-online.beck.de.

Op. št. (20): Kommentar zum Einheitlichen UN-Kaufrecht, nadalje Ferrari/Kieninger/Mankowski u.a., Internationales Vertragsrecht, oboje dostopno na beck-online.beck.de.

Op. št. (21): McKendrick, Commentary on the Unidroit Principles of International Commercial Contracts, str. 996. Op. št. (22): P. Schlechtriem, D. Možina: Pravo mednarodne prodaje, Založba Uradni list, Ljubljana 2006, str. 176-177.