Jedro

Dokler nepremičnina v družbeni lastnini ni bila olastninjena je veljal pravni režim družbene lastnine. Sporna zemljišča so se lastninila po ZZad.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v točki 2 spremeni tako, da se glasi: “Ugotovi se, da so nepremičnine parc. št. ..., ..., ..., ... in ..., vpisane pri vložku št. ..., k.o. Š., na podlagi 74. čl. Zakona o zadrugah postale last tožeče stranke, R. S. in je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino na podlagi katere dovoljuje za te nepremičnine odpis iz vložka št. ..., k.o. Š. in vpis v novo vložno številko iste katastrske občine, z vpisom lastninske pravice na ime R. S., matična št. ..., do celote.” Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 185,03 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da so nepremičnine, navedene v tč. 1 sodbe na podlagi 74. čl. Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) postale last R. S., zato je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo R. S. vpisala kot lastnica. V delu, za parcele, ki so vpisane v vložku št. ..., k.o. Š. pa je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki vse stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila in v 15. dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 74. čl. ZZad ter da gre za kmetijska zemljišča in gozdove, zato te parcele ob lastninjenju ne morejo postati zadružno premoženje, pač pa so z dnem uveljavitve tega zakona postale last R. S. in se prenesejo v sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov R. S. Glede zemljišč, za katere je zahtevek tožeče stranke zavrnilo pa je sodišče ugotovilo, da je ta zemljišča tožena stranka pridobila na podlagi menjalne pogodbe, uporabilo je pravno podlago, določbo 553. čl. ZOR in štelo, da gre pri menjalni pogodbi za dvojno kupno pogodbo in da gre torej za odplačen način pridobitve lastninske pravice. Ker glede teh parcel ni izkazana neodplačnost, je štelo, da niso izpolnjeni pogoji iz 74. čl. ZZad in je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev vseh stroškov tožeče stranke, saj je zaključilo, da je tožeča stranka uspela s pretežnim delom zahtevka.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe, uveljavlja pa vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je dokaze za svoje trditve v zvezi z neodplačnim prenosom predložila prepozno in je zato prekludirana. Te navedbe se nanašajo le na razlago zakonskih določil, zato bi jih sodišče moralo upoštevati in obrazložiti. Razen tega pa se listine nanašajo na isti dokazni predlog in sicer historiat vpisov nepremičnin v vložku št. 320. Sodišče ne bi smelo presojati neodplačnosti po 553. čl. ZOR, ker ta določba ni pravna podlaga. Tako je že večkrat povedalo Ustavno sodišče. Neodplačnost po 74. čl. ZZad se presoja enako kot po Zakonu o denacionalizaciji in določbe ZOR ne pridejo v poštev. Za presojo odplačnosti se uporablja določba navodil o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč in gozdov, v teh navodilih pa je izrecno določeno, da se za neodplačno pridobitev štejejo tudi nepremičnine, pridobljene z zamenjavo za nepremičnine, ki so bile pridobljene neodplačno. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da se zahtevku ugodi tudi v tem delu. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka za sestavo pritožbe 179,30 EUR in za izdatke po 13. čl. Odvetniške tarife 5,73 EUR.

Tožena stranka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je napačno zaključilo, da je bila tožena stranka oz. njen pravni prednik v trenutku uveljavitve ZZad delovna organizacija kooperantov, temeljna organizacija v zadrugi, sestavljena zadruga ali zadružna zveza. Ugotovitev, da je to K. r.o. Š. direktni pravni prednik tožene stranke ne daje podlage za zaključek sodišča, da po določbi 74/I čl. ZZad postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi last R. S. Meni, da so se zaključki sodišča prve stopnje v tem delu napačni in da T. K. Š. ni ena od organizacij, ki jih določa I. odst. 74. čl. Razen tega pa meni, da je sodišče napačno štelo, da je glede statusa zemljišča odločilna lokacijska informacija, ki jo je izdala M. o. V., saj le ta ni točna glede kultur zemljišč, kar je tožena stranka že ves čas opozarjala. V tem delu dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno in se sodišče ne bi smelo zadovoljiti zgolj z lokacijsko informacijo. S pritožbo še vedno izpodbija tudi ugotovitev sodišča o vrednosti spornega predmeta, ker je sodišče le to prenizko ovrednotilo. Bistveno kršitev določb postopka pa vidi tudi v tem, ker je sodišče izpodbijano sodbo vročilo neosebno, čeprav bi se sodba morala vročiti osebno. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v točki 1 in 3 zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka za sestavo pritožbe, sodno takso, administrativne stroške in 20 % DDV.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Ad 1) O pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v spisu, katerih vsebino je povzelo v razlogih sodbe, natančno opisalo preoblikovanje tožene stranke in njenih pravnih prednikov. Pravilno je zaključilo, da iz delnega zgodovinskega izpiska izhaja jasna pravna kontinuiteta zadružnega načina statusnega organiziranja in delovanja pravnih prednikov tožene stranke vse od leta 1955. Pravilno je tudi ugotavljalo, ali je bila tožena stranka oz. njen pravni prednik v trenutku uveljavitve ZZad (to je 28.3.1992) organizacijska enota kot jo določa I. odst. 74. čl. tega zakona.

Sedanja tožena stranka je pravna naslednica temeljne organizacije kooperantov, v trenutku sprejetja ZZad pa le ta ni bila več vključena v trgovsko in proizvodno organizacijsko enoto E. V., n.sol.o., pač pa je bila izločena iz tega gospodarskega subjekta. Tako je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je bil T. K. r.o. Š. pravni prednik tožene stranke, ki je bila kot zadruga vpisana v register 21.1.1993. Pritožnica s pritožbo teh dejstev ne izpodbija, ampak le zaključke sodišča prve stopnje o tem, da gre za subjekt iz I. odst. 74. čl. ZZad. Vendar pritožnica nima prav. Tožena stranka je imela status TOK, I. odst. 74. čl. ZZad pa govori sicer res o delovnih organizacijah kooperantov in temeljnih organizacijah v zadrugah, vendar je tudi temeljna organizacija kooperantov imela status zadruge v okviru delovne organizacije.

Že Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90), je določal, da se morajo organizacije združenega dela (torej tudi TOZD) organizirati v skladu z zakonom o podjetjih, ki je uvedel novo tipologijo pravnih oseb, v roku enega leta, to je do 31.12.1989. Ta določba ni veljala za zadružne organizacije in organizacije kooperantov, ki so v skladu s 192. čl. Zakona o podjetjih nadaljevale z delom na način in pod pogoji, pod katerimi so bile vpisane v sodni register. Tem organizacijam takrat v skladu s III. odst. 192. čl. ni bilo potrebno spreminjati svoje organiziranosti oz. uskladiti samoupravnih splošnih aktov z Zakonom o podjetjih, ker je bilo določeno, da zadružne organizacije in organizacije kooperantov, katerih način organiziranja ureja poseben zakon, nadaljujejo v obstoječi statusni organiziranosti do sprejema ustreznih zakonov. Po sprejemu nove ustave pa gospodarski sistem ne pozna več temeljnih organizacij kot oblike statusnega organiziranja na principih samoupravnega združevanja dela in sredstev, kot jih je poznala prejšnja ustava. Zato je zakonodajalec obstoječe predpise tudi uskladil z novo ustavo. Pravni temelj za takšno spreminjanje je nova ustava in oblike organiziranja gospodarstva v okviru ustavnih načel in pogojev. V primeru ureditve po 72. čl. Zakona o zadrugah je zakonodajalec preoblikoval temeljne organizacije v organizacijske enote zadruge ali delovne organizacije kooperantov, s čimer pa v ničemer ni posegel v premoženjska razmerja zadruge ali delovne organizacije kooperantov, v okviru katerih so bile oblikovane temeljne organizacije in delovne skupnosti, saj je hkrati določil, da le te postanejo organizacijske enota zadruge ali delovne organizacije. Iz tega pa izhaja, da je bila pravna prednica tožene stranke organizirana v obliki, ki jo opisuje I. odst. 74. čl. ZZad, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

V drugem delu pritožbe pritožnica izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da sodišče ne bi smelo glede statusa zemljišča upoštevati lokacijsko informacijo izdano s strani M. o. V. V tem delu pritožba le pavšalno navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in se ne bi smelo zadovoljiti zgolj z lokacijskimi informacijami in dodaja, da je temu oporekala že v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka je res navajala, da bi sodišče moralo ugotoviti dejanski status zemljišč, vendar pa nima prav, saj je sodišče pravilno upoštevalo tisti status, ki izhaja tudi iz lokacijske informacije. Lokacijska informacija ima značaj potrdila iz uradne evidence ter se izda v skladu s predpisi in se izda tudi za namen prometa z nepremičninami. Torej iz lokacijske informacije izhaja tudi osnovna namenska raba zemljišča, ki izhaja iz sestavin prostorskega plana. Zato pavšalne pritožbe navedbe ne držijo in pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede vrednosti spornega predmeta je pritožbeno sodišče toženi stranki odgovorilo v sklepu, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku je odločilna tista vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na ugotovitev obstoja lastninske pravice in na izstavitev zemljiškoknjižne listine, lahko tožeča stranka sama določi vrednost spornega predmeta. Poseg v tako določeno vrednost spornega predmeta je utemeljen zgolj takrat, ko bi sodišče ocenilo, da gre za očitno previsoko ali prenizko vrednost in bi se pojavilo vprašanje pristojnosti oz. pravice do revizije. Sicer pa je tožena stranka podala ugovor glede vrednosti spornega predmeta šele potem, ko je sodišče prve stopnje že opravilo glavno obravnavo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 39. do 45. čl. ZPP.

Tožena stranka sodišču očita tudi bistveno kršitev določb postopka in navaja, da bi sodišče moralo stranki sodbo vročiti osebno. Tožena stranka ne pove kaj misli s tem, zato so njene pritožbene trditve v tem delu zgolj pavšalne. Tožena stranka je sodbo dobila, njena pritožba pa je bila pravočasna. Zato tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

Ker je sodišče v delu, s katerim je ugodilo zahtevku, popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, pravilno uporabilo materialno pravo, določbe 74. čl. ZZad, pritožbeno sodišče pa absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti ni našlo, je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (ZPP čl. 353).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Ad 2) O pritožbi tožeče stranke V delu, ko je sodišče zavrnilo zahtevek, ker je ugotovilo, da je utemeljen ugovor tožene stranke o odplačni pridobitvi teh parcel, zato je sodišče zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati neodplačne pridobitve tudi za te parcele, je pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je tudi nepravilno zaključilo, da se menjalna pogodba presoja po pravilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki je veljal v času nastanka spornega razmerja in se po 1060 čl. OZ uporablja). Zato tudi ni bistvena okoliščina kdaj je tožeča stranka predložila listine, saj je sodišče nesporno ugotovilo, da je tožena stranka te parcele pridobila z menjalno pogodbo za parcele, ki so imele enak status kot parcele pod tč. 1 izreka sodbe. Sodišče prve stopnje bi se moralo opreti na določbe navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov R. S. oz. občine (Uradni list RS, št. 32 – 1458/1993). V 1. čl. teh navodil je določeno, da se s tem navodilom določa dokumentacija, ki jo morajo občine in druge pravne osebe predložiti Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov R. S. za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove, ki so po 74. čl. Zakona o zadrugah, 5. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in po 14. čl. Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov R. S. postali last R. S. oz. občin. V 5. tč. teh navodil pa je navedeno, da se za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način štejejo tudi nepremičnine, pridobljene z zamenjavo nepremičnine po prejšnjih točkah (8. tč. 5. čl.). Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožene stranke ugotovilo, da je tožena stranka te nepremičnine pridobila z zamenjavo, navedlo pa je, da takšne ugotovitve ne more spremeniti dejstvo, da je tožena stranka te nepremičnine zamenjala z nepremičninami, ki pa jih je pred tem dejansko pridobila neodplačno, kar izhaja tudi iz listin predloženih s strani tožeče stranke. Torej je sodišče z gotovostjo ugotovilo glede nepremičnin, da jih je tožena stranka pred zamenjavo pridobila neodplačno, zato se je sodišče napačno oprlo na 553. čl. ZOR in izhajalo iz pravil o kupoprodajni pogodbi. Sodišče bi moralo upoštevati določbe navedenih navodil, ki določajo v 8. tč., da se za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, štejejo tudi nepremičnine, ki so bile pridobljene z zamenjavo za nepremičnine po prejšnjih točkah. Ker je sodišče v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar napačno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi tako, da se ugodi tudi temu delu zahtevka. Tako je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tudi v tem delu ugodilo.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti priglašene stroške.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi te stroške.