Jedro

Enostransko sprejeti sklep o obračunu bonusov ne predstavlja zaveze, ki bi jo bilo treba izpolniti, saj je po OZ zavezujoča le javna obljuba nagrade, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženka mora tožnici plačati 9.977,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 do plačila, kakor tudi povrniti vse nastale pravdne stroške, skupaj z 20% DDV – vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji pa do plačila – vse v roku 15 dni, vse pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 395,00 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožnici plačati 9.977,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2011 do plačila, v 15 dneh, obrestni zahtevek, po katerem obresti stečejo že od 1. 7. 2010 pa je zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka povrniti pravdne stroške tožnice v višini 1.550,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje oziroma jo ustrezno spremeni. Priglasila je takso za pritožbeni postopek.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožencu naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je nesporno, da: - je bila tožnica zavarovanka toženke 20 let, in sicer do 1. 1. 2010, ko je odpovedala del zavarovanj, za katera je bilo za leto 2009 plačanih največ premij; - je toženka vsako leto za preteklo leto sprejela sklep o pogojih za obračun bonusov na obračunano zavarovalno premijo; - je obstajala 10 letna praksa podeljevanja bonusa tožnici; - je toženka dne 25. 5. 2010 sprejela sklep o pogojih za obračun bonusov za leto 2009, s katerim je zavarovalkam priznala bonus na obračunane zavarovalne premije v letu 2009; - so druge zavarovalke bonus prejele, tožnica pa ne.

6. Tožnica je s tožbo zahtevala izplačilo bonusa po sklepu z dne 25. 5. 2010. Zatrjevala je, da se je toženka s sklepom zavezala priznati bonus ob upoštevanju v njem določenih meril in kriterijev, ki jih je tožnica v celoti izpolnila ter navajala, da njeno upravičenja do bonusa temelji na dolgoletni poslovni praksi njihovega podeljevanja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je sklep toženke zavezujoč in tožbenemu zahtevku ugodilo. V pritožbenem postopku je sporno, ali sprejeti sklep o pogojih za obračun bonusov toženko zavezuje k izplačilu bonusa tožnici ali je imela toženka zaradi enostranske narave sklepa diskrecijo pri njegovem podeljevanju.

7. Pritožbene navedbe, da je bil eden izmed pogojev za podeljevanje bonusa tudi uspeh pri poslovanju zavarovalnice, so nedopustne pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena Zakona v pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženka namreč ni izkazala, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti še pravočasno tekom postopka na prvi stopnji.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se toženka z zavarovalno pogodbo ni zavezala k sprejemu sklepa o obračunu bonusa oziroma k podelitvi bonusa zavarovalkam. Ker podelitev bonusa ni bila pogodbeno dogovorjena, zavarovalke niso imele pravice sodno zahtevati sprejem sklepa, s katerim bi toženka bonus priznala. Tožnica torej ni imela iztožljive terjatve, s katero bi zahtevala izplačilo bonusa. Tudi dolgoletna praksa podeljevanja bonusa ne ustvarja takšne obveznosti toženke. Pričakovani bonus lahko predstavlja le nagib tožnice za sklenitev pogodbe. Nagib za sklenitev odplačne pogodbe pa ni pomemben in na veljavnost pogodbe nima nobenega vpliva (prvi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Glede na navedeno torej ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pričakovani bonus postal del pogodbene podlage.

9. Sodišče nadalje ocenjuje, da v obravnavanem primeru niso podane predpostavke, da bi enostranska izjava volje toženke v obliki sklepa o obračunu bonusa lahko ustvarjala pravne učinke oziroma predstavljala podlago za nastanek obveznost toženke (izplačati bonus) na eni strani in iztožljive terjatve tožnice na drugi strani. Izjava volje toženke v sklepu namreč ne ustreza nobenemu izmed določil OZ, ki opredeljujejo, kdaj je enostranska izjava volje podlaga za nastanek obveznosti v breme osebe, ki je tako izjavo volje podala (prim. 207. člen OZ in naslednje).

10. Povedano drugače, pritožba utemeljeno opozarja, da ne obstaja nobena pravna podlaga, po kateri bi enostransko sprejeti sklep toženko zavezoval k izplačilu bonusa. Sklep o obračunu bonusov namreč predstavlja obljubo naknadnega plačila, ki pa ne predstavlja zaveze, ki bi jo bilo treba izpolniti, saj je po OZ zavezujoča le javna obljuba nagrade (207. do 211. člen OZ), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo z zaključkom, da je sklep tožnico zavezoval k podelitvi bonusa.

11. Držijo tudi pritožbene navedbe, da si je toženka v sklepu pridržala možnost, da zaradi pomembnih okoliščin bonusa ne podeli (6. točka sklepa). Res je sicer besedilo 6. točke govorilo o „določanju odstotka bonusa“, vendar pa je pri tem jasno, da je lahko bonus tudi 0%, kar 5. točka sklepa tudi izrecno predvideva. Po oceni pritožbenega sodišča med pomembne okoliščine iz 6. točke sklepa nedvomno sodi tudi odpoved pretežnega dela zavarovanj. Da je toženka kot takšno pomembno okoliščino, ki omogoča odklonitev bonusa štela odpoved zavarovanj, nenazadnje izkazuje tudi dejstvo, da je sklep za naslednje leto v 6. točki prekinitev sodelovanja tudi izrecno predvideval. 12. Ker je pritožbeno sodišče zaključilo, da sprejem sklepa o pogojih za obračun bonusov toženke ni zavezoval k izplačilu bonusa oziroma ni ustvarjal iztožljive terjatve tožnice na plačilo bonusa, je sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP) in se zato ni spuščalo v presojo ostalih pritožbenih navedb tožene stranke (360. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, zato mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo sodno takso za odgovor pritožbo v višini 375,00 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), skupaj tako 395,00 EUR. V primeru zamude je tožnica dolžna toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).