Jedro

Toženka je predložila na unovčenje (tuj) ček tožnici (banki), ki je v ta namen od tuje banke prejela (v čeku naveden) znesek ter ga nato izplačala tožnici. Ker je bilo takšno izplačilo „z rezervo“ in je bila možna stornacija (preklic odobritve) s strani tuje banke, toženka pa je za tak primer pristala na vračilo teh sredstev, je že na tej (pogodbeni) podlagi dolžna prejeta sredstva vrniti.

Oblikovanje tožbenega zahtevka je sicer res (predvsem) stvar same tožnice, vendar lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva da pobudo (tudi) za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11059/12 z dne 30.1.2012 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.265,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2010 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 51,00 EUR ter ji povrniti 372,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izdani sklep o izvršbi razveljavi in izvršilni postopek ustavi oziroma da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo določbo 768. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj tožnica naročila ni izvršila kot dober gospodar ter pri tem ni pazila na interese toženke. Tožnica je tuji banki vrnila denar brez podlage, saj po pravilih britanskega prava zaradi poteka roka čeka ni bilo mogoče več preklicati in je bila torej malomarna, ker tega ni ugovarjala. To dejstvo ne more iti v breme toženke, saj sama ni ravnala protipravno in torej ne more biti odškodninsko odgovorna. Zanjo je bila zadeva končana, ko je bil ček unovčen. Tožnica bi zato lahko zahtevala vračilo bodisi od tuje banke ali pa od izdajatelja čeka, ne pa od toženke. Sodišče je napačno interpretiralo zapis v potrdilu, da se v primeru stornacije tuje banke bremeni račun toženke, saj se navedeno nanaša le na stroške stornacije in ne na izplačani znesek. Protispisna je ugotovitev sodbe, da je šlo za vnovčenje čeka z rezervo, saj tega v potrdilu z dne 21.12.2009 ni. Takšen je tudi zaključek, da je tožnica tuji banki vrnila 10.900 GBP, saj v spisu o tem ni potrdila in je tožba torej nesklepčna. Protispisna je nadalje tudi ugotovitev o višini škode, saj je toženka prejela le 11.591,00 EUR in ne 12.265,11 EUR, kar potrjuje predložen bančni izpisek in so trditve v tožbi v nasprotju z dokazi in je tožba tudi iz tega razloga nesklepčna. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ko je tožnico pozvalo, naj spremeni tožbeni zahtevek glede valute vtoževanega zneska, saj sodišče le odloča o postavljenih zahtevkih.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka dolžna vrniti sredstva, ki jih je prejela od tožnice na podlagi unovčenja tujega čeka. Pritožbene navedbe, da je takšna odločitev napačna tako v dejanskem kot tudi materialnopravnem pogledu, so neutemeljene.

6. Sodba vsebuje jasne, obširne in prepričljive razloge za stališče, da vsa tveganja z unovčenjem čeka bremenijo toženko in da torej sama nosi tudi vse posledice, če bo tuja banka (trasat) preklicala odobritev ter od tožnice terjala nazaj njej izplačana sredstva. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita, logična in prepričljiva, ki jih pavšalne pritožbene navedbe ne uspejo omajati.

7. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo vsebino listine z dne 21.12.2009 v prilogi A1 (Inkaso tujega čeka), ki jo je toženka podpisala ob predložitvi čeka na unovčenje. Iz te je razvidno, da se toženka strinja, da v primeru stornacije tuje banke tožnica bremeni njen račun. Toženka v pritožbi ne uspe prepričati z zatrjevanjem, daje bila bremenitev mišljena zgolj za stroške,ki bi jih imela tožnica zaradi stornacije tuje banke, ne pa na vračilo tega, kar je bilo izplačano po čeku. Izjava se namreč nahaja pod podatki o čeku (ta se glasi na znesek 10.900 GBP) in načinu unovčenja čeka (po hitrem postopku) in torej ne omogoča takšnega sklepanja, kot ga izvaja pritožba. O pomenu takšnega zapisa se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo tudi z izpovedbo zaslišane priče (zaposlene pri tožnici) o tem, kaj pomeni takšen (hiter) način unovčenje čeka. Njena izpoved, da tožnica v takšnem primeru ček izplača takoj, ko dobi sredstva od tuje banke, vendar z rezervo, ker obstaja možnost, da tuja banka odobritev prekliče ter nakazana sredstva terja nazaj, pa v celoti potrjuje pravilnost sklepanja, da zapis v potrdilu zajema (tudi) vračilo že izplačanega zneska.

8. Toženka se je torej zavezala, da bo prejeta sredstva vrnila, če bo tuja banka svojo odobritev preklicala, o čemer se je sodišče prepričalo na podlagi dopisa tuje banke (priloga A5), pritožba pa takšni ugotovitvi ne oporeka. Ker je torej že takšen dogovor med strankama (239. člen OZ) zadostna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, je sklicevanje sodbe na določbo 777. člen OZ o povrnitvi škode pri izvrševanju naročila odveč, s tem pa tudi pritožbeni očitki, da niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti toženke oziroma da tožnica pri opravljanju storitve za toženko ni zadostila zahtevani skrbnosti po 768. členu OZ.

9. Svoje obveznosti se toženka ne more razbremeniti s sklicevanjem na ravnanje tožnice, ki naj bi tuji banki vrnila sredstva neupravičeno. Razmerje med tožnico in tujo banko namreč presega okvir obravnavanega spora in torej za presojo toženkine obveznosti niso pomembne.

10. Glede na stranke in vsebino razmerja je sodišče prve stopnje spor pravilno presojalo po slovenskem pravu in je pritožbeno zavzemanje za uporabo britanskega prava neutemeljeno in tudi sicer neprepričljivo, saj se celo sama toženka v pritožbi sklicuje na določbe OZ.

11. Pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje zadosti razlogov o obstoju in višini toženkine obveznosti, tako da jo je mogoče preizkusiti in v pritožbi navržena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo zatrjevane kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ugotovitev sodbe, da je šlo v danem primeru za unovčenje čeka z rezervo, temelji na izpovedi priče in torej ne gre za napačen prepis vsebine listine z dne 21.12.2009, kot to navaja pritožba.

13. Pritožbene navedbe, da v spisu ni potrdila o tožničinem vračilu 10.900,00 GBP tuji banki, ne predstavlja zatrjevane procesne kršitve, temveč gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ne more biti utemeljen. Ni sporno, da je bil ček preklican in plačilo ustavljeno oziroma stornirano (priloga A10), da je torej tuja banka ček vrnila neplačan (priloga A2). Kot je bilo že povedano, pa se je toženka strinjala, da v primeru stornacije tuje banke tožnica bremeni njen račun (na katerem pa ni dovolj sredstev, zato toženki že izplačani znesek tožnica terja s predmetno tožbo).

14. Zaključek sodbe o višini toženkine obveznosti ne temelji na izvedenih dokazih, temveč na okoliščini, da toženka višini terjatve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala (niti po tem, ko je tožnica na zadnjem naroku popravila tožbeni zahtevek tako, da je namesto zneska 10.900 GBP zahtevala znesek 12.265,11 EUR) in gre torej za priznano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati (214. člen ZPP). Pritožbene navedbe o nasprotju med samimi dokazi in trditvami strank, ki po svoji vsebini merijo na (ne)pravilnost ugotovljenih dejstev (in torej ne gre za vprašanje sklepčnosti tožbe),ne morejo biti uspešne.

15. Oblikovanje tožbenega zahtevka je sicer res (predvsem) stvar same tožnice, vendar lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člena ZPP) da pobudo (tudi) za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je imelo v omenjeni določbi torej vso podlago za to, da je tožnico pozvalo k popravi tožbenega zahtevka in svoje naloge v sodnem postopku s tem ni prekoračilo.

16. V pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako tudi ne razlogi, ki so po določbi drugega odstavka 339. člena ZPP predmet uradnega preizkusa, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).