Jedro

Od tako odmerjene odškodnine je potrebo odšteti revalorizirano vrednost dne 04.09.2006 že izplačanega nespornega dela odškodnine v višini 1.150,30,00 EUR, ki na dan izdaje sodne odločbe znaša 1.259,58 EUR.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da se izrek sedaj v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 10.490,42 (deset tisoč štiristo devetdeset 42/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.09.2006 dalje do plačila, v roku 15 dni.

V presežku do vtoževanih 10.849,70 EUR se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 2.547,73 EUR (dva tisoč petsto sedeminštirideset 73/100) v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 354,33 (tristo štiriinpetdeset 33/100) EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

IV. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 22.05.2005, v višini 6.640,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.09.2006 dalje do plačila. V presežku, do uveljavljanih 10.849,70 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženko zavezalo še k plačilu tožnici nastalih pravdnih stroškov v višini 1.587,66 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper navedeno odločitev sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in posledično zoper stroškovno odločitev iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Graja višino odškodnine iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in si prizadeva za njeno zvišanje. Navaja, da je podatek kirurga z dne 11.11.2005, da operativni posegi niso potrebni in da hromosti ni pričakovati, sekundarni strah zmanjšal, ne pa ga tudi odpravil. Zato je bilo njeno duševno ravnovesje v manjši meri porušeno še nadaljnjih nekaj mesecev. Poudarja, da je po poškodbi bistveno omejena pri aktivnostih, s katerimi se človek vsakodnevno ukvarja v rednem teku stvari in jih bo do konca življenja zmogla vršiti le s povečanimi napori. Meni, da je prisojena odškodnina tudi v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Zavzema se za spremembo izpodbijane odločitve ter priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka v pritožbi zoper obsodilni del sodbe uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Meni, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča, da je potrebno za konkretni primer uporabiti splošne pogoje Hiša 04/05. Iz police zavarovanja jasno izhaja kateri zavarovalni pogoji veljajo ob likvidaciji zahtevkov. Glede na to, da se je škodni dogodek zgodil dne 22.05.2005, to je pred skadenco (14.08.2004 do 14.08.2005), ki je označena na zavarovalni polici, je ta polica edina podlaga za plačilo odškodnine. Novi pogoji so sicer stopili v veljavo dne 01.05.2005, a to ne pomeni, da začnejo avtomatsko veljati pred iztekom skadence za zavarovance, ki že imajo sklenjene police. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve in priglaša pritožbene stroške.

5. Stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP) in preizkusu v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici iz naslova nepremoženjske škode odmerilo prenizko odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

8. Neutemeljena je pritožbena graja toženke v zvezi z uporabo pravilne pravne podlage za odločitev v konkretni zadevi. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju sledilo napotkom višjega sodišča in svojo odločitev, da je potrebno uporabiti splošne pogoje Hiša 2004/2005 veljavne od 01.05.2005, ustrezno obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v celoti povzema pravilne razloge prvostopenjskega sodišča (šesti odstavek na strani 3 ter prvi in drugi odstavek v zvezi s sedmim odstavkom na strani 4 izpodbijane sodbe).

9. Pritožbeni preizkus na prvi stopnji dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo z vidika pravilne uporabe materialnega prava v smislu določila 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ o zakonskih pogojih za dosojo pravične denarne odškodnine, načela individualizacije odškodnine ter sodne prakse glede dosoje odškodnin za istovrstne škode pa je pokazal naslednje:

10. Tožnica je iz naslova strahu zahtevala odškodnino v višini 1.250,00 EUR. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo 700,00 EUR. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje in na izpovedbo tožnice. Tožnica je pri padcu doživela srednje hud kratkotrajen strah, nato pa ves čas zdravljenja (skupaj okoli šest mesecev) doživljala strah za izzid zdravljenja, ki je ob diagnozi zloma ledvenega vretenca nedvomno v večji meri porušil njeno duševno ravnovesje. Zmanjšal, ne pa odpravil, kot izpostavlja tožnica v pritožbi in kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje (na koncu tretjega odstavka na strani 6 sodbe zapiše, da je bilo njeno duševno ravnovesje v manjši meri porušeno še nadaljnjih nekaj mesecev), ga je šele podatek kirurga, da operativni posegi niso potrebni in da hromosti ni mogoče pričakovati. Glede na tako ugotovljen obseg trajanja in intenzivnost strahu, po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova strahu znaša zahtevanih 1.250,00 EUR.

11. Utemeljena so tudi pritožbena izvajanja glede prenizko odmerjene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je tožnici od zahtevanih 4.500,00 EUR priznalo 1.200,00 EUR odškodnine. Pri oceni primerne odškodnine za to obliko škode je upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožnici ostajajo trajne omejitve splošne življenjske aktivnosti, ki se kažejo kot nezmožnost dolgotrajne hoje in stoje, dolgotrajnih prisilnih položajev, dolgotrajne vožnje avtomobila ter dvigovanja in prenašanja bremen, o katerih je izpovedala tudi tožnica sama. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče prepričano, da pravična denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 4.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje namreč ni v zadostni meri upoštevalo, da gre za omejitve vsakodnevnih aktivnosti, ki so praktično neizbežne (hoja, stoja, gospodinjska opravila), kar zagotovo bistveno okrni kvaliteto tožničinega življenja.

12. Toženkino pavšalno oporekanje višini odškodnine kot previsoke je iz že navedenih razlogov za njeno zvišanje neutemeljeno, pri čemer sodišče druge stopnje še dodaja, da je tudi odškodnina v višini 6.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem glede na njihovo trajanje in intenziteto ustrezno odmerjena.

13. Vse navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo ugoditev pritožbi tožnice in spremembo izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP), tako, da tožnici prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ob prisojenih 6.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, po spremembi znaša skupaj 11.750,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina tudi ne odstopa od odškodnin, prisojenih v drugih podobnih primerih. Pregled sodne prakse pokaže, da so bile v primerljivih zadevah prisojene celo višje odškodnine (glej npr. II Ips 456/2009 in II Ips 256/2006).

14. Od tako odmerjene odškodnine je potrebo odšteti revalorizirano vrednost dne 04.09.2006 že izplačanega nespornega dela odškodnine v višini 1.150,30,00 EUR, ki na dan izdaje sodne odločbe znaša 1.259,58 EUR. Po odbitju revalorizirane vrednosti tako znaša odškodnina, ki jo je toženka dolžna plačati tožnici 10.490,42 EUR.

15. Pritožbena odločitev o zavrnitvi pritožbe tožene stranke temelji na določilu 353. člena ZPP.

16. Sprememba prvostopenjske sodbe na drugi stopnji je narekovala ponovno odločitev o vseh pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP), pri čemer je bilo potrebno upoštevati spremenjen pravdni uspeh na prvi stopnji. Od na prvi stopnji pravilno odmerjenih in negrajanih 2.634,95 EUR stroškov, gre tožnici, glede na njen 96,69 % uspeh, skupaj 2.547,73 EUR pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Od priglašenih stroškov se po presoji sodišča druge stopnje tožnici v skladu z prvim odstavkom 155. člena ZPP, Zakonom o sodnih taksah – ZST in Odvetniško tarifo - OT, kot potrebni priznajo: strošek sestave pritožbe (375 točk), 20 % DDV na opravljeno storitev (75 točk), ter sodna taksa za pritožbo v znesku 147,78 EUR, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR in glede na 100 % pritožbeni uspeh, znaša skupaj 354,33 EUR, ki jih je toženka dolžna povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

18. Ker toženka s pritožbo ni uspela nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).