Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 napredovanje tožnika nepravilno dvakrat upoštevala, in sicer je najprej upoštevala pet napredovanj pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnika v 32. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela pet napredovanj, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.

Tožena stranka ob prevedbi tožnika v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu, kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta. Zato je po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnika z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikovo delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. Za drugačno prevedbo tožnika v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSPJS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da so bili veljavno sklenjeni pogodba o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 ter aneksa z dne 1. 8. 2008 in 1. 9. 2009 ter da s 1. 7 2010 ni začela veljati pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I, ki je tožnik ni podpisal; zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 1. 7. 2010 do 1. 4. 2013 obračuna, po odvodu davkov in prispevkov, pa izplača razliko v plači, in sicer med plačo do katere je bil upravičen po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 z veljavnimi aneksi in napredovanji - tj. za delovno mesto strokovnega svetovalca I v 32. plačnem razredu z upoštevanjem napredovanj, kjer je delo tudi dejansko opravljal in plačo, ki jo je dejansko prejel v tem obdobju, od 1. 4. 2013 dalje pa med plačo, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 z veljavnimi aneksi - tj. za delovno mesto strokovni svetovalec I v 33. plačnem razredu z upoštevanimi napredovanji, kjer je delo tudi dejansko opravljal in plačo, ki bi jo dejansko prejel v tem obdobju, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Tožbo je zavrglo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da od 1. 7. 2010 dalje opravlja dela in naloge strokovnega svetovalca I v 32. plačnem razredu od 1. 4. 2013 dalje v 33. plačnem razredu (točka II izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo in smiselno tudi zoper sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da iz izpovedbe tožnika, ki sta jo potrdila tudi A.A. in B.B. izhaja, da je tožnik že pred 1. 8. 2008, torej pred sporno prevedbo, opravljal dela in naloge, ki so dejansko sovpadale z opisom delovnega mesta strokovnega svetovalca I. Podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 ni bila v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), temveč v 47. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Namen ZSPJS je izključno v ureditvi sistema plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju, ureditvi pravil za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravil za določanje obsega sredstev za plače ter ureditev postopka za spremembe razmerij med plačnimi skupinami in plačnimi podskupinami v javnem sektorju. V ZSPJS tako ni podlage za poseg v kogentne določbe ZDR. Naziva in opisa delovnega mesta ni mogoče spreminjati, ne da bi javni uslužbenec s podpisom pristal na novo pogodbo o zaposlitvi. Delovno mesto se lahko spremeni le s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Tožnik se je s pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 dogovoril, da bo delo opravljal na delovnem mestu strokovnega svetovalca I, za kar je bila podlaga v takrat veljavnem pravilniku o sistemizaciji tožene stranke. Za to delovno mesto se je zahtevala ena stopnja višja izobrazba od tiste, ki jo je imel tožnik, kar je bilo v skladu z določbo 14. člena ZSPJS. V primeru spremembe opisa in naziva delovnega mesta ni dopusten avtomatizem prevedbe z aneksom na podlagi ZSPJS, pač pa je v takšnem primeru potrebno uporabiti kogentno določbo 47. člena ZDR. Pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 ni šlo za prevedbo plače po ZSPJS, temveč za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in določitev novega, drugega delovnega mesta. Glede na to, da je bila ta pogodba veljavno sklenjena, je ni bilo mogoče razveljaviti na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZSPJS. V skladu z ZSPJS je dopustno določati zgolj višino plače na posameznih delovnih mestih, ne pa tudi nazive in zahtevnost delovnih mest ter pogoje za njihovo zasedbo. Tožena stranka je ob sklicevanju na določbe 3. in 48. člena ZSPJS tožniku 22. 6. 2010 nezakonito ponudila v podpis novo pogodbo za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I za čas od 1. 7. 2010, nato pa to pogodbo upoštevala in po njej tožniku obračunavala plačo, čeprav tožnik pogodbe ni podpisal. Pogodba 1. 7. 2010 ni pričela veljati in zato ne more predstavljati osnove za obračun in izplačilo plače. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na določbo petega odstavka 3. člena ZSPJS, saj navedeni zakon ni urejal prevedbe delovnih mest, pač pa prevedbe plače. Glede na dejansko delo, ki ga je tožnik opravljal že pred 28. 7. 2008, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka tožnika ob prvi prevedbi morala prevesti na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. Tožnik opozarja na izpovedbo priče C.C., da so tudi po odpravi nepravilnosti na delovnem mestu strokovnega svetovalca I ostali javni uslužbenci, ki sicer niso izpolnjevali pogoja izobrazbe in so kot svetovalci zaposlitve delali na podlagi mnenja ministra za delo. Mnenje ministra ne more predstavljati podlage za neenakopravno in diskriminatorno obravnavanje tožnika. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se pri plačilu za dejansko opravljeno delo ne upoštevajo plačni razredi na račun napredovanj. Takšno stališče je diskriminatorno, diskriminacija na podlagi starosti, pa je prepovedana. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

7. V tem sporu je bil na podlagi določbe 279.b člena ZPP postopek prekinjen do pravnomočnosti sodbe izdane v vzorčnem postopku VI Pd 1030/2011. Sodišče prve stopnje je postopek nadaljevalo, ko je sodba izdana v vzorčnem postopku postala pravnomočna. Izpodbijana sodba je bila izdana na podlagi določbe četrtega odstavka 279.b člena ZPP. Ta določa, da po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, sodišče o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil s sklepom z dne 2002 razporejen na delovno mesto svetovalec I - koordinator, ki je bilo uvrščeno v VI. tarifni razred, to delovno mesto je bilo tudi ob prevedbi uvrščeno v VI. tarifni razred; - zaradi prehoda v nov plačni sistem je tožena stranka delovno mesto tožnika svetovalec II sprva prevedla v delovno mesto strokovnega svetovalca I, za katerega se je zahtevala VII/1 stopnja strokovne izobrazbe, ki je tožnik ni imel; - tožnik ob tej prevedbi ni imel izobrazbe, ki se zahteva za delovno mesto strokovnega svetovalca I, temveč je imela višješolsko izobrazbo, ki se zahteva za VI. tarifni razred, v katerega je bil tožnik pred prevedbo kot svetovalec I tudi umeščen; - ob prehodu na nov plačni sistem po ZSPJS sta stranki 28. 7. 2008 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega svetovalca I; - osnovni plačni razred za prevedeno delovno mesto strokovnega svetovalca I je bil 29., k temu je tožena stranka prištela tožnikova napredovanja, od tega odštela dva plačna razreda zaradi nižje izobrazbe od zahtevane in tožnika umestila v 32. plačni razred; - tožnik je bil pri prevedbi umeščen v VII/1 tarifni razred, pri čemer določitev višjega tarifnega razreda ni pomenila, da bi tožnik s prevedbo začel opravljati drugo delo; - ta prevedba se je zato izvajala do 1. 7. 2010; - komisija za izvedbo nadzora nad prehodom v nov plačilni sistem je pri toženi stranki opravila nadzor in pri njem ugotovila, da je precejšnje število delovnih mest pri prehodu v nov plačni razred bilo prevedenih iz nižjega v višji tarifni razred, pri čemer so bila upoštevana tudi napredovanja; - s kontrolo Ministrstva za delo je bilo ugotovljeno, da pravilnik tožene stranke z dne 21. 7. 2008 ne more biti podlaga za premeščanje delavcev v višje tarifne razrede; - toženi stranki je bilo v sklepu izrecno naloženo, da mora nepravilnosti odpraviti v roku 45 dni in pri tem upoštevati sistemizacijo, ki je bila v veljavi do 21. 7. 2008; - tožena stranka je 24. 11. 2009 sprejela nov pravilnik o sistemizaciji delovnih mest; - tožena stranka je z dopisom z dne 22. 6. 2010 tožniku predlagala sporazumno spremembo pogodbe o zaposlitvi in pri tem pojasnila, da se izvršeno zvišanje strukture delovnih mest ob prehodu v nov plačni sistem odpravi tako, da se delovna mesta, ki so bila pred prevedbo uvrščena v VI. tarifni razred (med njimi tudi delovno mesto tožnika svetovalec I - koordinator), po prevedbi pa so bila uvrščena v VII/1 tarifni razred, ponovno prevede tako, da se zahtevno izobrazbo zniža na raven VI. tarifnega razreda; - temu dopisu je tožena stranka priložila predlog pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I, z veljavnostjo 1. 7. 2010 z uvrstitvijo v 29. plačni razred; - delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I, ki je bilo zaradi odprave napak ponujeno tožniku, je bilo umeščeno v VI. tarifni razred, zanj pa se zahteva višja strokovna izobrazba ali višješolska izobrazba (prejšnja) ter dve leti delovnih izkušenj; - tožnik predloga nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal; - po 1. 7. 2010 je tožnik prejemal plačo, kot je bila določena v predlogu pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010; - tožena stranka je od 1. 7. 2010 plačo tožniku obračunavala in izplačevala za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I, pri čemer je bil tožnik uvrščen v 29. plačni razred; - tožnik je od 1. 7. 2010 dalje dejansko opravljal dela in naloge strokovnega svetovalca I; - tožnik je na toženo stranko 13. 4. 2011 naslovil zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, s katero je zahteval, da mu tožena stranka za čas od 1. 7. 2010 izplača razliko med dejansko prejeto plačo, ki je bila obračunana za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I po nepodpisani pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010 in plačo za delovno mesto strokovnega svetovalca I po dne 28. 7. 2008 veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in aneksu št. 2. 9. Že sodišče prve stopnje je pravilno kot neutemeljene zavrnilo tožnikove navedbe, da pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 ni šlo za prevedbo plače po določbah ZSPJS, temveč za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in za določitev drugega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na izpovedbo priče C.C. o tem, da je šlo 1. 8. 2008 le za prehod v nov plačni sistem in da določitev višjega tarifnega razreda ni pomenila, da bi tožnik s prevedbo začel opravljati drugo delo. Nenazadnje tudi tožnik v pritožbi zatrjuje, da je ves čas opravljal enako delo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je bila veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 z aneksi z dne 1. 8. 2008, 7. 10. 2008 in 1. 9. 2009 in da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega sodelavca I, ki je tožnik ni podpisal, ni pričela veljati s 1. 7. 2010. 10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 napredovanje tožnika nepravilno dvakrat upoštevala in sicer je najprej upoštevala pet napredovanj pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnika v 32. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela pet napredovanj, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS. V zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je toženo stranko na to nepravilnost opozorila tudi Komisija za izvedbo nadzora nad prehodom v nov plačni sistem.

11. Tožena stranka je ravnala nezakonito, ko je ob prevedbi v letu 2008 nekatere delavce (med njimi tudi tožnika), ki so bili pred prevedbo v V. ali VI. tarifnem razredu, umestila v en tarifni razred višje. Tožena stranka se je pri tem sklicevala na določbo 7. člena Pravilnika z dne 21. 7. 2008, za katerega je ministrstvo za delo ob kontroli ugotovilo, da ne more biti podlaga za takšno premeščanje v višje tarifne razrede. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ob prevedbi tožnika v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka ob prevedbi morala upoštevati tisto pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama veljavno sklenjena pred prehodom na nov plačni sistem, torej pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca I - koordinatorja.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za drugačno prevedbo tožnika v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSPJS. Zaradi navedenega je tožena stranka po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnika z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikovo delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. 14. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I ni pričela veljati s 1. 7. 2010. Pritožbeno sodišče je že v vzorčnem postopku v sodbi Pdp 705/2013 z dne 15. 11. 2013 zavzelo stališče, da čeprav tožnik nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, jo je tožena stranka glede na določbo prvega odstavka 3.a člena ZSPJS za čas od 1. 7. 2010 dalje utemeljeno štela za veljavno sklenjeno. Pri tem se je pritožbeno sodišče pravilno sklicevalo na določbo petega odstavka 3. člena ZSPJS o tem, da se v primeru, če je določilo plače v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena istega zakona (če torej pogodba o zaposlitvi določa plačo v drugačni višini, kot bi javnemu uslužbencu pripadala glede na zakon, kolektivne pogodbe in druge predpise), uporablja določbe zakonov in drugih aktov izdanih na njihovi podlagi ter kolektivne pogodbe, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja kot sestavni del te pogodbe.

15. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zahtevku tožnika, da tudi za čas po 1. 7. 2010 prizna veljavnost pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 in da mu posledično za čas po 1. 7. 2010 dosodi razliko med plačo, ki bi mu šla po pogodbi z dne 28. 7. 2008 in plačo, ki mu je bila dejansko izplačana za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. Ta zahtevek ni utemeljen po nobeni od obeh podlag, ki ju tožnik uveljavlja. Po eni strani tožnik zahtevek utemeljuje s tem, da je potrebno šteti, da je tudi v času po 1. 7. 2010 veljala pogodba o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 z aneksi; po drugi strani pa, da je do razlike upravičen, ker je do začetka leta 2014 dejansko opravljal delo strokovnega svetovalca I, ki se razlikuje od dela na delovnem mestu samostojnega strokovnega sodelavca I, za katerega pa je prejemal plačo. 16. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnik v času od 1. 7. 2010 dalje do začetka leta 2014 dejansko opravljal naloge strokovnega svetovalca I, vendar pa iz te ugotovitve ne sledi, da bi tožena stranka za čas od 1. 7. 2010 do začetka 2014 bila dolžna izplačati razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi tožniku šla za delovno mesto strokovnega svetovalca I. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na sodno prakso, ki temelji na določbi prvega odstavka 14. člena ZSPJS. Ta določa, da javnemu uslužbencu, ki opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. To določbo je potrebno upoštevati tudi v primeru dejanskega opravljanja dela na bolj zahtevnem delovnem mestu in ne le v primeru, ko je javni uslužbenec na takšno delovno mesto tudi formalno razporejen. Ob ugotovitvi, da je 29. plačni razred osnovni plačni razred za delovno mesto strokovnega svetovalca I in da tožnik za to delovno mesto ni imel ustrezne izobrazbe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi bil tožnik v okviru plačila za dejansko opravljeno delo lahko upravičen le do 27. plačnega razreda. Pravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso, po kateri je javni uslužbenec v primeru plačila po dejanskem delu upravičen le do plačila v višini osnovnega plačnega razreda delovnega mesta, ki ga je dejansko opravljal, ne pa tudi do plačila ob upoštevanju doseženih napredovanj na delovnem mestu na katerem je bil formalno razporejen. Glede na to, da je tožnik od julija 2010 do marca 2014 prejemal plačo za 29. plačni razred, za april 2014 za 30. plačni razred, od maja 2014, ko je pričela veljati pogodba o zaposlitvi za strokovnega sodelavca I pa za 31. plačni razred, je tožnik v obdobju razporeditve na delovno mesto samostojni strokovni sodelavec I prejemal višjo plačo, kot bi mu pripadala za dejansko opravljeno delo strokovnega svetovalca I, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači utemeljeno zavrnilo tudi ob upoštevanju dejstva, da tožnik zahtevek uveljavlja glede na dejansko opravljeno delo.

17. Na drugačno odločitev v tem sporu ne more vplivati okoliščina, da naj bi nekateri delavci tožene stranke na podlagi mnenja ministra za delo še naprej delali kot svetovalci zaposlitve, čeprav niso izpolnjevali pogoja izobrazbe. Sicer pa je tožnik tovrstne trditve v tem sporu prvič postavil šele v pritožbi.

18. Pritožba sicer ne navaja, zakaj naj bi bila napačna odločitev sodišča prve stopnje, da zavrže tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da od 1. 7. 2010 dalje opravlja dela in naloge strokovnega svetovalca I v 32. plačnem razredu oziroma od 1. 4. 2013 dalje v 33. plačnem razredu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta del tožbe utemeljeno zavrglo ob sklicevanju na določbo 181. člena ZPP, ki določa, kdaj se sploh lahko vloži ugotovitvena tožba. V skladu s prvim odstavkom 181. člena ZPP tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sporni del tožbe ne pomeni niti ugotovitev obstoja pravnega razmerja med strankama niti ugotovitve pristnosti oziroma nepristnosti kakšne listine. Kar je tožnik zahteval z ugotovitveno tožbo, je le dejanska podlaga za uveljavljanje zahtevka za plačilo po dejanskem delu, kar je tožnik tudi uveljavljal z opisnim denarnim zahtevkom. Glede na to, da je ugotovitveno tožbo možno vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP ta del tožbo utemeljeno zavrglo. V skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP predsednik senata po predhodnem poskusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

20. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.