Jedro

Takšna obveznost zakonca je prioritetna in je seveda ni mogoče šteti za odplačno dajatev in storitev prevzemnika po 564. členu OZ, ob tem, da sta se zakonca preživljala s sredstvi preužitkarja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek glasi: „Tožena stranka je dolžna priznati, da je predstavljalo razpolaganje, navedeno v pogodbi o preužitku z dne 07.09.2004 z 9/16 nepremičnin vl. št., k.o. s parcelo 2876 – dvorišče 294 m2, stanovanjska stavba 149 m2, parcelo št. travnik 306 m2 ter 1/2 nepremičnin vl. št. k.o. s parc. št. 4432/3 – njiva 3338 m2, darilo, dano s strani toženki in se kot tako upošteva pri izračunu vrednosti nujnega deleža tožnikov v okviru instituta vračanja daril, v 15 dneh pod izvršbo, sicer bo ta sodba nadomeščala priznanje tožene stranke.

Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 1.499,82 (tisoč štiristo devetindevetdeset 82/100) EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Tožena stranka je dolžna prvotožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 547,70 (petsto sedeminštirideset 70/100) EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da je predstavljalo razpolaganje N.E., v pogodbi o preužitku z dne 07.09.2004 z nepremičninami (natančno je navedeno v tožbenem zahtevku in tudi v izreku) darilo toženki in se kot tako upošteva pri izračunu vrednosti nujnega deleža tožnikov v okviru instituta vračanja daril. Tožnikom je naložilo, da so dolžni povrniti toženki pravdne stroške v znesku 1.229,39 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložilo je, da je bila med zapustnikom in toženko kot zakoncema sklenjena pogodba o preužitku, za katero predpisi izrecno ne določajo, da se ne more skleniti med zakoncema; da ni šlo za nedopusten nagib, niti za nedopustnost kavze. Po ugotovitvah sodišča iz pogodbe ne izhaja nikakršen darovalni namen zapustnika, ampak je šlo za pogodbo o preužitku po 564. členu Obligacijskega zakonika – OZ, ki je aleatorna.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje prvotožnik po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, kot je tožeča stranka zatrjevala že med postopkom, „da je teoretično med zakonci pogodba o preužitku sicer mogoča oz. dopustna, vendar pa so določila iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih močnejša oz. imajo prioriteto pred kakršnokoli pogodbo. Dejstvo je, da sta zakonca dolžna skrbeti en za drugega v primeru, če se izkaže potreba in v konkretnem primeru je toženka le izpolnjevala svojo zakonsko dolžnost“. Predmetna pogodba je bila sklenjena izključno z namenom, da se izigra dediče, to je otroke N.E., ki so tožniki v tej zadevi in zato ne more imeti pravnega učinka. Podrejeno pa tožeča stranka še navaja, da ne zanika, da je toženka skrbela za pokojnega moža, „vendar pa je sodišče premalo kritično ocenjevalo vrednost oskrbe s strani toženke“, tudi če bi se skrb poračunala izven določb ZZZDR, nikakor ne bi moglo priti do odplačnega posla, saj je pokojni imel hišo, v kateri je toženka zastonj stanovala, sama ni imela nobenih prihodkov, niti ni s seboj v zakon prinesla kakega premoženja, ki bi bilo uporabljeno za skupno življenje z možem, pokojni pa je imel tudi pokojnino, s katero je preživljal sebe in toženko ter plačeval vse tekoče obveznosti. Toženka je imela najmanj toliko koristi od pokojnega moža, kolikor je njemu nudila za čas trajanja zakonske zveze; zakonska zveza med toženko in očetom tožnikov je trajala kratek čas, s toženko se je N.E. starejši poročil 04.05.2001, umrl pa je 09.12.2005; njegovo zdravstveno stanje je bilo zadovoljivo, le v zadnjem letu je bil potreben večje pomoči. Toženka ni odplačno izpolnila obveznosti do moža, saj je bila to najprej njena zakonska obveznost ter je N. E. starejši v času 4-letne zakonske zveze toženki nudil neprimerno več, kot je toženka nudila njemu; tako ni mogoče govoriti o eventualni odplačnosti pogodbe o preužitku oziroma o tem, da bi naj toženka s svojim delom in skrbjo za pokojnega pridobila celotno premoženje, ki ga je v trenutku smrti slednji imel. Sicer pa je sodna praksa taka, da se prav posebej ugotavlja odplačnost ali neodplačnost pogodbe, tega pa sodišče ni ugotovilo oziroma je zmotno zaključilo, da gre za veljavno pogodbo, ne samo v formalnem smislu, ampak z dejanskimi učinki. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožeča stranka predlaga, da naj višje sodišče napadeno sodbo razveljavi. V pritožbi še navaja, da „pritožbo vlaga le prvi tožnik, saj sta ostala tožnika časovno in krajevno nedosegljiva“; priglaša pritožbene stroške.

Toženka se v odgovoru na pritožbo sklicuje, da že ZZZDR predvideva različne možnosti sklepanja pogodb med zakonci in da ni izključeno tudi sklepanje pogodbe o preužitku; v kolikor bi bila utemeljena trditev prvotožnika, pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne bi mogli sklepati tudi starši s svojimi polnoletnimi otroki, saj so tudi ti po ZZZDR dolžni skrbeti za svoje starše, pa so ravno te pogodbe najbolj pogoste. Zapustnik je takoj po smrti svoje prve žene tudi otrokom ponudil možnost, da prevzamejo njegovo premoženje ob pogoju, da bodo zanj skrbeli, a so to zavrnili in je trditev, da je bila pogodba sklenjena izključno zaradi izigravanja dedičev, neutemeljena. Po mnenju toženke je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, saj gre za tvegano pogodbo, ki pa je odplačna in zato ni niti deloma darilna pogodba. Toženka predlaga, da naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, toženo stranko (opomba višjega sodišča pravilno tožečo stranko) pa obremeni s plačilom stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče je preizkusilo napadeno sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in po uradni dolžnosti (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku – ZPP, vključno z novelo ZPP-D). Uradni preizkus zadeve ni pokazala nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tako da ta pritožbeni razlog ni podan.

Po pregledu zadeve se višje sodišče strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena odločilna dejstva zmotno uporabilo materialno pravo in tako sprejelo v izpodbijani sodbi materialnopravno napačno odločitev.

Pogodba o preužitku je sedaj urejena v Obligacijskem zakoniku – OZ v VII. poglavju „Pogodba o preužitku“. V prvem odstavku 564. člena OZ je določeno: „S pogodbo o preužitku se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve.“ Res je, da lahko sklepata pogodbo o preužitku tudi zakonca, en zakonec kot prevzemnik in drugi kot preužitkar, kar izhaja tudi iz 62. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR in da je v predmetni zadevi bila pogodba o preužitku formalno pravilno sklenjena pred notarjem. Vendar pa je že iz citiranega prvega odstavka 564. člena OZ razvidno, da pogodba o preužitku ustvarja dvostransko in odplačno obveznostno razmerje, v obravnavani zadevi pa po mnenju višjega sodišča na strani toženke kot prevzemnice pogoj odplačnosti ni izpolnjen.

Za odločitev so pomembna naslednja relevantna dejstva, ki jih ugotavlja že prvostopenjsko sodišče ali pa jih priznava že sama toženka: - toženka je pričela skrbeti za pokojnega E. po smrti njegove prve žene v letu 2001, se z njim poročila 04.05.2001, 07.09.2004 sta pri notarju sklenila pogodbo o preužitku; - s pogodbo o preužitku ji je E.N. prepustil v takojšnjo last in posest njegovo premično in nepremično premoženje, ona pa se je obvezala, da bo izročitelju nudila do smrti vse, kar bo potreboval, „tako stanovanje v hiši, ki je predmet izročitve, nadalje brezplačno hrano in pijačo, obleko, obutev, zdravnika in zdravila po potrebi, v slučaju bolezni ga negovati in dajati bolniku primerno hrano, ob smrti pa mu priskrbeti krajevnim običajem primeren pogreb...“; - po navedbah toženke in njeni izpovedbi pa je toženka skrbela za pokojnega tako, da ga je negovala, mu kuhala, opravljala gospodinjska dela in (zato) ni bila zaposlena; - toženka je izpovedala, da ni bila zaposlena ne prej v Srbiji in ne v Sloveniji, da v Sloveniji ni prejemala denarnih prejemkov, po pokojnem možu pa prejema pokojnino od januarja 2006 in ni prerekala tožbenih navedb, da ni imela nobenih sredstev za preživljanje ter da sta z možem živela iz njegovih sredstev.

Višje sodišče se strinja s pritožbo, da je toženka s tem, ko je skrbela in negovala moža, izpolnjevala le svojo zakonsko dolžnost iz 44. člena ZZZDR, ki določa: „Zakonca sta se dolžna vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati“, takšna obveznost zakonca je prioritetna in je seveda ni mogoče šteti za odplačno dajatev in storitev prevzemnika po 564. členu OZ, ob tem, da sta se zakonca preživljala s sredstvi preužitkarja. Po mnenju višjega sodišča pogodba o preužitku, ki je bila sklenjena med zakoncema, tako dejansko predstavlja darilo.

Višje sodišče je zato pritožbi prvotožnika ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (to je, da je tožbenemu zahtevku tožnikov ugodilo). Višje sodišče še pripomni, da se je sicer pritožil le prvotožnik po svojem pooblaščencu, vendar pa so tožniki enotni sosporniki po 196. členu ZPP, zato se učinek pritožbe razteza tudi nanje. Odločitev višjega sodišča temelji na 5. alineji 358. člena ZPP.

Ker so tožniki v pravdi uspeli, je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev. Toženka je tako dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške (pred prvostopenjskim sodiščem): za sestavo tožbe 500 točk, za prvo pripravljalno vlogo, ki jo je šteti le za obrazložen dopis 50 točk, za prvo glavno obravnavo 500 točk, za obravnavo 23.06.2009 125 točk (pristop) in za obravnavo 03.09.2009 250 točk in 200 točk urnine, skupno 1.625 točk in 20 % povišek za zastopanje – 325 točk, kar znese 1.950 točk in pavšal za materialne stroške (2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk) 39,5 točk, skupno torej 1.989,50 točk po Odvetniški tarifi – OT (vrednost točke je 0,459 EUR), torej 913,18 EUR, z DDV 1.095,82 EUR; k temu se prišteje še 100,00 EUR sodne takse za tožbo in 100,00 EUR takse za sodbo ter 204,00 EUR potnih stroškov prvotožnika, skupno 1.499,82 EUR. Ostalih priglašenih stroškov višje sodišče ni priznalo, saj so priglašeni v previsoki višini glede na OT, dopisi niso izkazani. Toženka je tožnikom dolžna povrniti 1.499,82 EUR pravdnih stroškov pred prvostopenjskim sodiščem (člen 154/I ZPP v zvezi s členom 155 ZPP).

Ker je prvotožnik s pritožbo uspel, mu je toženka dolžna povrniti pritožbene stroške (625 točk za pritožbo, saj se je pritožil le on ter 6,25 točk za materialne stroške, kar znese, ob upoštevanju DDV 347,70 EUR ter 200,00 EUR sodne takse za pritožbo), skupno 547,70 EUR, toženka pa krije sama stroške odgovora na pritožbo (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP).