Jedro

Tožnica je prispevala k nastanku škode, ko se je za pot prek parkirišča odločila kljub temu da je vedela, da je poledenelo in nepočiščeno, pri tem pa je na voljo imela tudi drugo pot, ki je vodila pod nadstreškom hiše in ni bila poledenela. Tožnica je k škodnemu dogodku s svojim ravnanjem prispevala v takšni meri, da njen soprispevek znaša 50%.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi:

I.

1. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati: - 539,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2008 dalje in - zakonske zamudne obresti od zneska 8.700,00 EUR za čas od 18.6.2008 do 25.9.2008, vse v roku 15 dni, da ne bo potrebna izvršba.

2. Kar tožnica zahteva več, se zavrne.

3. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške, v postopku pred sodiščem prve stopnje v znesku 3054,06 EUR in pritožbene stroške v znesku 514,58 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

II.

V ostalem delu se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki 23.239,00 EUR in zamudne obresti, ki tečejo od 26.9.2008 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 31.400,00 EUR za čas od 18.6.2008 do 25.9.2008. V presežku, in sicer za znesek 1.028,00 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od 26.9.2008 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 2.467,38 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je ugodilo zahtevku in vrne zadevo v ponovno obravnavanje in odločanje, podrejeno pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da ob ugotovljenem tožničinem soprispevku k nastali škodi tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži povrnitev vseh stroškov postopka, vključno s stroški, ki so toženi stranki nastali v pritožbenem postopku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je odločitev sodišča o izključni odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo zmotna, pri čemer je zmotno tudi stališče sodišča o objektivni odgovornosti tožene stranke za nastalo nezgodo. Tožena stranka meni, da je sodišče o obstoju tožbenega temelja odločilo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri tem pa je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Poleg tega je pri sojenju zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožena stranka namreč meni, da je njena odgovornost v danem primeru lahko zgolj krivdna, pri tem pa sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnica v veliki meri sama prispevala k nastanku škode, in sicer v najmanj 50%. Sodišče ni upoštevalo dveh pomembnih dejstev, in sicer, da so bile tožnici vremenske razmere dne 8.3.2006 poznane, kakor ji je bilo poznano tudi dejstvo, da je parkirišče pomrznjeno – ledeno in nepočiščeno. To je tožnica zaznala že v jutranjih urah, ko je prišla v službo. Do nesreče je prišlo približno štiri ure in pol kasneje, ko je bilo še vedno mrzlo, kar bi moralo za tožnico predstavljati znak, da je parkirišče še vedno vsaj delno pomrznjeno in nevarno, to pa bi ji narekovalo še posebej skrbno hojo po parkirišču oz. bi jo od le-te celo odvrnilo. Tožnici paketa kozmetike ni bilo treba z avtomobilom odpeljati do skladišča, saj bi paket, težak približno 3kg, lahko peš odnesla do skladišča po drugi poti, ki ji je bila poznana, pri čemer bi se izognila hoji po nevarnem in zaledenelem parkirišču. Tožnica si je v danih okoliščinah izbrala nevarnejšo, vendar zanjo očitno lažjo pot prenosa paketa s svojim osebnim vozilom, ki je bil sicer med zaposlenimi običajen način prenosa blaga, katerega fizično niso mogli nositi.

Tožena stranka meni, da je pri odmeri odškodnine iz naslova negmotne škode sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo in je zaradi tega tožnici odmerilo previsoko odškodnino za utrpelo negmotno škodo, kar velja tako za odmero odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi glede utrpelega strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skaženosti. Odmerjena odškodnina ni skladna z namenom denarne odškodnine, kot ga opredeljuje 179. čl. OZ, saj po višini (okrog 38 povprečnih mesečnih zaslužkov v Sloveniji) znatno odstopa od zneskov odškodnin, ki jih v podobnih primerih priznavajo sodišča v Sloveniji in je zato nezdružljiva s svojo naravo. Pri individualizaciji odškodnine bi moralo sodišče poleg ugotovitev izvedenca kritično presoditi tudi izpoved same tožnice, ki je v določenem delu pretirana, saj izvedenec ne ugotavlja takšne stopnje in trajanja bolečin, kot jih navaja tožnica. Dodaja tudi, da gre pri judikatih, ki jih je kot primerjalne glede odmere odškodnine za negmotno škodo navedlo sodišče prve stopnje, za le do neke mere podobne, vendar tudi bistveno drugačne primere.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru v celoti prereka navedbe tožene stranke in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot prepozno zavrže, saj meni, da je vložena dan prepozno, sicer pa jo v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje , pritožniku pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke za odgovor na pritožbo. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba, v kolikor je pravočasna, povsem neutemeljena in sama sebi namen, s ciljem zavlačevati z izplačilom odškodnine. Meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje izčrpno ugotovilo ter da je bila vsa odgovornost za tožnici nastalo škodo pravilno naložena toženi stranki. Zatrjuje, da tožnici dejstvo o pomrznjenem in zato nevarnem parkirišču na dan škodnega dogodka ni bilo poznano, ter se sklicuje na tožničine navedbe v pripravljalnih vlogah z dne 12.2.2009 ter 30.10.2008. Nadalje tožeča stranka navaja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bilo prepovedano hoditi v skladišče »preko rampe«, poleg tega pa tožnici nihče ne more jamčiti, da ne bi zdrsnila, če bi šla do skladišča peš. Neprimerno se toženi stranki zdi tudi izpodbijanje sodbe glede višine zneska odškodnine.

Pritožba je delno utemeljena.

Materialnopravna podlaga pri odločanju v konkretni zadevi je Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 45/08), ki v 1. odst. 184. čl. določa, da mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Prvi odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika pa določa, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odst. 179. čl. OZ). Prisojena odškodnina mora biti primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa mora upoštevati vse individualne značilnosti oškodovanca, to je intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu.

Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo, da gre za objektivno odgovornost. Ker pa tožena stranka odgovornost za nastali dogodek priznava, se je pritožbeno sodišče ukvarjalo le z vprašanjem soprispevka oškodovanke – tožnice za nastalo škodo. Obligacijski zakonik v 171. čl. določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

o odgovornosti za nastanek škode Odločilno vprašanje, ki se zastavlja, je, ali gre v konkretnem primeru za objektivno ali krivdno odgovornost delodajalca. Delodajalec, tj. tožena stranka, je bila odgovorna za čiščenje parkirnega prostora, da bi lahko njegovi zaposleni varno dostopali do svojega delovnega mesta, v ta namen je imel sklenjeno pogodbo s podjetjem, ki naj bi skrbelo za očiščeno (in s tem varno) parkirišče. Kot pa izhaja iz izpovedi prič in tudi obeh pravdnih strank, za to pogosto ni bilo poskrbljeno, zaradi česar je bilo parkirišče v zimskih mesecih večkrat poledenelo in nevarno. To je kritičnega dne (8.3.2006) ob prihodu v službo ugotovila tudi tožnica sama, kar izhaja iz njenega zaslišanja na glavni obravnavi dne 15.1.2010 (spisovni list št. 55): »…sem tistega dne prišla v službo okrog pol osmih zjutraj. Dvorišče je bilo nepočiščeno, ledeno, če je bil pa sneg, pa se ne morem spomniti,« »…zjutraj, ko sem prišla v službo, sem videla, da je dvorišče nepočiščeno.« Iz izpovedi tožnice torej izhaja, da se je dobro zavedala, da je parkirišče poledenelo in neočiščeno, pa je kljub temu za prenos kartonske škatle do skladišča izbrala prav to (poledenelo in nepočiščeno) pot, čeprav je poznala tudi drugo pot »prek rampe«, ki pa med zaposlenimi ni bila tako »priljubljena«, ker je bila nekoliko bolj zamudna, saj se je bilo z vodjo skladišča potrebno dogovoriti za termin in nato počakati vodjo skladišča, ki je delavca(ko) spremil do prevzemnih vrat. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnica prispevala k nastanku škode, ko se je za pot prek parkirišča odločila kljub temu da je vedela, da je poledenelo in nepočiščeno, pri tem pa je na voljo imela tudi drugo pot, ki je vodila pod nadstreškom hiše in ni bila poledenela. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je oškodovanka – tožnica k škodnemu dogodku s svojim ravnanjem prispevala v takšni meri, da njen soprispevek znaša 50%.

o višini nepremoženjske škode a) za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem Prvostopenjsko sodišče je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo celotno zahtevano odškodnino, tj. 15.500,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja dr. T izhaja, da je tožnica po nezgodi 7 dni trpela hude telesne bolečine, 2 meseca bolečine srednje stopnje in 5 mesecev bolečine lažje stopnje neprestano, nato pa občasno. Primarni strah pri tožnici je trajal en dan, sekundarni je nastopil po preteku 24 ur in je trajal do konca zdravljenja. Hospitalno se je zdravila 12 dni, nato 14 dni še v zdravilišču in bila na bolniški 5 mesecev. Dvakrat je bila operirana v splošni anesteziji, 4 mesece in pol hodila z berglami in bila 32-krat izpostavljena ionizirajočemu sevanju (RTG posnetki).

Sodišče prve stopnje je za primerjavo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem navedlo dva judikata, in sicer sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 862/2008 ter II Ips 581/2002. S sodbo II Ips 862/2008 je sodišče tožniku, 52-letnemu oškodovancu, zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja priznalo odškodnino v višini približno 15,4 povprečnih neto plač. Oškodovanec je utrpel mnogo hujše poškodbe kot tožnica v konkretnem primeru – zlom sklepne ponvice desnega kolka z izpahom, izpah desnega kolka, zlom VI. rebra levo in razpočno udarno rano na glavi.

S sodbo II Ips 581/2002 pa je sodišče 20-letnemu oškodovancu priznalo odškodnino v višini 27 povprečnih neto plač, pri tem da je oškodovanec utrpel dvoetažni prelom desne stegnenice, zlom levega acetabuluma, poškodbo levega bedrnega živca lažje stopnje ter več plitvih in globljih udarnin. Prestal je štiri operacije v splošni anesteziji, v bolnišnici bil skupaj 50 dni, dva meseca in pol je moral uporabljati invalidski voziček in 9 mesecev bergle. Ob obremenitvah nog bo trpel lažje telesne bolečine, z leti se mu bodo intenzivirale bolečine v poškodovanem levem kolku. Oškodovanec je torej utrpel mnogo hujše telesne poškodbe kot tožnica v konkretnem primeru, pri čemer je potrebno poudariti tudi oškodovančevo mladost. Tožnici je bilo za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznana celotna zahteva odškodnina, tj. 15.500,00 EUR oz. 16,5 povprečnih neto plač. Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnici v konkretnem primeru ne gre tako visoka odškodnina, kot ji jo je priznalo sodišče prve stopnje. Slednje je namreč napačno uporabilo materialno pravo, saj primerjava z zgoraj navedenimi judikati tako visoke odškodnine ne opravičuje. Pritožbeno sodišče za primerjavo navaja druga dva judikata, in sicer sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 921/2007 (oškodovanka, stara 34 let, je v prometni nesreči utrpela zlom leve stegnenice v zgornjem delu, udarnine ter pretres možganov, bila 2x operirana, 9 dni trpela hude telesne bolečine, srednje hude 3 tedne in lahke 4-5 mesecev, nato je obiskovala fizikalno terapijo in hodila z berglami; sodišče ji je priznalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v višini približno 13 povprečnih neto plač) ter sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 606/2003 (oškodovanka, stara 33 let, je v prometni nesreči utrpela mnogoinverzni zdrobljeni zlom desne stegnenice, udarnino desne rame, odrgnino in travmatsko tetovažo desne nadlakti in podlakti ter številne udarnine po telesu; hospitalizirana je bila 21 dni, 40-krat izpostavljena RTG slikanju, 20 dni je bila v celoti vezana na posteljo, eno leto je hodila ob pomoči bergel, v zdravilišču se je zdravila 14 dni, 3 tedne je trpela hude telesne bolečine, občasne hude 2 tedna, lahke 2 meseca in pol, občasne lahke 1 mesec in še sedaj jih trpi ob spremembah vremena ter dvigu težjih bremen – zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja ji je sodišče priznalo odškodnino v višini približno 13 povprečnih neto plač). V obeh primerih gre za podobno poškodbo, kot jo je utrpela tožnica, vendar pa sta oškodovanki poleg zloma stegnenice utrpeli še druge poškodbe. Pritožbeno sodišče v konkretnem primeru tožnici tako priznava odškodnino zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja v višini 10.500,00 EUR oz. 11 povprečnih neto plač. Glede na zgoraj navedeno razmerje odgovornosti gre torej tožnici odškodnina v višini 5.250,00 EUR.

b) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti Prvostopenjsko sodišče je tožnici v celoti priznalo zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 19.200,00 EUR oz. 20 povprečnih neto plač. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je poškodba pri tožnici pustila trajne posledice, saj ne more več izvajati športnih aktivnosti, kot so daljša hoja, kolesarjenje, plavanje. Težje opravlja tudi gospodinjska dela. Po določenem času lahko oškodovanka pričakuje poslabšanje zdravstvenega stanja v smislu povečane nekroze glavice oz. degenerativnih sprememb (artroze) sklepnega hrustanca, ki bo po določenem času zahtevalo nadomestitev njenega kolka s protetičnim nadomestkom.

Sodišče prve stopnje je za primerjavo pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navedlo judikata II Ips 862/2008 (že zgoraj omenjeni 52-letni oškodovanec ima zaradi zloma desnega kolka bolečine že po krajši prehojeni razdalji in ni več sposoben za stoječe delo; sodišče mu je priznalo odškodnino v višini 23 povprečnih mesečnih neto plač) ter II Ips 8/99 (41-letni oškodovanec zaradi zloma desne stegnenice čuti stalne bolečine in težko hodi, opravlja lahko le sedeče delo in je moral opustiti večino življenjskih aktivnosti; priznana mu je bila odškodnina v višini 27 povprečnih mesečnih neto plač). Tožnica v konkretni zadevi ne čuti stalnih bolečin, prav tako je še sposobna za (tudi stoječe) delo, bolečine čuti šele pri daljši hoji, zato primerjava z zgornjima judikatoma ni smiselna.

Vrhovno sodišče je z zgoraj že omenjeno sodbo II Ips 921/2007 34-letni oškodovanki, ki je vsled poškodbe (zlomljene stegnenice v zgornjem delu) trpela trajne težave v obliki motene hoje in bolečin v kolku in hrbtenici, ovirana je bila pri vsakodnevnih opravilih in športu, opustila je službo, pričakovati je tudi, da bodo težave z leti pogostejše, priznalo odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti v višini 14 povprečnih mesečnih neto plač. S sodbo II Ips 93/2004 pa je sodišče 41-letnemu oškodovancu, ki je v delovni nesreči utrpel odprt zlom desne stegnenice, zaradi česar je 10% manj sposoben za hojo, oviran pri hoji po neravnem terenu in teku ter težje opravlja sedanje 4-urno delo, priznalo odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti v višini 11 povprečnih mesečnih neto plač.

Pritožbeno sodišče po vsem tem ocenjuje, da gre tožnici odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti v višini 14.200,00 EUR oz. približno 15 povprečnih mesečnih neto plač, glede na tožničin 50% soprispevek ji torej pripada odškodnina v višini 7.100,00 EUR.

c) za duševne bolečine zaradi skaženosti Prvostopenjsko sodišče je tožnici v celoti priznalo tudi zahtevano odškodnino za skaženost v višini 700,00 EUR oz. 0,74 povprečne mesečne neto plače. Na mestu, kjer je bila operirana, ji je namreč ostala približno 15 cm dolga brazgotina, ki tožnico moti zlasti v poletnem času, ko nosi kratke hlače in kopalke. Pritožbeno sodišče zavrača (sicer pavšalne) pritožbene navedbe glede previsoke odškodnine iz naslova skaženosti ter zaključuje, da je bila tožnici priznana ustrezna odškodnina. Glede na razmerje odgovornosti za nastali dogodek pa tožnici pripada 50% od navedenega priznanega zneska odškodnine, torej 350,00 EUR.

Tožena stranka v pritožbi navaja tudi, da je bila tožnici priznana previsoka odškodnina tudi iz naslova strahu. Ne le, da prvostopenjsko sodišče v sodbi ne omenja odškodnine za nepremoženjsko škodo iz tega naslova, ampak tudi sama tožnica odškodnine iz tega naslova sploh ni zahtevala. Pritožbene navedbe v tem delu je tako zavrniti.

Pritožbeno sodišče je tako tožnici priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 12.700,00 EUR. Tožena stranka je tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo že izplačala 4.000,00 EUR (dne 3.2.2007) in nato še 7.500,00 EUR (dne 26.9.2008). Ta zneska je sodišče prve stopnje na dan izdaje sodbe revaloriziralo in znašata 4.496,00 EUR ter 7.665,00 EUR, tako da mora tožena stranka tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati še 539,00 EUR.

Glede na navedeno je bilo pritožbi delno ugoditi in odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. in 355. čl. ZPP).

stroški postopka Tožena stranka je s pritožbo skoraj v celoti uspela, zato je pritožbeno sodišče po načelu uspeha (154. čl. ZPP) tožeči stranki naložilo, da mora toženki povrniti vse pravdne stroške na prvi in drugi stopnji. Le-ti so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Njihova odmera je razvidna iz stroškovnika, ki se nahaja v spisu. Tak izrek o stroških temelji na določbi 165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155/II ZPP.