Jedro

Tudi v primerih, ko zavezančeve finančne sposobnosti omogočajo kritje nadstandardnih potreb, je potrebno le-te upoštevati v razumnem razmerju oziroma obsegu. V kolikor sta starša sporazumna glede določenih nadstandardnih potreb, jih bosta krila poleg svoje preživninske obveznosti, ni pa to seveda razlog za njeno neutemeljeno širjenje.

Novote v družinskih sporih so sicer dopustne (glej 414. člen ZPP), vendar pa je takšna ureditev namenjena zgolj varovanju koristi otrok.

Izrek

I. Pritožba tožnika zoper sodbo se zavrne in se ta v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožba toženke zoper sodbo in sklepa se zavrne ter se sodba v izpodbijanem delu in sklepa potrdijo.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: da se zakonska zveza med pravdnima strankama razveže (I. točka izreka) da se mladoletna otroka B. B., roj. dne … 2003, in L. B., roj. … 2004, zaupata v vzgojo in varstvo toženi (in hkrati nasprotno tožeči) stranki (1) (II. točka izreka) o načinu izvajanja stikov med otrokoma in tožečo (in hkrati nasprotno toženo) stranko (2) (III. točka izreka) da je dolžan tožnik za vsakega od mladoletnih otrok plačevati preživnino v mesečnem znesku 675,00 EUR oziroma skupno 1.350,00 EUR (IV. točka izreka) da se, kar zahtevata pravdni stranki več ali drugače, zavrne (V. točka izreka) da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka (VI. točka izreka), da se ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi P 1995/2009-IV z dne 16. 2. 2012 zavrže (VII. točka izreka), da se (VIII. točka izreka) toženkin predlog za izdajo začasne odredbe (s katerim naj bi se tožniku naložilo za njeno mesečno preživljanje prispevati 1.682,22 EUR) in podredni predlog (s katerim naj bi se tožnikovemu dolžniku v breme tožnikovega računa naložilo, da na toženkin transakcijski račun iz naslova investicijskih skladov izplača protivrednost 100.000,00 EUR) zavrneta.

2. Zoper odločbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper odločitev v II., III., IV., V. in VI. točki izreka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (s stroškovno posledico). Glede odločitve o dodelitvi otroka naj bi sodišče zmotno uporabilo 106. člen ZZZDR oziroma ni pravilno ugotovilo vsebine pravnega standarda koristi otroka. Odločilo je zgolj upoštevajoč pridobljena izvedenska mnenja (izvedenec je zaključke naredil izključno z vidika klinične psihologije, to je na podlagi ugotovljene osebnostne strukture obeh staršev, ni pa mogel popolno zapolniti pravnega standarda koristi otroka), brez obrazložitve in ocene ostalih izvedenih dokazov (kar je v nasprotju z določbo 5.a člena ZZZDR). Otroka je bilo dolžno dodeliti tistemu od staršev, ki je bolj stabilna in odgovorna osebnost, in ugotavljati, kdo jima lahko poleg emocionalnega kriterija stabilnosti zagotovi takšno bivalno okolje in vzgojo, da bosta deležna zdravega telesnega in duševnega razvoja (v svoji razvojni fazi deležna vzgoje in nadzora stabilne in odgovorne osebnosti). V nadaljevanju navaja, kako je izvedenec T. osebnostno opredelil njega in kaj je ugotovil glede toženke. Kasneje angažirani izvedenec G. je svoj zaključek, da se otroka zaupata materi, zgradil izključno na temelju navezanosti otrok na enega oziroma drugega starša. Sodišče bi moralo pri ugotavljanju pravnega standarda koristi otroka zadevo presojati širše, in sicer tako po emocionalnem, bivalnem in ekonomskem kriteriju. Potrebno bi bilo upoštevati tudi razlago obstoječe sodne prakse, ki stoji na stališču, da emocionalni kriterij ne more biti odločilen pri vprašanju, komu naj se otroka zaupa v varstvo. Ker je v konkretnem primeru upoštevalo zgolj emocionalni kriterij, je sodišče otrokoma odvzelo možnost odraščati v stabilnem bivalnem okolju. V roku dveh let otroka ne bosta več toliko potrebovala matere. V ospredje bo stopil njun ustvarjalni vidik oziroma interesi za prihodnost, v zvezi s čimer je tožnik napram toženki v veliki prednosti (zaradi svoje osebnostne strukture je le on tisti, ki jima bo lahko nudil stabilno okolje). Toženka jima tega zaradi svoje osebnostne strukture (labilnosti) ni zmožna zagotoviti in bosta v obdobju, ko bosta potrebovala jasno usmeritev za zagotovitev stabilne prihodnosti, prepuščena sama sebi. Kljub temu, da je v spisovni dokumentaciji razpolagalo z zadostnimi dokazi, sodišče ni zaključilo, da toženka ni osebnostno primerna za dodelitev otrok v varstvo in vzgojo in da tožnik v tem delu prednjači. Določba 5.a člena ZZZDR v predmetnem primeru sploh ni bila uporabljena. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali bi in kako sprememba bivališča otrok (če bi bila dodeljena očetu) vplivala nanju oziroma kdo od staršev jima lahko zagotovi srednjeročni in dolgoročni celostni zdrav telesni in duševni razvoj. Ker izpodbija odločitev o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo, smiselno izpodbija tudi odločitev o stikih in preživninski obveznosti do njiju (kar naj se določi v razmerju do toženke). Podrejeno se pritožuje zoper odločitev o višini preživnine za otroka, ki mu je bila naložena. V zvezi s tem naj bi sodišče napačno uporabilo določbo 129. in 129.a člena ZZZDR oziroma je nepravilno ugotovilo dejansko stanje tako glede preživninskih (premoženjskih) zmožnosti obeh staršev kot tudi potreb obeh otrok. Tako je strošek za zagotavljanje prehrane doma ovrednotilo previsoko, saj jima je glede na določen obseg stikov in dejstvo, da sta otroka čez dan v šoli, kjer imata zagotovljen obrok, toženka dolžna zagotoviti prehrano dejansko tri (ko ni vikend stika z očetom) oziroma dva popoldneva med tednom (ko imata vikend stik z očetom) in dva vikenda v mesecu. Strošek prehrane doma za vsakega od otrok mesečno ne presega 100,00 EUR, prav tako sodišče ni konkretiziralo cen in količine hrane, ki naj bi jo mati kupovala za otroka, zaradi česar sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Brez preverljivih listin je sodišče odločilo o stroških otrok za aktivnost šole v naravi (tudi ni izkazano, da gre za vsakoletno udeležbo, zaradi česar tak strošek ni konstanten oziroma določen). Sodišče je v okvir potreb neutemeljeno štelo strošek za počitnice, saj je v razlogih samo navedlo, da gresta otroka na dopust (počitnice) tako z enim kot drugim staršem (ki v takem primeru krijeta stroške dopustovanja otrok). V zvezi s priznanim mesečnim stroškom učenja karateja (53,74 EUR) ni upoštevalo, da so razen vadnine (20,00 EUR) vsi ostali s to aktivnostjo povezani stroški (članarina, kimono, polaganje pasu) opisani na letni ravni, zaradi česar je mesečni strošek na otroka 35,42 EUR in je odločitev v nasprotju z dejstvi, ki jih je navajala mati. Realne mesečne potrebe vsakega od otrok znašajo 638,49 EUR. Ker toženka za njuno preživljanje mesečno prejema otroški dodatek v višini 205,00 EUR, je potrebno k mesečnemu preživljanju vsakega od njiju prispevati 535,99 EUR. Odločitev sodišča, da tožnik nosi 90% ugotovljenih potreb obeh otrok je materialnopravno napačna, saj je samo ugotovilo, da je toženka poslovno (delovno) zmožna, da ima ustrezno izobrazbo, da bi lahko dobila zaposlitev in da je vzrok njene brezposelnosti (ki jo je sodišče upoštevalo kot osnovno izhodišče pri določanju toženkinega prispevka) njena nezadostna angažiranost. Toženka je navajala, da mesečno za preživljanje potroši 3.900,00 EUR, kar kaže, da s takšnimi sredstvi tudi razpolaga in je zmožna k preživljanju vsakega od otrok mesečno prispevati vsaj 50% njegovih celotnih potreb. Sodišče je nadalje zmotno zaključilo, da tožnikov mesečni dohodek znaša 3.000,00 EUR. Prejema le pokojnino v višini 1.048,00 EUR in kot lastnik podjetja B. d.o.o. 534,00 EUR. S strani omenjenega podjetja izkazan dobiček (letno od 15.000,00 do 18.000,00 EUR) pa ne predstavlja njegovega neto prihodka. Da bi šlo za upoštevno premoženje, bi mu moralo podjetje dobiček izplačati, nakazilo pa bi bilo podvrženo davku, zaradi česar bi prejel vsaj za 30-40 % nižji znesek. Zato bruto promet podjetja za oceno tožnikovega premoženja ni relevanten, prav tako ga ne izkazuje obseg sklepov, ki so mu bili izdani kot stečajnemu upravitelju za delo v stečajnih postopkih, saj sodišče ne razpolaga s podatki, ali mu je bil tak znesek dejansko plačan. Razen mesečnih prihodkov višini 1.600,00 EUR ostalo tožnikovo premoženje v tem postopku ni upoštevno, saj z nepremičninami in naložbami v sklade ne more prispevati k preživljanju otrok. Sodišče tudi ni upoštevalo tožnikovih stroškov z lastnim preživljanjem (800,00 EUR mesečne najemnine, 150,00 EUR režijskih stroškov in stroškov prehrane tako zase kot za otroka, ko sta pri njem), zaradi česar je njegova zmožnost preživljanja otrok celo nižja od toženkine. Ker je sodna praksa (II Ips 271/99) zavzela stališče, da je potrebno tiste dejanske stroške za vsakodnevno preživljanje otrok, katerih narava to dopušča, natančno ugotoviti, bi morala toženka dokazati stroške otrok za šolo v naravi, za počitnice, praznovanje rojstnih dni, a tega ni storila. Prav tako ni dokazala višjega stroška za prehrano od tistega, ki ga sodišča prisojajo po kriteriju splošno znanega dejstva (100,00 EUR mesečno), in stroška za oblačila ter obutev otrok. Napačen je tudi zaključek, da naj bi bil roditelj dolžan za preživljanje otrok prispevati več, kot je zmožen. V konkretnem primeru sta starša enakovredno sposobna prispevati k preživljanju otrok, kar pomeni da preživninska obveznost vsakega od njiju za oba otroka skupaj znaša 535,99 EUR.

4. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev tožnikove pritožbe.

5. Toženka se zoper sodbo v zavrnilnem delu, sklep o zavrženju ugovora zoper sklep o začasni odredbi z dne 15. 2. 2012 ter sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z dne 17. 4. 2012 pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi. Čeprav se z odločitvijo o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo njej strinja, pa v nadaljevanju obširno izraža svoje nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje (ki ni ravnalo nepristransko in objektivno oziroma se ni opredelilo do vseh toženkinih navedb in predlogov). Nadalje se ne strinja z višino preživnine, ki jo je sodišče določilo glede otrok, in poudarja, da je s tako odločitvijo znižalo standard, ki sta ga otroka imela do razveze zakonske zveze (in je zaradi nje nimata več). Čeprav se je trudila (kar naj bi bilo razvidno iz predloženih računov, katerih število in višina se je v času trajanja postopka zmanjševala zaradi okoliščin, ki jih je ta povzročil), jima takšnega standarda, vseh dejavnosti (ki sta jih do razpada zakonske zveze imela) in raznovrstne zdrave prehrane, ne more več omogočiti. Sodišče ni upoštevalo, da je razvezni postopek zanjo pomenil izgubo dela in dohodka (zaradi spora med zakoncema je družba, v kateri je bila zaposlena, izgubila vse posle). Prav tako se ni opredelilo do njenih navedb (podanih v postopku in predlogu za izdajo začasne odredbe), da gre za specifično situacijo, saj z vsem skupnim premoženjem (ki ni majhno) razpolaga tožnik (toženka pa ga nima možnosti izkoriščati). Zato bi bilo potrebno ugotavljati, kako je to premoženje porazdeljeno med zakonca in ali toženka brez svoje krivde nima od njega nobene koristi ter da upravičenost do preživljanja izhaja iz dejstva, da tožnik razpolaga z vsem premoženjem (sodba o tem nima razlogov). V zvezi s stroškom učenja tujega jezika v ... jezikovni šoli, ki ga ni priznalo, sodišče ni upoštevalo toženkine izpovedbe, da otroka učenje tujega jezika opuščata, ker jima ga sama (ker lastnih sredstev nima) z začasno odmerjeno preživnino ni mogla več privoščiti. Enako velja glede učenja plavalnih, smučarskih in rolerskih veščin. Dejstvo, da sta določeno raven teh veščin osvojila, ne pomeni, da teh ni potrebno nadgrajevati (izboljševati), zaradi česar odločitev sodišča pomeni omejevanje njunega nadaljnjega razvoja (izobraževanja). Čeprav je kot dokaz predložila mnenji Centra specialnih inštrukcij, iz katerih je razvidno, da otroka potrebujeta pomoč za dislektike in veliko pripomočkov za učenje (v zvezi s tem so bili predloženi računi), sodišče ni priznalo stroškov inštrukcij za dislektike. Kljub temu da iz predloženih analiz (na podlagi katerih sta imela v vrtcu dietno prehrano) izhaja, katera živila so za otroka primerna, sodišče ni sledilo njenim navedbam, da sta otroka alergika (in je zahtevalo zdravniško potrdilo, ne da bi na to med postopkom toženko opozorilo). Glede na ugotovitve, sodišča da so tožnikove premoženjske (preživninske) sposobnosti izredno dobre, je neutemeljena zavrnitev preživninskega zahtevka nad 675,00 EUR mesečno oziroma argument, da gre za širjenje obveznega preživninskega bremena, ki ne sodi v okvir potreb, ki zagotavljajo uspešen telesni (duševni razvoj) otroka. Čeprav tožnik počitniške dejavnosti otrok (ki bi se kot nadarjena učenca glasbene šole te udeleževala tudi v bodoče) dopušča (in plačuje), jih sodišče ne priznava, zaradi česar je takšna odločitev (ker je v nasprotju z željami staršev in interesi otrok) kontradiktorna. Sodišče je strošek oblačil za šport in dejavnosti upoštevalo pri skupnih stroških, ni pa upoštevalo izpovedbe tožnika, da je za otroka nabavil nova oblačila, ki jih uporabljata samo, ko sta pri njem (kar je v nasprotju z njegovimi navedbami, da otroka ne potrebujeta pretirane količine novih oblek in obutve). Na drugi strani bi moralo sodišče v zvezi s tem istim stroškom upoštevati, da tožnik otroka vpisuje na tečaj golfa, ki je drag šport. Prav tako je prezrlo, da sta pravdni stranki v spis vložili dokaze, da je tožnik glede vrednosti 836.391 EUR točk vzajemnih investicijskih skladov sporočil, da jih je odtujil zaradi preživljanja otrok, za lastno preživljanje pa vzel kredit in izstavil zemljiško pismo. Pri klavirju je sodišče upoštevalo samo šolnino brez knjig, zvezkov in potrebnih oblačil za nastop. Nadalje ni upoštevalo, da tožnik ni prispeval k preživljanju otrok v mesecih september – december 2010 in za januar 2011. Glede obveznosti preživljanja otrok sodišče ni dovolj natančno ugotovilo njunih dejanskih potreb oziroma premoženjskih razmer na strani obeh staršev. Zato je ostalo dejansko zmotno (nepopolno) ugotovljeno. Toženki je kljub ugotovitvi, da nima nobenih dohodkov, naložilo 10 % prispevek k preživljanju otrok, sledilo pa je tožniku (čeprav ni predložil nobenega dokaza), da plačuje 800,00 EUR najemnine za stanovanje. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi njenega preživninskega zahtevka in predloga za izdajo začasne odredbe toženka navaja, da sodišče ni upoštevalo njenih navedb in dokazov (podanih v predlogu za izdajo začasne odredbe dne 17. 4. 2012 in pripravljalnem spisu z dne 26. 3. 2012), da je imela tudi dolgotrajne težave s hrbtenico in da je vpisana v 2. letnik rednega študija programa druge stopnje. Glede pogoja upravičenosti za preživljanje zakonca (po 50. v zvezi z 81. členom ZZZDR) se je toženka v podkrepitev svojih stališč sklicevala na številne judikate, do katerih se sodišče ni opredelilo (zaradi česar se sodba ne da preizkusiti). Prav tako ni upoštevalo specifičnosti situacije, da z vsem skupnim premoženjem (ki ni majhno) razpolaga tožnik. Zato bi moralo ugotavljati, kako je to premoženje porazdeljeno med zakonca, ali toženka brez svoje krivde nima od njega nobene koristi ter da upravičenost do preživljanja izhaja iz dejstva, da tožnik razpolaga z vsem premoženjem (sodba o tem nima razlogov), kar je eden od razlogov za njeno nepreskrbljenost in upravičenost do preživljanja (sklep II Ips 505/94). Navedbi sodišča, da toženkin angažma pri iskanju zaposlitve ni ustrezen, nasprotuje dejstvo, da si jo je tekom postopka našla na ..., a jo kljub temu, da se je zelo trudila, zaradi neoprave poskusnega dela izgubila. Obrazložitvi sodišča, da v današnjih razmerah obstaja vrsta zaposlitev zunaj delovnega razmerja, ki prinašajo socialno varnost, nasprotuje dejstvo več kot 100.000 trenutno nezaposlenih oseb. Sodišče zgolj pavšalno navaja, kaj bi toženka vse lahko počela, ne upošteva pa okoliščin, ki bi takšno zaposlitev dejansko omogočile, niti toženkine izpovedbe, da je pripravljena sprejeti vsakršno delo. Nadalje ni upoštevalo, da je toženka iskala delo tudi preko študentskega servisa in da se z namenom izboljšati opcije za svojo zaposlitev dodatno izobražuje. Čeprav je zapisalo nasprotno, je sodišče upoštevalo dejstvo, da toženka ni opravila poskusnega dela na ..., medtem ko se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z neuspešno opravljenim poskusnim delom oziroma razlogi za nezaposlenost (razlogi naj bi bili kontradiktorni). Glede odločitve o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi pritožnica razlaga, zakaj naj bi bila ugotovitev sodišča, da je bila začasna odredba nujna in utemeljena, napačna. Če se je sodišče postavilo na stališče, da je bila izdaja začasne odredbe utemeljena, bi moralo o ugovoru zoper njo odločiti vsebinsko.

6. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev toženkine pritožbe.

7. Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi tožnika:

8. Tožnikovi pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje (z naslonitvijo zgolj na ugotovitve izvedencev in opustitvijo ocene ostalih dokazov) zmotno uporabilo 106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (3) nepravilno ugotovilo vsebino pravnega standarda koristi otroka oziroma ravnalo v nasprotju z določbo 5.a člena ZZZDR, so pavšalni in neutemeljeni. Svojo odločitev o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo je sodišče prve stopnje obrazložilo natančno in prepričljivo. V tem okviru je omenilo vse relevantne dokaze, svoje pomisleke, pa tudi razloge za (končno) odločitev. Pri tem so bile (kot je poudarilo tudi samo) ugotovitve obeh izvedencev (torej strokovnjakov) ključne,(4) kar seveda ni nič nenavadnega (ponavadi so določeni dokazi pomembnejši od drugih). Tudi ne drži, da naj bi kasneje angažirani izvedenec G. svoj zaključek, da se otroka zaupata materi, zgradil izključno na temelju navezanosti otrok na enega oziroma drugega starša (torej na „emocionalnem“ kriteriju). Prav slednji je v svojem mnenju izpostavil (tudi) večjo toženkino fleksibilnost, prilagodljivost oziroma večjo sigurnost v svojo vlogo (ob njej naj bi se otroka počutila bolj varna), medtem ko je za tožnika navedel, da je sicer bolj stabilen in predvidljiv, a za odraščajoča otroka premalo fleksibilen in premalo spreten. (5) To je povsem „objektiven“ in hkrati nedvomno pomemben kriterij, ki govori v korist pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.(6) V povezavi s tem je pritožbeno sklicevanje na potrebnost širše presoje pravnega standarda koristi otroka (in sicer po emocionalnem, (7) bivalnem in ekonomskem kriteriju), ne samo preveč splošno ampak tudi sicer neprepričljivo.(8) To zadnje (predvsem glede na ugotovitve izvedenca G.) v celoti velja tudi za prekomerno poudarjanje prednosti, ki naj bi jih tožnik zaradi svoje (stabilne) osebnostne strukture imel napram toženki. Noben od obeh izvedencev ne ugotavlja, da toženka zaradi svoje osebnostne strukture v prihodnosti ne bi bila zmožna zagotoviti interesov otrok oziroma ju ustrezno usmerjati. G. ugotovitve glede njene večje fleksibilnosti, prilagodljivosti, večje sigurnosti v svojo vlogo (otroka naj bi se pri njej počutila bolj varna), pa ji dajejo (z vidika skrbi za interese otrok oziroma njunega celostnega zdravega telesnega in duševnega razvoja) nedvomno določeno prednost tudi za prihodnost, ko bodo te njene prednosti (vsaj) enako pomembne kot v tem trenutku. Pritožbeno navajanje, da bosta otroka v obdobju, ko bosta potrebovala jasno usmeritev za zagotovitev stabilne prihodnosti, prepuščena sama sebi, tako nima nobene prepričljive opore v izvedenih dokazih.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve napačno uporabilo določbo 129. in 129.a člena ZZZDR oziroma nepravilno ugotovilo z njima povezane relevantne dejanske okoliščine. Nasprotno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse v 129. členu ZZZDR za določitev višine preživnine (ki je po svoji naravi vrednotenje materialno-pravne narave in ne sklop različnih matematičnih operacij) relevantne okoliščine (potrebe obeh otrok in zmožnost obeh staršev), svoje ugotovitve pa tudi v tem delu prepričljivo obrazložilo.(9) Zato tožnikovemu očitku glede ocene sodišča prve stopnje o obsegu mesečnih stroškov potrebnih za preživljanje vsakega od otrok ni bilo moč slediti. Glede stroškov potrebnih za njuno prehrano doma velja poudariti, da je sodišče prve stopnje pri svoji oceni (ki je povsem ustrezna) (10) upoštevalo tudi čas, ko sta otroka pri očetu in prehrano, ki jo imata v šoli, medtem ko slednji strošek njunega prehranjevanja (gre za odraščajoča otroka) med tednom neutemeljeno »omejuje« samo na popoldanski čas. Da gresta otroka na dopust (počitnice) tako z enim kot drugim staršem (ki bosta v takem primeru krila stroške otrok), je sodišče prve stopnje navedlo glede poletnih počitnic. Ker sta otroka dodeljena materi, pa bo imela slednja v preostalem delu leta nedvomno več stroškov (ki pa sta jih seveda dolžna v končni fazi kriti oba starša) z različnimi oblikami oddihov oziroma počitnic, prav tako bodo ti (glede na starost otrok oziroma razred osnovne šole, ki ga obiskujeta) večkrat nastali zaradi šole v naravi.(11) Tožnik ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje strošek letne članarine za trening karateja napačno upoštevalo na mesečni ravni, kar pa ne vpliva na pravilnost ocene skupnih mesečnih potreb,(12) ki je glede obeh otrok povsem ustrezna. Napačno je tudi pritožbeno stališče glede upoštevanja otroškega dodatka. Ta predstavlja dopolnilni prejemek otroka za njegovo preživljanje in ne dopolnilni prejemek staršev, s katerim se zniža njihova preživninska obveznost. Njegov namen torej ni nižanje preživninskega bremena preživninskih zavezancev, razen v primeru, ko preživninski zavezanec nima na razpolago (dovolj) finančnih sredstev za kritje osnovnih (nujnih) preživninskih potreb otroka, kar pa za konkretni primer ne velja.(13)

10. Pravilna je nadalje odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša. Res je sodišče prve stopnje (v okviru razlogov, ki jih je podalo v zvezi zavrnitvijo njenega preživninskega zahtevka) ugotavljalo, da naj bi imela toženka zaradi svoje izobrazbe in znanja (tudi na področjih, ki niso vezana na njeno izobrazbo) dobre možnosti za zaposlitev in da njen angažma pri iskanju zaposlitve ni bil ustrezen (zadosten). A kljub temu (kar se tiče preživljanja samih otrok) ni bilo moč iti mimo dejstva (ki ga v zvezi s porazdelitvijo preživninskega bremena do otrok omenja tudi sodišče prve stopnje), da slednja trenutno ni zaposlena.(14) Glede porazdelitve bremena pa je potrebno opozoriti na vsaj enako pomembno dejstvo, ki ga prav tako omenja sodišče prve stopnje (34. točka obrazložitve),(15) in sicer da so preživninske zmožnosti tožnika neprimerno boljše,(16) kot tudi okoliščino, da je potrebno po ustaljeni sodni praksi pri tem vprašanju (torej razporeditvi bremen med starša) upoštevati tudi breme varstva in vzgoje, ki ju (v večji meri) nosi tisti izmed staršev, kateremu je otrok dodeljen (in kaj je to drugega kot prispevek k preživljanju otrok).

11. Neprepričljive so pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožnikovih dohodkih (premoženju) oziroma poskus prikazati svoj položaj v bistveno slabši luči od dejanskega (17) in ga „enostavno“ izenačiti s toženkinim. Navajanje, da s strani njegovega podjetja izkazan dobiček ne predstavlja njegovega neto prihodka, je brezpredmetno, saj (ob tem da ne zanika, da iz tega naslova ne bi imel dohodkov) (18) ne navede, koliko naj bi potemtakem ti njegovi prihodki v resnici znašali. Podobno velja glede zatrjevanja, da obseg sklepov, ki so mu bili izdani kot stečajnemu upravitelju za delo v stečajnih postopkih, ni relevantno za presojo njegovega premoženja (dohodkov), češ da sodišče ne razpolaga s podatki, ali mu je bil tak znesek dejansko plačan. Tudi v tem primeru tožnik ne navaja, da teh prihodkov ni ali da jih ni v višini, kot jo ugotavlja sodišče prve stopnje (19) (ker mu npr. niso bili izplačani), ampak se zgolj (glede na povedano neprepričljivo) sklicuje na nerazpolaganje sodišča s podatki o izplačilu zneskov. Nenavadna je tudi navedba, da razen njegovih mesečnih dohodkov njegovo ostalo premoženje za predmetno zadevo ni upoštevno, ker da z nepremičninami in naložbami v sklade ne more prispevati k preživljanju otrok. Kaj to ni premoženje s svojo tržno vrednostjo, ki ga je (tako ali drugače) moč vnovčiti in prispevati k preživljanju obeh otrok? Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju tožnikovih premoženjskih razmer upoštevalo (20) tudi mesečno najemnino (800,00 EUR) in režijske stroške (150,00 EUR), zaradi česar nasprotne pritožbene navedbe ne držijo.(21) Sodišče prve stopnje (22) tudi ne zagovarja stališča, da naj bi bil roditelj dolžan za preživljanje otrok prispevati več, kot je zmožen. Zgolj (pravilno) ugotavlja (in to tudi prepričljivo obrazloži), kakšno je tožnikovo premoženje in dohodki (ti pa so občutno višji od skupaj naložene preživninske obveznosti).

O pritožbi toženke:

12. Toženka v pritožbi sama navaja, da se zoper sodbo pritožuje v zavrnilnem delu, kar pomeni, da to ne velja glede odločitve o dodelitvi otrok v vzgojo v varstvo in vzgojo, saj je v tem delu uspela. A tudi če bi navajala, da se pritožuje zoper omenjeno odločitev, ji za to ne bi bilo moč priznati pravnega interesa. Tega pa ji seveda ni moč priznati niti za pritožbo zoper obrazložitev (pravno učinkovit je namreč le izrek odločbe oziroma odločitev o zahtevku) omenjene odločitve, s katero se (razen glede tega, da je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvam obeh izvedencev) v glavnem ne strinja. Zato pritožbeno sodišče (razen na pritožbeno navedbo, da sodba nima razlogov o zahtevani izločitvi razpravljajoče sodnice, kar bo obravnavano v nadaljevanju) tudi ne odgovarja na njene obširne pritožbene navedbe, ki se (v zvezi z odločitvijo o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo) nanašajo na obrazložitev oziroma postopanje sodišča prve stopnje.

13. Iz predmetnega spisa je razvidno, da je toženka dne 25. 10. 2012 na podlagi 6. točke 70. člena ZPP zahtevala izločitev razpravljajoče sodnice. Ta je zahtevo poslala v odločitev Uradu predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, a je bil spis vrnjen z obrazložitvijo (glej l. št. 634), češ da v toženkinem predlogu (zahtevi) za izločitev sodnik ni poimensko naveden.(23) Za zahtevo za izločitev se sicer ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nerazumljivih in nepopolnih vlog v popravo oziroma dopolnitev. Nepopolno zahtevo za izločitev zavrže s sklepom predsednik senata, zoper tak sklep ni posebne pritožbe (peti, šesti in sedmi odstavek 72. člena ZPP). (24) Ker o predmetni zahtevi ni bilo na noben način odločeno (vsaj iz spisa to ni razvidno), je sicer moč govoriti o kršitvi pravdnega postopka, vendar po mnenju pritožbenega sodišča ne o bistveni, torej ne takšni, ki bi sodila med tako imenovane absolutno bistvene iz drugega odstavka,(25) ne med relativno bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP (saj ni vplivala ne na pravilnost in ne na zakonitost končne odločitve). Toženka je v predlogu za izločitev (zatrjevano) pristranskost razpravljajoče sodnice primarno izkazovala z okoliščino, da o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 17. 4. 2012 (vloženim v zvezi z zavarovanjem njenega lastnega preživninskega zahtevka) ni odločila že šest mesecev (medtem ko naj bi o tožnikovem dne 15. 2. 2012 vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi z izročitvijo smučarske opreme za otroka odločila takoj naslednji dan). Te iste razloge je toženka navajala že v (predhodno vloženima) nadzorstveni pritožbi in rokovnem predlogu, ki sta bili s sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su Np 60/2012 z dne 18. 7. 2012 oziroma sklepom Višjega sodišča v Ljubljani RoP 76/2012 z dne 16. 8. 2012 oba zavrnjena. V tem zadnje omenjenem sklepu je bila jasno izpostavljena tudi okoliščina, da sta bila pred tem pravnomočno zavrnjena že dva toženkina predloga za izdajo začasne odredbe z enako vsebino (torej določitvijo preživnine zanjo), in sicer s sklepom P 1995/2009-IV z dne 24. 2. 2010 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1767/2010 z dne 19. 5. 2010 in s sklepom P 1995/2009-IV z dne 18. 7. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3218/2011 z dne 12. 10. 2011. Vse to pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča meče povsem drugačno luč na dejstvo, da sodišče o toženkinem (ponovnem) predlogu toliko časa ni odločilo in na njem osnovanem očitku o pristranskosti (zaradi katere je bila zahtevana izločitev).(26) Da razpravljajoča sodnica v predmetni zadevi ni postopala pristransko, pa najbolj dokazuje prav okoliščina, da je kljub velikim pomislekom, ki jih je glede tega očitno imela ter jih v obrazložitvi tudi navedla (in s katerimi se toženka ne strinja), „sledila“ ugotovitvam izvedencev in ugodila toženkinemu zahtevku na dodelitev obeh otrok v vzgojo in varstvo.

14. Toženkini „pomisleki“, da naj bi sodišče prve stopnje z višino preživnine, ki jo je določilo za otroka, znižalo standard, ki sta ga ta dva imela do razveze zakonske zveze (27) imela (zaradi razveze pa ga nimata več) in ki jima ga toženka ne more več omogočiti. Kot je bilo (ob obravnavi tožnikove pritožbe) poudarjeno predhodno, je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo mesečne potrebe obeh otrok, s preživnino, ki jo je določilo, pa bodo nedvomno krite tudi določene njune nadstandardne potrebe (npr. igranje klavirja v glasbeni šoli). Velja pa poudariti, da je potrebno tudi v primerih, ko zavezančeve finančne sposobnosti omogočajo kritje nadstandardnih potreb, le-te upoštevati v razumnem razmerju oziroma obsegu,(28) kar je v konkretnem primeru ustrezno storilo tudi sodišče prve stopnje (ko je priznalo samo upravičene). V kolikor sta starša sporazumna glede določenih nadstandardnih potreb (kot to toženka v pritožbi zatrjuje glede obiskovanja počitniške glasbene šole), jih bosta krila poleg svoje preživninske obveznosti,(29) ni pa to seveda razlog za njeno neutemeljeno širjenje (stališče sodišča prve stopnje je zato povsem pravilno, očitki o kontradiktornosti pa neutemeljeni). Kakšna neposredna zveza naj bi bila med obsegom potreb obeh otrok („priznanih“ stroškov potrebnih za njuno preživljanje) ter toženkinimi navedbami (glede katerih sodišču prve stopnje očita, da se do njih ni opredelilo oziroma da jih ni upoštevalo), da je razvezni postopek zanjo pomenil izgubo dela in dohodka (ker naj bi zaradi spora med zakoncema, družba, v kateri je bila zaposlena, izgubila vse posle), da gre za specifično situacijo, ker z vsem skupnim premoženjem (ki ni majhno) razpolaga tožnik (toženka pa ga nima možnosti izkoriščati) in da bi bilo zato potrebno ugotavljati, kako je to premoženje porazdeljeno med zakonca (in ali toženka brez svoje krivde nima od njega nobene koristi), ni bilo ustrezno pojasnjeno (konkretizirano), zaradi česar tudi ni moč govoriti o kakršnikoli relevantni kršitvi.(30) Podoben zaključek velja glede trditve, češ da je tožnik glede vrednosti 836.391 EUR točk vzajemnih investicijskih skladov sporočil, da jih je odtujil zaradi preživljanja otrok, za lastno preživljanje pa vzel kredit in izstavil zemljiško pismo.(31)

15. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v zvezi s stroškom učenja tujega jezika v ... jezikovni šoli (ki ga ni priznalo) ni upoštevalo toženkine izpovedbe, da otroka učenje tujega jezika opuščata, ker jima ga z začasno odmerjeno preživnino ni mogla več privoščiti, ne drži. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 11. 2012, toženka glede opuščanja učenja tujega jezika ni omenjala prav nobenih razlogov (ampak „zgolj“, kot je to v obrazložitvi navedlo že sodišče prve stopnje, da to izobraževanje opuščata (32)). Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z nepriznanjem (zaradi njihove neizkazanosti) stroškov inštrukcij za dislektike (33) oziroma stroškov za posebno prehrano (ker naj bi bila otroka alergika) (34) je povsem prepričljiva. Na drugi strani sta ustrezni (izpodbijani) oceni mesečnih stroškov za obleko in obutev otrok (35) ter za igranje klavirja.(36) Okoliščina, da tožnik (po navedbah pritožnice) ni prispeval k preživljanju otrok v mesecih september – december 2010 in za januar 2011, nima nobenega vpliva na ugotavljanje (okoliščin relevantnih za določitev) višine njegove preživninske obveznosti. Za pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje glede obveznosti preživljanja otrok ni dovolj natančno ugotovilo njunih dejanskih potreb oziroma premoženjskih razmer na strani obeh staršev, zaradi česar naj bi ostalo dejansko zmotno (nepopolno) ugotovljeno, pa je moč ugotoviti, da je pavšalna in posledično neprepričljiva. Sodišče prve stopnje je nadalje prepričljivo obrazložilo tudi, zakaj je toženki kljub ugotovitvi, da ni zaposlena,(37) naložilo 10 % prispevek k preživljanju otrok. Dejstvo, da trenutno ni zaposlena, namreč ne pomeni, da (nikakor) ni pridobitno (in posledično preživninsko) sposobna.(38)

16. Pravilni in prepričljivo obrazloženi pa sta tudi odločitvi o zavrnitvi toženkinega preživninskega zahtevka (39) in (v zvezi z njim vloženega) predloga za izdajo začasne odredbe z dne 17 .4. 2012. Pritožbeno sklicevanje, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo njenih navedb in dokazov o tem, da je imela dolgotrajne težave s hrbtenico ter da je vpisana v 2. letnik rednega študija programa druge stopnje, je neprepričljivo. Nikoli ni bilo ne ustrezno (40) zatrjevano in še manj izkazano, da zaradi omenjenih (ali pa katerih koli drugih) zdravstvenih težav toženka ne bi bila zmožna delati (oziroma se zaposliti). Kakšno oviro pri zaposlitvi naj bi predstavljalo dejstvo, da s šolanjem (izobraževanjem) nadaljuje, tudi ni jasno, saj ji to (41) (že sedaj oziroma pred njegovim koncem) zgolj povečuje zaposlitvene možnosti. Pritožbeno sklicevanje, da se je (glede pogoja upravičenosti za preživljanje zakonca) v podkrepitev svojih stališč sklicevala na »številne« judikate (do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo), je pavšalno in mu ni moč slediti. Pritožnica namreč ne navede, katere konkretne judikate ima v mislih. »Opravičilo«, češ da se v »izogib« ponavljanju sklicuje na tisto, kar je v zvezi s tem navajala v postopku na prvi stopnji, pač ne zadostuje. Tako kot pritožbeni postopek ni zgolj faza postopka na prvi stopnji, je tudi pritožba samostojen procesni akt. Zaradi njihove splošnosti je neutemeljen tudi očitek o postopkovni kršitvi, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ni upoštevalo njenih trditev o specifičnosti situacije, ki naj bi bila v tem, da z vsem skupnim premoženjem (ki ni majhno) razpolaga tožnik, kar naj bi bil eden od razlogov za njeno nepreskrbljenost in upravičenost do preživljanja (pri čemer se sklicuje na sklep II Ips 505/94). Toženka nikoli ni konkretno obrazložila, katero premoženje ima točno v mislih, kako bi ga uporabljala oziroma kako naj bi se zaradi njegovega upravljanja (uporabe) njena finančna situacija izboljšala. V zadevi II Ips 505/94, na katero se sklicuje, so trditve glede takšnega konkretnega premoženja bile postavljene (42) (zato toženkino sklicevanje na omenjeni judikat ni ustrezno). Obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj je lahko zaključilo, da toženkin angažma pri iskanju zaposlitve ni bil zadosten niti ustrezen, je natančna, konkretna in prepričljiva. Z ozirom na to, pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da je tekom postopka našla zaposlitev na ..., na število brezposelnih v RS in okoliščino, da je delo iskala tudi preko študentskega servisa (oziroma da je pripravljena sprejeti vsakršno delo), pač ne prepriča. Okoliščina, da se je kljub svoji izobrazbi (in znanju) tekom relativno dolgotrajnega postopka (ki se je začel v letu 2009) uspela zaposliti le na ..., pa še to zaposlitev nato hitro izgubila, sama po sebi nasprotuje njenim trditvam.(43) Tega ni možno relativizirati niti s trenutno ne najbolj ugodno situacijo na trgu delovne sile. Nobene (relevantne) kontradiktornosti ni v ugotovitvah sodišča prve stopnje glede razlogov toženkine neoprave poskusnega dela na …. Slednje se je zgolj opredelilo do prepričljivosti razlogov, ki jih je toženka glede neuspeha poskusnega dela navajala v tem postopku (ni pa ugotavljalo oziroma ni zavzelo stališča,(44) o tem, ali so bili siceršnji razlogi za prenehanje delovnega razmerja upravičeni oziroma ali so bili na toženkini strani).

17. Odločitev o zavrženju ugovora zoper sklep o začasni odredbi z dne 16. 2. 2012 je prav tako pravilna, kar velja tudi za obrazložitev, ki jo je sodišče prve stopnje v zvezi z njo podalo. Pritožbeno razglabljanje o tem, ali je bila izdaja začasne odredbe utemeljena, je zato brezpredmetno, stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje (ker se je postavilo na stališče, da je bila izdaja začasne odredbe utemeljena) o ugovoru zoper njo odločiti vsebinsko, pa napačno. Okoliščina, da toženka ob njegovi vložitvi za ugovor zoper začasno odredbo ni imela več pravnega interesa, je bila namreč procesna »ovira« za meritorno odločitev o njem.

18. Ker pritožbeni razlogi obeh strank niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njuni pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) oziroma oba izpodbijana sklepa (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ). Ker s pritožbo nista uspeli, pravdni stranki sami trpita stroške, ki so jima nastali z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 2. odstavkom 154. člena ZPP). Sami nosita tudi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovorov na pritožbo, saj v njih podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbah (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju toženka.

(2) V nadaljevanju tožnik.

(3) Ur. list. SRS 15/1976, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZZDR.

(4) In obadva sta dala ob celostni presoji vseh relevantnih osebnih značilnosti obeh strank določeno prednost materi, to je toženki.

(5) Glej mnenje z dne 8. 3. 2011 (str. 7 oziroma l. št. 287, 288).

(6) Zaradi česar ni jasno, zakaj bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali bi in kako sprememba bivališča otrok (če bi bila dodeljena očetu) vplivala nanju.

(7) Pritožnik navaja, da naj bi bilo potrebno upoštevati razlago obstoječe sodne prakse, ki stoji na stališču, da emocionalni kriterij ne more biti odločilen pri vprašanju, komu naj se otroka zaupa v varstvo. Ob tem, da niti ne navede, na katero sodno prakso se sklicuje, je bolj pomembno dejstvo, da tudi v konkretnem primeru seveda ni bil upoštevan le emocionalni kriterij, ampak vsi, ki so v tem trenutku relevantni (v kolikor bi v prihodnosti v zvezi s tem prišlo do spremenjenih okoliščin, pa je to seveda lahko podlaga za predodelitev otrok).

(8) Kot je bilo poudarjeno, je ocena, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje, celostna.

(9) Ker torej ne gre (zgolj) za matematične operacije, teh relevantnih okoliščin ni potrebno opredeliti v absolutni oziroma eksaktno numerični obliki.

(10) Gre za vrsto stroška, ki ga (kot to zmotno navaja tožnik) sodišče seveda ne ugotavlja na podlagi konkretnih cen in količin porabljene hrane (ali celo računov), ampak (v kolikor niso prisotne posebne potrebe otrok) na podlagi splošno znanih okoliščin oceni. V zvezi z njim (enako velja glede stroška za oblačila in obutev za otroka) sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 271/1999 z dne 7. 7. 1999 ne pride v poštev, saj je v njej prav glede takšnih stroškov navedeno, da za njihovo ugotavljanje eksaktne metode ne pridejo v poštev (poudarjeno je tudi, da je stališče, češ da bi bilo potrebno za hrano, obleko in obutev predložiti račune, zmotno in bi pripeljalo do absurda ter nesorazmernih stroškov dokaznega postopka).

(11) Ocena višine tega stroška s strani sodišča prve stopnje je prav tako ustrezna. Tudi sicer velja poudariti, da tožnik navedbam toženke glede višine obravnavanega stroška nikoli ni konkretno ugovarjal. Zelo pavšalen (v smislu pretiranosti in predloga, kako naj bi se to praznovalo na domu) je bil tudi ugovor glede višine stroškov za rojstne dneve, kot ga je navajala toženka (zaradi česar je glede obeh stroškov njegovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 271/1999 z dne 7. 7. 1999 neutemeljeno).

(12) Ki v končni fazi, kot je bilo poudarjeno, ni matematična ampak prvenstveno vredno(s)tna.

(13) Glej tudi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1729/2012 z dne 19. 9. 2012, IV Cp 1427/2012 z dne 19. 9. 2012 in IV Cp 1188/2012 z dne 6. 6. 2012. (14) Da se toženka ne bi hotela zaposliti, pa ne zatrjuje niti pritožnik.

(15) Zato pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena oziroma obsega toženkinega prispevka gradilo izključno na njeni brezposelnosti, ne drži. (16) Kje oziroma kdaj naj bi toženka navajala, da mesečno za preživljanje potroši 3.900,00 EUR, ni razvidno (na naroku dne 21. 11. 2012 je izpovedala, da se morajo preživljati s 700,00 EUR preživnine, prav tako da bi bila primerna preživnina za oba otroka skupaj 1.400,00 EUR), zaradi česar tožnikovemu zaključku, da (toženka) s takšnimi sredstvi tudi razpolaga, ni moč slediti.

(17) Na očitno neustreznost takšnih pritožbenih navedb sama po sebi kaže tudi tožnikova izjava, ki jo je podal na obravnavi dne 4. 2. 2011 v kazenskem postopku I K 51166/2010 (in na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje), v kateri je svoje premoženje ocenil na 1.000.000,00 EUR.

(18) Tega ni storil niti ob zaslišanju na naroku v tej zadevi dne 21. 11. 2012. (19) Katerega „groba“ ocena znaša med 5.000,00 in 10.000,00 EUR mesečno.

(20) Glej str. 31 izpodbijane sodbe.

(21) Kakšni naj bi bili njegovi mesečni stroški s prehrano (in za otroka) nikoli ni ustrezno/konkretno zatrjeval (niti ni tega omenjal ob izpovedbi na naroku dne 21. 11. 2012). V tej zvezi velja poudariti, da so novote v družinskih sporih sicer dopustne (glej 414. člen ZPP), vendar pa je takšna ureditev namenjena zgolj varovanju koristi otrok, česar pa seveda ni moč reči za navedbo, kot je prej omenjena, saj bi imelo njeno upoštevanje (v kolikor bi bila dovolj konkretna) ravno nasproten učinek. Tudi sicer ni jasno, kako naj bi stroški za njegovo prehrano vplivali na odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša (stroške za svojo prehrano ima namreč prav tako toženka).

(22) Ki je opravilo celostno oceno materialnega položaja obeh staršev.

(23) Glej tretji odstavek 72. člena ZPP.

(24) Posebne pritožbe ni niti zoper sklep, s katerim je zahteva za izločitev zavrnjena (5. odstavek 73. člena ZPP).

(25) V 2. točki navedenega odstavka je omenjena kršitev, do katere pride, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen.

(26) Prav tako ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje dne 16. 2. 2012 odločilo o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe, ki je bil (za razliko od toženkinega predloga za izdajo začasne odredbe) postavljen glede otrok in je izdana začasna odredba varovala njune koristi (te pa so bile primarna skrb tega postopka).

(27) Očitno mišljeno do razpada družinske skupnosti (zakonska zveza je bila namreč razvezana šele s predmetno sodbo), saj je tožnik (ki se je iz stanovanja že pred tem izselil) v skladu z začasno odredbo z dne 17. 7. 2011 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3218/2011 z dne 12. 10. 2011) za oba otroka skupaj plačeval mesečno preživnino v višini 700,00 EUR. Z izpodbijano sodbo pa je skoraj v enakem znesku določena preživnina za vsakega od njiju.

(28) Glej npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3316/2011 z dne 18. 1. 2012, v kateri je bilo poudarjeno, da je razumno razmerje pravdni standard, ki ga sodna praksa polni skozi odločanje v podobnih primerih. Pri tem naj ne bi šlo le za vprašanje cenovne opredelitve razumnega razmerja do nadstandardnih potreb preživljanca, ampak tudi za oceno okoliščin, ki morajo ob sicer izkazanih nadpovprečnih finančnih sposobnosti preživninskega zavezanca, opravičevati priznanje nadpovprečno visoke preživnine, saj bi v nasprotnem primeru tako določena preživnina pomenila negacijo zakonske dolžnosti staršev, ki so dolžni zagotoviti otroku pogoje za usposobitev za samostojno življenje (102. člen ZZZDR).

(29) To velja tudi glede stroška »nadgrajevanja« plavalnih, smučarskih in rolerskih veščin, ki ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo.

(30) Toženka večjih del teh navedb (na skoraj identičen način) ponovi v delu pritožbe, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka na preživljanje.

(31) Toženka se v dokaz teh trditev sklicuje na tožnikovo vlogo z dne 5. 6. 2012 in na cenitev skupnega premoženja zakoncev B. Vendar iz spisa ni razvidno, da bi tožnik podal vlogo s takšnim datumom, prav tako vsebina mnenja o oceni vrednosti skupnega premoženja (priloga B 309) teh trditev ne potrjuje.

(32) Takoj v nadaljevanju je izpovedala le, da imata tudi nove interese in da želita preizkusiti tudi kaj novega.

(33) Pri tem tudi ni razvidno, katere račune naj bi toženka v zvezi s tem predložila.

(34) Glede na to, da alergija predstavlja bolezen, je jasno, da se prvenstveno izkazuje z zdravniškim potrdilom.

(35) Pritožbeno sklicevanje na izpovedbo tožnika, da je za otroka nabavil nova oblačila, ki jih uporabljata samo, ko sta pri njem, in na okoliščino, da ju vpisuje na tečaj golfa, ki je drag šport (kar naj bi bilo vse v nasprotju z njegovimi siceršnjimi navedbami, da otroka ne potrebujeta pretirane količine novih oblek in obutve), je za presojo ustreznosti ocene sodišča prve stopnje nerelevantno.

(36) Sodišče prve stopnje je strošek priznalo v višini (vzelo je povprečje stroškov za vsakega od obeh otrok), kot ga je toženka navedla ob svojem zaslišanju (glej. l. št. 659).

(37) Njene premoženjske razmere (in v kolikšni meri je lahko sledilo njenim trditvam, da premoženja nima) je sicer obravnavalo v okviru 32. točke obrazložitve.

(38) Med okoliščino, da je sodišče prve stopnje toženki naložilo 10 % preživninskega bremena, in okoliščino, da je sledilo tožnikovi trditvi, da plačuje 800,00 EUR mesečno za najemnino, ni nobene logične povezave. Da toliko plačuje za najemnino, je povedal ob svojem zaslišanju (izpovedba, kateri je sodišče prve stopnje sledilo, pa je prav tako dokaz kot vsi drugi; v našem procesnem pravu pa velja načelo proste presoje dokazov).

(39) Pritožbeno navajanje, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, ali je bil toženkin preživninski zahtevek zavrnjen na podlagi določb 50. ali tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR, prav tako ne drži. V okviru 29. in 30. točke (glej zadnji stavek) obrazložitve je namreč jasno poudarjeno, da je bil zavrnjen z ozirom na določbo 50. člena ZZZDR (zato so pritožbeni očitki v zvezi z razlogi po tretjem odstavku 81.a člena ZZZDR nerelevantni).

(40) Kar pomeni izrecno, konkretno in obrazloženo.

(41) To v pritožbi navsezadnje zatrjuje tudi sama.

(42) Šlo naj bi predvsem za devizna sredstva.

(43) »Težo« izgubi tudi zatrjevanje, da naj bi zaradi spora med zakoncema družba, v kateri je bila prej zaposlena, izgubila vse posle.

(44) To tudi ni njegova pristojnost.