Jedro

Zmožnost plačila najemnine je razlika med ugotovljenimi dohodkom in cenzusom za dodelitev pravice do subvencionirane najemnine. Ker je ta razlika pri tožnici ugotovljena, je upravičena do subvencije in sicer v višini 80 % najemnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, št. ... z dne 3. 9. 2009 in v zvezi s tem odločba Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine ... št. ... z dne 1. 7. 2009, se odpravita.

I.M., ..., je upravičena do subvencije k plačilu neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu P. 372, ..., oddano v najem z najemno pogodbo, sklenjeno dne 26. 5. 2006, v višini 238,00 EUR za obdobje od 1. 5. 2009 do 30. 4. 2010. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 345,82 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, po tem roku z zakonitimi zamudnimi obrestmi.“ Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 274,40 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, potem roku z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi z dne 1. 7. 2009 in z dne 3. 9. 2009 ter, da se tožnici prizna pravica do subvencionirane najemnine v obdobju od 1. 6. 2009 do 31. 5. 2010 ter sklenilo, da stroški tožnice bremenijo državni proračun.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje pooblaščenec tožnice in tožnica sama. Tožnica v laični pritožbi meni, da bi moralo sodišče upoštevati pet člansko družino, saj stroške za sina H. plačuje tudi pritožnica in prilaga položnice o plačilih. Pooblaščenec tožnice se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi izpodbijano odločbo javnega sklada, ki je bila potrjena z odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor in tožnici prizna pravico do subvencionirane najemnine od 1. 6. 2009 do 31. 5. 2010 ter toženki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Meni, da sodišče pri izdani odločbi neupravičeno pri preračunu ni upoštevalo tipa družine 2 + 3, čeprav je tak tip družine ob nespremenjenem stanju družine upošteval JSSMO v izdani odločbi za leto 2008, ne pa tudi v izpodbijani izdani odločbi za leto 2009, čeprav so razmere v družini enake v obeh letih. Za sina H. tožnica plačuje stroške tedenskega prevoza od doma do zavoda in nazaj, stroške fakultativnih dejavnosti, ki se izvajajo v okviru usposabljanja v zavodu, stroške nakupa šolskih potrebščin za šolanje ter osebne garderobe, očal in drugih posebnih pripomočkov, ki jih v zavodu potrebuje. Razen tega bremenijo tožnico tudi stroški bivanja in skrbi za H. za polovico koledarskega leta, ki ga H. preživi doma. Iz tega razloga je potrebno upoštevati ponder za preračun v višini 2,7 in ne 2,4 kot je zmotno ugotovilo sodišče, nikakor pa ne 2,3 kot je zmotno navedel javni sklad v izpodbijani odločbi. Izračun sodišča je prav tako napačen. Tožnica je res v letu 2009 prejela skupni dohodek 1.196,07 EUR kar za 3 mesece pred vložitvijo vloge, torej za april, marec in februar 2009 znaša skupaj 229,00 EUR. Mož tožnice je prejel v aprilu, marcu in februarju 2009 568,00 EUR nadomestila iz invalidskega zavarovanja in je tako povprečni dohodek tožnice in moža za vse tri mesece znašal 867,00 EUR oz. povprečno le 289,00 EUR mesečno, kar pa je bistveno manj od minimalnega dohodka družinskih članov 423,60 EUR, ki ga je izračunalo sodišče. Če pa upoštevamo še povečanje za 30 % ugotovljenega in, če bi upoštevali ponder 2,7 namesto 2,04, je jasno, da je izračun sodišča in izračun javnega sklada v izpodbijani odločbi napačen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti je pa sodišče prve stopnje v zvezi z izračunom ugotovljenega dohodka tožnice in njene družine naredilo računsko napako v posledici tega pa je prišlo do napačne uporabe materialnega prava.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja naslednjo dejansko stanje: tožnica je dne 11. 5. 2009 podala vlogo za subvencioniranje plačila neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje; Javni stanovanjski sklad Mestne občine ... je dne 1. 7. 2009 izdal odločbo s katero je zahtevek tožnice za subvencioniranje neprofitne najemnine zavrnil kar je bilo potrjeno z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 3. 9. 2009; poleg tožnice je uporabnik stanovanja M.M. ter otroci H.M., A.M. in S.M.; H.M., sin tožnice, je vključen in nameščen v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine ..., stroške za usposabljanje oz. oskrbo v zavodu krijeta Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za zdravje; mož tožnice M.M. je prejel za mesec februar, marec in april skupaj 568,00 EUR neto nadomestila iz invalidskega zavarovanja; tožnica je imela v letu 2009 celotni skupni dohodek 1.196,07 EUR.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v zadevi navedlo, da je potrebno uporabljati Stanovanjski zakon (SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami) v katerem je v 121. čl. določeno, da je do subvencioniranja najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, če njegov dohodek in dohodek oseb, ki so navedene v najemni pogodbi ne presega višini njihovega minimalnega dohodka, povečanega za 30 % njihovega ugotovljenega dohodka in za znesek najemnine, določene v 3. odst. tega člena. V skladu s 27. a čl. Zakona o socialnem varstvu (ZSV-UPB 2, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 3/2007) se kot lastni dohodek, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo oz. družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Pri tem se v skladu s 3. alinejo 29. čl. ZSV-UPB 2 pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči ne upoštevajo druge osebe, ki so v institucionalnem varstvu in so v celoti oproščene plačila storitev, in ne njihovi dohodki. V skladu z 22. čl. ZSV-UPB 2 je opredeljen osnovni znesek minimalnega dohodka in ta od 1. 1. 2009 znaša 221,70 EUR.

Na podlagi navedenega dejanskega stanja in citiranih pravnih predpisov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno minimalni dohodek glede na tip družine kjer sta dve odrasli osebi in dva otroka, upoštevati tako (1 + 0,7 + 0,3 + 0,3) in je zaradi tega minimalni dohodek družine 509,91 EUR. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je povprečni tromesečni dohodek tožnice 299,00 EUR in moža tožnice 568,00 EUR, skupaj 867,00 EUR kar znese na mesečnem nivoju 289,00 EUR. 30 % od tega zneska je potrebno prišteti k minimalnemu dohodku, da dobimo cenzus kateri za družino tožnice tako znaša 596,61 EUR (509,91 + 30 % od zneska 289,00, to je + 86,70 EUR = 596,61 EUR).

Zmožnost plačila najemnine je razlika med ugotovljenimi dohodkom in cenzusom, to je 289,00 – 596,61, kar znaša – 307,61 EUR. Polna najemnina, kakor izhaja iz odločbe Javnega stanovanjskega sklada, je znašala v letu 2009 297,72 EUR, subvencionira se v skladu s 121. čl. SZ lahko le 80 % najemnine tako, da je od polne najemnine potrebno odšteti 20 % in je tako tožnica upravičena do subvencije v višini 238,00 EUR mesečno. Tožnica je zahtevala priznanje pravice do subvencionirane najemnine za čas od 1. 6. 2009 do 31. 5. 2010. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v spis vložila odločbo Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine ... z dne 30. 4. 2010 iz katerega izhaja, da je upravičena do subvencije k plačilu neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje mesečno v višini 238,18 EUR za čas od 1. 5. 2010 do 30. 4. 2011, tako ji lahko gre iz tega spora subvencija za neprofitno najemnino le do 30. 4. 2010. Ker je tožnica s pritožbo uspela je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP ter ob upoštevanja Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur, l. RS, št. 67/2008), priznalo in odmerilo stroške tožnice v pravdi pred sodiščem prve stopnje ter pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tako pooblaščencu tožnice priznalo nagrado za postopek v višini 157,70 EUR po tarifni št. 3100, nagrado za narok v višini 154,80 EUR po tarifni št. 3102 ter 20,00 EUR, to je pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 ter stroške prevoza po tarifni št. 6003 v višini 13,32 EUR (2 x 18 km x 0,37 EUR). Skupaj je tako pooblaščencu priznalo za stroške pred sodiščem prve stopnje 345,82 EUR. Tožnici je pritožbeno sodišče priznalo tudi pritožbene stroške in sicer 254,40 EUR po tarifni št. 3210 in 20,00 EUR po tarifni št. 6002, skupaj 274,40 EUR, kar vse je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, po tem roku z zakonitimi zamudnimi obrestmi.