Jedro

Cena sicer ni bila določena na ključ, vendar pa v pogodbi tudi ni določila, da se bo cena obračunavala po opravljenih količinah in delu. Kdaj in v katerih primerih je mogoče zahtevati spremembo cene pri gradbeni pogodbi, določa 655. člen OZ, tožeča stranka pa nobene od takšnih okoliščin ni zatrjevala. Tudi ni trdila, da je v posel vložila več dela in da je izvršitev posla terjala večje stroške, kot je ob sklenitvi pogodbe pričakovala. Sklicevala se je le na to, da tožena stranka računu ni ugovarjala, s čimer pa ne more uspeti, saj nezavrnitev fakture ne pomeni pripoznave terjatve. Tudi kršitev pogodbe s strani tožene stranke ne upravičuje zvišanja dogovorjene cene za opravljeno delo (pač pa bi tožeča stranka v posledici kršitve lahko uveljavljala le povrnitev morebitne škode).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 143038/2009 z dne 7.10.2009 vzdrži v veljavi za glavnico 8.056,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.12.2008 do plačila in za izvršilne stroške v višini 52,00 EUR, v 2. točki izreka pa se spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem zavrnilnem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 260,00 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 143038/2009 z dne 7.10.2009 tudi v dajatvenem in stroškovnem delu izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.342,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 14.4.2008 sklenili pogodbo o izvedbi krovsko-kleparskih del na desetih stanovanjskih hišah v naselju ŽG v K za znesek 161.122,50 EUR. Predmet zahtevka je plačilo del na devetih hišah, po odbitku že prejetih plačil tožene stranke v višini 85% pogodbene vrednosti (136.954,12 EUR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka dela izvedla na devetih stanovanjskih hišah, na deseti pa ne, ker je tožena stranka ni zgradila, pri čemer je rok za dokončanje del po pogodbi potekel že 31.10.2008. Med strankama je bil sporen obstoj in višina preostanka terjatve kot tudi višina prejetih plačil. 6. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v računovodsko kartico z dne 15.10.2009 ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki plačala 138.954,12 EUR. Pritožba navedeni zaključek utemeljeno napada, saj iz računovodske kartice ni razvidno, kaj predstavlja znesek v višini 2.000,00 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo kot plačilo pogodbenih del. Datumska neusklajenost med pogodbo (z dne 14.4.2008) in datumom računa (z dne 18.2.2008), na podlagi katerega je bilo izvedeno plačilo 2.000,00 EUR, ne kaže, da bi se znesek 2.000,00 EUR nanašal na plačilo pogodbenih del. Ker drugih dokazov o izvršenem plačilu tožena stranka ni predložila, sodišče druge stopnje pritrjuje tožeči stranki, da ji je tožena stranka iz naslova pogodbenih del plačala 136.954,12 EUR.

7. Plačani znesek 136.954,12 EUR (z vklj. DDV) predstavlja 85% pogodbene cene za 10 hiš. Preostanek v višini 15 % (24.168,38 EUR) bi po pogodbi zapadel v plačilo po končanju desete hiše. Ker ta ni bila zgrajena, je tožeča stranka z računom št. 25/2008 z dne 17.12.2008 obračunala krovsko-kleparska dela za devet hiš v višini 154.840,18 EUR (z vklj. DDV). Pravilna je bila ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka vtožuje plačilo, ki presega pogodbeno dogovorjeno vrednost (deset hiš za 161.122,50 EUR), saj je iz obračuna njene terjatve razvidno, da je za dela na eni hiši zahtevala 17.204,46 EUR. Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da je bilo trditveno in dokazno breme za višino vtoževane terjatve na tožeči stranki in da mu tožeča stranka ni zadostila, ne glede na to, da je izstavljeni račun natančno specificiran po posameznih postavkah opravljenega dela in porabljenega materiala. Stranki sta za izvedbo krovsko-kleparskih del na 10 hišah sklenili pisno pogodbo, v kateri je bila cena določena. Pogodba ustvarja obveznosti. Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Cena sicer ni bila določena na ključ, vendar pa v pogodbi tudi ni določila, da se bo cena obračunavala po opravljenih količinah in delu. Kdaj in v katerih primerih je mogoče zahtevati spremembo cene pri gradbeni pogodbi, določa 655. člen OZ, tožeča stranka pa nobene od takšnih okoliščin ni zatrjevala. Tudi ni trdila, da je v posel vložila več dela in da je izvršitev posla terjala večje stroške, kot je ob sklenitvi pogodbe pričakovala (643. člen OZ). Sklicevala se je le na to, da tožena stranka računu ni ugovarjala, s čimer pa ne more uspeti, saj nezavrnitev fakture ne pomeni pripoznave terjatve. Tudi kršitev pogodbe s strani tožene stranke ne upravičuje zvišanja dogovorjene cene za opravljeno delo (pač pa bi tožeča stranka v posledici kršitve lahko uveljavljala le povrnitev morebitne škode). Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker tožeče stranke na naroku ni zaslišalo. Tožeča stranka je bila dolžna trditve o pravnorelevantnih dejstvih, ki se nanašajo na višino terjatve, navesti pravočasno, saj sodišče ni dolžno izvajati dokazov v informativne namene zato, da bo z njimi šele ugotavljalo relevantna dejstva.

8. Pritožba pa utemeljeno napada zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka tožeči stranki plačala pogodbeno dogovorjen znesek za izvedbo del na devetih hišah. Tega zaključka prvostopno sodišče tudi ni obrazložilo, zato ni mogoče preizkusiti, zakaj je štelo, da je tožena stranka, ob upoštevanju pogodbeno dogovorjene cene 161.122,50 EUR za dela na desetih hišah, s plačilom 136.954,12 EUR (oz. v sodbi s 138.954,12 EUR) plačala pogodbeno ceno za dela na devetih hišah. Ob upoštevanju dejstev, ki jih je mogoče preizkusiti, pa se izkaže kot nepravilen.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so to bile trditve tožene stranke, da je streha desete hiše terjala več dela, ker je bila večja in dražja od preostalih devetih, presplošne in prepavšalne, da bi jih bilo mogoče preveriti v smeri, ali izdelava strehe na deseti hiši predstavlja 15 % pogodbene vrednosti. Tudi pogodba hiš med seboj ne ločuje po velikosti oz. obsegu in zahtevnosti krovsko-kleparskih del. Zato je pritožbeno sodišče kljub temu, da sta obe stranki nasprotovali matematičnemu principu (določitvi cene za dela na eni hiši tako, da se pogodbena cena deli s številom hiš), uporabilo prav tega, saj nobena od pravdnih strank ni argumentirano ponudila primernejšega kriterija. Tožeča stranka je v obračunu terjatve sama uporabila enak matematični princip, tožena stranka pa ni predložila nobenih dokazov za tezo, da se neplačanih 15% pogodbene cene nanaša izključno na streho desete hiše. Ob upoštevanju pogodbene cene za izdelavo desetih streh 161.122,50 EUR (z vključenim DDV), znaša pogodbena cena za devet streh 145.010,50 EUR. Ker je tožena stranka že plačala 136.954,12 EUR, je višje sodišče razliko s spremembo sodbe (358. člen ZPP) prisodilo tožeči stranki. Zaradi spremenjene sodbe je bilo treba ponovno odločiti o stroških postopka. Pritožbeno sodišče meni, da sprememba sodbe ni vplivala na višino izvršilnih stroškov, da pa je bil uspeh strank v pravdi na prvi stopnji polovičen, zato je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Polovičen je bil tudi uspeh tožeče stranke s pritožbo, zato je tožeči stranki priznalo polovico njenih pritožbenih stroškov (nagrada po tar. št. 3.210 v višini 628,80 EUR, 20 % DDV, taksa za pritožbo 519,00 EUR), od katerih je odštelo polovico priznanih stroškov tožene stranke za odgovor na pritožbo (nagrada 628,80 EUR, 20 % DDV).