Jedro

Tožena stranka je izkazala utemeljen razlog za premestitev tožnika (to je, da se ponovno vzpostavi učinkovito oziroma smotrno delo pri toženi stranki). V domeni delodajalca in ne delavca je, da se odloči, katere ukrepe je potrebno sprejeti za zagotovitev učinkovitosti in smotrnosti delovnega procesa, sodišče pa ni pristojno in ne more ocenjevati, kako je oz. bo konkretna premestitev vplivala na učinkovitost organa. Premestitev tožnika tudi ni predstavljala sankcioniranja zaradi določene zadeve. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 24. 11. 2010 ter sklepa Vlade RS, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 26. 1. 2011 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.311,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje ter do sedaj sprejeto sodno prakso Višjega sodišča, da sam sklep o premestitvi, ki ni obrazložen, ni nezakonit, ker lahko delodajalec še vedno v sodnem postopku dokaže zakonske razloge za premestitev. Tožniku je bila z neobrazloženima sklepoma odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Za uresničitev te pravice bi morala tožena stranka tudi v tožnikovem primeru v sklepu o premestitvi svojo odločitev ustrezno (vsebinsko) obrazložiti. Tožnik je bil o domnevnih razlogih za svojo premestitev seznanjen šele s pričanjem prič, ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo v ponovljenem postopku, in ki jih je tožena stranka navedla šele v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2013. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka v posledici akcije A. in predhodno ugotovljeni neustrezni organizaciji dela, odločila izvesti reorganizacijo dela in je v posledici tega premestila tožnika. Tožena stranka niti ni trdila, da je bil tožnik premeščen zaradi reorganizacije dela, priča B.B. pa je izpovedal, da so izvedli reorganizacijo avgusta 2010, tožnik pa je bil premeščen v novembru 2010, zato domnevna reorganizacija ni mogla biti dejanski razlog za premestitev tožnika. Tožnik ni bil premeščen zaradi reorganizacije, temveč, ker je nasprotoval izrečenim sankcijam v zvezi z zadevo A., ker ni čutil odgovornosti za dogodek, ter ker je opozarjal na neučinkovitost reorganizacije iz avgusta 2010. Razlog za premestitev tožnika so bile osebne lastnosti tožnika, torej je bil razlog subjektiven. Sklicuje se na sodbi opr. št. Pdp 1065/2012 z dne 20. 2. 2014 in Pdp 802/2012 z dne 18. 12. 2012. Tožnik je predlagal sodišču prve stopnje, da poleg njega zasliši še vseh pet varnostnikov, ki so bili prav tako premeščeni, sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, ne da bi se v obrazložitvi do tega opredelilo. Pri ostalih varnostnikih, ki so bili premeščeni, skupaj s tožnikom in ki so uveljavljali pravno varstvo, je bila ugotovljena nezakonitost premestitve. Tožnik je ves čas poudarjal, da tožena stranka z ničemer ni pojasnila kakšne učinke je dosegla s tem, da ga je premestila v operativno - komunikacijski center dvigovat telefone in preparkirat vozila. Opozarja na zapis v obrazložitvi sodbe v zvezi z izpovedjo priče B.B., „da so bili v oddelku, kamor je bil premeščen tožnik, prekomerno obremenjeni, v oddelku iz katerega je bil premeščen tožnik, pa ne“. Iz zapisnika z dne 27. 5. 2014 ne izhaja, da bi priča podala zgornje navedbe, sicer je priča izpovedovala o neki analizi, ki je tožniku nepoznana. Opozarja, da je sodišče prve stopnje selektivno dokazno vrednotilo posamezne dokazne predloge, svojo dokazno oceno je v celoti oprlo na pričanje priče B.B., pri čemer je bilo njeno pričanje v nasprotju z listinskimi dokazi in v večjem delu z izpovedbi prič C.C. in D.D.. Navaja, da pred premestitvijo ni bil prekomerno obremenjen, zato ne obstaja zakonit razlog za premestitev tožnika, tudi če bi tožena stranka dejansko izvajala neko reorganizacijo in bi poskušala enakomerno obremeniti delavce. V kolikor je bil razlog za premestitev tožnika v nedopustnem ravnanju v akciji A., bi tožena stranka morala izpeljati disciplinski postopek. Tudi izbira zgolj posameznih varnostnikov, ki naj bi neprimerno in nedopustno ravnali v akciji A., kaže na subjektivno izbiro vodstva E.. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 1097/2013 z dne 23. 1. 2014 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je obstajal zakoniti razlog za premestitev. Tožena stranka je izkazala utemeljen razlog za premestitev tožnika, ki je bilo potrebno zato, da se ponovno vzpostavi učinkovito oziroma smotrno delo pri toženi stranki. V domeni delodajalca in ne delavca je, katere ukrepe je potrebno sprejeti za zagotovitev učinkovitosti in smotrnosti delovnega procesa, sodišče pa ni pristojno in ne more ocenjevati, kako je oz. bo konkretna premestitev vplivala na učinkovitost organa. Poleg tega je ugotovilo, da premestitev tožnika ni predstavljala sankcioniranja zaradi zadeve A.. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Pritožba ponovno izpostavlja, da samo navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila premestitev zaradi delovnih potreb izvedena v skladu s 3. točko prvega odstavka 149. člena ZJU, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, nikakor ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakoniti razlog premestitve. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1097/2013 zavzelo jasno stališče. O pravici in obveznosti javnega uslužbenca se odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen, kot je to določeno v prvem odstavku 24. člena ZJU in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožniku izdala sklep o premestitvi zaradi zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa po določbi tretjega odstavka 149. člena ZJU. Prvi odstavek 24. člena ZJU določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta, oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. 2. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v prvem odstavku določa, da če ni s posebnim zakonom drugače določeno, ureja ta zakon tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in zavodih, drugih organizacijah ter zasebnikih, ki opravljajo javno službo. ZJU je torej lex specialis v razmerju z ZDR. Ker ZJU kot lex specialis ne določa, da se pri odločanju o premestitvi zaradi delovnih potreb uporabljajo postopkovne določbe ZUP, velja ureditev, kot jo določa ZDR. Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se po določbi 11. člena ZDR smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno.

9. Iz obrazložitve sklepa o premestitvi res ni razvidno, da je premestitev potrebna, da se ugotovi učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, vendar zaradi te pomanjkljivosti sklep ni nezakonit. Dokazno breme, da je bila premestitev potrebna, je na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obstajal zakoniti razlog za premestitev. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedi prič B.B., C.C. in D.D., da je do premestitve prišlo zaradi dogajanj v akciji A., ko je tožena stranka ugotovila, da je potrebno v enoti, v kateri je opravljal delo tožnik narediti spremembe, ker ni bila optimalna organizacija.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bil resnični razlog za premestitev tožnika njegovo ravnanje v akciji A.. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da na podlagi izpovedi tožnika ni mogoče zaključiti, da je bil edini razlog za tožnikovo premestitev dogodki v akciji A.. V zvezi s temi dogodki je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili med drugim tudi porušeni medsebojni odnosi med policisti, med katerimi je bil tudi tožnik. Kljub temu pa je v konkretnem primeru bistven zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, na kateri je dokazno breme, da je bila premestitev potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnega dela organa, dokazana zakonitost premestitve.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, kakšne učinke je tožena stranka dosegla s premestitvijo tožnika. Kot že povedano, sodišče ni pristojno, da ocenjuje učinkovitost organa zaradi premestitve delavcev.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem vseh pet varnostnikov, ki so bili prav tako premeščeni, niti ni v sodbi obrazložilo svoje odločitve. Skladno z določbo drugega odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi drugega odstavka 287. člena ZPP pa predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo v skladu s citiranima določbama ZPP, kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o nepotrebnosti izvedbe teh dokazov pravilna.

13. Glede ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da za zadevo niso odločilne oziroma ne vplivajo na drugačno presojo sodišča, zato se do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).