Jedro

Sodišče prve stopnje je očitno sledilo izvedencu, da greznica na obravnavanem prostoru ni dovoljen način odvajanja odpadnih vod. Predlagatelja sta v pripombah na izvedeniško mnenje grajala le njegov predlog, naj se problem uporabe greznice reši s služnostjo, v zvezi z vprašanjem, ali je greznica dovoljen način odvajanja odplak na obravnavanem območju, pa sta navedla le, da to vprašanje za ta postopek ni pomembno. To vprašanje izpostavljata kot sporno šele v pritožbi, in še to zgolj pavšalno, ne da bi konkretizirano navedla, da na podlagi veljavnih pravnih aktov nista dolžna in zakaj ne zagotoviti odvajanja odpadnih voda v javno kanalizacijo.

Izrek

I. Pritožbi udeleženca postopka A. A. se ugodi, pritožbi predlagateljev B. B. in C. C. pa delno ugodi, tako da se izpodbijani sklep razveljavi: - v točkah I in II, kolikor se nanaša na parcelo št. 372/11 k.o. A. - v točkah III in IV v celoti - v točki V, kolikor se nanaša na parcelo št. 372/9 - v točki VI, kolikor se nanaša na parceli št. 372/11 in 372/10 - v točki VII, kolikor se nanaša na parcele št. 372/11, 372/10 in 372/9 - v točki VIII v celoti ter v razveljavljenem delu vrne zadeva prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba predlagateljev zavrne in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (nerazveljavljeni del točke V).

III. Stroški pritožbenega postopka predlagateljev so del nadaljnjih stroškov.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v postopku določitve pripadajočega zemljišča k stavbi predlagateljev obravnavalo parcele št. 372/1, 372/2, 371/3 in 371/4 k.o. ... Med postopkom je odredilo potrebne parcelacije, tako da so na obravnavanem zemljišču nastale iz prvih dveh navedenih parcel nove parcele s številkami 372/6, 372/7, 372/8, 372/9, 372/10 in 372/11. Z izpodbijanim sklepom je ugotovilo, da predstavljata nepremičnini s parcelno št. 372/8 in 372/11 k.o. ... pripadajoče zemljišče stavbe št. 30, stoječe na parceli št. 372/3 k.o. ..., z naslovom X 63 (točka I). Ugotovilo je, da sta lastnika tega zemljišča B. B. in C. C., ki sta tudi lastnika zemljišča s stavbo, vsak do ½ (točka II). Glede parcele št. 372/10 pa je ugotovilo, da predstavlja skupno pripadajoče zemljišče tako stavbe št. 30 kot sosednje stavbe št. 26, stoječe na parceli. št. 372/4, z naslovom X 61 (točka III). To skupno pripadajoče zemljišče je zato tako last B. B. in C. C., vsakega do 6/100, kot vsakokratnih lastnikov posameznih delov v stavbi št. 26, katerih delež upoštevajoč skupno površino vseh posameznih delov stavbe znaša 88/100 (točka IV). V preostalem delu (glede parcel št. 372/9, 372/6, 372/7, 371/3 in 371/4) je predlog zavrnilo (točka V). Odločilo je še, da se po pravnomočnosti sklepa ta izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, pri čemer se vpis opravi v vrstnem redu že vpisane zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča, torej z učinkom od 3.12.2014 (točka VI). Odredilo je tudi, naj se pri parcelah, pri katerih je bil predlog zavrnjen, izbriše zaznamba postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča (točka VII). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih nosi vsak udeleženec svoje, skupne stroške v višini 2.819,13 EUR (za sodna izvedenca urbanistične in geodetske stroke, stroške sodišča v zvezi z ogledom na kraju samem in sodno takso za postopek) pa predlagatelja (točka VIII).

2. Proti odločitvi se pritožuje 11. udeleženec A. A. s trditvijo, da parcela št. 372/11 s površino 6 m² meji tudi na stavbo št. 26 in v naravi predstavlja edini dostop, namenjen vzdrževanju stavbe, zato predlaga "skupno rabo" te parcele.

3. Pritožujeta se tudi predlagatelja postopka B. B. in C. C., ki predlagata spremembo sklepa tako, da se tudi parcela št. 372/7 določi kot pripadajoče zemljišče k njuni stavbi, glede preostalih parcel, razen parcele št. 371/3, ki ni predmet pritožbe pa, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo. Na prvem mestu izpostavljata, da se ne strinjata z odločitvijo o solastnini na parceli št. 372/10. Dostopno pot v celotni širini uporabljajo lastniki obeh stavb, očitno pa je tudi, da ta pot predstavlja edini primeren dostop do hiše predlagateljev. Tudi sama sta v predlogu pojasnila, da bo dostopno pot potrebno določiti kot pripadajoče zemljišče k obema stavbama, noben izveden dokaz pa ne kaže na to, da bi lastniki stavb uporabljali vsak svojo polovico dostopne poti. Razdelitev poti na levo in desno polovico, ki jo je izvedlo sodišče, bi morda še bila sprejemljiva, če bi parcela št. 372/10 postala izključno pripadajoče zemljišče k hiši predlagateljev, druga polovica pa k sosednji stavbi. A sodišče se je iz nepojasnjenih razlogov odločilo za rešitev s solastnino ene polovice, ne da bi upoštevalo, da bo to povzročilo povsem nove probleme. Nobenih zadržkov ni, da se celotna dostopna pot ne bi določila kot skupno pripadajoče zemljišče k obema stavbama. Gre za območje zdajšnje parcele št. 372/9, kot je šrafirano na skici D. D. z dne 17.12.2019. Glede severnega dela parcele št. 372/10 pa pritožba navaja, da zaradi ustanovljene solastnine predlagatelja nista pridobila svojega pripadajočega zemljišča za parkiranje, temveč le pogojno rabo, če nihče drug od etažnih lastnikov sosednje stavbe tam ne bo parkiral. Če torej sodišče ni odločilo, da to zemljišče pripada izključno predlagateljema, potem bi moralo upoštevaje pretekli način parkiranja odločiti, da je tudi celotno parkirišče pred severnim delom sosednje stavbe na parceli 372/9 skupno k obema stavbama.

4. Poleg tega sodišče ni imelo zakonske podlage za ustanovitev solastnine na skupnem pripadajočem zemljišču. Iz vpisa v zemljiški knjigi ne bo razvidno, da gre za solastnino na skupnih delih, saj ne bo razvidna povezava med posameznimi in skupnimi deli. Sklep ni oblikovan tako, da bi npr. določal nastanek povezanih nepremičnin v skladu s členi 127.a do 127.č Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki začnejo veljati šele 1.7.2021. Poleg tega bo potrebno sprejeti še ustrezno novelo Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ki bo omogočila pravilni vpis. Pritožnika menita, da dejstvo, da ena od stavb ni v etažni lastnini, ni taka okoliščina, ki bi smela utemeljevati drugačno sodno varstvo in drugačno obliko določitve lastnine na skupnem pripadajočem zemljišču, kot v primeru več etažno razdeljenih stavb. Pritožnika predlagata višjemu sodišču, naj vloži predlog za oceno ustavnosti relevantnih določb Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) in ZZK-1. Menita še, da bi sodišče moralo svojo odločitev o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka sprejeti v obliki sklepa.

5. Kar se tiče vrta - parcele št. 372/7, ki je nastala s prvim elaboratom iz leta 2017 iz stare parcela 372/1, pa pritožnika navajata, da se ne strinjata z obrazložitvijo, da vrt ni zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe. Tako stališče je formalistično, ZVEtL-1 v 2. točki prvega odstavka 43. člena kot kriterij določitve funkcionalnega zemljišča omenja tudi preteklo redno rabo zemljišča. Smiselno enako velja za greznico, ki je očitno potrebna za normalno rabo hiše. Predlog izvedenca, da se ustrezni dostop do greznice uredi s služnostjo, nima nobene zakonske podlage, ureditev služnosti pa je tudi v očitnem nasprotju s kriterijem pretekle redne rabe. Izvedenec tudi ni podkrepil svojega zapisa, da greznica na tem prostoru ni dovoljeni način odvajanja odpadnih vod. Predlagatelja dostop potrebujeta zaradi čiščenja greznice. Zakon o varstvu okolja in na njegovi podlagi sprejeta Uredba omogočata male čistilne naprave in obnovitev nepretočnih greznic. Upoštevaje preteklo rabo in potrebnost greznice torej ni razloga za zavrnitev določitve pripadajočega zemljišča na delu sedanjih parcel 372/7 in 372/6 v primerni širini vzdolž linije kanalizacije. Glede prostora za smetnjake pritožba navaja, da je taka namembnost izrecno določena v 43. členu ZVEtL-1, a to očitno za sodišče ni bilo dovolj. Smetnjaki stojijo na parceli 371/4, mnenje izvedenca, da stojijo na javni površini, je nepomembno. Nelogičen je odgovor izvedenca, da ta parcela ni neposredno namenjena redni rabi stavbe, če pa je bilo pojasnjeno, da te smetnjake redno uporabljajo. Niti ni jasno, kako je sodišče ugotovilo, da gre za zemljišče, ki je v širši, javni rabi oz. da so smetnjaki namenjeni tudi obiskovalcem parka in cerkve. Predlagatelja zahtevata, da se površina ob stopnicah na delu parcele št. 372/4, kjer sedaj stojita smetnjaka, določi kot pripadajoče zemljišče k njuni stavbi. Zahtevek za določitev zemljišča na južnem delu parcele št. 372/9 za potrebe dostopa do števca za elektriko, je bil zavrnjen brez obrazložitve, enako velja tudi za preostali del parcele št. 372/6 ob javni cesti, ki ni obsežen v sedanji parceli št. 372/10 ter za zavrnitev zahtevka na sedanji parceli št. 372/9, na kateri sta predlagatelja v preteklosti parkirala. Pritožbeno sodišče naj zato razveljavi celotno V. točko sklepa, izvzemši parcelo št. 371/3. Predlagatelja še menita, da bi bilo pošteno, da bi del skupnih stroškov, vsaj 1/4, nosili tudi ostali udeleženci.

6. Pritožba predlagateljev je delno utemeljena, pritožba udeleženca A. A. pa v celoti.

**K pritožbi predlagateljev:**

7. Predlagatelja utemeljeno grajata odločitev sodišča, kolikor se ta nanaša na novo nastalo parcelo št. 372/10, ki na skrajnem severnem – razširjenem delu služi kot parkirni prostor, v preostalem delu pa kot dostop do stavbe predlagateljev. Ker je sodišče ugotovilo, da je to zemljišče potrebno tudi za uporabo sosednje stavbe na naslovu X 61 z več etažnimi lastniki, in sicer tako za parkiranje kot za dostop do kletnih prostorov stavbe, je odločilo, da gre za skupno pripadajoče zemljišče k obema stavbama. Iz skice izmere z dne 17.12.2019 (varianta 2) je mogoče ugotoviti, da je geometer dostopno pot med stavbo X 61 in vrtom na parceli 372/7 označil kot enovito parcelo v skladu z navodilom sodišča, danem na naroku na kraju samem dne 8.6.2016, da se (celotna) dostopna pot določi kot pripadajoče zemljišče k obema objektoma. Tak predlog sta podala tudi predlagatelja sama. Sodišče pa se je v nadaljevanju postopka iz razlogov, ki jih v odločbi ni navedlo in jih tudi iz spisa samega ni mogoče ugotoviti, odločilo za razpolovitev dostopne poti na levo in desno polovico in enega od razpolovljenih delov določilo kot skupno zemljišče k obema stavbama, o drugi polovici pa ni odločalo. Zakaj ni določilo celotne dostopne poti kot skupno pripadajoče zemljišče k obema stavbama, ni obrazložilo, zato odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

8. Odločitve glede parcele št. 372/10 prav tako ni mogoče preizkusiti v delu, kolikor se ta nanaša na severni del, ki naj bi služil kot parkirno mesto, namenjeno lastnikom obeh stavb. Zakaj naj bi na navedenem zemljišču parkirali tudi etažni lastniki iz sosednje stavbe, sodišče ni obrazložilo, če naj bi bila razlog pretekla raba, pa bi se moralo argumentirano izreči tudi o trditvi predlagateljev, da jim je kot parkirišče, če je bilo navedeno mesto zasedeno, služil drugi prosti del parcele št. 372/9. 9. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena. Pritožnika se zavzemata, naj se jima kot pripadajoče zemljišče določi tudi parcela št. 372/7, ki v naravi predstavlja vrt, ki sta ga v preteklosti obdelovala. Drži sicer, da enega od spoznavnih virov za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča predstavlja tudi pretekla redna raba zemljišča, vendar sodišče ni ugotovilo, da bi bila njuna uporaba vrta povezana z objektom kako drugače kot zgolj z možnostjo vrtnarjenja na bližnji neobdelani površini, ki je v lasti Mestne občine C. Objekt ob izgradnji namreč ni bil namenjen bivanju v njem, temveč je šlo za skladišče, ki je bilo kasneje preurejeno v stanovanjsko enoto, za katero pa ni na voljo nobene ustrezne dokumentacije. Sodni izvedenec za urbanizem je v odsotnosti ustreznih prostorskih aktov uporabil tehnično funkcionalni kriterij za določitev površin, namenjenih redni rabi stavbe, čemur je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi sledilo. Prostor za igro in počitek ter zelenica sta tako predlagateljema zagotovljena že na zemljišču s parcelno št. 372/8. 10. Glede prostora za smetnjake sicer drži, da je to eden od kriterijev, ki ga sodišče po 43. členu ZVEtL-1 upošteva pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča, vendar je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno na podlagi mnenja izvedenca urbanista ter ogleda, ki ga je prvostopenjsko sodišče opravilo na kraju samem, da gre za zemljišče, ki je v širši javni rabi. Pritožnika, na katerima je dokazno breme o velikosti pripadajočega zemljišča, po drugi strani z ničemer ne izkazujeta, da gre za zbirno mesto, namenjeno zgolj obema objektoma na podlagi dogovora z izvajalcem, ki opravlja javno službo zbiranja komunalnih odpadkov.

11. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče glede greznice obrazložilo, da mora imeti vsaka stavba urejeno odvajanje komunalnih voda, je očitno sledilo mnenju izvedenca urbanista, ki je navedel, da "greznica na tem prostoru ni dovoljen način odvajanja odpadnih vod". Predlagatelja sta v pripombah na izvedeniško mnenje grajala zgolj njegov predlog, naj se problem uporabe greznice reši s služnostjo, v zvezi z vprašanjem, ali je greznica dovoljen način odvajanja odplak na obravnavanem območju pa sta navedla zgolj, da to vprašanje za ta postopek ni pomembno. Vprašanje izpostavljata kot sporno šele v pritožbi in še to zgolj pavšalno, ne da bi konkretizirano navedla, da na podlagi veljavnih pravnih aktov nista dolžna in zakaj ne zagotoviti odvajanja odpadnih voda v javno kanalizacijo.

12. Tudi v zvezi z dostopom do električnega števca, ki se nahaja na sosednji stavbi, X 61, pritožnika ne navajata nobenih prepričljivih razlogov, ki bi omogočali ugotovitev, da sta na zemljišču, preko katerega dostopata, pridobila v preteklosti pravico, ki ji je mogoče v postopku po ZVEtL dodati še manjkajoči publicitetni učinek.

13. Pritožbi pa ni mogoče pritrditi niti v delu, kjer zatrjuje neobrazloženost preostalega zavrnilnega dela sklepa. Argumenti sodišča, s katerimi je obrazložilo svojo ugotovitev o obsegu pripadajočega zemljišča k stavbi predlagateljev, namreč istočasno zajemajo tudi razloge, zaradi katerih ni kot pripadajoče zemljišče določilo preostalih delov.

14. Pritožbeno sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi predlagateljev delno ugodilo in izpodbijani sklep, kolikor se nanaša na parcelo št. 372/10 (točka III in IV izreka sklepa), ter temu ustrezajoč del točk VI in VII, dalje, kolikor se nanaša na odločitev glede parcele št. 372/9 (del točke V) ter ustrezajoči del točke VII razveljavilo ter v razveljavljenem delu vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v preostalem delu pa njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v preostalem delu točke V. 15. Zaradi razveljavitve odločitve glede parcele št. 372/10 se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati o tistem delu pritožbe, v katerem pritožnika opozarjata na neustavnost odločitve glede solastnine na skupnem zemljišču, saj bo moralo prvostopenjsko sodišče glede na spremembe SPZ (Uradni list RS št. 23/2020) in spremembe Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS št. 121/2021), ki so stopile v veljavo po izdaji izpodbijanega sklepa, v primeru, če se bo ponovno odločilo za določitev skupnega zemljišča k obema stavbama, upoštevati nove določbe obeh zakonov.

**K pritožbi udeleženca A. A.:**

16. Ta udeleženec postopka, ki je etažni lastnik objektu X 61, zatrjuje, da parcela št. 372/11 v površini 6 m² zaradi neposredne meje s stavbo, katere etažni lastnik je, predstavlja edini dostop za vzdrževanje stavbe, zaradi česar predlaga "skupno rabo" te parcele. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da gre v naravi za prehod in železno stopnišče, ki služi dostopu do južne strani objekta predlagateljev ter da je na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja predlagateljev ugotovilo, da stanovalci sosednje stavbe dostopajo do južne strani stavbe po stopnišču na vzhodni strani ter dodalo, da odločitev sodišča v predmetni zadevi ne ovira etažnih lastnikov, da bi v drugem postopku terjali ugotovitev, da je navedena nepremičnina tudi pripadajoče zemljišče njihove stavbe. Zadnje navedeni razlog ni sprejemljiv, saj potem, ko je v sodnem postopku, v katerem so udeleženi lastniki obeh objektov in je s sklepom določeno neko zemljišče kot pripadajoče zemljišče (le) enega od objektov, te odločitve v drugem postopku ni mogoče spreminjati. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tega udeleženca ugodilo in izpodbijani sklep v točkah I in II, kolikor se nanašata na parcelo št. 372/11 k.o. ... ter v sorazmernem delu točk VI in VII razveljavilo in tudi v tem delu zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem bo moralo sodišče celovito ugotoviti pripadnost tega zemljišča. 17. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče v postopku odločalo tudi o zemljišču v korist drugih udeležencev postopka in ni obrazloženo, zakaj ti ne nosijo sorazmernega dela stroškov, poleg tega pa je od končne odločbe v tem postopku odvisno, kolikšna bo ta korist.