Jedro

Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno ni upoštevalo le plače v višini 620,00 EUR neto, ki naj bi jo toženec po lastnih zatrjevanjih prejemal kot direktor v svojem podjetju, saj številni indici, ki jih je prvostopenjsko sodišče ustrezno ovrednotilo, kažejo na bistveno višje prihodke, in sicer 2.000,00 EUR neto mesečno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek 370,00 EUR nadomesti z zneskom 330,00 EUR ter se za razliko tožbeni zahtevek zavrne; v preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu za čas od izdaje sodbe dalje plačevanje preživnine v višini 370,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo; zavrnilo pa je tudi zahtevek po nasprotni tožbi in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper odločitev o višini preživnine (točka I izreka) vlaga toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) ter predlaga ugoditev njegovi pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, vključno s povračilom pritožbenih stroškov; podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da niso bili ustrezno ovrednoteni vsi tožničini dohodki, saj je med drugim tudi lastnica dveh stanovanj, pri čemer enega oddaja v najem. Znesek v višini 1.800,00 EUR, ki ga je ugotovilo sodišče kot njen prihodek, predstavlja zgolj likvidni mesečni prihodek, niso pa bila upoštevana stanovanja in nekaj vrednostnih papirjev. Vsaj eno od teh stanovanj bi tožnica lahko prodala, kar bi ji omogočilo razpolaganje z likvidnimi sredstvi, ki bi jih namenila za preživljanje svojega sina. Poudarja, da ni lastnik nobenega stanovanja; živi v najetem stanovanju, zato ugotovitev, da naj bi bili dohodki obeh pravdnih strank primerljivi, ni pravilna. Njegovi dohodki ne znašajo 2.000,00 EUR, ampak so bistveno nižji. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so njegovi prihodki bistveno višji od tistih, ki jih je prikazal, je nepravilna in v nasprotju z dejstvi in dokazi. Upoštevati bi bilo treba, da poslovanje podjetja, katerega družbenik je, ne pomeni njegovega lastnega poslovanja; prihodki podjetja niso njegovi lastni prihodki. Četudi podjetje V., d. o. o., dobro posluje, to še ne pomeni večjega lastnega premoženja. Ločitev premoženja družbe od premoženja družbenikov je temeljno korporacijsko-pravno načelo, ki bi ga moralo pri svoji odločitvi upoštevati tudi prvostopenjsko sodišče. Poudarja, da je njegov mesečni dohodek 900,00 EUR bruto oz. 620,00 EUR neto in priznava, da zaposleni v njegovem podjetju prejemajo približno 1.000,00 EUR mesečne plače. Obširno pojasnjuje, da je kot direktor in družbenik podjetja pripravljen delati za manjšo plačo in upati, da bo tudi zaradi te poteze njegovo podjetje uspešno v prihodnosti. Opozarja na blokiran transakcijski račun in osebni račun. Glede plačila za treniranje košarke pojasnjuje, da je njegova družba registrirana tudi za tovrstno dejavnost in da račune izstavlja njegova družba. Prereka trditve tožnice, da naj bi za treniranje košarke mesečno prejemal 600,00 EUR gotovine. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tega dejstva ni prerekal, ne drži, saj je prerekal vse navedbe tožnice, ki jih ni izrecno priznal; to pa je vselej izrecno zapisal v svojih vlogah. Enako velja tudi za tožničine navedbe glede dohodkov njegove partnerke. Povrnitev stroškov zaradi dela v podjetju očeta ni mogoče šteti med prihodke, saj gre za povračilo dejanskih stroškov in ne za zaslužek. Opozarja na protispisnost v zvezi z izpovedbo priče T. Š. glede njegovih pogajanj za višjo plačo v podjetju F., d. d. Pojasnjuje izdatke v mesecu marcu 2013 in opozarja, da ni bil nikoli vprašan za pojasnilo, kaj posamezni odhodek pomeni. Prvostopenjsko sodišče je o plačilih sklepalo, ne da bi mu dalo možnost, da se o njih izjasni, zato je kršilo načelo kontradiktornosti. Stroški za preživljanje sina so ocenjeni previsoko, pri čemer izpostavlja stroške za T-2, stroške v zvezi s stanovanjem, stroške avtomobilskega sedeža, prehrane in higienskih potrebščin. Poudarja, da je poleg mladoletnega J. dolžan preživljati tudi novorojenega sina Z. Izpostavlja, da J. veliko časa preživi pri njem, zato ima tudi on stroške z njegovim preživljanjem. Znesek preživnine v višini 170,00 EUR, ki jo je za J. plačeval do sedaj, je povsem primeren in v celoti zadošča za njegovo normalno preživljanje. Nasprotuje izreku sodbe, da je dolžan določeno preživnino plačevati od izdaje sodbe dalje, ker je bilo z začasno poravnavo med strankama dogovorjeno, da bo dogovorjeno preživnino v višini 170,00 EUR plačeval vse do drugačne odločitve sodišča, kar pa je lahko le pravnomočna sodba.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter povračilo pritožbenih stroškov. V celoti pritrjuje dokazni oceni in pravnim naziranjem sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravico in dolžnost, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj in koristi svojih mladoletnih otrok. Preživljanje otrok je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

6. Pritožbena teza, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje o primerljivosti dohodkov obeh pravdnih strank, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Prvostopenjsko sodišče je skrbno ugotavljalo dohodke obeh pravdnih strank. Ugotovilo je, da dohodek tožnice znaša 1.513,61 EUR mesečno, temu znesku pa je prištelo še 300,00 EUR najemnine za stanovanje, ki ga tožnica oddaja. Tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnica lastnica dveh stanovanj. Pritožbena zatrjevanja glede prodaje stanovanj ne morejo imeti želene teže, saj ima tožnica pravico, da sama odloča o načinu trženja stanovanj. Prvostopenjsko sodišče je pri dohodku od najema pravilno upoštevalo realno vrednost najemnine, ne pa vrednosti, ki jo tožnica, v dogovoru z najemnikom, dejansko prejema, zato so vsi očitki toženca glede prihodkov tožnice neutemeljeni.

7. Dejstvo, da toženec nima lastniškega stanovanja, še ne govori v prid njegovi pritožbeni tezi, da dohodki pravdnih strank niso primerljivi. Tožnica je namreč izkazala, da ji kljub lastniškemu stanovanju nastajajo primerljivo visoki stanovanjski stroški (točka 18 obrazložitve).

8. Pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede toženčevega dohodka, je neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo pojasnilo razloge za svoj zaključek, da ima toženec okrog 2.000,00 EUR mesečnih prihodkov. Prikazalo je odhodke in dobiček podjetja, stroške, ki jih toženec prejema iz naslova treniranja (2.000,00 EUR letno), pa tudi izplačila, ki mu jih je kot prokuristu izplačalo očetovo podjetje (2.770,00 EUR letno). Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno ni upoštevalo le plače v višini 620,00 EUR neto, ki naj bi jo po lastnih zatrjevanjih prejemal kot direktor v svojem podjetju, saj številni indici, ki jih je prvostopenjsko sodišče ustrezno ovrednotilo, kažejo na bistveno višje prihodke.

9. Prvostopenjsko sodišče pri povzemanju izpovedbe T. Š. ni zagrešilo zatrjevane protispisnosti. Priča je izpovedala, da je toženec zahteval višjo plačo – to ji je tudi sam povedal - zato pa med njim in direktorjem ni prišlo do dogovora o podaljšanju delovnega razmerja. Pojasnila je, da je imel toženec takrat 1.500,00 EUR neto plače, hotel pa je nad 2.000,00 EUR. Njeno izpovedbo je sodišče prve stopnje povsem korektno povzelo v točki 17 izpodbijane sodbe, ko je zapisalo, da se je „pogajal za 2.000,00 EUR“. Številne aktivnosti toženca – je direktor v lastnem podjetju, košarkarski trener in prokurist v podjetju očeta – so sodišču prve stopnje nudile podlago za zaključek, da so njegovi prihodki višji od zatrjevanih. Pritožbeno sklicevanje na korporacijsko-pravno načelo glede ločitve premoženja družbe od premoženja družbenikov in odpovedovanje višjim dohodkom v dobrobit podjetja, ne morejo imeti želene teže. Toženčeva primarna dolžnost je, da poskrbi za preživljanje svojih otrok. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje glede nelogičnosti, da bi imel toženec kot direktor nižjo plačo od zaposlenih. Toženec ima možnost pridobivati dodatna finančna sredstva tudi kot prokurist v podjetju svojega očeta in tudi kot trener košarke. Pri tem pa je nepomembno, ali denar dobiva v gotovini ali pa se mu izplačuje preko njegovega podjetja. Bistveno je, da ima zaradi specifičnih znanj možnost pridobiti dodatna sredstva in ustrezno poskrbeti za preživljanje mladoletnega J. Enako velja tudi glede dohodkov, ki jih prejema kot prokurist v podjetju očeta.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče zagrešilo kršitev načela kontradiktornosti, ker se je oprlo na izpis iz transakcijskega računa in izpostavilo odhodke v mesecu marcu 2013, pri tem pa toženec ni imel možnosti pojasniti posameznega odhodka. Prvostopenjsko sodišče je odhodke v mesecu marcu 2013 navedlo zgolj primeroma. Gre za indični dokaz, ki ga je sodišče povezalo s preostalimi izvedenimi dokazi, ki skupaj izkazujejo, da so toženčevi dohodki višji od zatrjevanih. Neupoštevanje mesečnih izdatkov v marcu 2013, pa glede na preostale nosilne dokaze, ne vpliva na ugotovitev višine toženčevih prihodkov.

11. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o previsoko ocenjenih stroških za preživljanje mladoletnega J. Ni utemeljenega razloga, da se ne bi upoštevali stroški, ki nastajajo v zvezi s plačevanjem položnic za T-2, stanovanjski stroški in stroški nakupa otroškega avtomobilskega sedeža. Te stroške je sodišče ustrezno argumentiralo v točki 18 izpodbijane sodbe. Utemeljen pa je pritožbeni očitek v zvezi s stroški za prehrano in higienskimi potrebščinami, previsoko pa so odmerjeni tudi stroški za rojstne dneve, igrače in knjige ter obleko in obutev. Glede na starost otroka je realen znesek za prehrano 100,00 EUR, za obleko in obutev 75,00 EUR, za rojstne dneve, igrače in knjige 10,00 EUR ter za higienske potrebščine 30,00 EUR. Skupni znesek ugotovljenih potreb mladoletnega J. tako znaša 636,14 EUR in ne 711,14 EUR. Ob upoštevanju, da so dohodki pravdnih strank primerljivi in da je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo materi, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženec nosi približno 52 % delež otrokovih potreb, kar posledično predstavlja preživnino v višini 330,00 EUR. Zato je bilo treba pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo glede preživninske obveznosti na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremeniti tako, da je toženec dolžan od izdaje sodbe dalje plačevati preživnino v višini 330,00 EUR mesečno, za razliko pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je glede na dogovor, sklenjen z začasno poravnavo, dolžan toženec odmerjeno preživnino plačevati le od pravnomočne odločitve dalje. Za takšno naziranje v začasni poravnavi ni nobene podlage, saj pravdni stranki tega nista izrecno določili.

13. Glede na zgoraj navedeno je bilo treba v preostalem izpodbijanem delu pritožbo zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

14. Čeprav sta obe pravdni stranki navedli, da zahtevata povračilo pravdnih stroškov (tožnica jih v odgovoru na pritožbo ni posebej specificirala), je pritožbeno sodišče ob uporabi določbe 413. člena ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške, saj je toženec uspel le v manjšem delu.

(1) Ur.l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.