Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je do zamude pri izročitvi stanovanja prišlo iz razloga, za katerega ne odgovarja, oziroma da je tožeča stranka pristala na to, da se ji stanovanje izroči po (prvotno) dogovorjenem datumu, je dolžna plačati pogodbeno kazen za zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 6.325,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2005 dalje do plačila ter ji naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.913,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na zmotnem stališču, da tožnik z zaprosilom za soglasje ni pristal na dejstvo, da se mu stanovanje izroči šele 23.6.2005. Sodišče to utemeljuje z dejstvom, da je bilo soglasje sklenjeno z G. d.o.o., ki ni stranka pogodbe, tako stališče pa je v nasprotju s stališčem v isti sodbi, da je tožnik pravilno in v skladu s pogodbo naročal spremembe v stanovanju zgolj pri tem podjetju. Po mnenju sodišča so bile tako spremembe pogodbenih določil, ki se nanašajo na lastnosti stanovanja dopustne zgolj z dogovorom med tožnikom in G. d.o.o., sprememba roka izročitve, pa ne. Obe razlagi hkrati nista možni. Tožnik se je po eni strani z G. d.o.o. strinjal, da mu izroči stanovanje šele 23.6.2005, od toženca pa sedaj s tožbo zahteva, da bi mu moral stanovanje izročiti že 15.3.2005. S takimi navedbami nasprotuje svoji takratni volji. Napačno je tudi stališče sodišča, da naj bi bilo dokazano, da naj bi St. in Si. tožniku zagotavljala, da se soglasje podpisuje samo zaradi prevzema stanovanja. Tudi razlogovanje sodišča o tem, da se je hotel izvajalec razbremeniti svoje odgovornosti in tožnika zgolj zavesti, nima nobene opore v izvedenih dokazih. Sodišče je v zvezi z vsebino za soglasje povsem napačno ugotovilo dejansko stanje zaradi česar je sodba nepravilna. Tožnik je sam privolil v izvršitev dogovorjenih sprememb do 23.6.2005, s čimer je podaljšal rok izročitve stanovanja. Ker se je strinjal z novim rokom, je tožba neutemeljena. Priča Š.B. je govorila samo o tem, da je investitor uveljavljal višjo silo, zato je stališče sodišča o uveljavljanju višje sile napačno in predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj iz zapisnika o zaslišanju te priče ne izhaja, da bi toženec kadarkoli uveljavljal višji silo. Sodišče je tudi napačno razložilo več določb prodajne pogodbe. Sodišče povsem nepravilno sklepa, da gre po tožniku pogodbena kazen vsaj do 22.4.2005, ko je postalo uporabno dovoljenje pravnomočno. Do zamude je prišlo zaradi naročenih sprememb, z rokom njihove izvedbe pa se je tožnik strinjal. Tudi, če bi bilo uporabno dovoljenje izdano do 15.3.2005, stanovanja ni bilo mogoče izročiti, preden je G. d.o.o. končal z deli, to je z izvajanjem sprememb. Napačna je tudi razlaga sodišča glede 5. člena Prodajne pogodbe. Po tem določilu so bile spremembe dopustne pod naslednjimi pogoji: da jih je kupec naročil pri investitorju, da jih je investitor izvedel in da s spremembami soglaša prodajalec. Nobenega od teh pogojev pa tožnik ni izpolnil. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik zamujal z izročitvijo projektnega načrta in ga je namesto 1.4.2005 prinesel 13.5.2005. Sodišče tudi ni upoštevalo izjavo priče St. o vzroku zamude. Sodišče je navedlo zgolj, da je bila izjava priče neprepričljiva, ker naj bi jo podal zaradi pogodbe, vendar ni navedlo, kaj naj bi pomenila ta opazka. Sodišče bi moralo navesti, zakaj je izpoved te priče štelo za neprepričljivo in ji ni sledilo. Ker tega ni storilo, je kršilo 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča. Svoje pravno stališče, je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, zakaj je tožeča stranka upravičena do plačila pogodbene kazni v višini 5 % od pogodbene vrednosti, kar znaša 6.325,54 EUR in zamudne obresti od 24.6.2005 dalje do plačila. Hkrati pa je tudi pravilno ocenilo, da tožena ni izkazala, da je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega ne odgovarja. Pritožba se ne more uspešno sklicevati na to, da je tožnik s soglasjem z dne 23.6.2005 pristal na dejstvo, da se mu stanovanje izroči šele s tem datumom. To je argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje, in na razloge sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Pritožba se ne more uspešno sklicevati na to, da je tožnik privolil v nov rok izročitve stanovanja, saj je bilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ki ga pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ugotovljeno ravno obratno. Niti na to, da je tožnik sam podaljšal rok izročitve stanovanja, kar prav tako ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Tudi ne drži, da bi bili med seboj v nasprotju razlogi sodbe v tistem delu, ki se nanašajo na ugotovitve sodišča, da je bilo soglasje z dne 23.6.2005 sklenjeno z G. d.o.o., ki ni stranka prodajne pogodbe ter, da je tožnik pravilno in v skladu s pogodbo naročal spremembe v stanovanju pri tem podjetju. Sodišče je ugotovilo, da je iz dogovora razvidno, da sta prodajalec in izvajalec pripravljena upoštevati in izvajati spremembo na željo drugih kupcev, če ne vplivajo na rok izročitve kupcu. Pravilno pa je tudi ocenilo, da gre v tem primeru za razmerje med toženo stranko, investitorjem in izvajalcem. V 3. členu dogovora, pa je določeno, da je koordinator in nosilec vseh aktivnosti za izvedbo sprememb na željo končnega kupca, izvajalec (G. d.o.o.). Pravilen je torej zaključek prvostopnega sodišča, da je glede na tripartitni dogovor izvajalec tisti, ki bi moral pridobiti soglasje od tožene stranke, česar pa ni storil. In to dejstvo, da tožena stranka ni dala pisnega soglasja za spremembe, ne more iti v škodo tožniku. Sodišče pa je tudi ugotovilo, da nihče od končnih kupcev (151) ni dal prošnje za soglasje. Zato tudi sledi pravilna ocena prvostopnega sodišča, da je tožnik vse svoje obveznosti po navodilih tožene izpolnil. Tožnik je naročil projekt za spremembe pri S. d.o.o. in jih plačal. Kaj več se od njega niti ni zahtevalo in je to vse, kar je bilo potrebno izpolniti in kar je sodišče tudi ugotovilo v razlogih izpodbijane sodbe. Tožnik je ravnal v skladu z navodili in usklajeno prakso in bi bilo v primeru, da tako ne bi ravnal verjetno tudi vprašljivo, ali bi do želenih sprememb v stanovanju sploh prišlo. Ne glede na to, pa take ugotovitve sodišča niso v nasprotju z zaključkom, da tožnik z zaprosilom za soglasje z dne 23.6.2005 ni pristal na dejstvo, da se mu stanovanje izroči šele 23.6.2005, saj je bilo to sklenjeno z G. d.o.o., ki ni stranka kupoprodajne pogodbe. Zatrjevana kršitev s tem ni podana. Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču, da je storilo bistveno kršitev 15. člena 2. odst. 339. člena ZPP, saj iz zapisnikov o zaslišanju prič ne izhaja, da bi St. tožniku pri podpisu karkoli zagotavljal, ampak ravno nasprotno, da ga pri podpisu sploh ni bilo. Prvostopno sodišče je med razlogi, ko je argumentiralo, zakaj šteje, da tožnik z zaprosilom za soglasje z dne 23.6.2005 ni pristal na dejstvo, da se mu stanovanje izroči šele s tem datumom, razlogovalo prvič, ker je bilo to sklenjeno z G. d.o.o., ki ni stranka kupoprodajne pogodbe in drugič, ker mu je bilo s strani St. in gospe Si. zagotovljeno, da se podpisuje soglasje samo zaradi prevzema stanovanja. Pri tem se sodišče sklicuje na izpovedbo tožnika oziroma zaključi, kot "je tožnik prepričljivo izpovedal". Iz izpovedbe tožnika izhaja, da sta mu gospod St. in gospa Si. zagotovila, da podpisuje soglasje samo zaradi prevzema stanovanja in na to izpovedbo se sodišče tudi sklicuje, ko jo ocenjuje kot prepričljivo in povzame v razloge sodbe. Pritožbene navedbe o tem, da St. tožnikovih izpovedb ni potrdil, da niti ni potrdil tega, da je bil prisoten pri primopredaji in da je nepravilen zaključek sodišča, da naj bi St. tožniku zagotovil, da se podpisuje zaprosilo samo zaradi prevzema, so tako neutemeljene. Pritožba se ne more uspešno sklicevati na posamezne iztrgane izjave prič. Prvostopno sodišče je napravilo dokazno oceno na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh skupaj in na podlagi vseh izvedenih dokazov naredilo pravilne zaključke. Zgolj sklicevanje na posamezen iztrgan dokaz izven mozaika celotne ocene dokazov, ne more omajati teh pravilnih zaključkov. Razlaga 5. člena Prodajne pogodbe, ki jo je naredilo prvostopno sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilna in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje in ne drži pritožbena trditev, da tožnik nobenega od pogojev določenih v 5. členu Pogodbe ni izpolnil. Citirano določilo od kupca terja le, da izroči pred prevzemom potrdilo o plačilu izvedenih sprememb, kar je tožnik tudi storil. Pritožba tudi neutemeljeno zatrjuje, da je tožnik z izročitvijo projektnega načrta zamujal in v posledici je neutemeljeno tudi zatrjevanje, da sodišče tega dejstva ni upoštevalo. Iz razlogov prvostopne sodbe izhaja, da tožena stranka niti ni zatrjevala pravočasno, da bi tožnik zamujal z izročitvijo projektnega načrta in nadalje, da je imel tožnik pravočasno izdelan načrt, ki ga je hotel oddati gospodu St., vendar se je ta izmikal. Da je tožnik pravočasno predlagal spremembe, to je 1.4.2004 izhaja iz zaprosila za soglasje in sicer 31.3.2004. In prav tako, da iz dogovora izhaja le, da je dogovor končnih kupcev s projektantom možen do 1.4.2004 in ne do končanja projekta, dogovor sklenitve pogodbe z izvajalcem pa do 1.5.2004. In na koncu zaključek sodišča, da bi moral izvajalec zavrniti spremembe načrta, če bi tožnik dejansko res zamujal z izročitvijo projekta oziroma dogovoriti kasnejši rok izročitve stanovanja. Iz navedenega torej izhaja, da je že prvostopno sodišče argumentirano zavrnilo tovrstne navedbe tožene stranke. Glede izpovedbe priče St., ki jo je sodišče ocenilo kot neprepričljivo in da je tako oceno podal zgolj zaradi pogodbe. Kot izhaja iz njegove izpovedbe, je ocenil, da bi bilo stanovanje tri mesece prej gotovo, če sprememb ne bi bilo, saj je bilo po pogodbi, da se stanovanje izroči marca, dejansko pa je bilo izročeno junija. Sodišče je zato njegovo oceno, da so se spremembe zavlekle za tri mesece, ocenilo kot neprepričljivo in to tudi utemeljilo. Tako oceno je podal, ker naj bi tako izhajalo iz pogodbe. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP s tem ni podana.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Izrek o zavrnitvi pritožbe pa vsebuje tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).