Jedro

Pritožba tako z obširno, a neutemeljeno kritiko dokazne ocene ne more izpodbiti prepričljivosti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, kot tudi ne posledično pravilne materialnopravne presoje o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova uporabnine v obsegu, ki ga zajema pritožbeno izpodbijani prisodilni del sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 559,98 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 26.506,12 EUR s specificiranimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe, v presežku za znesek 16.493,88 EUR ter specificirane zakonske zamudne obresti, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe, je tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je glede na pravdni uspeh strank v III. točki izreka odločilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 611,44 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi (v nadaljevanju pritožnik) pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita in kot primarno opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov ter v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, v izpodbijani sodbi obstoji o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, zaradi takšnih pomanjkljivosti pa se sodba prvenstveno ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago, določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki urejajo režim skupnega premoženja, določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki urejajo uporabo skupne lastnine ter odločbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo institut neupravičene obogatitve. Dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovilo, v posledici navedenega pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke delno utemeljen. V zvezi z modifikacijo tožbenega zahtevka oziroma spremembo tožbe pritožnik opozarja, da je tožena stranka nasprotovala spremembi tožbe, med drugim tudi iz razloga, ker tožeča stranka ni izkazala, tožena stranka pa slednjega iz sodnega spisa tudi ni razbrala, da bi za razširjen tožbeni zahtevek tožeče stranka plačala dodatno sodno takso. Meni, da je plačilo sodne takse za razširjeni del zahtevka nujno in neizogibno potrebno, saj bi v nasprotnem primeru pravdne stranke takšen sistem, ko bi bilo potrebno sodno takso plačati zgolj od vložitve tožbe, lahko izigravale in obšle zakon ter se na tak način izognile plačilu sodne takse v višini, kot je predvidena glede celotne vrednosti spornega predmeta. Sodišče prve stopnje je v primeru, da sodna taksa za razširjen del tožbenega zahtevka ni bila plačana, postopalo nepravilno in nezakonito, kar pomeni, da je zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi v tem primeru sploh ne smelo dovoliti modifikacije tožbenega zahtevka, saj bi že po zakonu prišlo do fikcije umika tožbe. Sodišče bi na to absolutno predpostavko moralo paziti po uradni dolžnosti ter zadeve v primeru neplačila sodne takse za razširjeni tožbeni zahtevek vsebinsko meritorno sploh ne smelo obravnavati. Pritožnik navaja, da je sodišče v točkah 11, 12 in 13 zavrnilo določene dokazne predloge toženca, med drugim dokazni predlog z zaslišanjem predlaganih prič in postavitev novega izvedenca. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti postopka in zagrešilo bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker z nezakonitim postopanjem tožencu ni dalo možnosti enakega obravnavanja pred sodiščem. Spregledalo je dejstvo, da se spoštovanje načela ekonomičnosti in pospešitve postopka ne sme uveljavljati v škodo drugih temeljnih načel pravdnega postopka, zlasti ne v škodo načela materialne resnice. Neutemeljeno je zavrnilo zaslišanje po tožencu predlaganih prič v zvezi z menjavo ključavnice. Zmotno je štelo, da ugotovitev sicer med pravdnima strankama spornega dejstva, ali je do menjave ključavnice na stanovanju prišlo že v letu 2010, to je v roku enega tedna ali 14 dni po tožničini izselitvi iz stanovanja, ni pomembno za odločitev. Toženec se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja. Ključno vprašanje v tem postopku je bilo, ali je tožeča stranka upravičena do uporabnine, saj je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je tožeča stranka v stanovanju na S. sploh kdaj bivala, ali je tožnica samovoljno oziroma prostovoljno opustila posest, ali je toženec z menjavo ključavnice onemogočil uporabo stanovanja in ali je tožeča stranka kadarkoli zahtevala dejansko posest nazaj in s tem uporabo stanovanja. Pritožba navaja, da je dokazni postopek v zvezi s temi spornimi vprašanji pokazal, da tožnica dejansko ni prebivala v stanovanju na naslovu S., saj bivanja 3 do 4 dni v stanovanju, v katerem je imela zgolj osebne stvari oziroma oblačila, ki jih je prinesla v kovčku, že po logiki stvari ni mogoče šteti za bivanje, da je tožnica samovoljno oziroma prostovoljno opustila posest na tem naslovu, da do menjave ključavnice ni prišlo v letu 2010 neposredno po tem, ko se je izselila iz stanovanja in da od toženca nikoli ni zahtevala dejanske posesti nazaj in uporabe stanovanja. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze zmotno in nepravilno dokazno ocenilo in ni izhajalo iz okoliščin konkretnega primera, temveč je zgolj zaradi obstoja pravnomočne kazenske obsodilne sodbe po liniji najmanjšega odpora v celoti sledilo vsem navedbam tožnice, čeprav so se slednje tekom sodnega postopka večkrat spreminjale oziroma celo izkazale za neresnične. V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sicer pravilno ugotovilo, da se je življenjska skupnost pravdnih strank končala še pred razvezno sodbo okrožnega sodišča ter da je bila tožnica tista, ki se je izselila iz stanovanja, v katerem je bivala zgolj nekaj dni. Neživljenjski, nelogičen in nepravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v stanovanju na S. dejansko živela. Pritožnik izpostavlja, da je tožnica sama priznala, da na tem naslovu ni bila nikoli niti stalno niti začasno prijavljena. Zgolj dejstvo, da je razpolagala s ključi in da je v stanovanje prišla zgolj z enim kovčkom, pa še ne pomeni, da je v tem stanovanju dejansko tudi bivala. Pritožnik navaja, da tožnici ni mogoče pokloniti vere v verodostojnost njene izpovedbe. Navaja, da je tožnica lažnivo, neresnično in zgolj za potrebe te pravde navajala, oziroma zatrjevala, da posesti stanovanja ni prostovoljno opustila, temveč je to storila zaradi dalj časa trajajočega in intenzivnega nasilja tožene stranke, katerega, kot je razbrati iz 23. točke obrazložitve sodbe, ni izkazala. Neresnično in zgolj za potrebe te pravde je navajala oziroma zatrjevala, da ji je bilo takoj po izselitvi onemogočeno uporabljati njen solastniški delež zaradi zamenjave ključavnic na stanovanju. Dokazni postopek je pokazal, da navedbe tožnice ne držijo. Poleg toženca je tudi priča M. G. pojasnil, da je slednji ves čas uporabljal iste ključe, vse dokler ni prišlo do menjave ključavnice na stanovanju šele leto dni po odhodu tožnice, torej šele v letu 2011. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sicer pravilno ugotovilo, da je glede na listinsko dokumentacijo v spisu nedvomno do menjave ključavnic v stanovanjih in drugih prostorih v stavbi na naslovu S. z zagotovitvijo enotnih ključev prišlo v letu 2011, v nadaljevanju pa je napravilo nerazumljiv zaključek, da niti ni pomembno dejstvo, ali je toženec v letu 2010 neposredno po izselitvi tožnice zamenjal ključavnico na stanovanju, s čimer se pritožnik ne strinja in navaja, da je je v tej zvezi predlagal tudi zaslišanje več prič, ki pa jih je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožnik izpostavlja posamezne dele izpovedi tožnice v zvezi z zamenjavo ključavnice in poudarja, da je sodišče prezrlo, da tožnica še vedno razpolaga s ključi, ki jih je imela in da jih tožencu nikoli ni vrnila, pri tem pa izrecno priznala, da je slednji k temu ni nikoli pozval. Za izročitev daljinca za garažo je izrecno prosil M. G., njen sin, slednja pa mu ga je tudi prostovoljno izročila, kar izhaja tudi iz njene izpovedbe. Nelogičen, arbitraren in v nasprotju z izvedenimi dokazi je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je logično, da tožeča stranka od tožene ni zahtevala izročitve novega ključa, saj za menjavo ni vedela, saj to izhaja tudi iz toženčeve izpovedi, ki ji zanjo ni povedal, čeprav je to možnost imel. V kolikor je tožnica verjela, da je prišlo do zamenjave ključavnice v letu 2010, neposredno po njeni izselitvi, je nelogičen in nerazumljiv sklep sodišča, da tožnica za zamenjavo ključev ni vedela. Da tožnica ni imela interesa na predmetnem stanovanju in prebivanju v njem, temveč si je zgolj prizadevala, da se vse skupno premoženje razdeli, pa izhaja tudi iz izpovedi priče M. G., ki je s tožnico imel po izselitvi še štiri leta normalne in redne stike. Glede vprašanja, ali je tožnica samovoljno opustila posest in ali je od toženca kadarkoli zahtevala dejansko posest nazaj in uporabo stanovanja, si sodišče samo s seboj prihaja v nasprotje, saj prezre najpomembnejše dejstvo, da tožnica ni niti zatrjevala, še manj pa izkazala oziroma dokazala, da bi toženca na kakršenkoli način bodisi ustno bodisi pisno pozvala k prepustitvi uporabe zadevne nepremičnine ali k plačilu kakršnekoli uporabnine. Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo zgolj na dejstvu obstoja pravnomočna kazenske sodbe, na podlagi katere bi naj bilo tožnico strah od toženca karkoli zahtevati in se vrniti v stanovanje. Pri tem neutemeljeno izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 196/2015, ki za ta postopek ni povsem uporabljiva, saj je dejstvo, da je potrebno vsak primer posebej obravnavati. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z načelom materialne resnice v celoti prezrlo vsa druga dejstva, med drugim tudi to, da se tožnica toženca vsaj v nadaljevanju ni bala, kar je potrdila tudi priča G. M. Iz navedb in izpovedbe tožnice namreč evidentno izhaja, da tožnica dejstvo, da se je s tožencem preko pooblaščenca pogovarjala o delitvi skupnega premoženja ter dejstvo, da je pri nepravdnem sodišču pričela s sodnim postopkom razdelitve, šteje na način, da je toženca pozvala k plačilu uporabnine. Pritožnik se sprašuje, zakaj je tožnica kot je sama izpovedala, po eni strani lahko v obdobju od leta 2010 dalje pa vse do 2015 s tožencem bodisi sama bodisi preko drugih oseb, kljub obstoju z njene strani zatrjevanega strahu pred njim, stopala s tožencem v kontakt v zvezi z delitvijo skupnega premoženja, ga večkrat prosila za pomoč pri poslu, po drugi strani pa ni stopila z njim v kontakt bodisi sama bodisi preko drugih oseb, pooblaščencev, v zvezi z zahtevkom za plačilo uporabnine ali prepustitve souporabe stanovanja ali izročitve ključa. Da tožnici ni mogoče pokloniti vere, priča že samo dejstvo, da slednja pri svojih navedbah in izpovedi ni dosledna. Življenjsko nelogično je, da bi tožnica lastnega otroka, pa čeprav v starosti 17 let, pustila živeti z očetom , v kolikor se ga je sama bala. Tudi sklep sodišča prve stopnje, da tožnica nikoli ni ustno ali pisno toženca pozvala oziroma zahtevala souporabe predmetnega stanovanja je nerazumljiv, saj je tožnica sama izpovedala drugače, kot ugotavlja sodišče. Poleg tega pa je zaključek sodišča prve stopnje, ko v 25. točki obrazložitve navaja, da je presodilo, da tožnica od toženca res ni nikoli izrecno zahtevala souporabe predmetnega stanovanja, za katerega sta toženec in priča M. G. izpovedala, da bi bila ločena uporaba stanovanja s strani dveh oseb sicer ob določenih posegih mogoča, kar pa ne pomeni, da je privolila v prikrajšanje, saj je v tem oziru potrebno upoštevati celotno situacijo, ki je pripeljala do tega, da je tožnica stanovanje zapustila in se vanj ni želela vračati po ločitvi, nepravilen in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je v tej zvezi premalo kritično sledilo navedbam toženca in njegovi izpovedbi, ki se za razliko od tožničine ni prilagajala potrebam postopka. Ni se opredelilo do ključnih delov izpovedi priče M. G., ampak je zgolj slepo sledilo tožnici, kljub obstoju neskladnosti pri njeni izpovedbi. Sodišče je v tem primeru bilo vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, vendar zgolj ta sodba ni in ne more predstavljati zadostne in utemeljene podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni prostovoljno opustila posesti ter da ji v posledici navedenega dejstva pripada uporabnina. Pritožba še izpostavlja, da je bil po izrečenem ukrepu prepovedi približevanja toženec tisti, ki se ni smel približati tožnici niti oditi na stanovanje na naslovu S. 4, V.. to pa pomeni, da bi tožnica skupaj s sinom v tem stanovanju lahko ostala. Pritožnik izpostavlja materialnopravno podlago, ki jo je navedlo tudi sodišče prve stopnje in poudarja, da solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni že apriori njegova obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice, ampak nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve, to pa je odvisno od objektivnih okoliščin, kot tudi od vsakokratnih ravnanj strank, ki jih je treba presojati v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Temeljni načeli, ki prideta v poštev, pa sta tudi izravnalna pravičnost in vestnost in poštenje. Pritožnik poudarja, da se je tožnica kljub dejstvu, da toženec ni imel dostopa in je imel prepoved približevanja do nepremičnine, odločila, da zapusti stanovanje, v katerem bi lahko ostala s svojim še mladoletnim sinom, odločila se je, da lahko mladoletni sin ostane v nepremičnini in jo lahko uporablja, toženca nikoli ni pozvala k plačilu uporabnine, pozivala pa ga je k pomoči pri poslovnih zadevah, rostovoljno se je odpovedala uporabi svojega solastniškega deleža v korist toženca in mladoletnega sina, iz razloga, ker je bilo celotno stanovanje vzeto na kredit in bi morala v tem primeru plačevati mesečne anuitete najetega kredita. Pritožnik še navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je toženec podal pravočasen ugovor, da polovico nepremičnine uporablja skupni sin M. G., vsled česar toženec ne uporablja stanovanja v večjem obsegu, kot je njegov idealni delež. Nepravilen je zaključek sodišča, da bi to lahko vplivalo na višino uporabnine le, če bi toženec to zatrjeval, da mu je uporabo omogočila tožnica. Toženec je to ne samo zatrjeval, temveč je slednje celo priznala tožnica sama, ko je v svoji vlogi 12. 1. 2018 navedla ″ker mu je želela le najboljše, nikoli ni nasprotovala, da živi v stanovanju z očetom.″ Pritožnik glede na to s strani tožnice navedeno in priznano dejstvo ne vidi razloga, da bi slednje moral še obširneje zatrjevati. Zaključek sodišča, da tožnica ni bila tista, ki bi sinu dopustila uporabo stanovanja, je nelogičen, še posebej, ker je tožnica izpovedala, da je sinu dopustila, da ostane v stanovanju. Pritožnik poudarja, da je priča M. G. v tozadevnem obdobju bil še otrok, tožnica pa njegov roditelj, nad katerim je imela zakonsko dolžnost varstva in vzgoje. Navedeno pomeni, da je že s konkludentnim ravnanjem tožnice, njeno selitvijo iz stanovanja ob hkratnem tihem soglasju tožnice, da sin ostane v stanovanju, mogoče šteti kot soglasje za bivanje in uporabo nepremičnine. Glede na navedeno je ugotovitev sodišča, da je imel sin dovoljenje za bivanje zgolj od toženca zgrešeno. Pritožnik še navaja, da je glede na to, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že po samem temelju in bi ga sodišče moralo v celoti zavrniti, v celoti nasprotuje tudi sami višini prisojenega zahtevka oziroma višini uporabnine. Nadvaja, da ugovarja tudi teku zakonskih zamudnih obresti, saj je obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, ko sodišče šteje, da izhaja razlog neuporabe solastnega deleža iz nepoštene sfere, za neobrazložen, kar pomeni, da pritožnik sodbe v tem delu ne more preizkusiti. Ker je po navedbi pritožnika pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, izpodbija tudi stroškovni izrek sodišča prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožnica po pooblaščeni odvetniški družbi v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se s pritožbo izpodbija, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, preizkusi jo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Iz vsebine pritožbe izhaja, da tožena stranka pritožbeno izpodbija zanjo neugodni prisodilni del sodbe v 1. točki sodbenega izreka in le posledično stroškovno odločitev v 3. točki izreka. V tem delu je sodba predmet pritožbenega preizkusa.

7. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena, ima vse razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso nasprotni odločitvi v izreku, ki je jasen in brez notranjih nasprotij. Tako sodba nedvomno omogoča pritožbeni preizkus in uvodoma pritožbeno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero tudi sicer sodišče druge stopnje pazi uradoma, ni podana.

8. Pritožba uvodoma uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker na to postopkovno kršitev pritožbeno sodišče ne pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo mora stranka v pritožbi konkretizirati. Ob tem je pojasniti, da je tako imenovana protispisnost, ki jo predstavlja postopkovna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov v obrazložitev sodbe, to je takrat, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Gre za napako tehnične narave, pri čemer sodišče dokazov ne vrednoti. V takšni vsebini pritožnik očitane postopkovne kršitve ni konkretiziral. Te postopkovne kršitve pa ob obrazloženem ni enačiti s pritožbeno kritiko dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v obravnavanem primeru tudi ni utemeljen, kar bo v nadaljevanju še pojasnjeno.

9. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede dovoljene spremembe tožbe z razširitvijo (povečanjem) tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo1, da razširitev ( povečanje) tožbenega zahtevka po drugem odstavku 184. člena ZPP pomeni spremembo tožbe. Pravilno in skladno z določbo prvega odstavka 185. člena ZPP je pojasnilo, da ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama in obrazložilo je tudi, da je glede na načelo smotrnosti kljub nasprotovanju tožene stranke že na prvem naroku sprejelo sklep, s katerim je dopustilo razširitev tožbenega zahtevka. Ob tem pa je pravilno pojasnilo tudi, da je po določbi 105.a člena ZPP plačilo sodne takse procesna predpostavka le za vložitev tožbe, ne pa za spremembo tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka. Zato je sodišče prve stopnje spremembo tožbe na podlagi določb 184. člena in prvega odstavka 185. člena ZPP utemeljeno dopustilo, očitek o tem, da je pri tem postopalo nepravilno in nezakonito, pa ni utemeljen.

10. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje tudi neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo njene dokazne predloge. Pravilno je pojasnilo2, da pravica stranke do izvedbe dokazov v dokaznem postopku ni neomejena. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP odloči sodišče. Da pri tem stranki niso kršena jamstva izjavljanja in sodelovanja v dokaznem postopku, mora sodišče zavrnitev dokazov z razumnimi razlogi obrazložiti, čemur pa je sodišče prve stopnje v točkah 12, 13 in 14 obrazložitve tudi zadostilo. Med razumne in utemeljene razloge za zavrnitev predlaganih dokazov sodi tudi utemeljena ocena, da je med strankama sporno dejstvo prepričljivo dokazano že z drugimi izvedenimi dokazi, kot tudi, da so dokazi predlagani za dokazovanje kakšnega dejstva, ki v konkretni pravdi ni pravno odločilno.

Pritožba ob tem očitku posebej izpostavlja zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje predlaganih prič o trditvah toženca glede zamenjave ključavnice. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bilo zaslišanje predlaganih prič v zvezi s trditvami toženca, da je do zamenjave ključavnice prišlo šele v juniju 2011 in pri vseh stanovalcih naenkrat nepotrebno glede na vsebino po sodišču ugotovljenega razloga za izselitev, pri čemer je pojasnilo tudi, da temu dejstvu po tem, ko ga je toženec navedel, tožnica niti ni obrazloženo ugovarjala3, v nadaljevanju pa je tudi dokazno podprto obrazložilo, da je do menjave ključavnice v stanovanjskih in drugih prostorih na naslovu S. z zagotovitvijo enotnih ključev prišlo v letu 2011. Ob obrazloženem tako pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice do toženca iz naslova uporabnine za uporabo njenega polovičnega dela stanovanja na naslovu S. je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 15 in 16 navedlo pravilno materialno podlago in pravilna materialno pravna izhodišča, pri čemer je izpostaviti zlasti določbi 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

12. Pritožbeno ni sporno, da sta pravdni stranki bivša zakonca, da je stanovanje na S. njuno skupno premoženje, prav tako pa pritožba tudi ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, ko je štelo, da je delež na stanovanju kot skupnem premoženju pravdnih strank za vsako od pravdnih strank ena polovica.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje vse izvedene dokaze zmotno in nepravilno dokazno ocenilo in ni izhajalo iz okoliščin konkretnega primera, temveč je zgolj zaradi obstoja pravnomočne kazenske obsodilne sodbe v celoti sledilo navedbam tožeče stranke, čeprav so se slednje tekom postopka večkrat spreminjale in izkazale za neresnične.

14. Sodišče prve stopnje se je ob trditveni podlagi pravdnih strank in izvedenih dokazih ter pravilnih materialno pravnih izhodiščih v obrazložitvi sodbe izčrpno izreklo o vseh med pravdnima strankama spornih in za odločitev o tožbenem zahtevku tudi pravno odločilnih dejstvih. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovito obrazložena, prepričljiva, ker je dokazno podprta in tudi življenjsko logično in izkustveno sprejemljivo obrazložena. Pri dokazni oceni in dokaznih zaključkih je upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in ob tem tudi kritično presojalo izpovedbo tožnice, ki jo v pritožbenih navedbah predvsem izpostavlja pritožba z lastno oceno, da je ta neverodostojna, zato ji sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Izpoved tožnice, kot tudi izpoved toženca, pa tudi v postopku kot priče zaslišanega njunega skupnega sina M. G., je ocenjevalo in vrednotilo kritično, kar pomeni tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi izhaja, kar ugotavlja nenazadnje tudi pritožba sama, da sodišče prve stopnje izpovedbi tožnice tudi ni v celoti sledilo, kar je tudi prepričljivo in z razumnimi razlogi pojasnilo. Zato je pritožbena kritika dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje neutemeljena in jo pritožba predvsem z v pritožbi ponujeno lastno dokazno oceno ne more uspešno izpodbiti.

15. Pritožbeno ni sporen zaključek sodišča prve stopnje, da se je življenjska skupnost pravdnih strank končala že pred razvezno sodbo okrožnega sodišča, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da se je ta končala zaradi nevzdržnih medsebojnih odnosov4. Prepričljiv in dokazno podprt je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v stanovanju, kamor se je z družino šele vselila, kljub kratkemu času do izselitve v začetku junija leta 2010, bivala, čeprav na tem naslovu ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz izpovedb obeh pravdnih strank, dokazno ustrezno in tudi povsem sprejemljivo pa je vrednotilo tudi izpoved kot priče zaslišanega sina pravdnih strank M. G., katerega izpoved ob tem pritožba posebej izpostavlja5. 16. Sodišče prve stopnje je kljub temu, da je zaključilo, da tožnica zatrjevanega dlje časa trajajočega psihičnega nasilja s strani toženca kot razloga za njeno zapustitev stanovanja ni uspela izkazati6, povsem prepričljivo in dokazno podprto zaključilo, da je bil razlog za to toženčevo fizično nasilje nad njo, ki ga potrjuje tako tožencu izrečen ukrep prepovedi približevanja, kot tudi pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Velenju, s katero je bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 122/I KZ-1 na škodo tožnice, kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo in opisalo7. Prepričljivi in pravilni so zato tudi zaključki sodišča prve stopnje, da izselitev tožnice, do katere je prišlo v času trajanja ukrepa prepovedi približevanja, ni šteti za njeno prostovoljno dejanje, temveč za dejanje, pogojeno z nedopustnim ravnanjem toženca, ki je tožnico tudi telesno poškodoval. Utemeljeno pa je sledilo tožnici tudi, da se je izselila, ker se je toženca bala in prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnica v stanovanje ni hotela več vračati zaradi še vedno prisotnega strahu, ki je bil upravičen glede na povzročeno telesno poškodbo, do katere ponovitve bi lahko prišlo kadarkoli, kljub razvezi. Ob tem se je ustrezno opredelilo tudi do izpovedi toženca v zvezi s srečanji s tožnico po izselitvi in ob tem pojasnilo, da je šlo za srečanja na javnih mestih oziroma pri odvetniku, torej za stike v prisotnosti tretjih, ki so še vedno bili minimalni in med katerimi strahu tožnice pred tožencem ni moč enačiti s strahom pred vsakdanjim skupnim bivanjem, zaradi katerega je tožnica zapustila skupno stanovanje in se iz njega izselila ter se v stanovanje tudi ni želela več vrniti. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje, da tožnica kljub temu, da je zaključilo, da tožnica od toženca niti pisno niti ustno izrecno ni zahtevala souporabe stanovanja, v prikrajšanje ni privolila8, pri čemer se je utemeljeno sklicevalo tudi na sodno prakso9 in pri tem kot na primerljiv tudi na judikat Vrhovnega sodišča II Ips 196/2015. 17. Kot dodatni razlog, ki je tožnici po 31. 5. 2011 onemogočal uporabljati stanovanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo tudi zamenjavo ključavnice, do katere je po ugotovitvah sodišča prve stopnje prišlo v letu 2011.10 Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank in izvedenih dokazih tudi v tem delu po oceni pritožbenega sodišča pravilna in sprejemljiva. Ob tem pritožba tudi neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da okoliščina, ali je toženec že v letu 2010 po izselitvi tožnice zamenjal ključavnice na stanovanju, ni pomembna, saj je pravilno pojasnilo, da je zadosten razlog, da se tožnica v stanovanje ni več želela vračati, ugotovljeno nasilje s strani toženca nad tožnico, ki ga ni bila dolžna trpeti in posledično njen strah, kar pritožba neutemeljeno minimalizira in tem ugotovljenim dejstvom ne daje ustrezne teže. 18. Pritožba tako z obširno, a neutemeljeno kritiko dokazne ocene ne more izpodbiti prepričljivosti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, kot tudi ne posledično pravilne materialnopravne presoje o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova uporabnine v obsegu, ki ga zajema pritožbeno izpodbijani prisodilni del sodbe.

19. Sodišče prve stopnje se je po oceni sodišča druge stopnje tudi pravilno opredelilo do pravočasnega ugovora toženca, da polovico nepremičnine uporablja skupni sin pravdnih strank, zaradi česar sam stanovanja ne uporablja v večjem obsegu, kot znaša njegov idealni delež. Pravilno je navedlo, da bi dejstvo, da stanovanje uporablja tudi sin pravdnih strank, lahko vplivalo na višino uporabnine le, če bi toženec zatrjeval, da mu je uporabo omogočila tožnica, česar pa ni zatrjeval, prepričljivo pa je zaključilo tudi, da je dokazni postopek sicer tudi pokazal, da tožnica tudi ni bila tista, ki je sinu dovolila uporabo. Pravilno je pojasnilo, da je bil sin pravdnih strank v času, ki ga zajema prisojeni znesek uporabnine, že polnoleten, ob ugotovljenih in že obrazloženih okoliščinah konkretnega primera pa pritožba tudi z v pritožbi ponujeno oceno, da je že s konkludentnim ravnanjem tožnice, to je njeno izselitvijo iz stanovanja, ob hkratnem (tihem) soglasju, da sin ostane v stanovanju, mogoče šteti kot soglasje za bivanje in uporabo nepremičnine, ne more izpodbiti prepričljivosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica v prikrajšanje ni privolila in ga tudi ni dolžna trpeti.11

20. Utemeljenost tožbenega zahtevka po višini je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točkah od 30 do 34 obrazložitve, pri čemer razlogom sodbe v tem delu pritožba v ničemer konkretizirano ne nasprotuje. Upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank in določbo 193. člena OZ pa je pravilno in zadostno obrazložena tudi prisoja zakonskih zamudnih obresti.

21. Ob obrazloženem se tako pritožba pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje očitanih bistvenih kršitev postopka ni storilo, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Obrazložena stroškovna odločitev v ničemer ni pritožbeno izpodbijana, saj pritožnik pritožbo zoper stroškovni del izreka veže le na morebitni uspeh z glavno stvarjo, pri čemer pa s pritožbo glede glavne stvari ni bil uspešen. Sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Toženec mora zaradi neuspeha s pritožbo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje priglašene pritožbene stroške kriti sam. Na podlagi istih zakonskih določb pa mora tožnici povrniti njene priglašene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo odvetniški stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini 750 odvetniških točk po tar. št. 21/1 OT, upoštevaje, da je pritožbeno izpodbijani del sodbe le v višini 26.506,12 EUR, materialni stroški v višini 2 %, to je 15 odvetniških točk, skupaj 765 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in s priznanim 22 % DDV predstavlja znesek 559,98 EUR. Ta znesek mora tožena stranka v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.12 1 Primerjaj 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj točki 19 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Primerjaj 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Primerjaj točke 19, 21, 22, 23, 24, in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Primerjaj točke 22, 24 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Primerjaj 25. točko obrazložitve. 10 Primerjaj točke 26 in 27 obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Primerjaj 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 12 Primerjaj Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.