Jedro

Tožeča stranka mora zatrjevati in dokazati, da je glede na konkretne razmere na območju, kjer poteka odsek ceste, kjer je prišlo do nezgode, bila tožena stranka dolžna v okviru ravnanja, ki ji ga nalaga 5. člen ZVLGD, dati ustrezno pobudo za postavitev prometnega znaka, ki opozarja na divjad na cesti, torej takega opozorilnega znaka, ki opozarja na približevanje posebno nevarnemu mestu, kjer divjad pogosto prehaja cesto. Dokazovati in dokazati bi torej morala, da je na tem mestu bil prehod divjadi pogost oziroma je tam bila stečina. Šele v tem primeru bi bilo mogoče zaključiti, da je bila toženkina dolžnost ukrepati in če ni, da je opustila z zakonom opredeljene ukrepe za preprečevanje škode po divjadi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki z izpodbijano sodbo naložilo, da tožeči stranki plača 235.819,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 53.287,50 SIT od 10.9.1996 in od zneska 182.531,50 SIT od 15.9.1996, vse do plačila ter ji povrne 133.875,00 SIT pravdnih stroškov, vse pa v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče zmotno meni, da je med toženkino zatrjevano opustitvijo in nastalo škodo podana vzročna zveza. Šlo je za nenaden skok srnjaka v vozilo, kar predstavlja tako oviro, ki se ji voznik v nobenem primeru ni mogel izogniti. Zato toženka ne more odgovarjati za nastalo škodo. Sodišče zaključuje, da je bila tožena stranka dolžna predlagati postavitev prometnega znaka, saj bi se le tako lahko rešila svoje krivde za nastalo škodo. Taki zaključki kažejo, da sodišče šteje, da je to dolžnost tožene stranke pravzaprav že iz objektivnega razloga, ker je srna prišla iz lovišča, ki sodi v njeno pristojnost. Na mestu, kjer naj bi prišlo do nezgode, pa ne gre za ustaljeno pot, po kateri divjad prečka cesto. Ni šlo torej za pogoste prehode, zato ni bila tožena stranka dolžna predlagati postavitev prometnega znaka, ki bi opozarjal na tako nevarnost. Sicer pa je bilo na cesti Dragonja-Šmarje postavljenih več opozorilnih znakov, kar je potrdila tudi priča M. To potrjuje, da je tožena stranka na krajih, kjer je šlo za običajne stečine divjadi, svojo dolžnost tudi opravila. Tožniku je ob pomanjkanju drugih dokazov najlažje zatrjevati, da je pač prišlo do nesreče na mestu, kjer naj ne bi bilo ustreznega znaka. Tudi višina škode ni dokazana. Iz računa K. Z. s.p. z dne 9.9.1996 izhaja, da naj bi on opravil dela po zapisniku zavarovalnice. Do obravnavane nezgode je prišlo kar štiri mesece pred domnevnim popravilom, če bi vozilo res bilo tako močno poškodovano, kot se trdi, bi bilo zagotovo popravljeno že prej. Tožnik je trdil, da naj bi bila poškodovana maska, odbijač in pokrov motorja, iz dobavnice J.R. s.p. pa izhaja, da je bil 1.9.1996 kupljen tudi nosilec filtra in pokrov le-tega. Sodišče je v tem obsegu zahtevku ugodilo, čeprav bi, če bi se v obravnavani nezgodi poškodovali oziroma uničili tudi ti deli, vozilo do septembra ne moglo biti brez njih. Nenazadnje glede obsega poškodb vozila neposredno po nezgodi ni nobenega dokaza. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prišlo 11.5.1996 na cesti Dragonja-Šmarje, nekaj metrov pred odcepom za vas Korte do prometne nezgode, v kateri je bilo poškodovano vozilo tožeče stranke, ko je na cesto nenadoma skočila srna, ta pa je prišla iz lovišča, ki je v upravljanju tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno poudarilo, da je za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke potrebno uporabiti 4. odst. 71. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (ZVGLD - Uradni list SRS št. 25/76, 29/86), ki napotuje na splošno pravilo o odškodninski odgovornosti in je odškodninska odgovornost lovske organizacije krivdne narave. Po določbi 1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika še uporablja) pa mora tožena stranka škodo, povzročeno tretjim, povrniti, razen če dokaže, da ni kriva. Drži tudi nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje, da je glede na določbo 5. čl. ZVGLD lahko krivda lovske organizacije v opustitvi dolžnega ravnanja v zvezi z zagotavljanjem varstva in gojitve divjadi in med ukrepe za preprečevanje in povračilo škode po divjadi spada tudi pobuda za postavitev prometnega znaka, ki bi opozarjal na približevanje posebej nevarnemu mestu, kjer divjad pogosto prehaja čez cesto.

Trditvena podlaga tožbe je bila prav ta: opustitev ukrepov za preprečevanje škode po divjadi - opustitev pobude za postavitev opozorilnega prometnega znaka glede divjadi na cesti. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da znaka na tem mestu ni bilo in tožena stranka tudi ni storila ničesar v zvezi s pobudo za postavitev prometnega znaka. Je pa ob tem spregledalo, da je tožeča stranka tista, ki mora dokazati tri od štirih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podani in sicer škodo, škodljivo dejstvo oziroma nedopustno ravnanje tožene stranke in vzročno zvezo med tem ravnanjem in nastalo škodo. Šele, če so ti trije elementi odškodninske odgovornosti dokazani, lahko sodišče ugodi zahtevku tožeče stranke, v kolikor se tožena stranka kot povzročitelj ne razbremeni odgovornosti. Odgovornosti pa se lahko razbremeni, če dokaže, da ni kriva, glede na uzakonjeno načelo domnevne krivde iz 154. čl. ZOR. Sodišče druge stopnje sicer pomislekov v pravilnost zaključkov glede višine škode nima in pritožba s svojimi navedbami oziroma polemiko ne prepriča. Škoda je izkazana z listinami (račun in dobavnica v prilogi A/1 in A/2 spisa), o poškodbah na vozilu ob nezgodi sta izpovedala tudi direktor tožeče stranke in priča, tedaj voznik P.M., ki je med drugim ob zaslišanju tudi pojasnil, da je bilo po nezgodi vozilo v tednu dni usposobljeno za vožnjo, ni pa bilo v celoti popravljeno. Vendar pa je ob tem tožeča stranka tista, ki bi morala tudi zatrjevati in dokazati, da je glede na konkretne razmere na območju, kjer poteka odsek ceste, kjer je prišlo do nezgode, bila tožena stranka dolžna v okviru ravnanja, ki ji ga nalaga 5. čl. ZVLGD, dati ustrezno pobudo za postavitev prometnega znaka, ki opozarja na divjad na cesti, torej takega opozorilnega znaka, ki opozarja na približevanje posebno nevarnemu mestu, kjer divjad pogosto prehaja cesto. Dokazovati in dokazati bi torej morala, da je na tem mestu bil prehod divjadi pogost oziroma je tam bila stečina. Šele v tem primeru bi bilo mogoče zaključiti, da je bila toženkina dolžnost ukrepati in če ni, da je opustila z zakonom opredeljene ukrepe za preprečevanje škode po divjadi. Sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo le, ali je tožena stranka izvedla kak ukrep v tej smeri in se s tem razbremenila odgovornosti. Tako stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno, saj ne gre, kot to opozarja tudi pravilno pritožba, za odgovornost po načelu vzročnosti (173. oziroma 174. čl. ZOR), zato tudi ni sodišče prve stopnje izčrpalo trditvene podlage tožbe v zvezi z zatrjevano opustitvijo dolžnega ravnanja in vsa odločilna dejstva, pomembna za presojo utemeljenosti zahtevka, niso ugotovljena in je odločitev vsaj preuranjena. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeni pritožbi ugodilo, sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. čl. ZPP). V ponovnem postopku bo potrebno dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, šele če bo ugotovljeno, da so se trditve tožeče stranke ne le glede škode, pač pa tudi glede nedopustnega ravnanja tožene stranke in vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo, izkazale za resnične (torej tudi ta, da je na navedenem odseku divjad pogosto prečkala cesto, kar je tožeča stranka v postopku trdila, in bi zato to narekovalo ustrezno ukrepanje toženke), bo potrebno presoditi ugovorne trditve tožene stranke, da za škodo ni kriva. Posledica razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev stroškovne odločbe (165. čl. ZPP).