Jedro

Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da predlagatelji zastopajo tudi interes tistih članov tretjega nasprotnega udeleženca, ki menijo, da je izpodbijana ureditev delitve napitnin nezakonita. Skupinski interes mora biti izkazan na strani predlagatelja kolektivnega delovnega spora in ga že pojmovno ni mogoče utemeljevati z interesi članov nasprotnega udeleženca, zoper katerega so predlagatelji sprožili kolektivni delovni spor.

V kolektivnem delovnem sporu lahko sodišče naloži sprejem ali izdajo pravnega akta (2. točka prvega odstavka 53. člena ZDSS-1) le, kadar gre za splošni akt delodajalca ali posamični pravni akt, ki je v povezavi s 1. točko prvega odstavka 53. člena ZDSS-1 neskladen z zakonom ali s kolektivno pogodbo. Nasprotnim udeležencem sodišče ne more naložiti sprejema nove kolektivne pogodbe, ker bi s tem poseglo v pogodbeno avtonomijo strank podjetniške kolektivne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo predlog, s katerim so predlagatelji uveljavljali: ugotovitev, da je priloga št. 5. „Metoda za mesečno nagrajevanje iz naslova delitve napitnine“ kolektivne pogodbe o plačah in drugih prejemkih delavcev A. d. d. z dne 30. 12. 2019 v neskladju z Zakonom o igrah na srečo (Ur. l. RS, št. 27/1995 in nadaljnji; ZIS) in s Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KPGIT), ter se razveljavi (I/1 točka izreka); ugotovitev, da je istoimenska priloga št. 5. z dne 8. 11. 2016 v neskladju z ZIS in KPGIT, ter se razveljavi (I/2 točka izreka); ugotovitev, da je priloga št. 4. „Metodologija za določanje FUD“ kolektivne pogodbe o plačah in drugih prejemkih delavcev A. d. d. z dne 30. 12. 2019 v neskladju z Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; ZDR-1), ter se razveljavi (I/3 točka izreka); da se sodba po pravnomočnosti objavi na oglasnih deskah nasprotnih udeležencev in na intranetu prvega nasprotnega udeleženca (I/4 točka izreka); da se nasprotnim udeležencem naloži, naj v roku 60 dni od izdaje sodbe sprejmejo novo kolektivno pogodbo oziroma da prvi nasprotni udeleženec sprejme nov splošni akt, ki bo v skladu z določili ZIS in KPGIT in ki bo nadomestil citirano prilogo št. 5. z dne 30. 12. 2019 (I/5 točka izreka); da se nasprotnim udeležencem naloži, naj v roku 60 dni od izdaje sodbe sprejmejo novo kolektivno pogodbo oziroma da prvi nasprotni udeleženec sprejme nov splošni akt, ki bo v skladu z določili ZDR-1 in ki bo nadomestil citirano prilogo št. 4. z dne 30. 12. 2019 (I/6 točka izreka); da se nasprotnim udeležencem naloži, naj v roku 60 dni od izdaje sodbe sprejmejo novo kolektivno pogodbo oziroma da prvi nasprotni udeleženec sprejme nov splošni akt, ki bo v skladu z določili ZIS in KPGIT in ki bo nadomestil citirano prilogo št. 5. z dne 8. 11. 2016 (I/7 točka izreka). Predlagateljem je naložilo, da nasprotnim udeležencem nerazdelno plačajo stroške postopka, in sicer prvemu 3.504,38 EUR, drugemu 3.448,93 EUR in tretjemu 2.668,88 EUR (II. do IV. točka izreka).

2. Zoper prvostopenjski sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo predlagatelji. Ne strinjajo se s presojo, da niso izkazali skupinskega interesa, saj bi bilo sicer glede nezakonite delitve napitnin vsem zaposlenim onemogočeno enako varstvo pravic in kršeno ustavno načelo do sodnega varstva. Svojih pravic ne morejo uveljavljati v individualnem delovnem sporu, saj se v njem ne odloča o tem, kar je vsebina predloga v tem kolektivnem delovnem sporu. Že dva delavca se štejeta za skupino, sicer pa za predlagatelji stoji velika večina zaposlenih. Predlagatelji in ostali zaposleni zasedajo delovna mesta, ki bi morala skladno z ZIS participirati pri delitvi napitnine. V zvezi z zaključkom, da bi v primeru ugoditve predlogu sedanji prejemniki napitnine iz tega naslova dobili manj, se sodišče neutemeljeno sklicuje na simulacijo, saj ta ne zajema vseh zaposlenih, ampak le tiste, ki jim sedaj napitnina pripada. V primeru pravilne delitve bi določeni zaposleni res prejeli nekoliko manj, vendar o njihovem prikrajšanju ne bi mogli govoriti, saj sedaj prejemajo nekaj na škodo drugih zaposlenih, ki nezakonito ne prejemajo ničesar. Sodišče je spregledalo, da polovica članov tretjega nasprotnega udeleženca meni, da bi bilo treba izpodbijane akte razveljaviti in uskladiti z veljavnimi predpisi, torej predlagatelji zastopajo tudi njihov interes. Del takih delavcev je tudi znotraj drugega udeleženca. Zmotna je ugotovitev, da predlagatelji predstavljajo le tri različna delovna mesta, saj se zavzemajo za vsa delovna mesta. Pritožba nadalje izpodbija zaključek o neobstoju sodnega varstva glede dela predloga, ki se nanaša na to, naj sodišče nasprotnim udeležencem naloži sprejem nove kolektivne pogodbe ali prvemu nasprotnemu udeležencu sprejem splošnega akta. Tak predlog ne predstavlja posega v avtonomijo strank pri sklepanju kolektivnih pogodb. Ne strinja se tudi s presojo o neobstoju pravnega interesa, saj je ta v zavzemanju predlagateljev za to, da naj pri delitvi napitnine participirajo vsi zaposleni skladno z ZIS in KPGIT. Nasprotni udeleženci nimajo interesa spremeniti trenutno ureditev, saj prvega skrbijo morebitne odškodninske tožbe, večinski člani drugega so zaposleni, ki sedaj nezakonito prejemajo najvišje napitnine, članstvo tretjega pa je razdvojeno in ne more začeti s predlogom za spremembo podjetniške kolektivne pogodbe. Tudi o delu predloga, ki se nanaša na prilogo št. 4., bi sodišče moralo odločiti po vsebini. Predlagatelji namreč ne zasledujejo le individualnih interesov, saj so diskriminatorni izvzem iz delovne uspešnosti PUD zatrjevali tudi za druga delovna mesta z utemeljevanjem, da so tudi na njih učinki dela merljivi in vnaprej določeni. Pritožbenemu sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep spremeni in predlogu ugodi, podredno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prvi in drugi nasprotni udeleženec v odgovorih na pritožbo prerekata njene navedbe in predlagata, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podane. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi in jih po nepotrebnem ne ponavlja. K pritožbenim navedbam podaja naslednjo obrazložitev.

7. Obsežen del pritožbenih navedb se nanaša na obstoj skupinskega interesa predlagateljev. V skladu z drugim odstavkom 47. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji; ZDSS-1) lahko predlog vloži tudi skupina delavcev, za katero velja kolektivna pogodba, če izkaže, da upravičeno uveljavlja skupinski interes. Upravičenost uveljavljanja skupinskega interesa sodišče presodi glede na vse okoliščine primera, upoštevajoč tudi raven, na kateri je bila sklenjena kolektivna pogodba (tretji odstavek citiranega člena). Predlagatelji niso sklenitelji izpodbijane podjetniške kolektivne ureditve, vendar ta velja tudi za njih, saj so zaposleni pri prvem nasprotnem udeležencu.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom o neobstoju skupinskega interesa predlagateljev za ugotovitev, da je priloga št. 5. podjetniške kolektivne pogodbe z dne 30. 12. 2019, ki se nanaša na delitev igralniške napitnine, v neskladju z ZIS in KPGIT (1. točka predloga). Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno oprlo na naslednja dejstva. Le en predlagatelj dela na takšnem delovnem mestu (natakar), ki po citirani prilogi št. 5. ne spada v krog delovnih mest, ki so upravičena do igralniške napitnine. Preostali štirje predlagatelji delajo na delovnih mestih (glavni blagajnik, blagajnik), ki jim po tej prilogi napitnina pripada in jo tudi prejemajo. Delitev celotne zbrane napitnine na nivoju prvega nasprotnega udeleženca in med vse zaposlene (z izjemo uprave in vodilnih delavcev), za kar se zavzemajo predlagatelji, bi pomenila, da bi določeni delavci, med katere se po sedaj veljavni prilogi št. 5. napitnina deli, iz tega naslova prejemali manj kot sedaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to povsem razumljivo glede na dejstvo, da bi se v tem primeru masa sredstev iz naslova napitnin delila med bistveno več zaposlenih, kot se deli po veljavni podjetniški kolektivni ureditvi. Zgolj v dodatno podkrepitev ugotovitev se je sodišče prve stopnje sklicevalo na simulacijo prvega nasprotnega udeleženca. Po njej bi v primeru delitve napitnine na način, za katerega se zavzemajo predlagatelji, npr. za avgust 2020 od 796 delavcev, ki so prejeli napitnino, 59,55 % delavcev prejelo manj, za september 2020 bi od 786 delavcev, ki so prejeli napitnino, 68,70 % delavcev prejelo manj in za oktober 2020 bi od 788 delavcev, ki so prejeli napitnino, 70,69 % delavcev prejelo manj. Drži pritožbena navedba, da simulacija ni zajemala vseh zaposlenih (torej tudi podatka o napitnini, ki bi jo dobil vsak delavec v primeru delitve napitnine na način, za katerega se zavzemajo predlagatelji), vendar je bil predmet simulacije v tem, ali in koliko bi sedanji prejemniki napitnine dobili manj. Nenazadnje pa se tudi pritožba sama strinja, da bi v primeru delitve, za katero se zavzema, določeni zaposleni prejeli nižje napitnine. Kot je poudarilo prvostopenjsko sodišče, bi bili še zlasti prizadeti zaposleni iz igralnic v OE B., kjer je igralniška napitnina bistveno višja kot na drugih lokacijah prvega nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi bila delitev napitnin, ki jo zasledujejo predlagatelji, dejansko v škodo velikega števila delavcev, ki po trenutno veljavnem sistemu prejemajo napitnine, zaradi česar ni mogoče govoriti o izkazanem skupinskem interesu predlagateljev.

9. Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da za predlagatelji stoji velika večina zaposlenih, ki se ne upajo izpostaviti, in da predlagatelji ne zastopajo le tri različna delovna mesta, na katerih so zaposleni, temveč se zavzemajo za vsa delovna mesta. Predlagatelji (vsi spadajo le v eno izmed skupno štirih OE prvega nasprotnega udeleženca in po navedbi prvega nasprotnega udeleženca predstavljajo 0,3 % vseh zaposlenih pri njem) niso z ničemer izkazali navedbe o veliki večini zaposlenih, ki naj bi jo dejansko predstavljali z vloženim predlogom. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da zastopajo tudi interes tistih članov tretjega nasprotnega udeleženca, ki menijo, da je izpodbijana ureditev delitve napitnin nezakonita. Skupinski interes mora biti izkazan na strani predlagatelja kolektivnega delovnega spora in ga že pojmovno ni mogoče utemeljevati z interesi članov nasprotnega udeleženca, zoper katerega so predlagatelji sprožili kolektivni delovni spor.

10. Za potrebe izkazovanja skupinskega interesa se pritožba neuspešno sklicuje na zadevo X Pdp 350/2012. V njej je bilo res zavzeto stališče, da skupino delavcev predstavljata že dva ali več delavcev posameznikov (ki medsebojno sodelujejo z namenom doseganja določenega skupnega cilja), vendar je bil obstoj skupinskega interesa povezan z ugotovitvijo, da bi v primeru, če bi se izkazalo, da so merila za določitev negativne stimulacije v pravilniku napačna, imeli od tega korist vsi delavci. V obravnavanem kolektivnem delovnem sporu pa je bilo ugotovljeno nasprotno, t. j. da bi dobršen del delavcev, ki po sedanji podjetniški kolektivni ureditvi prejemajo napitnino, v primeru uvedbe delitve napitnine na način, ki ga zahtevajo predlagatelji, prejel iz naslova napitnin manj.

11. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša, da upravičeni skupni kolektivni interes predlagateljev, ki je pomemben za kolektivna delovna razmerja, glede 1. točke predloga ni izkazan. Zaradi njegovega neobstoja je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na odvzem sodnega varstva v zvezi z delitvijo napitnine in na onemogočanje enakega varstva pravic.

12. V vsakem primeru, t. j. ne glede na (ne)priznanje skupinskega interesa, je pravilno zavrženje dela predloga, v katerem se zahteva razveljavitev priloge št. 5. z dne 30. 12. 2019, saj je po 2. točki prvega odstavka 53. člena ZDSS-1 mogoče delno ali v celoti razveljaviti (oziroma odpraviti) le splošni akt delodajalca ali posamični pravni akt, kar pa priloga št. 5. ni, saj gre za akt kolektivne narave. Enako velja za uveljavljano razveljavitev kolektivnega akta v 2. in 3. točki predloga.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da ne obstaja ne pravni in ne skupinski interes za ugotavljanje, ali je priloga št. 5. h podjetniški kolektivni pogodbi z dne 8. 11. 2016 neskladna z ZIS in KPGIT (2. točka predloga). Ta priloga se od 1. 1. 2020 dalje ne uporablja več, morebitna ugotovitev njene neskladnosti pa ne bi predstavljala utemeljene pravne podlage za to, da bi lahko predlagatelji (ali morebitni drugi zaposleni) vložili odškodninske zahtevke iz naslova delitve napitnine za pet let nazaj, kakor to zmotno menijo predlagatelji. Ker zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj in posegati v pridobljene pravice (155. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), socialni partnerji niti ne bi mogli skleniti kolektivnega akta, s katerim bi drugače uredili delitev napitnine za obdobje, v katerem je veljala priloga št. 5. h podjetniški kolektivni pogodbi z dne 8. 11. 2016, pri čemer je za to obdobje prvi nasprotni udeleženec med upravičene delavce zapadle terjatve iz naslova napitnine tudi že razdelil. 14. Tudi zavrženje 3. točke predloga, po kateri naj bi bila priloga št. 4. „Metodologija za določanje FUD“ kolektivne pogodbe o plačah in drugih prejemkih delavcev A. d. d. z dne 30. 12. 2019 v neskladju z ZDR-1, je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na neobstoj skupinskega interesa. Eden od predlagateljev dela na delovnem mestu (natakar), ki je v skladu s citirano prilogo št. 4. že upravičeno do delovne uspešnosti delavca oziroma skupine (Pud), na priznanje katere meri predlog. Preostali štirje predlagatelji res delajo na delovnih mestih (glavni blagajnik, blagajnik), za kateri ta delovna uspešnost v citirani prilogi ni predvidena, kar pa še ne pomeni izkazanega skupinskega interesa. Kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče, zatrjevanje, da so tudi na delovnih mestih blagajnik in glavni blagajnik učinki dela merljivi ter vnaprej določeni in da bi morala biti tudi za ti delovni mesti določena delovna uspešnost Pud, predstavlja zasledovanje interesa le teh dveh delovnih mest (štirih predlagateljev iz iste OE), kar pa ni upravičen skupinski interes. Nasproti temu namreč stoji dejstvo, da je prvi nasprotni udeleženec delodajalec z več kot 1.500 zaposlenimi, s štirimi OE na različnih lokacijah (B., C., D., E.) in s posledično zelo velikim številom delovnih mest (B5). Pritožba neutemeljeno navaja, da so predlagatelji diskriminatorni izvzem iz delovne uspešnosti Pud zatrjevali tudi za druga delovna mesta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da podobno kot v primeru delitve napitnin tudi glede zavzemanja za drugačno ureditev delovne uspešnosti Pud ni izkazano, da vloženi predlog res odraža tudi interes drugih zaposlenih, ki delajo na delovnih mestih, za katera veljavna podjetniška kolektivna ureditev ne predpisuje te delovne uspešnosti (iz vloge tretjega nasprotnega udeleženca celo izhaja, da FUD ni bil nikdar predmet spora; l. št. 98). Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša, da predlagatelji niso izkazali upravičenega skupnega kolektivnega interesa, pomembnega za kolektivno ureditev delovne uspešnosti Pud.

15. Prvostopenjsko sodišče je 5., 6. in 7. točko predloga utemeljeno zavrglo zaradi neobstoja sodnega varstva. Pravilnost te odločitve potrjujejo stališča, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi VIII Ips 10/2021: pogodbeni stranki pri sklepanju kolektivne pogodbe, njenih spremembah in dopolnitvah sledita vsaka svojim interesom, ki se soočijo v postopku kolektivnega pogajanja, ta pa morajo biti svobodna in prostovoljna; strankam kolektive pogodbe ni mogoče naložiti njene (ponovne) sklenitve, spremembe ali dopolnitve, še manj njene vsebine, saj bi takšna intervencija sodišča pomenila vsiljevanje volje, ki je v okviru avtonomije kolektivnega pogajanja, ki mora biti svobodno in prostovoljno, izključna pravica strank kolektivne pogodbe; volje strank kolektivne pogodbe ni mogoče nadomestiti s sodno odločbo; v kolektivnem delovnem sporu lahko sodišče naloži sprejem ali izdajo pravnega akta (2. točka prvega odstavka 53. člena ZDSS-1) le, kadar gre za splošni akt delodajalca ali posamični pravni akt, ki je v povezavi s 1. točko prvega odstavka 53. člena ZDSS-1 neskladen z zakonom ali s kolektivno pogodbo. Upoštevajoč ta stališča pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o 5., 6. in 7. točki predloga v vsakem primeru pravilna (torej tudi, če bi bilo o 1., 2. in 3. točki predloga odločeno z meritorno ugodilno sodbo). Nasprotnim udeležencem, ki so sklenitelji izpodbijanih prilog št. 5 in priloge št. 4 h podjetniški kolektivni pogodbi, sodišče namreč ne more naložiti sprejema nove kolektivne pogodbe, ker bi s tem poseglo v pogodbeno avtonomijo strank podjetniške kolektivne pogodbe. Tak poseg bi predstavljala tudi ugoditev predlogom, naj sodišče naloži le prvemu nasprotnemu udeležencu sprejem novih splošnih aktov, ki bodo nadomestili citirani prilogi št. 5 in prilogo št. 4. S tem bi namreč obšlo dejstvo, da imajo priloge, katerih neskladnost se uveljavlja, pravno naravo kolektivnega akta. Prvemu nasprotnemu udeležencu (delodajalcu) bi nedopustno omogočilo, da sam uredi vprašanja, ki jih je do sedaj urejal z drugim in tretjim nasprotnim udeležencem (sindikata), oziroma bi sindikata neupravičeno izključilo iz vsebinskega urejanja teh vprašanj.

16. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje vse točke predloga pravilno zavrglo. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17. Predlagatelji s pritožbo niso uspeli, zato krijejo sami svoje pritožbene stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Nasprotna udeleženca sama krijeta stroške odgovorov na pritožbo, saj ta nista v ničemer pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in zato nista bila potreben strošek za pravdo (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).