Jedro

Primernost dodatnega roka za odpravo napak je treba presojati po enakih kriterijih kot primernost dodatnega roka za izpolnitev obveznosti. Navedeni rok je dopolnilni rok, kar pomeni, da je v obeh primerih treba upoštevati, da bi pravilna izpolnitev morala biti že opravljena v celoti.

Obveznosti pravdnih strank iz naslova razdrte oziroma razvezane pogodbe so sočasne, zato bo tožeča stranka upravičena do vrnitve kupnine šele potem, ko bo vrnila prejeti agregat. Tožeča stranka je agregat dolžna vrniti v stanju, ki je primerno glede na potečeni čas od prejema do vračila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba delno spremeni: - v I/1. izreka tako, da se toženi stranki naloži, da je dolžna plačati tožeči stranki 11.448,00 EUR z obrestmi, kot obrestuje banka X hranilne vloge vezane nad 3 mesece od 29.10.2007 do 7.5.2008 in zakonske zamudne obresti od 8.5.2008 do plačila, takrat, ko bo tožeča stranka toženi stranki izročila diesel agregat tip LGE 33 l, ki ga je prejela po ponudbi 1387ea/07; - v II. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.823,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v delu I/2. izreka (glede zavrnitve tožbenega zahtevka v višini 275,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2009 do plačila) potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 675,82 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 11.448,00 EUR in zneska 275,40 EUR, oboje s pripadajočimi obrestmi (I.). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.705,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in zaradi kršitve Evropske konvencije za človekove pravice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdi.

3. Pritožba je v pretežni meri utemeljena.

4. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) in Ustave RS, ker naj bi se do navedb tožeče stranke ne opredelilo oziroma jih ni obravnavalo, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh ključnih trditev tožeče stranke, ki so bile pomembne za odločitev o tožbenem zahtevku. Niti Ustava niti EKČP od sodišča ne terja več. V obravnavani zadevi je tožeča stranka obremenjevala postopek z navajanjem mnogoterih nepomembnih dejstev, ki so sodišču kvečjemu otežila ugotavljanje ciljev, ki jih tožeča stranka v tem postopku zasleduje vključno s pravno kvalifikacijo zahtevka. Z navajanjem nepotrebnih in nerelevantnih dejstev tožena stranka nadaljuje tudi v pritožbi, zato se je tudi pritožbeno sodišče ukvarjalo le s tistimi pritožbenimi razlogi, ki so pomembni za preizkus prvostopne sodbe.

5. V konkretnem primeru razlikovanje med institutoma neizpolnitve in izpolnitve z napakami ne v pravnem ne v dejanskem oziru ni posebej zahtevno in celo prava neuki stranki ne bi smelo povzročati prehudih težav. Izpolnitev kupne pogodbe se opravi tako, da prodajalec stvar izroči kupcu, kupec pa to stvar prodajalcu plača. Zahteva se fizična izročitev, stvar mora biti predana kupcu v roke oz. pripeljana v njegove prostore ipd., skratka opravljena morajo biti dejanja, ki omogočajo kupcu fizično razpolaganje in nadzor nad stvarjo. Prevzemni zapisnik služi samo dokazovanju izročitve in ne pomeni izročitve same. Z ozirom na povedano je imela tožeča stranka možnost, da se na neizpolnitev in na zamudo tožene stranke pri izpolnitvi sklicuje do dne, ko je agregat, ki je bil predmet kupne pogodbe, prevzela v svojo posest. Ker se za uveljavljanje sankcij zaradi neizpolnitve ni odločila, si od ponavljanja trditev o neizpolnitvi oz. zamudi pri izročitvi agregata ne more obetati nikakršne pravne koristi. Po prevzemu stvari v svojo posest je imela tožeča stranka na voljo le še jamčevalne zahtevke zaradi napak na stvari.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - da je tožeča stranka (kupec) kupnino za sporni agregat v znesku 11.448,00 EUR toženi stranki (prodajalcu) poravnala z avansnim plačilom dne 29.10.2007; - da je bil dne 2.2.2008, takoj po dobavi agregata, opravljen (prvi) zagon ob prisotnosti tožene stranke, da je tožeča stranka opozorila na napake v delovanju agregata (glasnost,vibracije) in da je tožena stranka tudi pristopila k odpravi napak tako, da je k temu pozvala proizvajalca; - da je bil dne 5.3.2008 opravljen vnovični testni zagon agregata ob prisotnosti tožene stranke, da je tožeča stranka zopet opozorila na iste napake in na zapisnik o testnem zagonu podala „pripombe zaradi vibracij in glasnosti agregata in da jo zanimajo potrebni ukrepi za odpravo le-teh“; - da je dne 8.5.2008 tožeča stranka odstopila od pogodbe in od tožene stranke zahtevala vrnitev kupnine; - da ima agregat napake, zaradi katerih delovanje brez popravila ni dopustno.

7. Pritožba utemeljeno izpodbija zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka toženi stranki pred odstopom od pogodbe dne 8.5.2008 ni pustila primernega dodatnega roka za izpolnitev (470. člen OZ). Kot izhaja iz poročila o montaži in testnem zagonu z dne 5.3.2008 (A9), je tožeča stranka ob tej priložnosti ponovno grajala (iste) napake, ki jih je uveljavljala že ob prvem zagonu dne 2.2.2008. Iz zapisa „da jo zanimajo potrebni ukrepi za odpravo napak“, po mnenju pritožbenega sodišča tudi povsem jasno izhaja, da je ponovno zahtevala njihovo odpravo. Glede na to, da je bila tožena stranka seznanjena z napakami že ob prvem poskusnem zagonu dne 2.2.2008 in je takrat tudi že pristopila k njihovi odpravi, ji je moralo biti jasno, da je s ponovnim grajanjem napak in zahtevo tožeče stranke za izvedbo potrebnih ukrepov za njihovo odpravo dne 5.3.2008 dobila nov dodaten rok za odpravo napak na agregatu.

8. Res je, da tožeča stranka v pozivu za odpravo napak dne 5.3. 2008 ni določila datumsko določenega roka. Vendar bi bilo stališče, da je zgolj zaradi tega v celoti izgubila vse pravice iz naslova jamčevanja za napake, prestrogo in v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava. V nasprotju je tudi z obstoječo sodno prakso, ki je pri presoji fiksnih pogodb, (t. j. pogodb, pri katerih je rok izpolnitve bistvena sestavina pogodbe in se po poteku tega roka pogodba šteje za razdrto), zavzela stališče, da ni nujno, da so ti roki fiksno določeni, pač pa, da zadostuje, da je opisan (za določeno priložnost, za določen namen), primeren dodaten rok pa je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 70/1997). Ni nobenega razloga, da bi bilo sodišče pri presoji dodatnega roka za odpravo napak, ki je po svojem bistvu tudi dodaten rok za pravilno izpolnitev, bolj strogo. Terminsko nedoločen rok ni ne-rok, pač pa se šteje, da je bila tožena stranka pozvana, da napake odpravi v primernem roku. V takšnem primeru je treba pač v odvisnosti od dejanskih okoliščin primera ugotoviti, kakšen bi bil dodatni primeren rok za odpravo napak, v katerem bi imela tožena stranka na voljo dovolj časa, da pogodbo pravilno izpolni.

9. Iz dejanskih okoliščin primera tudi izhaja, da tožena stranka v času od 5.3.2008 do 8.5.2008, ko je tožeča stranka odstopila od pogodbe, ni storila ničesar v smeri odpravljanja napak in da niti sama ni zatrjevala nasprotnega. Ni kontaktirala niti s tožečo stranko niti s proizvajalcem, ni se zanimala, kako je z reševanjem reklamacije tožeče stranke. Zaključek prvostopnega sodišča, da je izkazala aktivno sodelovanje in prizadevanje za razrešitev nastale situacije, je po mnenju pritožbenega sodišča povsem zgrešen, saj v relevantnem obdobju, ki je za toženo stranko predstavljal primeren dodaten rok za odpravo napak, tožena stranka v tej smeri ni izvajala nobenih aktivnosti. Tudi, če je menila, da napako odpravlja proizvajalec, bi morala aktivnostim v zvezi z odpravo napake, slediti in se prepričati, ali se izvajajo v primernem roku. Z ozirom na mnenje izvedenca, da je v konkretnem primeru šlo za napako, ki bi jo bilo mogoče hitro in relativno poceni odpraviti, je bil dodaten rok dobrih dveh mesecev od 5.3.2008 do 8.5.2008, ki ga je dobila tožena stranka, po oceni pritožbenega bistveno predolg.

10. Primernost dodatnega roka za odpravo napak je treba presojati enako, t.j. po enakih kriterijih kot primernost dodatnega roka za izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 105. člen OZ). Navedeni rok je dopolnilni rok, kar pomeni, da je v obeh primerih treba upoštevati, da bi pravilna izpolnitev morala biti že opravljena v celoti in da nudenje dodatnega roka predstavlja zgolj dobrohotno gesto zakonodajalca (ki si prizadeva, da bi pogodbe vzdržal v veljavi) do pogodbene stranke, ki pogodbo že krši. Dodatni roki morajo biti zato kratki, saj upnik po drugi strani ni dolžan čakati v nedogled na pravilno izpolnitev, še zlasti, če agregat potrebuje pozimi. V obravnavanem primeru je upoštevati, da je tožeča stranka napake grajala že 2.2.2008 in da je rok po pozivu tožeče stranke z dne 5.3.2008 drugi dodatni rok, ki ga je imela tožena stranka na voljo za odpravo napak. Pravilno opozarja tožeča stranka, da bi lahko štela pogodbo za razdrto že dne 5.3., vendar je s ponovnim pozivom k odpravi napak pogodbo sama vzdržala v veljavi (471. člen). To pa ne pomeni, da je bila dolžna toženi stranki zagotoviti dodaten rok v enakem trajanju, kot ga je tožena stranka že dobila (od 2.2. do 5.3.). Z ozirom na dejanske okoliščine primera bi bil po oceni pritožbenega sodišča več kot primeren (drugi) dodatni rok za odpravo napak 7 dni in je do dne 8.5., ko je tožeča stranka odpovedala pogodbo, že davno potekel. 11. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi v pretežnem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku tožeče stranke iz naslova vrnitve plačanega avansa ugodilo. Ker pa je tožena stranka v postopku na prvi stopnji uveljavljala ugovor neizpolnjene pogodbe iz drugega odstavka 102. člena OZ, je odločilo tako, da tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti do takrat, ko tudi tožeča stranka ne izpolni svoje. V primeru odstopa od pogodbe, so namreč učinki enaki, kot če je dvostranska pogodba razvezana zaradi neizpolnitve (477. člen OZ). Če je pogodba razvezana, ima vsaka stranka pravico do vrnitve tistega, kar je dala (111. člen OZ). Obveznosti pravdnih strank iz naslova razdrte oziroma razvezane pogodbe so sočasne, zato bo tožeča stranka upravičena do vrnitve kupnine šele potem, ko bo vrnila prejeti agregat. Ni pa ga dolžna vrniti v stanju, v katerem ga je prejela, kot je to zahtevala tožena stranka. Takšna zahteva v fizikalnem smislu sploh ni mogoča, saj čas postara tudi nežive stvari, še zlasti so izgubi funkcionalnosti zaradi poteka časa podvrženi stroji in aparati. Tožeča stranka je agregat dolžna vrniti v stanju, ki je primerno glede na potečeni čas od prejema do vračila. Pri tem pa je tudi upoštevati, da se od 8.5.2008 v posesti tožeče stranke nahaja izključno po volji tožene stranke.

12. Pritožba posebej ne izpodbija prvostopne sodbe v delu, v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek iz naslova odškodnine v višini 275,40 EUR, zato je pritožbeno sodišče navedeno odločitev preizkusilo v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uveljavljana odškodnina predstavlja plačilo odvetniških storitev za sestavo odstopne izjave in po mnenju pritožbenega sodišča ne prestavlja pravno priznane škode. Uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov za stvarne napake, vključno z odstopom od pogodbe, so pravice, ki jih je razmeroma preprosto uveljavljati, zato ne zahtevajo strokovne pomoči. Tožeča stranka bi odstopno izjavo lahko sestavila in napisala tudi sama ter za to opravilo ni potrebovala odvetnika.

13. Zaradi spremembe sodbe je sodišče prve stopnje ponovno odločilo tudi o pravdnih stroških. Ocenilo je, da je tožeča stranka v postopku uspela oziroma ni uspela samo v zanemarljivem delu zahtevka. Zato ji je odmerilo stroške za odvetniške storitve v specificiranem stroškovniku (skupno 3.700 OT + 2 % materialnih stroškov + 20 % DDV), 251,61 EUR za izvedenca, 70,25 EUR pričnine, 423,00 EUR takse za tožbo, kar skupaj znese 2.823,58 EUR. Ker je s pritožbo uspela, je tožena stranka dolžna tožeči povrniti tudi pritožbene stroške v višini priglašenih 450 OT + 2 % + 20 % DDV in sodne takse za pritožbo v višini 423,00 EUR.