Jedro

Nakladalnik je nevarna stvar, ker je neupoštevanje pravilnega zaporedja faz v procesu odklopa bagerske roke povzročilo drugačno delovanje stroja od predvidenega in poškodbo tožnika. Bagerska roka s konstrukcijo in komandno ploščo je pritisnila kabino in tožniku stisnila nogo (v smeri navznoter) tako, da je (zaradi pomanjkanja prostora) ostal ukleščen, dokler mu ni pomagal sodelavec.

Sodna praksa šteje za nevarne stvari, ki jih poganja električna ali motorna sila, ravno zaradi dejstva, da posameznik, ki samodejno delujočo stvar upravlja, te ne more hipoma ustaviti oziroma preprečiti vseh razsežnosti njenega delovanja in tako odvrniti nesreče. Nespoštovanje varnostnih navodil je upoštevno pri odločanju o delni ali popolni razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma obratovalca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do višine 40 %.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa samo izvede potrebne dokaze in odloči v skladu z zahtevkom pritožnika, vse s stroškovno posledico. Previsoko je določen tožnikov soprispevek, ki bi bil, glede na le pavšalne navedbe tožene stranke, lahko kvečjemu do 30 %. Tožena stranka, ki je objektivno odgovorna, za razbremenitev odgovornosti namreč ni ponudila konkretnih trditev. Ni niti trdila, da je bilo delovno okolje varno in primerno, za kar pa bi moral poskrbeti delodajalec (zavarovanec tožene stranke). Sodna praksa je v podobnih primerih soprispevek oškodovanca prisodila kvečjemu do 30 % (VS RS II Ips 145/2009 z dne 5. 7. 2012). Tožena stranka ni navajala dejstev, zakaj naj bi bil soprispevek oškodovanca tako velik. Namesto tega je bil postavljen izvedenec, ki ni mogel preveriti spornega bagra (očitno je bil že prodan) in tako ni bilo možno potrditi tehnične brezhibnosti stroja. Izvedenec je rekonstrukcijo dogodka naredil s podobnim (ne istim strojem) in na podlagi tehnično brezhibnega stroja izdelal izvid in mnenje. Tožnik je v pripravljalnih vlogah, na katere se sklicuje, navedel, da se je nesrečni dogodek zgodil pri opravljanju druge faze (od sedmih faz) in da kot izkušen strojni tehnik nikoli in nikdar ni preskočil zaporedja faz, ker se zaveda morebitnih posledic. Res da je izvedensko mnenje merodajno za sodišče, vendar je to, upoštevaje pričevanja prisotnih oseb in glede na slikovno gradivo (A56), več kot vprašljivo. Tožnik je pripeljal stroj na parkirišče in iz njega izstopil in čakal na nadaljnja navodila. Ni prehiteval faz in odpel varoval, kot je neresnično navedeno. Tudi zaslišane priče A. A., B. B., C. C. in D. D. niso izpovedale, da je tožnik izklopil varovala oziroma da bi bilo to ugotovljeno. Tožniku ni jasno, kako je lahko izvedenec ugotovil, da naj bi tožnik prehitel faze dogodka in odklopil varnostna varovala. Iz slike delovnega stroja A56, ki jo je posnela policija neposredno po škodnem dogodku, je razvidno, da varovala niso bila odpeta, saj v nasprotnem primeru bagerska roka ne bi mogla stati v taki poziciji kot na fotografiji št. 1. Tožnik je prepričan, da gre za naključje. Jasno je povedal in pri tem vztraja, da se je zataknila ročica na komandni plošči, kar je povzročilo premik komandne plošče. Čeravno izvedenec dopušča možnost, da se je zataknila komandna ročica, v drugi sapi pove, da je taka možnost praktično nemogoča. Sodišče prve stopnje bi moralo kritično presoditi izpoved priče C. C . (zapisnik z glavne obravnave 4. 9. 2013), da naj bi bila na stroju tehnična napaka, kar naj bi ugotavljal gospod E. Tožena stranka ni predložila ustrezne tehnične dokumentacije, navedbe v smeri pravilnega delovanja stroja pa so v domeni tožene stranke. Tožnik vztraja, da je tehnična okvara nastala zaradi pomanjkljivega in malomarnega vzdrževanja delovnega stroja. Očividec dogodka D. D. je povedal, da tožeča stranka ni odpenjala varoval, potrdil pa je tudi trditve tožnika, da so bili delovni stroji v lasti tožene stranke slabo vzdrževani. Po prepričanju tožnika je zato treba upoštevati, da delovni stroj ni bil v tehnično brezhibnem stanju.

4. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Ne soglaša s stališčem sodbe, da delovni stroj predstavlja nevarno stvar, spričo česar je podana objektivna odgovornost na strani zavarovanca tožene stranke. Tožeča stranka ni niti v tožbi niti kasnejših vlogah zatrjevala, da je predmetni delovni stroj nevaren sam po sebi. Trdila je namreč, da je bil v okvari krmilni mehanizem, zaradi česar se stroj ni obnašal v skladu z danimi komandami. Sodba na podlagi izvedenskega mnenja ugotovi, da krmilni mehanizem ni bil v okvari. Do poškodbe tožnika torej ni prišlo zaradi samodejnega, nenadzorovanega delovanja delovnega stroja, ki bi bila posledica okvare na krmilnem mehanizmu, temveč zaradi tožnikovega nepravilnega upravljanja s strojem. V skladu s sodno prakso vsak stroj ne predstavlja nevarne stvari. Če bi tožnik operacijo odklopa bagerske roke opravil v skladu z navodili za varno delo in bi upošteval vse faze postopka pravilno, do poškodbe ne bi prišlo. Po ugotovitvi izvedenca bi tožnik nastalo situacijo lahko rešil z nasprotno operacije od tiste, ki jo je izvajal pred pritiskom bagerske roke v kabino. Do poškodbe tožnika je zato prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, zato ni mogoče govoriti o obstoju objektivne odgovornosti (tako tudi sodbe II Ips 659/2004, II Cp 439/2012, II Ips 198/2006, II Cpg 618/2013, II Cp 1473/2014, I Cp 494/2009). Podredno, v primeru, da pritožbeno sodišče s stališčem pritožbe ne bi soglašalo, tožena stranka poudarja, da bi tožnik sam z običajno skrbnostjo, ki se zahteva in pričakuje od izkušenega delavca, preprečil svojo poškodbo. Stvar, ki je sama po sebi nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo, ne spada k pravnemu standardu nevarne stvari, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost (tako sodba I Cp 494/2009). Podredno tožena stranka meni, da delodajalec ni mogel pričakovati, da tožnik, ki je imel opravljen izpit iz varstva pri delu in je bil seznanjen s pravilno uporabo, ne bo upošteval pravilnega zaporedja faz, zaradi česar posledic ni mogla preprečiti oziroma se jim izogniti. Trditve, da je bilo tožnikovo dejanje nepričakovano in neodvrljivo so implicirane v navedbah, ki jih je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo. Sicer pa sodba tožniku pripiše premajhen delež odškodninske soodgovornosti, saj je njegov soprispevek vsaj v višini 90 %.

5. Stranki druga drugi na pritožbo nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik v predmetnem postopku zahteva odškodnino za škodo, ki jo je dobil v delovni nesreči 11. 10. 2007, ko je kot delavec (takratnega X, d. o. o.) izvajal postopek odklopa bagerske roke z delovnega stroja, to je mini nakladalnika bobcat, S 250 (v nadaljevanju nakladalnik). Po trditvi tožnika je do nesreče prišlo, ker se je zataknila ročica na komandni plošči priključka za bagrsko roko. Začelo je dvigovati stroj (dvignilo ga je za 30 cm), potiskati komandno ploščo od bagrske roke v stroj in mu stiskalo nogo ob steno kabine, tako da je ostal ukleščen, dokler ga ni rešil sodelavec. Odgovornost (zavarovanca) tožene stranke gradi na objektivni in krivdni odgovornosti.

8. Sodba ob tokratnem odločanju(1) (ponovno) ugotovi, da je do poškodbe tožnika prišlo zato, ker tožnik ni upošteval pravilnega zaporedja faz v procesu delovne operacije odklopa bagrske roke (21. točka obrazložitve), kar je povzročilo drugačno delovanja stroja od predvidenega (bagrska roka s konstrukcijo in komandno ploščo je pritisnila v kabino) in poškodbo tožnika (stisnjenje v predelu kolena). Sledi stališču pritožbenega stališča, zavzetem v razveljavitvenem sklepu (14. točka obrazložitve), da gre za nevarno stvar oziroma da je delo z njo nevarna dejavnost, za katero toženkin zavarovanec, kot imetnik stroja, odgovarja po načelu objektivne odgovornosti.

9. Ob prvem odločanju je sodišče prve stopnje štelo, da ne gre za nevarno stvar. Ker je ugotovilo, da krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Sodba (ponovno) ne sledi tožnikovi tezi o vzroku za nesrečo. Na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca strojne stroke dipl. ing. F. F. (dopolnitvah njegovega mnenja in zaslišanju) ugotovi (enako kot ob prvem odločanju), da je do nesreče prišlo, ker tožnik ni upošteval pravilnega zaporedja faz v procesu delovne operacije odklopa bagrske roke. Ko je (ob odpetih varovalih mehanskega priklopa bagrske roke na stroju) poskušal bagrsko roko spraviti v pravilen položaj, je sila hidravličnih valjev na bagrski roki najprej dvignila sprednji del stroja, po zdrsu mehanskega priklopa iz ležajev pa je bagrska roka s konstrukcijo in komandno ploščo pritisnila v kabino ter tožniku stisnila nogo. Tožnik je (zaradi pomanjkanja prostora) ostal ukleščen, dokler mu ni pomagal sodelavec.

11. Tožnik, ki v pritožbi vztraja, da ni prehiteval faz in ni odpel varoval in trdi, da so drugačne ugotovitve sodbe nepravilne, ne ponudi tehtnih trditev, ki bi vzbujale dvom o pravilnosti dokaznega zaključka sodbe. Sodba ima v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, ki je prepričljivo obrazloženo, strokovno utemeljeno in notranje skladno, za povrh pa temelji na (ob prisotnosti strank) opravljenem ogledu (oziroma delni rekonstrukciji dogodka) na konkretnem (res da ne istem) nakladalniku, zadostno podlago za zaključek, da vzrok za nesrečo ni bil v tem, da se je zataknila ročica na komandni plošči, kot vztraja tožnik. Izvedenec je izključil možnost, da se je zataknila ročica hidravličnega ventila na komandni plošči, ker ob normalnem delovanju hidravlike (po ugotovitvi izvedenca je pred nesrečo hidravlika normalno delovala), to ni mogoče. Izključil je tudi možnost, da bi pri odklapljanju bagrske roke prišlo do tlačne obremenitve hidravlične cevi (popokale so hidravlične cevi na spojkah), ki bi izvirale iz delovanja stroja. Poškodba cevi ni bila vzrok za zdrs bagrske roke, temveč posledica tega zdrsa. Izvedenec „ni dopuščal možnosti, da bi se ročica zataknila“, kot prikazuje pritožnik. Pritožba očitno spregleda, da izvedenec ugotovi, da tudi če bi se komandna ročica zataknila, do nesreče ne bi prišlo, če bi bila varovala zaprta. V takem primeru bi se nakladalnik, kot so preizkusili na ogledu (ob delni rekonstrukciji dogodka), dvignil 30, 40 cm do pol metra od tal in obstal. Sodba se zato utemeljeno opre na izvedensko mnenje, ki kot ključni vzrok za nesrečo izpostavi odpeta varovala, ker do odklopa (ločitve) priključka od stroja ne more priti brez odpetja varoval. Povedano drugače, ključna ugotovitev sodbe je, da če tožnik ne bi najprej odpel varoval, do nesreče ne bi prišlo, tudi, če bi se komandna ročka zataknila. Tožnik, ki v pritožbi vztraja, da nakladalnik ni bil tehnično brezhiben, ne ponudi trditev (razen trditve, da se je zataknila ročica na komandni plošči), v čem bi se kazala slaba vzdrževanost stroja oziroma da ni bil v tehnično brezhibnem stanju. Posledično so neutemeljeni dvomi o pravilnosti izvedenskega mnenja, ker je izvedenec „uspel narediti rekonstrukcijo dogodka s podobnim (ne istim strojem) in je na podlagi tehnično brezhibnega stroja ustvaril svoj izvid in mnenje“. Nepomembno je zato tudi, da za konkretni nakladalnik ni bila predložena tehnična dokumentacija, spričo česar potrditvi pritožbe tožnik ni mogel dokazati svojih navedb. Izpovedbe prič A. A., B. B., C. C. in D. D., ki po pritožbeni trditvi niso izpovedovale, da je pritožnik izklopil varovala oziroma da bi bilo to ugotovljeno, ne kažejo na vprašljivost izvedenskega mnenja, kot izpostavlja pritožba. Edini očividec škodnega dogodka je bil, kot navaja tožnik sam, D. D., ki pa je v izjavi, zapisani neposredno po škodnem dogodku zapisal, da je tožnik odpel vsa varovala. Če tožnik meni, da fotografija delovnega stroja (priloga A56), ki je potrditvi tožnika posneta neposredno po nesreči, potrjuje njegove trditve „da varovala niso bila odpeta“ bi to moral razčistiti z izvedencem, česar ni storil.(2. Sicer pa je v pripravljalni vlogi 19. 11. 2010 (11. točka) tožnik razlagal drugače in sicer, da je iz fotografije razvidno, da sta spojki na zadnjem delu bagrske roke ločeni od spoja stroja, tako da roka ni bila več spojena s strojem oziroma priklopljena nanj, pri čemer je trdil, da ni odpel spojk. V pritožbi izraženi dvomi v izvedensko mnenje zato niso podani. Domneva priče C. C., na katero se pritožba sklicuje (da naj bi bila tehnična napaka na stroju, kar je ugotavljal gospod E. za varstvo pri delu(3)), ne zadošča za dvom v pravilnost podanega mnenja.

12. Po navedenem se izkaže za pravilno ugotovitev sodbe, da tožnik ni upošteval pravilnega sosledja faz, ki morajo biti, kot sam trdi v pritožbi, opravljene v določenem zaporedju. Dokazna ocena sodbe je prepričljiva, jasna in notranje skladna, ocenjen je vsak dokaz posebej in vsi skupaj, dokazni zaključek temelji na oceni uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodba natančno povzame ugotovitve izvedenca in jih kritično oceni v povezavi s trditvami tožnika (14. do 20. točka obrazložitve), navede prepričljive in jasne razloge, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih ni treba popravljati ali dopolnjevati. Že v razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče glede ugotovitev, ki so enake kot v ponovljenem postopku, zapisalo, da nima pomislekov v njihovo pravilnost in se na svoje razloge (8. do 12. točka obrazložitve) v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe (23. točka obrazložitve) in se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje razloge v razveljavitvenem sklepu (13. 14. točka obrazložitve), zakaj je predmeti nakladalnik nevarna stvar in delo z njim nevarna dejavnost, spričo česar je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, čemur tožena stranka v pritožbi nasprotuje. Ne drži njeno stališče, da delo z nakladalnikom ni delo s povečano nevarnostjo, ker bi ob ustrezni pazljivosti oziroma ob pravilni uporabi (tožnik je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, s pravilnim izvajanjem zaporedja faz v procesu delovne operacije odklopa bagrske roke bi v celoti preprečil možnost nastanka obravnavanega škodnega dogodka), konkretni škodni dogodek ne bi zgodil. Tak argument je materialnopravno zmoten (stvar ali dejavnost sta nevarni, če jo pod nadzorom ne more imeti imetnik oziroma obratovalec (in ne njegov delavec(4)). Kot že obrazloženo, je pravilna ugotovitev sodbe, da iz samega nakladalnika izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne, ki je imetnik oziroma obratovalec kljub skrbnosti ne more imeti vedno pod nadzorom. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da niso nevarne tiste stvari, ki postanejo take šele z nepravilno uporabo. Slednje se nanaša na tiste stvari, ki same po sebi (do nepravilne uporabe) niso nevarne, kar za obravnavani nakladalnik ne velja. Kot pravilno obrazloži že sodba, sodna praksa šteje za nevarne stvari, ki jih poganja električna ali motorna sila, ravno zaradi dejstva, da posameznik, ki samodejno delujočo stvar upravlja, le-te ne more hipoma ustaviti oziroma preprečiti vseh razsežnosti njenega delovanja in tako odvrniti nesreče. V konkretnem primeru je tožnik, dokler mu ni pomagal sodelavec, ostal ukleščen. Primeri, na katere se toženka v pritožbi sklicuje v prid trditvam, da ne gre za nevarno stvar, s predmetnim niso primerljivi.(5) Nespoštovanje varnostnih navodil je upoštevno pri odločanju o delni ali popolni razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma obratovalca (153. člen OZ, 171. člen OZ), kar sodba tudi upošteva. Povedano drugače, toženka (njen zavarovanec), ki je objektivno odgovorna, bi se lahko razbremenila odgovornosti le, če bi izkazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga ni bilo moč pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Tega, kot pravilno obrazloži že sodba (26. točka obrazložitve), ni uspela dokazati (dokazno breme je na njej). Zgolj povzetek zakonskega besedila, ne zadošča za razbremenitev odgovornosti, kot pravilno obrazloži že sodba. V pritožbi prvič ponujene trditve, da je bilo tožnikovo dejanje nepričakovano in neodvrnljivo, za katere pritožba ne izkaže, zakaj jih brez svoje krivde ni ponudila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, so nedopustna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne drži trditev pritožbe, da tožnik za ugotovitev, da je predmetni nakladalnik nevaren sam po sebi, ni ponudil zadostnih trditev. Tožnik je sicer res zatrjeval, da je prišlo do nesreče zaradi okvare krmilnega mehanizma, vendar pa je že v tožbi (VI. točka) ponudil zadostne trditve, ki omogočajo zaključek, da gre za nevarno stvar(6). Šele v dokaznem postopku, ko je sodišče v postopek pritegnilo sodnega izvedenca, se je ugotovilo, zakaj je prišlo do nesreče. Brez podlage je pritožbeno prikazovanje, da je bil nakladalnik v mirujočem stanju, saj je do poškodbe tožnika prišlo ob njegovem delovanju.

14. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodbe, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi 60 % in ni podlage niti za nižji niti višji prispevek, kot se zavzemata pritožbi. Pri porazdelitvi odgovornosti sodba pravilno tehta odgovornost toženke oziroma njenega zavarovanca, ki objektivno odgovarja za nevarno stvar in krivdni prispevek tožnika, ki je, kot izkušen, strokovno usposobljen delavec, njemu znano zaporedje faz v delovnem procesu (v pritožbi to ponovno poudarja) preskočil, spričo česar je prišlo do drugačnega delovanja nakladalnika in poškodbe tožnika. Praviloma je večje breme na imetniku nevarne stvari, ki pa se, ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ, delno lahko razbremeni odgovornosti, če je glede na okoliščine primera (kot v obravnavanem primeru) neskrbno (malomarno) ravnanje oškodovanca (tožnika) v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Višina prisojenega soprispevka ne odstopa od sodne prakse.(7) V zadevi (sodba VS RS II Ips 145/2009 z dne 5. 7. 2012), na katero se sklicuje tožnik, je revizijo vložil le tožnik, zato se o morebitnem višjem soprispevku oškodovanca Vrhovno sodišče ni izrekalo.

15. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo (vmesno) sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožnika s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), zato nista upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov in je odločitev o zavrnitvi njunih pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1060/2012 z dne 22. 11. 2014 je sodišče druge stopnje razveljavilo s sklepom II Cp 671/2015 z dne 3. 6. 2015. Op. št. (2): Iz prepisa zvočnega posnetka z obravnave 5. 11. 2014 (zaslišanje izvedenca) je razvidno, da je bila izvedencu ta fotografija predočena (list. št. 391 spisa), vendar v zvezi z njo tožnik vprašanj, ki jih zastavlja v pritožbi, ni zastavil. Op. št. (3): Tožnik ga ni predlagal za pričo. Op. št. (4): Primerjaj sklep VS RS II Ips 291/2013 z dne 3. 7. 2014. Op. št. (5): V zadevah, obravnavanih v odločbah VS RS II Ips 659/2004 z dne 13. 7. 2006 (tožnik se je poškodoval pri menjavi vrtalne krone na cevi), II Ips 198/2006 z dne 13. 11. 2008 (tožnik se je poškodoval, ko se je usedel na konstrukcijo, sestavljeno iz več sestavnih delov, ki ni bila namenjena sedenju) in drugih (razen VIII Ips 163/2009 z dne 11. 1. 2011), ki jih izpostavlja pritožba, je prišlo do poškodbe oškodovanca na stvari, ki sama po sebi ni nevarna. V zadevi, obravnavani v sodbi VS RS VIII Ips 163/2009 (tožnik se je poškodoval, ko se je samovoljno lotil vožnje valjarja), je tožena stranka dokazala, da takega ravnanja tožnika ni mogla pričakovati in se izogniti njegovim posledicam.

Op. št. (6): V VI. točki tožbe je med drugim izpostavil, da stroj (v okvari), za katerega je značilno, da se ne obnaša v skladu z danimi komandami, s katerimi se z njim upravlja, temveč deluje nekontrolirano, predstavlja nevarno stvar, ker iz njegovega obratovanja izvira povečana nevarnost nastopa škode za ljudi v coni njegovega delovanja. Konkretna škoda je nastala, ker se je pri odklapljanju delovnega stroja (bagrske roke), krmilna ročica na komandni plošči priključka za bagrsko roko zataknila in je komandna plošča v kabini stroja, ki je sicer manjši prostor, nenadoma pritisnila tožnika kot upravljalca stroja v predelu kolena ob železno steno kabine.

Op. št. (7): Primerjaj VSL I Cp 1997/2014 z dne 8. 10. 2014, VSL sodba I Cp 3455/2015 z dne 3. 2. 2016.