Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da so bili tožniki zaradi invalidnosti diskriminirani, ker niso mogli doseči enakega števila točk po kriterijih polivalentnosti in delovne uspešnosti in ker toženka pri točkovanju za določitev presežnih delavcev ni upoštevala njihovih omejitev. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka uporabila kriterij polivalentnosti kot enega od kriterijev za določitev presežnih delavcev pri 16 tožnicah, medtem ko je pri tožniku uporabila kriterij delovne uspešnosti. Nihče od delavcev na delovnem mestu "proizvodna dela I in II" (invalidov in delavcev, ki niso bili invalidi), kjer se je uporabljal kriterij polivalentnosti, ni obvladal več kot 11 različnih delovnih operacij, pri čemer imajo vsi invalidi v pogodbah o zaposlitvi navedenih najmanj 20 delovnih operacij. Ker so imele tožnice v pogodbah o zaposlitvi navedenih bistveno več delovnih operacij, kot jih obvlada najbolj usposobljeni delavec, so lahko invalidi po kriteriju polivalentnosti dosegli primerljivo število točk kot drugi delavci. Delovne operacije so bile v pogodbah o zaposlitvi, ki so jih imeli sklenjene invalidi, prilagojene njihovim omejitvam, ki so izhajale iz odločb ZPIZ. Pritožba pavšalno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnice in tožnik v pogodbah o zaposlitvi nimajo navedenih delovnih operacij, ki jih ne bi mogli opravljati. Ne konkretizira delovnih nalog, ki jih glede na svoje omejitve ne bi smeli opravljati, niti omejitev, ki jih toženka pri točkovanju ni upoštevala. Zato se je sodišče utemeljeno oprlo na skladni izpovedi prič A.A. in B.B., da so bile delovne operacije v pogodbah o zaposlitvi prilagojene omejitvam, ki so izhajale iz odločb ZPIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnice in tožnik sami krijejo svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnikov (skupaj jih je 18, od tega 1 tožnik in 17 tožnic) za razveljavitev nezakonitih rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, vročenih 3. 8. 2017; za ugotovitev, da jim delovno razmerje za nedoločen čas pri toženki ni prenehalo in da jih je toženka dolžna pozvati nazaj na njihova delovna mesta oziroma na druga ustrezna delovna mesta, ki ustrezajo stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, jim za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, jih prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, jim obračunati in izplačati pripadajoča nadomestila plač, ki bi jih prejemali, če bi delali, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnega neto nadomestila plače do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, ter za povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da kot delovni invalidi ne bi smeli biti uvrščeni na seznam presežnih delavcev, kot to izhaja iz sporazuma o kriterijih za določitev presežnih delavcev pri toženki. Predsednica sindikata ni podpisala programa razreševanja presežnih delavcev, ki ga je toženka predložila Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri določitvi presežnih delavcev zaradi invalidnosti so bili v neenakopravnem položaju v primerjavi z ostalimi (zdravimi) delavci. Kot invalidi niso mogli doseči enakega števila točk po merilih polivalentnosti in delovne uspešnosti. Zaradi svojega zdravstvenega stanja ne morejo opravljati dela v enakem obsegu kot zdravi delavci, še manj pa raznovrstnega dela na različnih delovnih operacijah. Pri točkovanju oziroma izbiri presežnih delavcev toženka ni upoštevala omejitev invalidov pri delu in jim ni omogočala usposabljanja in izobraževanja za delo na različnih delovnih operacijah kot ostalim delavcem. Niso imeli nobenega vpliva na ocenjevanje polivalentnosti. Enajst tožnic je izvajalo več delovnih operacij, kot jih je toženka upoštevala pri ocenjevanju polivalentnosti. Po tem kriteriju glede na omejitve ni bilo možno pridobiti enakih ocen kot ostali skladiščniki. Toženka tudi ni ustrezno evidentirala njihovega dela na več delovnih operacijah, pri čemer nekaterih del glede na omejitve sploh ne bi smeli opravljati. Ni pravilen zaključek sodišča, da v pogodbah o zaposlitvi niso bile navedene delovne operacije, ki jih niso mogli opravljati, saj sta A.A. in B.B. povedali, da je toženka pri odrejanju dela upoštevala tudi omejitve, ki so jih ugotovili osebni zdravniki, vendar v teh primerih ni prišlo do sprememb pogodb o zaposlitvi. Prav tako so tožniki izpovedali, da niso mogli opravljati vseh delovnih operacij, ki so bile navedene v pogodbah o zaposlitvi. Uporaba kriterijev polivalentnosti in delovne uspešnosti jih je postavila v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi delavci, s čimer je kršena prepoved diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. Iz tabele toženke izhaja, da je delež odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnim invalidom na delovnem mestu proizvodna dela višji v primerjavi z zdravimi delavci.

3. V odgovoru na pritožbo toženka predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbi zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje že odločalo. S sodbo Pdp 909/2018 z dne 13. 3. 2019 je pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevkom tožnika in tožnic zoper redne odpovedi iz poslovnih razlogov. Posledično je ugodilo reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, zahtevkom za priznanje delovne dobe, za prijavo v zavarovanja ter zahtevkom za povračilo stroškov na prvi in drugi stopnji. Na revizijo toženke je vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 74/2019 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo. Strinjalo se je s stališčem pritožbenega sodišča, da se invalidi že načeloma ne morejo enako usposobiti za različne delovne operacije kot ostali delavci, vendar pa je poudarilo, da je treba diskriminatornost kriterijev za določitev presežnih delavcev presojati glede vsakega tožnika posebej, ne le z vidika invalidov kot skupine.

6. Pritožbeno sodišče je tako, upoštevaje stališča in napotila revizijskega sodišča, ponovno preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

7. Pritožba ne konkretizira kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, prav tako zgolj pavšalno uveljavlja postopkovni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru, ko sodbe zaradi napak v izreku ali v obrazložitvi sploh ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba vsebuje izrek in razloge, ki omogočajo njen preizkus tako glede uporabe materialnega prava kot glede med strankami spornih dejstev, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Protispisnost oziroma kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče napačno povzame določene podatke iz listinskega dokaznega gradiva, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) ocenjuje drugače kot stranka (jim pripiše drugačen dokazni pomen), tako da tudi protispisnost, ki pa je pritožba določno niti ne obrazloži, ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka zakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, pri čemer je tudi postopek odpovedi izvedla v skladu z določbami 98. do 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.; ZDR-1), šestega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 16/2007 in nasl.; ZZRZI) oziroma 102. in 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl.; ZPIZ-1).

9. Sporazum o kriterijih za določitev presežnih delavcev z dne 10. 2. 2017 določa, da med presežne delavce, ni mogoče uvrstiti invalidov, če jim ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela zaradi poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Ti predpisi v primeru poslovnega razloga omogočajo odpuščanje delavcev invalidov pod določenimi pogoji, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da delavcev invalidov ni možno uvrstiti med presežne delavce. Toženka je seznanila predstavnico sindikata z uvrstitvijo invalidov med presežne delavce, ni pa pomemben zatrjevani izostanek njenega podpisa poimenskega seznama presežnih delavcev. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, da je toženka predložila ustrezno delovno dokumentacijo, da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevala določbe o kolektivnem odpustu, tj. obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom, obveznost obveščanja zavoda za zaposlovanje, izdelavo programa razreševanja presežnih delavcev in kriterijev za določitev presežnih delavcev.

10. Posebnost tega spora je vprašanje diskriminacije, ki ga izpostavlja pritožba. Tretji odstavek 6. člena ZDR-1 določa, da posredna diskriminacija zaradi osebnih okoliščin (med katere spada tudi invalidnost) obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju, kot druge osebe, razen če ta predpis, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Posredna diskriminacija je sicer na zelo podoben način definirana tudi v členu 2(2)(b) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 21. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (Direktiva 2000/78).

11. Iz 5. člena Direktive 2000/78 izhaja, da sprejmejo delodajalci ustrezne ukrepe za zagotovitev razumne prilagoditve z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja hendikepiranih oseb (torej tudi invalidov), razen če bi delodajalca taki ukrepi nesorazmerno obremenili. S temi ukrepi se tem osebam omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, torej enakopravno obravnavo pri uveljavljanju njihovih pravic v primerjavi z ostalimi delavci. To med drugim izhaja tudi iz uvodnih izjav 16 in 20 Direktive 2000/78. Namen teh ukrepov je tudi v zagotavljanju nediskriminatorne obravnave invalidov pri ugotavljanju presežnih delavcev. Sodišče EU je na podlagi navedene direktive v zadevi C-397/18 z dne 11. 9. 2019 zavzelo stališče, da je za delavca invalida načeloma manj verjetno, da bo po merilu produktivnosti in vsestranskosti na delovnih mestih podjetja dosegel tako dobre rezultate kot neinvalidni delavec. Takšna merila torej lahko povzročijo različno obravnavanje, ki posredno izhaja iz invalidnosti v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2000/78. Po stališču Sodišča EU odpust iz „objektivnih razlogov“ invalidnega delavca, ker ta izpolnjuje merila za izbor, ki se upoštevajo pri določitvi oseb, ki jih je treba odpustiti, in sicer imeti produktivnost, ki je nižja od določene stopnje, ter nižjo stopnjo vsestranskosti na delovnih mestih podjetja, pomeni posredno diskriminacijo zaradi invalidnosti v smislu te določbe, razen če delodajalec pred tem glede tega delavca sprejme razumne prilagoditve v smislu člena 5 navedene direktive, da bi zagotovil spoštovanje načela enakega obravnavanja invalidnih oseb.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na delovnem mestu skladiščnik v proizvodnji, ki ga je zasedala tožnica C.C., uporabila kriterij razvrstitve v plačni razred, za katerega tožnica niti ne zatrjuje diskriminatornosti. Navedena tožnica ter tožnice D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. v postopku na prvi stopnji niso navajale dejstev, ki bi opravičevale domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Šele, če bi postavile ustrezne trditve, bi na toženko prešlo breme dokazovanja, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo. Ker navedene niso zadostile trditvenemu bremenu, je že iz tega razloga neutemeljen pritožbeni očitek, da so bile v postopku kolektivnega odpusta neenako obravnavane.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da so bili tožniki zaradi invalidnosti diskriminirani, ker niso mogli doseči enakega števila točk po kriterijih polivalentnosti in delovne uspešnosti in ker toženka pri točkovanju za določitev presežnih delavcev ni upoštevala njihovih omejitev. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka uporabila kriterij polivalentnosti kot enega od kriterijev za določitev presežnih delavcev pri 16 tožnicah, medtem ko je pri tožniku uporabila kriterij delovne uspešnosti. Nihče od delavcev na delovnem mestu „proizvodna dela I in II“ (invalidov in delavcev, ki niso bili invalidi), kjer se je uporabljal kriterij polivalentnosti, ni obvladal več kot 11 različnih delovnih operacij, pri čemer imajo vsi invalidi v pogodbah o zaposlitvi navedenih najmanj 20 delovnih operacij. Ker so imele tožnice v pogodbah o zaposlitvi navedenih bistveno več delovnih operacij, kot jih obvlada najbolj usposobljeni delavec, so lahko invalidi po kriteriju polivalentnosti dosegli primerljivo število točk kot drugi delavci. Delovne operacije so bile v pogodbah o zaposlitvi, ki so jih imeli sklenjene invalidi, prilagojene njihovim omejitvam, ki so izhajale iz odločb ZPIZ. Pritožba pavšalno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnice in tožnik v pogodbah o zaposlitvi nimajo navedenih delovnih operacij, ki jih ne bi mogli opravljati. Ne konkretizira delovnih nalog, ki jih glede na svoje omejitve ne bi smeli opravljati, niti omejitev, ki jih toženka pri točkovanju ni upoštevala. Zato se je sodišče utemeljeno oprlo na skladni izpovedi prič A.A. in B.B., da so bile delovne operacije v pogodbah o zaposlitvi prilagojene omejitvam, ki so izhajale iz odločb ZPIZ.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženka tožnicam ni omogočila usposabljanja in izobraževanja za delo na različnih delovnih operacijah kot drugim delavcem. Toženka je tudi invalidom omogočala izobraževanje in usposabljanje za delo na različnih delovnih operacijah, zato niso bili v neenakopravnem položaju z drugimi delavci. Delavci (tako invalidi kot tudi ostali zaposleni) so se različno odzivali na možnost dodatnega izobraževanja oziroma usposabljanja. Toženka je upoštevala njihove želje po dodatnem izobraževanju oziroma usposabljanju, ki so jih lahko podali na letnih razgovorih, pri čemer tožnice v postopku niso navajale, da so pri toženki na letnih razgovorih izrazile željo po dodatnem izobraževanju oziroma usposabljanju. Toženka od njih ni prejela nobene pritožbe v smislu, da se niso mogle udeležiti izobraževanja. Delavci so pričeli izražati željo po izobraževanju šele tedaj, ko je postal kriterij polivalentnosti pomemben (pri določanju presežnih delavcev). Glede na navedeno so imeli invalidi tako kot ostali delavci možnost pridobiti usposobljenost (polivalentnost) za različne delovne operacije.

15. Neutemeljen je nadalje očitek, da je 11 tožnic v času zaposlitve opravljalo delo na več delovnih operacijah, kot jih je upoštevala toženka pri določanju presežnih delavcev. Pri določitvi tožnika kot presežnega delavca se ni uporabljal kriterij polivalentnosti, zato ne drži pritožbena navedba, da po tem kriteriju ni mogel prejemati enakih ocen kot ostali skladiščniki. Pogoj za pridobitev polivalentnosti za določeno delovno operacijo je bilo predhodno izobraževanje oziroma usposabljanje, ki se je izvajalo v primeru, ko je delavec opravljal delo na posamezni delovni operaciji dalj časa (več kot štiri tedne) in ko je dejansko obvladal to delovno operacijo. Toženka je imela urejen in pregleden način ocenjevanja polivalentnosti s pridobitvijo ustreznih potrdil o usposobljenosti, ki so se upoštevali pri določanju presežnih delavcev. Z načinom pridobivanja in ocenjevanja polivalentnosti so bili seznanjeni vsi zaposleni. V takšnih okoliščinah ni diskriminatorno neupoštevanje posameznih opravil, za katere 11 tožnic ni imelo ustreznih potrdil o usposobljenosti. Tožnice in tožnik niso zahtevali preverjanja prejetih ocen pri točkovanju, čeprav so to možnost imeli, zato ne drži očitek, da niso imeli nobenega vpliva na ocenjevanje.

16. Poleg navedenega je treba upoštevati, da bi bila tožnica I.I. uvrščena med presežne delavce tudi v primeru, če bi dobila še dodatne točke po kriteriju polivalentnosti (kar pomeni, da kriterij polivalentnosti ni bil odločilen kriterij za njeno uvrstitev med presežne delavce), da sta tožnici F.F. in J.J. prejeli relativno veliko število točk po tem kriteriju in da tožnica H.H. tudi v času, ko še ni bila invalid, ni pridobila dodatne ocene polivalentnosti. Pri toženki se je namreč polivalentnost ocenjevala od 1. 6. 2009, slednja tožnica pa je postala invalid 8. 6. 2015. 17. Ob upoštevanju vsega navedenega je toženka zagotovila tožnicam in tožniku razumne prilagoditve delovnih mest v smislu 5. člena Direktive 2000/78. Ob dokazanih prilagoditvah delovnih mest ni bistveno, da je delež odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnim invalidom na delovnem mestu proizvodna dela višji v primerjavi z zdravimi delavci. Uporaba kriterijev polivalentnosti in delovne uspešnosti je bila objektivna in nediskriminatorna do vsake tožnice in tožnika, zato so bile redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonite.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnice in tožnik s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške pritožbe in odgovora na revizijo (165. člen, 154. člen ZPP).