Jedro

Določbe ZOR, ki določajo prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve, niso prisilne oziroma kogentne narave, zaradi česar je potrebno dati prednost drugačni ureditvi po volji strank . Le kadar se stranke niso dogovorile drugače, nastopijo posledice zamude, kot jih določa ZOR v 124. do 131. členu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in se 1. točka izreka pravilno glasi: Razveljavi se kupoprodajna pogodba številka 51 z dne 11.10.1993, sklenjena med I. J. L., sedaj I. poslovna mreža in storitve d.o.o. kot prodajalcem in G. L. kot kupcem za stanovanje številka 2 v pritličju stanovanjskega bloka na naslovu S. u. 6 v L. Odločitev o stroških postopka (2. točka izreka) se spremeni tako, da je t ožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 852,00 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 563,34 EUR v petnajstih dneh. Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tožena stranka sama.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev kupoprodajne pogodbe št. 51 z dne 11.10.1993, sklenjene med tožečo in toženo stranko, za stanovanje številka 2 v pritličju stanovanjskega bloka na naslovu S. v L., ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna plačati stroške postopka toženi stranki, v višini 825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov, ter predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi ter spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, ki urejajo razdrtje pogodbe v primeru, da ena od pogodbenih strank svoje obveznosti ne izpolni tako, kot je bilo s pogodbo dogovorjeno. Navedena pravila ZOR namreč veljajo le v primeru, ko se stranki nista dogovorili drugače. Ker je bila v konkretnem primeru v 9. členu pogodbe dogovorjena razveljavitev pogodbe, ki jo lahko tožeča stranka uveljavlja enostransko in brez dodatnih pogojev, v primeru, da tožena stranka zamudi s plačilom več kot tri mesece zaporedoma, tožeča stranka tožene stranke ni bila dolžna pozivati k plačilu oziroma ji postaviti dodatnega roka za izpolnitev. Prav tako je sodišče prve stopnje, po mnenju tožeče stranke, nepravilno uporabilo 131. člen ZOR, ki govori o neizpolnitvi neznatne vrednosti. Sodišče v konkretnem primeru ne more tehtati, ali je neizpolnitev tožene stranke neznatne vrednosti, saj sta pogodbenika sama določila, kdaj je neizpolnitev takšna, da se lahko zahteva razveljavitev pogodbe. Tožeča stranka še zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem direktorice tožene stranke, ki bi lahko potrdila, da je tožeča stranka večkrat pisno in po telefonu opomnila toženo stranko na plačilo, posledično pa je dejansko stanje ugotovilo nepopolno.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da Višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da iz dikcije pogodbenih določil izhaja, da se stranki nista dogovorili za fiksen posel, saj sta za primer zamude določili zamudne obresti, prav tako pa nista določili, da se pogodba, v primeru zamude, obligatorno razveže. Tožeča stranka je tudi sama ves čas soglašala z izpolnitvijo pogodbe in ne njenim razdrtjem, saj je po vložitvi tožbe še vedno sprejemala obroke kupnine. Po mnenju tožene stranke, je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno, prav tako pa ni kršilo pravil postopka, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem direktorice tožeče stranke, saj tožeča stranka ni zatrjevala konkretnih okoliščin v zvezi s tem, da je dala toženi stranki naknaden rok.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 11.10.1993 sklenili kupoprodajno pogodbo za stanovanje po določbah Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91, S2). S pogodbo sta se med drugim dogovorili, da tožena stranka, kot kupec, plača deset odstotkov celotne kupnine v roku 60 dni po sklenitvi pogodbe, preostanek kupnine pa v 240 obrokih, in sicer z dolžnostjo plačila posameznega obroka do vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec. V 9. členu pogodbe je določeno, da lahko prodajalec zahteva razveljavitev pogodbe, če je kupec v zamudi s plačilom več kot tri mesece zaporedoma. Tekom postopka na prvi stopnji med pravdnima strankama veljavnost in vsebina navedene pogodbe ni bila sporna, prav tako pa med strankama ni bilo sporno, da je bila tožena stranka od avgusta 2008 dalje v zamudi s plačilom štirih zaporednih obrokov kupnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za tako imenovan "fiksen pravni posel", za katerega je značilno, da je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe in je tak posel, v primeru neizpolnitve, razvezan po samem zakonu. Ni pa mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, v skladu z določbami 126. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ( Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 do 57/1989, v nadaljevanju ZOR), ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ) pred odstopom od pogodbe toženi stranki postaviti dodaten rok za izpolnitev. Pritožba utemeljeno opozarja, da je navedena določila ZOR mogoče uporabiti zgolj v primeru, ko med strankama ni bilo dogovorjeno drugače. Skladno z 10. in 20. členom ZOR udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja. Slednja lahko uredijo drugače, kot je določeno v ZOR, če iz posamezne določbe ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega. Določbe ZOR, ki določajo prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve, niso prisilne oziroma kogentne narave (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 471/2001), zaradi česar je potrebno dati prednost drugačni ureditvi po volji strank . Le kadar se stranke niso dogovorile drugače, nastopijo posledice zamude, kot jih določa ZOR v 124. do 131. členu.

Dogovor med strankami ima naravo materialnega prava in pogodbene stranke veže. V konkretnem primeru sta se pravdni stranki s pogodbo dogovorili, pod kakšnimi pogoji lahko tožeča stranka zahteva razveljavitev pogodbe zaradi neizpolnitve (dejansko gre za razvezo - razdrtje pogodbe zaradi neizpolnitve, tudi teorija uporablja za razdrtje pogodbe različne termine: razveza, odstop, razveljavitev). Kot edini pogoj sta določili toženkino zamudo s plačilom več kot treh zaporednih obrokov kupnine. Ker so takšne okoliščine nastopile, je tožeča stranka lahko utemeljeno razveljavila (razvezala) pogodbo oziroma zahtevala njeno razveljavitev in toženi stranki ni bila dolžna dati dodatnega roka za izpolnitev. Pri tem pa je odločilno stanje v času, ko je nastopil pogoj za dogovorjeno sankcijo zamude (in kasnejše plačilo obrokov po vložitvi tožbe, na veljavnost pogodbe ne more več vplivati).

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določilo 131. člena ZOR, v skladu s katerim pogodbe ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti, saj sta stranki že v pogodbi določili, da je mogoče zahtevati razveljavitev zaradi zamude s plačilom več kot tri mesece, kar predstavlja štiri neplačane obroke in tako po dogovoru strank štirje neplačani obroki ne predstavljajo neznatnega dela obveznosti.

Glede na navedeno, pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljeno zavrnilo. Dejstvo, ali je tožeča stranka toženi stranki dala dodaten rok za izpolnitev, glede na že navedeno, ni odločilno, zato sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP). Dejansko stanje je torej ugotovljeno pravilno in popolno, zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje, skladno z določilom 5. alineje prvega odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP), sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Zaradi spremembe sodbe sodišče prve stopnje glede glavne stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovni del odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Potrebni s troški tožeče stranke so odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08) in Zakonu o sodnih taksah in skupno znašajo 852,00 € (nagrada za postopek v višini 347,10 € - tar. št. 3100, nagrada za narok v višini 320,40 € - tar. št. 3102, 20 % DDV - tar. št. 6007 ter taksa za postopek na prvi stopnji, plačana v višini 51,00 €). Tožena stranki je dolžna tožeči stranki prisojeni znesek plačati v 15 dneh, v primeru zamude pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka do plačila.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 563,64 € (nagrada za postopek v višini 427, 20 € - tar. št. 3210, 20% DDV - tar. št. 6007 in taksa za pritožbo, plačana v višini 51,00 €), zakonskih zamudnih obresti v primeru toženkine zamude s plačilom pa tožeča stranka v pritožbi ni uveljavljala. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožena stranka sama (165. in 154. člen ZPP).