Jedro

Po prepričanju sodišča druge stopnje nekaj centimetrov poškodovana stopnica, kakor je ugotovljeno v predmetni zadevi, ob siceršnji dolžini stopnic, ne okrni bistveno funkcionalnosti stopnic, saj je kljub takšni stopnici moč ob povprečni pazljivosti stopnišče še varno uporabljati. Ker takšno stopnišče ne zadosti standardom nevarne stvari, ne prihaja v poštev objektivna odgovornost. O objektivni odgovornosti stopnic se je že večkrat izrekla sodna praksa in večinska govori o tem, da stopnice same po sebi, tudi če so nekoliko poškodovane, ne morejo predstavljati nevarne stvari, iz katere bi izhajala večja nevarnost poškodb in torej posledično objektivna odgovornost. Za opredelitev stvari kot nevarne, mora povečana nevarnost izhajati iz same narave stvari, v kolikor pa je nevarnost stvari posledica opustitve dolžnega nadzora, ni mogoče govoriti o povečani nevarnosti kot vzroku škodnega dogodka, ampak o nedopustnem, krivdnem ravnanju. Le lastnosti stvari objektivne narave, ki niso posledica neskrbnosti, lahko pripeljejo k temu, da se neka stvar oceni za nevarno.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba v točki II. izreka spremeni tako, da glasi: „Drugotožena stranka je odgovorna tožeči stranki za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 30. 9. 2006. Prvotožena stranka za to škodo ni odgovorna.“ V preostalem se pritožba prvotožene stranke zavrne in v nespremenjenem obsegu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje v izreku pod točko I. dopustilo spremembo tožbe z dne 9. 9. 2010, 9. 12. 2011 in 5. 2. 2014, v izreku pod točko II. odločilo, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku dne 30. 9. 2006, ter v izreku pod točko III. odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka odločeno v končni sodbi.

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v vmesni sodbi, hkrati pa še zoper odločitev sodišča prve stopnje zoper sklep, oboje z dne 12. 10. 2018, zoper sklep Su 434/2018 z dne 19. 4. 2018 in zoper sklep z dne 26. 3. 2018 se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev procesnih pravil, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane vmesne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, z dodelitvijo zadeve drugemu sodniku prve stopnje (prvotožena stranka) ter s predlogom na izločitev izvedenke M. T. in predmetnega postopka (hkrati predlaga izločitev njenega mnenja); predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane vmesne sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

2/1. Prvotožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 26. 3. 2018, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog prvotožene stranke za izločitev sodne izvedenke medicinske stroke - psihiatrinje dr. M. T. ter navaja, da posebne pritožbe zoper sklep z dne 26. 3. 2018 ni imela, zaradi česar ta sklep izpodbija skupaj s to pritožbo. Navaja, da je izločitev izvedenke zahtevala zato, ker si je le ta o tožnikovem zdravstvenem stanju že ustvarila mnenje, ki je jasno v prid tožeči stranki, saj je že podala mnenje v postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem na Ptuju opr. št. P 49/2013, to je v postopku, v katerem je tožnik zaradi istega škodnega dogodka tožil zavarovalnico, pri kateri je imela prvotožena stranka zavarovano svojo odgovornost in v katerem prvotožena stranka ni bila udeležena. V predlogu za izločitev je tožena stranka navajala, da so zato podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodne izvedenke M. T., posledično pa je predlog za njeno izločitev utemeljen. Sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev utemeljilo z argumentacijo, da je sodišču sicer znano, da je izvedenka v zvezi istim škodnim dogodkom za tožečo stranko že izdelala izvedensko mnenje v drugi pravdni zadevi, pri čemer po prepričanju pritožnice izvedensko mnenje v drugi zadevi, ki je bilo tožniku v prid, predstavlja izključitveni razlog. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-874/2014 z dne 20. 4. 2015, ki govori o nepristranosti ter navaja, da je posledično dr. T. o tožnikovem zdravstvenem stanju že imela svoje stališče še preden je bila postavljena za izvedenko v tem postopku. Navaja še, da ima mnenje, izdelano v postopku P 49/2013, v razmerju do tega pravdnega postopka status izven pravde pridobljenega izvedenskega mnenja ter se sklicuje na sodno prakso II Ips 895/2009 z dne 23. 2. 2012 in II Ips 182/2011 z dne 15. 11. 2012. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi zoper sklep ugodi in sodno izvedenko dr. M. T. iz tega sodnega postopka izloči, njenega izvedenskega mnenja pa ne upošteva.

2/2. V nadaljevanju se pritožuje tudi zoper sklep št. Su 434/2018 z dne 19. 4. 2018, s katerim je predsednik Okrožnega sodišča zavrnil predlog prvotožene stranke na izključitev razpravljajoče sodnice. Tožeča stranka posebne pritožbe zoper ta sklep ni imela, zato le tega izpodbija s pritožbo zoper vmesno sodbo. Navaja, da je bila v zadevi P 49/2013 razpravljajoča sodnica ista kot v tem pravdnem postopku (in sicer gre za višjo sodnico A. A.), prav tako pa je v tem postopku izdelala izvedensko mnenje dr. M. T., pri čemer se je postopek v tej zadevi končal v korist tožeče stranke. Prvotožena stranka je svojo zahtevo utemeljevala s postopanji razpravljajoče sodnice, ki kažejo na prejudiciranje izida postopka v korist tožnika, kar se je dejansko sedaj potrdilo z vmesno sodbo. Sodišče je ustvarilo videz, da si je razpravljajoča sodnica že vnaprej ustvarila mnenje o izidu postopka v zadevi P 49/2013, kar je vplivalo tudi na ta postopek; obrazložitev izpodbijanega sklepa, zlasti v točki 4 in 5, pa dejansko potrjuje stališče prvotožene stranke, da bi razpravljajoča sodnica morala biti izločena. Po mnenju pritožbe gre za „šolski primer“ izločitve sodnika, na podlagi odklonitvenega razloga. Iz točke 4 obrazložitve je namreč (iz izjave razpravljajoče sodnice) razvidno, da si je le ta v zadevi že vnaprej ustvarila mnenje in da je zato ekonomično, da odloča tudi v tej zadevi, enako kot že v zaključeni zadevi P 49/2013. Sklicuje se na nepristranskost, ki po mnenju prvotožene stranke nedvomno ni podana. Navaja, da si je sodnica ustvarila mnenje, da bi naj v predmetni zadevi že bil ugotovljen temelj odškodninske odgovornosti (P 49/2013), kar pa ne drži, saj prvotožena stranka v postopku P 49/2013 ni bila udeležena in posledično na tej podlagi ni mogoče rezultatov v tej zadevi avtomatično aplicirati na predmetni postopek, še manj pa je postopek P 49/2013 možno šteti za predhodni postopek, v katerem bi bil celo ugotovljen temelj tožbenega zahtevka v tej pravdi. Sklicuje se, da se pristranskost razpravljajoče sodnice vidi tudi v tem, ker je tudi v predmetnem postopku postavila izvedenko dr. T., ki bi morala biti izločena in je zato posledica izločitve razpravljajoče sodnice tudi izločitev sodne izvedenke dr. T. ter hkrati neupoštevanje in izločitev njenega izvedenskega mnenja. Predlaga, da sodišče druge stopnje v predmetni zadevi izloči razpravljajočo sodnico A. A. hkrati s sodno izvedenko.

2/3. V nadaljevanju se prvotožena stranka pritožuje tudi zoper vmesno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo temelj odškodninske odgovornosti obeh toženih strank. Vmesni sodbi očita, da je obremenjena s kršitvami procesnih pravil in sicer zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem in napačno uporabo materialnega prava. Sklicuje se, da je tožeča stranka dne 14. 3. 2014 v točki 11 pripravljalne vloge predlagala izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem, ki je bil dopuščen v dokaznem sklepu na naroku dne 21. 5. 2014. Pred izdajo vmesne sodbe je sodišče prvdne stranke z dopisom dne 25. 9. 2018 pozvalo, da sporočijo, ali soglašajo z izdajo vmesne sodbe in ali zahtevajo izvedbo naroka. Prvotožena stranka je na poziv sodišča dne 3. 10. 2018 izrecno opozorila, da ogled še ni bil izveden, ter na kratko pojasnila, zakaj je pomembno, da sodišče samo opravi ogled in se hkrati z lastno zaznavo prepriča o razmerah na kraju škodnega dogodka. Zaradi neizvedbe dopuščenega dokaza vmesna sodba za prvotoženo stranko predstavlja sodbo presenečenja. Hkrati predstavlja opustitev ogleda kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije, saj je bilo toženi stranki onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev.

2/4. V nadaljevanju uveljavlja glede zastaranja in dopustitve spremembe tožbe, da je tožeča stranka ugovarjala zastaranju tako za razširitev tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo za obdobje november 2006 do maj 2009, kot tudi za razširitev zahtevka za plačilo mesečne rente, to je za obdobje od junija 2009 dalje. Oba ugovora zastaranja je utemeljevala z dejstvom, da je tožnik premoženjsko škodo vtoževal že v tožbi, vendar v nižjem znesku kot v vlogi z dne 28. 2. 2014, čeprav so mu bila vsa dejstva znana že ob vložitvi tožbe, to je 30. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo in sicer z razlogom, da je tožeča stranka določeno trditveno podlago podala že v tožbi in z razširitvijo ne zahteva česa drugega, temveč zgolj izpolnitev iste odškodninske odgovornosti v višjem znesku. Navaja, da v predmetni zadevi ni relevantno, ali je tožeča stranka trditveno podlago podala pravočasno ali ne, na zastaranje zahtevka v razširjenem delu slednje nima vpliva in tudi ne navedba tožeče stranke, da si pridržuje pravico za prilagoditev zahtevka, saj v vmesnem času od vložitve tožbe do razširitve tudi ni prišlo do spremembe sodne prakse glede vtoževanja bruto in neto zneskov. S povišanjem tožbenega zahtevka je tožeča stranka spremenila tožbo tako, da zahteva pravno varstvo glede bruto zneskov, glede zahtevanega višjega zneska pa je bila, upoštevajoč pravila o zastaranju, le ta podana prepozno. Sklicuje se na sodbo VSL II Cp 3728/2011 z dne 4. 7. 2012, enako tudi na sodbo II Cp 3173/2015 z dne 13. 1. 2016 in VSL I Cp 1125/2010 z dne 19. 5. 2010. Posledično navaja, da je sodišče prve stopnje v obsegu, ko je odločalo o ugovoru zastaranja glede tožbenega zahtevka, razširjenega s tožnikovo vlogo dne 28. 2. 2014, za plačilo premoženjske škode za obdobje november 2006 do maj 2009 in za mesečno rento, za tiste dele tožbenega zahtevka, ki so predstavljali povečanje tožbenega zahtevka napram v tožbi zahtevanim zneskom, nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, hkrati pa takšno stališče predstavlja neargumentirani odstop od sodne prakse, kar posledično pomeni tudi kršitev pravice do izjave po 22. členu Ustave RS.

2/5. V nadaljevanju izpodbija še temelj odškodninske odgovornosti, pri čemer graja odločitev sodišča prve stopnje, da bi naj bilo o temelju tožbenega zahtevka odločeno že v pravdi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju opr. št. P 49/2013, ter izpostavlja, da v tej pravdi ni bila udeležena in zaradi tega ne more biti vezana na izid tega pravdnega postopka. Prav tako ne drži, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve, da je prvotožena stranka soglašala, da o temelju tožbenega zahtevka odloči Okrožno sodišče na Ptuju v pravdi opr. št. P 49/2013. Takšnega soglasja v sodnem spisu ni, tožena stranka ga ni podala, drugačna odločitev sodišča prve stopnje pa je neresnična. Prvotožena stranka je soglašala s prekinitvijo tega postopka do pravnomočne rešitve v postopku P 49/2013, za sklepanje, da slednje pomeni tudi soglasje, da se tam odloča o temelju, pa sodišče prve stopnje ni imelo pravne in tudi ne dejanske podlage. Tudi v tem obsegu pomeni sodba sodišča prve stopnje za prvotoženo stranko sodbo presenečenja. V nadaljevanju se sklicuje, da je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je pohodna površina oziroma prva stopnica, na kateri manjka manjša plošča, že po definiciji, toliko bolj pa po enotni sodni praksi, ne pomeni nevarne stvari in posledično tudi ne more biti govora o objektivni odgovornosti prvotožene stranke. Sklicujoč se na sodno prakso, le ta narekuje v obravnavani zadevi presojo odškodninske odgovornosti po pravilih krivdne odgovornosti, sodišče prve stopnje pa bi moralo ugotavljati, ali predmetna pohodna površina kljub minimalni in vidni poškodbi predstavlja normalno pohodno površino, ki jo lahko normalno pazljiv pešec opazi in prehodi brez težav. Sodišče je pri tem prezrlo, oziroma pavšalno zavrnilo navedbe prvotožene stranke, pri čemer navaja, da stanje spornega stopnišča na dan škodnega dogodka ni izkazano z nobenim objektivnim dokazom, da je nelogično obnašanje vseh prisotnih po nezgodi, ki tožnika, ki naj bi bil nekaj minut nezavesten, niso odpeljali v bolnišnico, da iz fotografij, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da je, gledano z vrha stopnic navzdol, manjkala majhna vogalna plošča, kar je že na daleč jasno vidno, ter da hoja po starem mestnem jedru in po stopnicah od uporabnikov javnih površin zahteva določeno mero previdnosti, pazljivosti in skrbnosti. Sodišče prve stopnje je navedlo, da naj bi bila „prva stopnica okrušena v večji površini - celoten trikotnik v velikosti cca. 20 centimetrov“, pri čemer pritožba navaja, da tega ni mogoče šteti za večjo površino glede na celotno površino stopnic, ki je bila tožeči stranki pri prehodu na voljo. Sklicuje se na primerljivo zadevo VSM I Cp 270/2017 z dne 9. 5. 2017, kjer je sodišče jasno navedlo, da luknja v velikosti 10 x 12 centimetrov in globine največ 6 centimetrov predstavlja predvidljiv vsakodnevni rizik uporabljanja javnih površin, na katere mora uporabnik računati. Sklicuje se še, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo standarda normalne pohodne površine, čeprav je slednje eden izmed ključnih elementov pri ugotavljanju temelja odškodninske odgovornosti ter še, da se je sodna praksa že večkrat izrekla, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju ter na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega ter pričakovanega. Sodišču prve stopnje očita še, da je očitno štelo kot nesporno, da je bilo predmetno stopnišče posuto s peskom ali kamenčki, pri čemer iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, na kakšni podlagi je do tega zaključka prišlo. Tudi sodni izvedenec gradbene stroke ob izdelavi izvedenskega mnenja na kraju škodnega dogodka ni zaznal ne peska in ne drobirja. Sklicuje se še na prezrt del izpovedbe priče M. D., ki je namreč izpovedala, da je bilo po škodnem dogodku stopnišče pometeno, kar dokazuje, da je bilo ustrezno vzdrževano.

2/6. Graja še odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s soprispevkom ter oceno sodišča, da je pri hoji ravnal skrbno, saj je hodil počasi in imel obute tenis copate, pri čemer tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke sledi, da bi glede na to, da je poškodovan rob vizualno odstopal po barvi in ravnosti površine ter da je možnost zaznave poškodovanega roba zelo visoka.

2/7. Izpodbija še vzročno zvezo med zdravstvenim stanjem tožnika in invalidsko upokojitvijo ter škodnim dogodkom ter poudarja, da le ta ne obstaja iz razloga, ker že temelj odškodninske odgovornosti ni podan, saj je za škodni dogodek izključno kriv tožnik. Sklicuje se na razloge za izključitev dr. T., ki je izvedensko mnenje izdelala v postopku P 49/2013. Navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je v tem postopku po pridobitvi mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja naknadno imenovalo še sodno izvedenko, katero je dejansko izbral tožnik in katere mnenje je bilo sodišču znano že iz drugega pravdnega postopka. Navaja, da je prvotožena stranka pridobitvi drugega izvedenskega mnenja ugovarjala. Sklicuje se še na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 266/2017 z dne 6. 3. 2018, ter navaja, da je sodišče prve stopnje z vidika enakopravnosti obravnave strank ravnalo napačno, ko je tožečo stranko postavilo v boljši položaj od tožene stranke. Mnenja je, da je že izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, pridobljeno v tem postopku, bilo popolno in da ni bilo podlage za pridobitev drugega izvedenskega mnenja ali postavitev novega izvedenca. V nadaljevanju pritožba prvotožene stranke povzema ugotovitve v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v pritožbi.

2/8. Graja tudi vzročno zvezo med tožnikovo nezmožnostjo za delo in škodnim dogodkom. Ker je napačna odločitev o temelju odškodninske odgovornosti, je posledično napačna tudi odločitev v tej smeri. Navaja, da škodni dogodek ni bil vzrok tožnikove invalidske upokojitve, da je tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente zaradi neobstoječe vzročne zveze v celoti neutemeljen, izpodbijana sodba pa pomeni arbitraren in neargumentiran odstop od sodne prakse v primerljivih zadevah.

3. 3/1. Drugotožena stranka izpodbija citirano sodbo iz enakih razlogov kot prvotožena stranka, enako tudi oba sklepa sodišča prve stopnje z razliko, da uveljavlja še, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo pasivno legitimacijo drugotožene stranke po pogodbi o opravljanju storitev z dne 17. 7. 1995, sklenjeno med Mestno občino in K. P., ter navaja, da so takšni zaključki posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, obremenjeni pa z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po drugem odstavku 14. točke 339. člena ZPP in tudi z kršitvijo 22. člena Ustave RS. Navaja, da je drugotožena stranka svoje storitve opravljala za prvotoženo stranko in sicer s področja dejavnosti javnih gospodarskih služb na krajevnem območju prve tožene stranke, med katere spada tudi vzdrževanje ulic, mestnih trgov in pločnikov, mestnih parkov in zelenih površin, v skladu s programom dejavnosti kolektivne komunalne rabe za vsako posamezno leto, ki je sestavni del pogodbe, pri tem pa iz aneksa št. 15 k pogodbi, ki je veljal v spornem obdobju, izhaja, da bo drugotožena stranka opravljala dela po programu vzdrževanja objektov in naprav skupne komunalne rabe, v katerem je točno določen obseg dogovorjenih del po osnovni pogodbi. Popravilo spornih stopnic ni bilo predvideno v obsegu naročenih del (v skladu s sklenjeno pogodbo), prvotožena stranka pa drugotoženi stranki ni dodatno naročila popravila spornih stopnic. Navaja še, da v času škodnega dogodka te stopnice niso predstavljale javne površine oziroma javnega dobra, saj v naravi predstavljajo dostop do gledališča, v zvezi s katerim je bila v času sporne nezgode že ustanovljena stavbna pravica na tem delu nepremičnine (v korist družbe G. d.d.). Zato po mnenju drugotožene stranke zoper njo ni podana pasivna legitimacija.

3/2. V nadaljevanju glede zavrnitve dokaznega predloga z ogledom, glede ugovora zastaranja, glede temelja odškodninske odgovornosti splošno, glede temelja odškodninske odgovornosti drugotožene stranke, glede soprispevka tožnika, glede vzročne zveze med zdravstvenim stanjem tožnika in invalidsko upokojitvijo ter škodnim dogodkom, glede vzročne zveze med tožnikovo nezmožnostjo za delo, ter v zvezi s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 3. 2018 o zavrnitvi zahteve drugotožene stranke za izločitev izvedenke dr. M. T. in o zahtevi tožene stranke za izločitev razpravljajoče sodnice, povzema oziroma navaja enake pritožbene razloge kot prvotožena stranka, zato jih sodišče druge stopnje na tem mestu ne ponavlja.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prvotožene stranke z dne 28. 12. 2018 in v odgovoru na pritožbo drugotožene stranke z dne 14. 1. 2019, polemizira s pritožbenimi izvajanji toženih strank, ter se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe in sklepov v celoti. Stroškov odgovorov na pritožbo ne priglasi.

5. Pritožba prvotožene stranke je v obsegu, v kolikor se nanaša na odločitev v točki II. izpodbijane sodbe utemeljena, v ostalem ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je neutemeljena.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi in sklepu sodišča prve stopnje (v točki 6. k sklepu, k sodbi v točki 7, glede pasivne legitimacije v točkah 8 in 9, glede ugovora zastaranja v točki 10, glede temelja odškodninske odgovornosti drugotožene stranke v točkah 12, 13, 14 in 15 izpodbijane sodbe, glede soprispevka tožnika v točki 20 izpodbijane sodbe, glede vzročne zveze med zdravstvenim stanjem tožnika in invalidsko upokojitvijo v točkah 21 do 25 izpodbijane sodbe ter glede vzročne zveze med tožnikovo zmožnostjo za delo in škodnim dogodkom v točkah 26 in 27 izpodbijane sodbe), medtem ko ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost prvotožene stranke k nastalemu škodnemu dogodku. Kar zadeva zgoraj navedene razloge sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje le te v izogib ponavljanju povzema, glede odškodninske odgovornosti obeh toženih strank pa navaja naslednje: K odškodninski odgovornosti prvotožene stranke

7. Glede prvotožene stranke je sodišče prve stopnje v razlogih v točkah 16 do 20 odškodninsko odgovornost le te temeljilo na uporabi 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik in sicer objektivno, ne glede na krivdo. V smislu citiranega člena se torej odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico in v drugih z zakonom določenih primerih, pri čemer se ob uporabi 149. člena OZ za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da je bila poškodovana stopnica odkrušena, kar nedvomno izhaja iz fotografije (priloga A3) in izpovedb v postopku zaslišanih prič, ter nato ocenilo, da iz poškodovane stopnice izvira večja škodna nevarnost padcev za okolico, pri čemer prvotožena stranka odgovarja kot lastnica javne površine, na kateri je bil tožnik poškodovan, kljub temu, da je urejanje in vzdrževanje javnih površin s pogodbo prenesla na drugotoženo stranko in sicer objektivno kot imetnica nevarne stvari. Iz tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odškodninsko odgovorna toženi stranki.

Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Po prepričanju sodišča druge stopnje nekaj centimetrov poškodovana stopnica, kakor je ugotovljeno v predmetni zadevi, ob siceršnji dolžini stopnic, ne okrni bistveno funkcionalnosti stopnic, saj je kljub takšni stopnici moč ob povprečni pazljivosti stopnišče še varno uporabljati. Ker takšno stopnišče ne zadosti standardom nevarne stvari, ne prihaja v poštev objektivna odgovornost, kakor je to razlogovalo sodišče prve stopnje. O objektivni odgovornosti stopnic se je že večkrat izrekla sodna praksa in večinska govori o tem, da stopnice same po sebi, tudi če so nekoliko poškodovane, ne morejo predstavljati nevarne stvari, iz katere bi izhajala večja nevarnost poškodb in torej posledično objektivna odgovornost (II Ips 328/1993, II Ips 78/2008 v zvezi s sodbo VSL I Cp 2196/2007, sodba VSM I Cp 1122/2013 z dne 18. 2. 1014 in druge). Citirane sodbe govorijo o tem, da je odgovornost v zvezi s stopniščem, ki ni urejeno tako, da bi omogočalo varno uporabo, krivdna in ne objektivna. Za opredelitev stvari kot nevarne, mora povečana nevarnost izhajati iz same narave stvari, v kolikor pa je nevarnost stvari posledica opustitve dolžnega nadzora, ni mogoče govoriti o povečani nevarnosti kot vzroku škodnega dogodka, ampak o nedopustnem, krivdnem ravnanju. Le lastnosti stvari objektivne narave, ki niso posledica neskrbnosti, lahko pripeljejo k temu, da se neka stvar oceni za nevarno. Ker se tako pokaže, da prvotoženi stranki ni mogoče naprtiti objektivne odgovornosti za škodo, ki je nastala tožeči stranki zgolj zaradi tega, ker je lastnica spornih stopnic oziroma javne površine, ter da je urejanje in vzdrževanje le teh s pogodbo prenesla na drugotoženo stranko, objektivne odgovornosti za škodni dogodek ni in je sodišče druge stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo in v tej smeri razsodilo, da prvotožena stranka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je v škodnem dogodku utrpel tožnik.1 K pritožbi drugotožene stranke

8. Glede pasivne legitimacije: Sodišče prve stopnje je v zvezi s pasivno legitimacijo drugotožene stranke svoje razloge navedlo v točkah 8 in 9 izpodbijane sodbe (ki se delno sicer nanaša tudi na prvotoženo stranko). Sodišče druge stopnje povzema pravilne razloge v točkah 8 in 9 izpodbijane sodbe, v kolikor se nanašajo na drugotoženo stranko, ter še dodaja, da je dokazni postopek pokazal, da je drugotožena stranka na območju, ki zajema tudi stopnišče, na katerem je padla tožeča stranka, izvajala naloge vzdrževalca te površine - komunalno dejavnost oziroma dejavnost splošnega pomena, pri čemer svojih storitev in dolžnosti ni opravljala redno. Tudi prvotožena stranka je tekom postopka potrdila, da je v času škodnega dogodka kritično površino bila dolžna vzdrževati drugotožena stranka, ki je celo v svoji vlogi z dne 3. 11. 2010 sama navedla, da je v kritičnem času vzdrževala ulice, trge in pločnike, kar zajema tudi sporne stopnice. Urejenost pločnikov, skrb za urejenost ulic in trgov, nedvomno predstavlja uresničevanje javnega interesa. Drugotožena stranka po prepričanju sodišča v obravnavani zadevi ni bila dolžna delovati le na podlagi naročil, kot se v svoji pritožbi sklicuje. Drugotožena stranka je namreč komunalno podjetje, ki opravlja posle, za katere je registrirana, s prvotoženo stranko je bila v pogodbenem odnosu, ki je od nje zahteval, da izvaja javno gospodarsko službo vzdrževanja javnih površin, pri čemer tudi iz izjav v postopku zaslišanih prič pri drugotoženi stranki sledi, da je bila za kritično mesto zadolžena, da ga vzdržuje, popravi, nenazadnje pa na slednje kaže tudi dejstvo, da je po škodnem dogodku stopnice popravila, brez naročila pa bi ga morala kraj zavarovati, tako, da bi nanje opozorila ali ga označila s trakovi. Tudi iz izjave priče M. Z., zaposlene pri prvotoženi stranki, izhaja, da je popravilo spornih stopnic spadalo v manjša popravila, ki jih je bila tožena stranka dolžna popraviti brez posebnega naročila, na podlagi že sklenjene pogodbe in ustaljenega sodelovanja. Nedvomno je kritična površina v svoji funkciji v času škodnega dogodka služila interesu javnega dobra, uporabljali so jo pešci brez kakršnihkoli omejitev pravic uporabe, zato morebitna sprememba stavbne pravice pri spornih nepremičninah, ki v času škodnega dogodka med ostalim sploh še ni bila vpisana v zemljiško knjigo, na pravilnost odločitve nima vpliva.

9. Kar zadeva zavrnitev dokaznega predloga z ogledom sporne nepremičnine oziroma kraja nezgode, je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odkrušena stopnica na poškodovanem mestu že sanirana in je torej dokaz po izvedbi ogleda na kraju samem pravilno zavrnilo (razlogi v točki 5 izpodbijane sodbe). Ob spremenjenem stanju (sanirani stopnici) na kraju samem namreč ni mogoče več ugotavljati dejanskega stanja v času samega škodnega dogodka, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje v tem obsegu pravilna.

10. Kar zadeva ugovor zastaranja drugotožene stranke za nepremoženjsko škodo, je le ta neutemeljen. Tožeča stranka je že v tožbi zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, v nadaljevanju pa ga je po pridobljenem izvidu in mnenju izvedenca finančne stroke le prilagodila. Tako se pokaže, da je bilo z vložitvijo tožbe pretrgano zastaranje za vtoževano premoženjsko škodo, tožeča stranka pa je lahko z vlogo dne 28. 2. 2014 prilagodila zahtevek v smeri, kot je bila premoženjska škoda izračunana s pomočjo v postopek pritegnjenega izvedenca.

11. Kar zadeva odločitev sodišča prve stopnje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati okoliščin, ugotovljenih v pravdi P 49/2013, ki se je vodila pred istim sodiščem z drugo toženo stranko Z. S. d.d. na pasivni strani, pa sodišče prve stopnje ni odločalo zgolj na podlagi ugotovitev v tem postopku, temveč je o temelju izdalo vmesno sodbo, v kateri je po vsebini odločilo o temelju odškodninske odgovornosti prvo in drugotožene stranke, tako da ta očitek ni podan.

Glede odškodninske odgovornosti drugotožene stranke

12. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da za obravnavani škodni dogodek obstoji krivdna odgovornost drugotožene stranke. Drugotožena stranka je namreč na podlagi pogodb, ki jih je imela sklenjene s prvotoženo stranko, bila dolžna sporno stopnišče vzdrževati. Sodišče prve stopnje je o odškodninski odgovornosti drugotožene stranke navedlo izčrpne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje v točkah 12, 13, 14 in 15, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema in jih pritožbena izvajanja drugotožene stranke ne morejo omajati. Pravno podlago predstavlja 149. člena Zakona o varstvu okolja, pri čemer je prvotožena stranka dolžna skrbeti za urejanje in čiščenje javnih površin, kot izhaja iz pogodbe o opravljanju storitev z dne 17. 7. 1995, sklenjene med prvotoženo stranko in Komunalnim podjetjem. Le ta je izvajanje komunalnih javnih služb prenesla na drugotoženo stranko, ki se je zavezala izvajati dejavnost vzdrževanja ulic, mestnih trgov in pločnikov (člen 3 pogodbe), ter v nadaljevanju še na podlagi Aneksa št. 16, ki sicer res govori o predhodni odobritvi pristojnega oddelka občine za opravljanje posameznih del, vendar pa urejanje javnih površin zajema tudi vzdrževanje stopnišč, čeprav to ni izrecno navedeno v sklenjeni pogodbi. Tudi stopnišča je namreč, kakor je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, možno uvrstiti v termin ulic, mestnih trgov in pločnikov, sicer pa drugotožena stranka priznava, da je opravljala čiščenje spornega stopnišča (slednje je potrjeno z izjavami prič C., B., S. in M.), in za tovrstno vzdrževanje drugotožena stranka, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, posebnega naročila ni potrebovala; najmanj kar bi morala storiti (tudi brez posebnega naročila), bi morala poškodovano mesto označiti ali namestiti opozorilno tablo, kar pa ni bilo storjeno. V postopku na prvi stopnji je tudi ugotovljeno, da so bili na spornih stopnicah drobni kamenčki in drobir, kar je ostanek zimskega posipa, pri čemer pa je tudi priča M. D. pojasnila stanje, ki je bilo v času škodnega dogodka; ter še, da so bile stopnice kasneje, ko jih je fotografirala, pometene.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno verjelo tožeči stranki, da dela poškodovanega stopnišča ni mogla opaziti, pri čemer drugih poškodb na spornem stopnišču ni bilo. Tožnik se tudi ni mogel prijeti za ograjo, ker te na stopnišču ni. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni podan soprispevek tožeče stranke k nastalemu škodnemu dogodku. Dejstvo je, da priča S. F., ki je šel s tožnikom, poškodbe na stopnišču ni zaznal, enako tudi ne M. D., ki je kasneje mesto padca fotografirala in očistila, zato stanje, kot ga je zaznal kasneje izvedenec gradbene stroke in stanje, ki je bilo v času škodnega dogodka, ni enako oziroma skladno s stanjem na dan, ko je škodni dogodek nastal. 14. Kar zadeva vzročno zvezo med zdravstvenim stanjem tožeče stranke in invalidsko upokojitvijo, je o tem izdelala mnenje izvedenka prof. dr. M. T. enako kot že v predhodnem postopku opr. št. P 49/2013. Sodišče prve stopnje je predlog za njeno izločitev v predmetni zadevi s sklepom z dne 26. 3. 2018 zavrnilo. Tovrstnega sklepa posebej ni mogoče izpodbijati, lahko pa se izpodbija v razlogih zoper sodbo. Dejstvo je, da je v postopek pritegnjena izvedenka v zvezi z istim škodnim dogodkom za tožečo stranko že izdelala izvedensko mnenje v drugi pravdni zadevi, kar pa ni razlog za izločitev izvedenca. Sodišče prve stopnje je imenovano izvedenko v tej zadevi ponovno določilo za izdelavo mnenja (ni uporabilo izvedenskega mnenja iz zadeva P 49/2013) in v postopek pritegnjena izvedenka je mnenje izdelala na podlagi razpoložljivih podatkov v tem pravdnem postopku. Razloge za izločitev izvedenke določa 70. člen ZPP (ki sicer velja za izločitev sodnika, vendar pa se na podlagi prvega odstavka 247. člena ZPP uporablja tudi za izvedence). Razlog, da je imenovana izvedenka v drugi pravdni zadevi že izdelala mnenje za tožečo stranko, pa ni naveden v razlogih za izločitev po 70. členu ZPP.

15. Prav tako tudi ni razlogov, da bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi moralo izločiti razpravljajočo sodnico gospo A. A. Sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 4. 2018 je bil izdan po predsedniku Okrožnega sodišča, pod opr. št. Su 434/2018, zoper katerega ni posebne pritožbe, temveč ga je dopustno izpodbijati v razlogih zoper sodbo, je pravilen in zakonit. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v tem sklepu v točkah 4 in 5, ter se na njih sklicuje, pritožbeni očitki, da je bila razpravljajoča sodnica pristranska zato, ker je v postopek pritegnila izvedenko dr. M. T., pa so (kakor že povedano) neutemeljeni. Razpravljajoča sodnica s svojim ravnanjem ni favorizirala ene pravdne stranke, kakšnih drugih razlogov, ki bi opravičevali izločitev sodnice v skladu s 70. členom ZPP, pa toženi stranki nista navedli. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa sporna dejstva, sledilo dokazom in predlogom strank, jih izvedlo ter ravnalo v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve pravdnega postopka.

16. Kar zadeva pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na potek dokazovanja z izvedenci, pa slednje na pravilnost odločitve o temelju odškodninske odgovornosti ni vplivalo. Sodišče prve stopnje se z višino dosojene odškodnine še sploh ni ukvarjalo, in zato sodišče druge stopnje na tem mestu na pritožbena izvajanja drugotožene stranke v tej smeri ne bo odgovarjalo.

17. Sicer pa sodišče druge stopnje še pojasni, da je v obravnavani zadevi odgovarjalo le na relevantne trditve pritožbene navedbe toženih strank, medtem ko sodišču druge stopnje na pritožbene trditve, ki se ne nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti, ni potrebno odgovarjati.

18. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi prvotožene stranke ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje glede nje spremenilo (na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP) tako, da glede prvotožene stranke ni podan temelj odškodninske odgovornosti, glede drugotožene stranke pa je pritožbo le te zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno sodbo, ko bo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke.

1 Ne glede na na določila o objektivni odškodninski odgovornosti, pa sodišče druge stopnje opozarja še na 53. člen Zakona o gospodarskih javnih službah, na podlagi katerega bi morebiti prvotožena stranka lahko odgovarjala subsidiarno za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. Zaradi navedenega se sodišče druge stopnje tudi ni ukvarjalo z vsemi nadaljnjimi ugovori prvotožene stranke v njeni pritožbi, ker se kot takšni, glede na to, da je bilo ugodeno njeni pritožbi po temelju, izkažejo kot nerelevantni.