Jedro

Le z izbrisno tožbo je mogoče sanirati materialnopravno neveljavnost vpisov v zemljiško knjigo. Tožbeni zahtevek po izbrisni tožbi mora obsegati ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisa, takšnega tožbenega zahtevka pa tožnik ni postavil. Zgolj sama ugotovitev zatrjevane ničnosti ne bi mogla privesti do neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na prva dva toženca.

Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je stvar tožeče stranke, ne pa sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik R. M. K. je dolžan povrniti drugi toženki G. M. stroške pritožbenega postopka v znesku 1.339,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja z dne 30. 11. 1994, za vrnitev posameznih nepremičnin, razvidnih iz tožbenega zahtevka, v zapuščino po pok. J. (I.) M. ter za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Prvo sodišče je naložilo tožniku plačilo pravdnih stroškov druge toženke v znesku 2.224,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom. Sodišče je ugotovilo, da tožnik od ugotovitve ničnosti pogodbe ne more imeti pravne koristi, v takšnem primeru pa se tožba zavrže, ne pa zavrne tožbeni zahtevek. Sodnica ni navedla nobenih razlogov za poziv tožniku, naj se izjavi, ali vztraja pri postavljenem tožbenem zahtevku. Sodišče ni pozvalo tožnikovega pooblaščenca, naj pravilno oblikuje tožbeni zahtevek, kot to zmotno izhaja iz obrazložitve sodbe. Poziv sodišča tožniku, da se izjavi, ali vztraja pri tožbenem zahtevku, je bil dan mimo pravil in načel materialnega procesnega vodstva. Sodišče ni obrazložilo razlogov za svoj poziv. V skladu s 108. členom ZPP bi moralo sodišče tožniku tudi določiti rok za popravo ali dopolnitev zahtevka. Ker je tožnikov zastopnik odvetnik, bi moralo sodišče tožbo zavreči najpozneje takrat, ko je tožnik izjavil, da vztraja pri tožbenem zahtevku. Tožbeni zahtevek je bil v pretežnem delu pravilen. Nihče od tožencev ni nasprotoval trditvi tožnika, da je pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja z dne 30. 11. 1994 sklenjena v nasprotju z ZD. Zato je bila ta pogodba nična po 103. členu ZOR. Napačno je stališče sodišča o prenehanju povračilnih zahtevkov zaradi poteka zastaralnih ali prekluzivnih rokov in s tem o prenehanju pravne koristi za ugotovitev ničnosti, saj ničnost pravnega posla veže na zastaralne roke, čeprav zakon določa, da ničnost ne ugasne. Stališče prvega sodišča o nujni postavitvi izbrisnega tožbenega zahtevka ni pravilno. O vprašanju, kakšne vrste zahtevkov vlagati v takšnih situacijah, obstaja določeno nasprotje med teorijo in sodno prakso. Ker tožnik ni stranka izročilne pogodbe iz leta 1994 je poleg ugotovitvenega zahtevka vložil zahtevek za vrnitev spornih nepremičnin v zapuščinsko maso po pokojnem izročitelju. Nična pogodba ne more privesti do veljavnega prenosa lastninske pravice, zato se šteje, da je prvotni zemljiškoknjižni lastnik še vedno ostal lastnik in ni potreben noben povratni prenos niti posebna tožba, saj je prenos lastninske pravice na prvotnega lastnika posledica ugotovitve ničnosti. Če je prvo sodišče menilo, da je tožnikov zahtevek nepopoln, bi moralo tožnika določno pozvati, naj ustrezno oblikuje tožbeni zahtevek. V sodni praksi niso razčiščena vprašanja, kakšen zahtevek postaviti poleg zahtevka za ugotovitev ničnosti. Za izbrisno tožbo morata biti v skladu z 243. členom ZZK-1 izpolnjena pogoja neveljavnosti vknjižbe ter obstoj pravic določene osebe na nepremičnini. Tožnik ni bil nikoli imetnik nobenih pravic na nepremičninah, za katere zahteva vrnitev v zapuščinsko maso, zato ni aktivno legitimiran za vložitev izbrisne tožbe. Tožnik pa ima pravni interes za ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe, saj ima interes dedovati nepremičnine, ki bodo vrnjene v zapuščinsko maso. Izbrisna tožba je predvidena v drugačnih primerih, kot je obravnavani. V primeru ničnosti uporaba izbrisne tožbe ni mogoča. Tudi v primeru izbrisne tožbe pa ni mogoče govoriti o zamudi kakršnihkoli rokov, saj pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, to pa pomeni, da se lahko zahtevki zaradi uveljavljanja ničnosti uveljavljajo kadarkoli. Prvo sodišče govori o prekluzivnem roku po Zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1930, nato pa ugotovi, da je v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga za obravnavane nepremičnine veljal ZOR, ki je določal petletni splošni rok za zastaranje terjatev, ki je v obravnavanem primeru po presoji prvega sodišča prekluzivnega značaja. V tem delu je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je prekluzivne roke napačno izenačilo z zastaralnimi. Po sedaj veljavnem ZZK-1 izbrisna tožba ne zastara. Tožnik in njegova pravna prednica nista bila pogodbeni stranki, zato tožnika ne zavezujejo nobeni roki. Tožnik je vložil tožbo v času veljavnosti sedanjega ZZK-1, zato zanj velja ureditev po tem zakonu. Drugi toženci niso potrdili trditve druge toženke, da naj bi šlo v primeru izročilne pogodbe za pogodbo o preužitku, zato za konvalidacijo ni bilo potrebne volje pogodbenih strank. Druga toženka ni nikoli uveljavljala zastaranja tožnikovega zahtevka ampak zgolj opozarjala na prekluzijo. Tožniku pripada pravica do vložitve tožbe zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe, če pa bi sodišče tožniku preprečilo vložiti takšno tožbo, bi bile tožniku kršene tudi ustavne pravice.

3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ostali toženci niso odgovorili na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je trdil, da je izročilna pogodba nična, ker je bila sklenjena v nasprotju z določili ZD (ker je ni podpisala tudi njegova mati B. M.) in ker je bila ta pogodba simuliran pravni posel, zaradi česar pogodba ni mogla imeti nobenih pravnih učinkov (prenos nepremičnega premoženja J. M. na prva dva toženca). Zaradi zatrjevane ničnosti izročilne pogodbe naj bi resnično dejansko stanje ne ustrezalo zemljiškoknjižnemu stanju nepremičnin, ki so bile predmet izročilne pogodbe. Glede na tožbene trditve (ničnost izročilne pogodbe in neučinkovitost prenosa premoženja na prva dva toženca na podlagi te izročilne pogodbe) bi moral tožnik uveljavljati varstvo svojih zatrjevanih pravic z izbrisno tožbo. Le z izbrisno tožbo je namreč mogoče sanirati materialnopravno neveljavnost vpisov v zemljiško knjigo. Tožbeni zahtevek po izbrisni tožbi mora obsegati ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisa, takšnega tožbenega zahtevka pa tožnik ni postavil. Zgolj sama ugotovitev zatrjevane ničnosti ne bi mogla privesti do neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na prva dva toženca. Ker tožnikov tožbeni zahtevek ni bil pravilno oblikovan, ga je prvo sodišče pravilno zavrnilo kot neutemeljenega (kot izhaja iz 16. in 17. točke obrazložitve prvo sodišče ni zavrnilo tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zato zavrženje tožbe ni prišlo v poštev – zato tudi ni očitanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo).

6. Ker je že druga toženka v odgovoru na tožbo (zlasti pa v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2011) opozorila, da gre za zahtevke, ki se uveljavljajo z izbrisno tožbo, in da tožbeni zahtevek ni pravilen, prvo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva tudi zato ni bilo dolžno tožnika še posebej spraševati, ali vztraja pri postavljenem tožbenem zahtevku oziroma ga opozarjati, da postavi pravilen tožbeni zahtevek. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je stvar tožeče stranke, ne pa sodišča. Vsebino tožbenega zahtevka po izbrisni tožbi določa zakon (243. člen ZZK-1, prej 102. člen ZZK ter pravna pravila predvojnega Zakona o zemljiških knjigah K. J. iz leta 1930) in je stališče sodne prakse o tem vprašanju enotno. Za obstoj tožnikove aktivne legitimacije za izbrisno tožbo (prej njegove matere) ni bilo potrebno, da bi tožnik (ali njegova mati) predhodno že imela vknjižene kakšne pravice na „zapustnikovih“ nepremičninah; zadošča, da je eden od pravnih naslednikov pokojnega J. M. kot izročevalca po izročilni pogodbi.

7. Ker je bil tožbeni zahtevek nepravilno oblikovan je že to zadoščalo za zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne glede na to bi bilo treba za presojo tožbenega zahtevka, če bi bil pravilno postavljen, uporabiti pravna pravila predvojnega Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930, ki so se še uporabljala v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga (2 .2. 1995) na podlagi izročilne pogodbe z dne 30. 11. 1994, ne pa določbe ZZK-1. V tem primeru bi bilo treba (glede na trditveno podlago tožbe) tožbo, če bi bil tožbeni zahtevek pravilno oblikovan, zavreči kot prepozno, kot je pravilno obrazložilo že prvo sodišče (19. točka obrazložitve). S tem v zvezi pritožbeno sodišče še dodaja, da bi v primeru pravilno postavljenega tožbenega zahtevka, glede na vse okoliščine obravnavanega primera, ki so razvidne iz podatkov spisa (ne samo glede na trditve druge toženke v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2011), prvo sodišče moralo zadevo presojati tudi z vidika 3. odstavka 3. člena ZPP, kar se tiče procesnih dejanj tožnika in ostalih tožencev (razen druge toženke), na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 7. člena ZPP).

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker ni uspel s pritožbo, ob tem pa je dolžan povrniti drugi toženki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z ZOdvT, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnika v odgovoru na pritožbo. V primeru zamude je tožnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti (drugi odstavek 313. člena ZPP in prvi odstavek 299. člena OZ).