Jedro

Predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu je procesna predpostavka za sodno varstvo, ki izhaja iz določbe tretjega odstavka 100a. ZObr ter iz določb 24., 25. oz. 39. člena ZJU. Če ta procesna predpostavka ni podana, se tožba zavrže. Ker tožnik zoper odločbo ugovora ni vložil, niso bili podani pogoji za meritorno odločanje o zakonitosti odločbe tožene stranke.

Tožnik (vojak) ni upravičen do dodatkov za stalnost, delovno dobo, omejitev pravice do stavke in magisterij za čas, ko je napoten na opravljanje vojaške službe v tujino. Skladno s določbo prvega odstavka 98.c člena ZObr, pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada. Vtoževanih dodatkov (za stalnost, delovno dobo, omejitev pravice do stavke in magisterij) Uredba vlade ne predpisuje, zato tožnik do teh dodatkov ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo delno nezakonitost odločbe A. št. 1005-30/2008-1435 z dne 27. 8. 2008 in le-to spremenilo v 3. točki izreka tako, da je tožeči stranki dodatek za nevarne naloge namesto v višini 500,00 EUR določilo v višini 750,00 EUR, priznalo ji je tudi še dodatni dodatek – položajni dodatek v višini 500,00 EUR (1. točka izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači z dodatki, in sicer v višini razlike dodatka za nevarne naloge med 500,00 EUR in 750,00 EUR mesečno za čas od 28. 8. 2008 do 7. 9. 2008 ter dodatni dodatek za položajni dodatek v znesku 500,00 EUR mesečno, za čas od 28. 8. 2008 do 28. 2. 2009, ter od tako obračunanega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne razlike od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku osem dni, pod izvršbo (2. točka izreka sodbe). Zavrnilo je višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek in sicer za ugotovitev nezakonitosti odločbe A št. 1005-30/2008-1435 z dne 27. 8. 2008, razen v ugodilnem delu iz 1. točke izreka sodbe, in za spremembo v 3. točki izreka tako, da se tožeči stranki dodatek za nevarne naloge namesto v znesku 500,00 EUR določi v višini 1.000,00 EUR mesečno ter se ji priznajo še dodatni dodatki, in sicer dodatek za stalnost v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let, dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, dodatek za omejitve pravice do stavke v višini 0,1 količnika osnovne plače in dodatek za magisterij v znesku 70,00 EUR mesečno, vse od 28. 8. 2008 do 28. 2. 2009, ter da je dolžna tožena stranka tožeči stranki obračunati razliko v plači z dodatki v višini razlike dodatka za nevarne naloge za čas od 28. 8. 2008 do 7. 9. 2008 med 750,00 EUR in 1.000,00 EUR mesečno ter od 8. 9. 2008 do 28. 2. 2009 v višini razlike med 750,00 EUR in 1.000,00 EUR mesečno ter od 28. 8. 2008 do 28. 2. 2009 še dodatne dodatke za stalnost in za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače, za omejitev pravice do stavke v višini 0,1 količnika osnovne plače in za magisterij v višini 70,00 EUR mesečno, od obračunanih zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne razlike od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec (3. točka izreka sodbe).

Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu zahtevka za obračun in izplačilo dodatka za stalnost v razliki med višino 0,33 % in 0,5 % od osnovne plače za vsako leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let in za obračun in izplačilo dodatka za delovno dobo v razliki med višino 0,33 % in 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe (1. točka izreka sklepa). Zavrglo je tožbo v delu zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odločbe A št. 1005-30/2008-1889 z dne 13. 10. 2008 in za njeno spremembo tako, da se tožeči stranki določi dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR (2. točka izreka sklepa). Sklenilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (3. točka izreka sklepa).

Zoper zavrnilni del sodbe (3. točka izreka) in zoper 2. in 3. točki izreka sklepa (odločitev o delnem zavrženju tožbe in o stroških postopka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe (in sklepa) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži celotne stroške postopka na prvi in drugi stopnji, v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe (in sklepa) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške celotnega pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji, v 8 dneh od izdaje sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila pod izvršbo. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe (pravilno: sklepa) izhaja, da tožeča stranka zoper sodno odločbo z dne 13. 10. 2008 ni podala ugovora, zaradi česar naj bi le-ta postala dokončna in pravnomočna in torej sodno varstvo za ugotavljanje njene zakonitosti ni dopustno. Iz tega razloga je po mnenju prvostopnega sodišča treba tožbo zavreči v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odločbe št. .. z dne 13. 10. 2008 in njeno spremembo, da se tožeči stranki določi dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Odločba z dne 13. 10. 2008 je namreč, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, le spreminjala odločbo z dne 27. 8. 2008, zoper katero je bil vložen pravočasen ugovor in sicer tako, da se je od 28. 9. 2008 v 3. točki izreka besedilo „dodatek za nevarne naloge 500,00 EUR“ nadomestilo z besedilom „dodatek za nevarne naloge 750,00 EUR“, ni pa se ta odločba nanašala na vtoževani dodatek za nadzor množic. Že pred tem pa je tožeča stranka zoper prvotno odločbo št. ... vložila ugovor, v katerem je zahtevala izplačilo dodatka za nevarne naloge v znesku 1.000,00 EUR, ki je bil predviden za nadzor množic. Zato je jasno, da se ugovor in posledično vložena tožba nanašata tudi na odločbo z dne 13. 10. 2008, ki je prvotno odločbo spreminjala zgolj v manjšem in nepomembnem delu, predvsem pa dodatka za nadzor množic ni z ničemer urejala in torej glede dodatka za nadzor množic ni mogla postati dokončna in pravnomočna, kot sicer nepravilno obrazlaga sodišče prve stopnje. Tožnik ni nasprotoval dodatku za nevarne naloge, kot je bil določen z odločbo in njeno spremembo, temveč je zahteval, da se mu izplača tudi dodatek za nadzor množic, kar je v ugovoru kot tudi vseh vlogah jasno navedel. Ta dodatek je odvisen od tega, ali je dodatek za nevarne naloge določen v višini 500,00 EUR ali 750,00 EUR. Potrebno je razlikovati med dodatkom za nevarne naloge na splošno in dodatkom za izvajanje nadzora množic, ki je predmet konkretnega postopka in je ena od podvrst dodatka za nevarne naloge, ki ga določa 9. člen Uredbe. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na priznanje in izplačilo dodatka za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR za čas od 28. 9. 2008 do 28. 2. 2009. Neutemeljeno je zavrglo tudi tožbo v delu zahtevka za priznanje in izplačilo dodatka za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR za čas od 8. 9. 2008 do 28. 2. 2009. Neutemeljeno pa je zavrnilo zahtevek tudi v delu za priznanje in izplačilo dodatka za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR za čas od 28. 8. 2008 do 7. 9. 2008. Ti dodatki pripadajo na podlagi zakona in podzakonskih predpisov, za katero predhodni postopek pri delodajalcu ni potreben. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede zavrnitve tožbenega zahtevka za dodatek za nadzor množic obrazložilo s tem, da tožeča stranka tega nadzora dejansko ni izvajala, temveč ji je bila naloga nadzora zgolj odrejena. Po mnenju sodišča prve stopnje naj za upravičenost do dodatka ne bi zadoščala zgolj priprava na te naloge, temveč le dejansko izvajanje, kar pa ne drži. V tem primeru ne bi bili pripadniki niti upravičeni do dodatka v višini 500,00 EUR oziroma 750,00 EUR, dokler dejansko ne bi izvajali ustreznih nalog in bi morala biti za vsako posamično nalogo izdana odločba, kar pa ne drži. Ob izdajanju izpodbijanih odločb in s tem določanju dodatkov posameznim pripadnikom tožena stranka še ni mogla vedeti, katere naloge bodo pripadniki dejansko izvajali in za katere bodo zgolj v pripravljenosti, pa je kljub temu izdala odločbe, ki so urejale vrste in višino dodatkov, med njimi tudi dodatek za nevarne naloge. To kaže na namen določbe 9. člena Uredbe in Odredbe ministra o določitvi dodatkov za nevarnost na območju delovanj, dodatka za nevarne naloge in dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja pripadnikov v OKO, in sicer da se dodatki izplačujejo že za samo odreditev določenih nalog in pripravljenost na njihovo izvajanje, ne pa za dejansko izvajanje teh nalog, kot je nepravilno odločilo sodišče prve stopnje. Tožnik je tudi opozoril, da se je na te naloge pripravljal, kot tudi celotna bojna skupina, katere pripadnik je, v Sloveniji, Nemčiji in na Kosovem. Hkrati jim je bila pripravljena in razdeljena tudi ustrezna oprema za nadzor množic. Pripadniki so imeli opremo in so bili ves čas v pripravljenosti za delovanje. Predvsem pa je bila naloga nadzora množic opredeljena tudi v ukazu za delovanje, po katerem je tožeča stranka skupaj s svojo enoto delovala. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje in izplačilo dodatkov za stalnost, delovno dobo, omejitev pravice do stavke in magisterij z obrazložitvijo, da teh dodatkov Uredba ne predpisuje, zaradi česar jih tožena stranka upravičeno ni določila in izplačevala. Drži sicer, da teh vtoževanih dodatkov Uredba ne predpisuje, a je prvostopno sodišče spregledalo, da Uredba s tako vsebino pripadnikom SV jemlje pravice, ki jim jih dajejo drugi zakoni in sicer ZDR, ZSPJS, ZObr in KPJS. V predmetni Uredbi torej ni upoštevano načelo, da zakon določa minimum pravic, podzakonski akt pa sme dopolnjevati zakonsko normo samo tako daleč, da z dopolnjevanjem ne ureja razmerij samostojno in da ne uvaja novih obveznosti, predvsem pa ne sme zoževati pravic, ki jih delavcem zagotavljajo zakoni in kolektivna pogodba. Skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS) lahko vlada z uredbo zgolj podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu Državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa, česar pa Vlada pri izdaji omenjene uredbe ni upoštevala in je v tem delu ravnala v nasprotju z zakonom. Uredba je torej nezakonita in neupoštevna, sodišče pa je dolžno odločati samo na podlagi zakonov in kolektivne pogodbe, ki tožeči stranki omenjene dodatke izrecno priznavajo. Sodišče je vezano le na ustavo in zakon, ter je samo pristojno za ugotovitev, da gre za nezakonit predpis. Poudarja tudi, da se je pripadnikom Slovenske vojske v Sloveniji dohodnina obračunavala tudi od teh dodatkov, ki jim drugače ne pripadajo, zato so neenakopravno obravnavani, saj v tujini dobivajo enako plačo, tu pa se jim obračunava različno glede na dodatke, ki jim sploh niso izplačani. Opozarja na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1170/2010, ki je odločilo, da pripadnikom Slovenske vojske pripada izplačilo nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega dopusta na misiji, in sicer ne glede na to, da Uredba takega nadomestila ne predvideva. Priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka je dne 7. 6. 2012 podala dopolnitev pritožbe. V njej navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da gre za plačilo za dejansko opravljeno delo, zato predhodni postopek pri delodajalcu ni potreben in je bilo zavrženje nezakonito.

Ker je bila sodba in sklep vročena tožeči stranki dne 24. 4. 2012, je 15-dnevi pritožbeni rok potekel dne 9. 5. 2012. Dopolnitev pritožbe je bila torej podana prepozno, po poteku pritožbenega roka, zato pritožbeno sodišče navedb iz dopolnitve pritožbe pri odločitvi ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

K odločitvi o zavrženju tožbe: Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, s spremembami in dopolnitvami; ZObr) v drugem odstavku 100.a člena (uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja) določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Zahtevo vloži delavec pri ministru oziroma pooblaščeni osebi. Če skladno z določbo osmega odstavka 100.a člena ZObr delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Sodišče prve stopnje je zavrglo del tožnikove tožbe, v zvezi s katerim je zahteval ugotovitev nezakonitosti odločbe A št. ... z dne 13. 10. 2008 in njeno spremembo tako, da se tožeči stranki določi dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo. Ta procesna predpostavka izhaja iz določbe tretjega odstavka 100a. ZObr. Takšen postopek predhodnega varstva pri delodajalcu pa je z ozirom na prvi odstavek 88. člena ZObr predviden tudi v 24., 25. oz. 39. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki predhodni postopek pri delodajalcu določa kot posebno procesno predpostavko za sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Če ta procesna predpostavka ni podana, se tožba zavrže. Ker tožnik zoper odločbo z dne 13. 10. 2008 ugovora ni vložil, niso bili podani pogoji za meritorno odločanje o zakonitosti odločbe tožene stranke z dne 13. 10. 2008. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je zavrglo del njegove tožbe, v zvezi s katerim je zahteval odpravo odločb tožene stranke, zoper katere pa ugovora ni vložil. Tožnik to neutemeljeno utemeljuje s tem, da naj bi se z odločbo z dne 13. 10. 2008 le delno spreminjala odločba z dne 27. 8. 2008, zoper katero pa je vložil ugovor oziroma uveljavljal sodno varstvo, v skladu z 100.a členom ZObr. Po stališču sodišča druge stopnje gre za dve odločbi, ki sta sicer vsebinsko povezani, vendar uveljavljanje varstva pravic zoper prvo ne more pomeniti, da je s tem delavec ugovarjal tudi zoper vse nadaljnje odločitve delodajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbo zavrglo, čeprav bi se moralo sklicevati na določbo 1. odstavka 274. člena ZPP (ker tožba ni dopustna) in ne na 2. odstavek 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno po vsebini odločalo o zahtevku tožnika za priznanje razlike dodatka za nevarne naloge za nadzor množic, saj iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je ta del tožbenega zahtevka presojalo s stališča, ali je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal ta dela. Zato zavrženje tožbe ni vplivalo na obseg sodne presoje iz naslova dejanskega opravljanja dela. Terjatev iz naslova plačila po dejansko opravljenem delu je namreč mogoče uveljavljati neposredno pred delovnim sodiščem, ker gre za tako imenovano čisto denarno terjatev.

K odločitvi o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka: Sodišče je odločitev, da tožnik ni upravičen do dodatkov za stalnost, delovno dobo, omejitev pravice do stavke in magisterij za čas, ko je napoten na opravljanje vojaške službe v tujini, oprlo na določbo prvega odstavka 98.c člena ZObr, ki določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada. Na podlagi določbe 98.c člena ZObr je Vlada RS sprejela Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, št. 67/08, 98/10 in 41/12; v nadaljevanju: Uredba). Uredba ureja način določanja plače, dodatke k plači, vrste povračil in nadomestil pripadnikom Slovenske vojske, ki opravljajo obveznosti, prevzete v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami izven države v operacijah, misijah in v drugih oblikah odzivanja države na krize, pri zaščiti, reševanju in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, humanitarni pomoči, evakuaciji slovenskih državljanov in pri izvajanju drugih nalog med opravljanjem vojaške službe oziroma službe izven države (v nadaljnjem besedilu: pripadniki v operacijah kriznega odzivanja ali pripadniki v OKO).

Po določbi prvega odstavka 6. člena Uredbe je plača pripadnika v OKO sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in dodatkov. Tožniku je bila nominalna osnova določena glede na razporeditev na formacijsko dolžnost v Sloveniji (višina ni sporna: 2.900,00 EUR in je višja od osnovne plače, ki je tožniku pripadala v Sloveniji). Prvi odstavek 7. člena Uredbe določa, da pripadniku v OKO pripadajo med vojaško službo izven države naslednji dodatki: – dodatek za nevarnost na območju delovanja; – dodatek za nevarne naloge; – dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja; – položajni dodatek. Glede na določbo 98.c člena ZObr je sodišče štelo, da je tožnik upravičen le do dodatkov iz Uredbe. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da Uredba neutemeljeno zmanjšuje obseg pravice do dodatkov, ki so določeni v ZDR, ZSPJS, ZDR oziroma v KPJS, ter da zato sodišče Uredbe kot podzakonskega akta ne bi smelo upoštevati (exceptio illegalis).

Pritožbeno sodišče meni, da ne gre za pravni položaj, ko bi bilo mogoče šteti, da podzakonski predpis zmanjšuje obseg zakonsko določenih pravic. ZObr sicer res odkazuje na podzakonski akt, ki ureja plače za pripadnike SV, ki opravljajo vojaško službo v tujini, ta podzakonski akt pa ne določa tistih dodatkov, ki sicer pripadajo pripadnikom SV v Republiki Sloveniji. Vendar pa je mogoče glede na formulacijo 98.c ZObr šteti, da ZObr kot lex specialis izključuje uporabo tistih dodatkov, ki veljajo za opravljanje vojaške službe v Sloveniji, s tem, ko višino plače in dodatkov za opravljanje vojaške službe v tujini veže na uporabo posebne Uredbe. Zato ZObr izključuje dodatke, ki niso zajeti v Uredbi, in ki sicer pripadnikom SV pripadajo za opravljanje vojaške službe v Republiki Sloveniji. Tožnik zato ni upravičen do dodatka za stalnost, za delovno dobo, zaradi omejitve pravice do stavke in za magisterij, ko opravlja vojaško službo v tujini.

Na takšno odločitev ne vpliva dejstvo, da 4. člen Uredbe določa, da je plača pripadnika v OKO za delo v Republiki Sloveniji plača, ki jo je pripadnik prejemal pred napotitvijo na vojaško službo izven države. Pri določitvi višine plače se upoštevajo že dosežena napredovanja v plačnih razredih ter vsi dodatki, ki jih je prejemal. Plača v Republiki Sloveniji služi zgolj kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države; nadomestila zaradi odsotnosti z dela, ko je pripadnik med vojaško službo izven države zaradi bolezni ali poškodbe napoten na zdravljenje v Republiko Slovenijo; denarnega nadomestila za brezposelnost; odpravnine ob upokojitvi in ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je nominalna osnova za določitev plače v času napotitve v tujini odvisna od razporeditve na formacijsko dolžnost v Sloveniji (ter je posledično osnova višja, če gre za višjo formacijsko dolžnost), takšen način obračunavanja plače, ni sporen in ne pomeni neenakega obravnavanja pripadnikov SV, ki so napoteni v tujino.

Po določbi 9. člena Uredbe se dodatek za nevarne naloge določi v višini 750 eurov za izvajanje iskanja in reševanja in preiskovanja območij in objektov. V višini 1.000 eurov za izvajanje nadzora množic, evakuacije državljanov Republike Slovenije iz nevarnih območij, – zaščite, reševanja in pomoči. (1) Tožnik je trdil, da se je za nadzor množic pripravljal pred odhodom na misijo, da je dobil tudi opremo, ki služi v takih primerih, ter da mu je bila z ukazom o delovanju odrejena tudi ta naloga. Sodišče je ugotovilo, kar niti ni bilo sporno, da tožnik dejanskega nadzora množic ni opravljal, zato je zahtevek za dodatek v višini 1.000,00 EUR zavrnilo (priznalo je dodatek v višini 750,00 EUR za obdobje od napotitve do tedaj, ko je z naknadno odločbo z dne 13. 10. 2008 dodatek v tej višini priznala tožniku tožena stranka).

Ni utemeljeno stališče pritožbe, da ni bistveno, ali se je nadzor množic dejansko izvajal ali ne, temveč da je bistveno, da je bila ta naloga predmet ukaza o delovanju (katerega pribavo je predlagal tožnik). Uredba v 3. odstavku 9. člena navaja, da se dodatek za izvajanje nevarnih nalog iz prvega odstavka tega člena določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v OKO v skladu z mandatom in načrtom OKO. Ne glede na prejšnji odstavek pa v skladu s 4. odstavkom 9. člena Uredbe določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske višino dodatka za nevarne naloge glede na spremenjene okoliščine, ki so nastale med izvajanjem OKO. Ker se dodatek za nevarne naloge določi na opisan način, glede na načrt OKO, ko se torej predvideva, kakšne naloge bodo pripadniki SV izvajali na misiji (ter se lahko tudi enostavno, z odredbo ministra, prilagodi (poviša) glede na spremenjene okoliščine), je sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da dodatek za nevarne naloge pripada le za dejansko opravljanje teh nalog, ne pa zgolj na podlagi izdanega akta o delovanju. V nasprotnem bi morala tožena stranka pri vsaki napotitvi v tujino priznati dodatek v maksimalni višini glede na vse potencialne oziroma teoretično predvidene naloge, ki so predmet ukaza o delovanju. Ker torej določitev dodatka temelji na predhodni oceni, ki upošteva realno stanje na misiji, in ne izhaja iz nekih potencialnih nevarnosti, ni utemeljeno pritožbeno navajanje tožnika, da po stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, pripadnikom SV na misiji ne bi pripadal ta dodatek niti v višini 500,00 EUR, dokler ne bi dejansko opravljali nalog, za katere je dodatek priznan v tej višini.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1170/2010. V obravnavani zadevi je šlo za drugačen primer. Sodišče ni odločalo o dodatkih po Uredbi, temveč o nadomestilu za neizkoriščene dni tedenskega dopusta na misiji, ki pripadnikom SV na misiji pripada, saj imajo tako v Sloveniji kot v tujini pravico do dopusta.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.