Jedro

Tožnik (kot lastnik zemljišča) ni dal soglasja za namestitev GSM bazne postaje na RTV pretvornik. Iz tehničnega vidika gre le za delitev lokacije, kjer R. odstopa svoj prostor na stolpu operaterju M. in je vseeno, ali se na enem antenskem stolpu nahaja večje število različnih oddajnikov. Tožnik ne zatrjuje, v čem je njegovo prikrajšanje. Toženi stranki uporabljata prav toliko zemljišča tožnika kot pred priklopom M., torej toliko, kot je po pogodbi. Tožnik tudi ne pove natančno, kakšno korist ima od tega prvotožena stranka. M. namreč plačuje najemnino, a potrditvah, ki jih tožnik ni prerekal, izključno za uporabo prostora na antenskem stolpu.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1. in

3. tako spremeni, da se tožbeni zahtevek , ki se glasi: „1. Prvotožena stranka R., je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki naslednje zneske: -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.1999 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.2.1999 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.3.1999 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.4.1999 do dne, ko dosežejo višino glavnice, “ 103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.5.1999 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.6.1999 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.7.1999 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.8.1999 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.9.1999 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.10.1999 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.11.1999 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.12.1999 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2000 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.2.2000 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.3.2000 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.4.2000 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.5.2000 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.6.2000 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.7.2001 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.8.2001 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.9.2001 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.10.2001 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.11.2001 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.12.2001 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.2.2002 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.3.2002 do dne, ko dosežejo višino glavnice, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.4.2002 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.5.2002 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.6.2002 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.7.2002 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.8.2002 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.9.2002 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.10.2002 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.11.2002 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.12.2002 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2003 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.2.2003 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.3.2003 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.4.2003 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.5.2003 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi. obrestmi, ki tečejo od 1.6.2003 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.7.2003 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.8.2003 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.9.2003 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.10.2003 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.11.2003 do plačila, -103,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.12.2003 do plačila,

3. Prvotožena stranka R. je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 2.363,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe prvotoženi stranki do plačila", zavrne.

Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki 1.775,14 EUR pravdnih stroškov prvostopnega postopka in 419,32 EUR pritožbenih stroškov.

Toženi stranki nosita vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prvotožena stranka R. dolžna v roku 15 dni plačati tožniku taksativno naštete zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahteval tožnik več in sicer plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenih zneskov 103,50 EUR, ki so zapadli v plačilo v obdobju od 1.1.1999 do vključno 1.3.2002 od dne, ko dosežejo višino glavnice ter plačila nadaljnjih taksativno naštetih zneskov (2. točka izreka) je zavrnilo. Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna plačati pravdne stroške tožniku v znesku 2.363,63 EUR.

Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek in to v celoti zoper drugotoženo stranko M. d.d. (4, točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan drugotoženi stranki povrniti 1.809,61 EUR pravdnih stroškov (5. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Navaja, da je sodišče spregledalo, da je tožnik dovolil zgolj postavitev TV pretvornika. Glede vzdrževanja dovozne poti in košnje trave, ki omogoča normalno rabo, se s prvotoženo stranko ni ničesar dogovoril. Sorazmerni del nastalih stroškov iz naslova vzdrževanja ceste in košnje trave bi morala nositi prvotožena stranka. Iz izvedenskega mnenja D. V. jasno izhaja, da ima tožnik stroške iz naslova vzdrževanja ceste 237,20 EUR na leto in iz naslova košnje 75,81 EUR letno, skupaj 313,00 EUR oziroma 26,00 EUR mesečno. Sodišče bi moralo vsaj v tej višini ugoditi zahtevku. Drugotožena stranka brez zemljišča, na katerem stoji RTV pretvornik ne bi mogla imeti postavljenega telekomunikacijskega sistema. Ravnanje M. bi se lahko pravno presojalo v luči 5., 7., 10. in 37. člena OZ. Drugotožena stranka je vedela, da R. ni lastnik, ravnala je škodno, sklepala je pravni posel v slabi veri. Sodišče je sprejelo napačno dokazno oceno v zvezi z izvedenimi dokazi. Napačno je uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določila pravdnega postopka 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPR Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi zahtevku še v zavrnjenem delu, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvemu sodišču. Prvotožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper ugodilni del sodbe (točka 1 in 3). Navaja, da je na podlagi 2. odstavka 271. člena SPZ pridobila pravico imeti v lasti RTV pretvornik, ki je zgrajen na zemljišču tožnika in si tako pridobila pravico po 1. odstavku 259. člena SPZ. Očitno je med pravdnima strankama sporna stavbna pravica. Ker je stranki v roku dveh let nista sporazumno uredili, bi to sedaj oziroma vsaj po 1,1.2003 lahko uredili v nepravdnem postopku. Imetnik stavbne pravice lahko stavbo odda v najem in prav za tak primer v tej zadevi gre. Zemljišče tožnika, ki je obremenjeno s stavbno pravico ni v ničemer bolj obremenjeno kot bi bilo, če njega ne bi bilo. Upoštevati bi bilo potrebno določila ZTeM in sedaj veljavnega ZEKon, ki določata obveznost skupne uporabe med drugim tudi antenskih stolpov. Dodatnega posega v lastninsko pravico z namestitvijo sistema M. tožnik ni uspel dokazati in ne drži, da bi bila za to potrebna soglasja tožnika. Sodišče bi moralo upoštevati določilo 1. odstavka 164. člena ZEKon oziroma 155. člena ZTeM , ki dejansko pomenita, da v primeru, če so se lastniki zemljišč, po katerih potekajo, se gradijo ali postavijo elektronsko telekomunikacijska omrežja strinjali z uporabo njihovih zemljišč, mora dovoliti nadaljnjo uporabo svojih zemljišč za tovrstne potrebe. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje v posledici pa napačno uporabilo materialno pravo (SPZ, ZTel in ZTei-1). S tem, ko je R. na antenski stolp namestila sistem M., ni uporabila tuje stvari (198. člen OZ oziroma 217. člen ZOR), posledično tožnik ni upravičen do nadomestila iz tega naslova. Prvotožena stranka je odrekla predložitev pogodbe sklenjene z M. in je to obrazložila (vloga z dne 19.10.2009 – precejšnja premoženjska škoda). Višino nadomestila je tožnik dokazal z izvedencem kmetijske stroke. Predložitev pogodbe med R. in M. je predlagal prepozno. Ker je sodišče štelo, da je bil dokaz predlagan pravočasno, je zagrešilo kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. R. ni mogoče očitati nepoštenosti. Prepričana je, da lahko prosto oddaja prostor na antenskem stolpu, ki je nesporno v njeni lasti. Uporaba določb o neupravičeni pridobitvi ni možna, zato je glede teka zamudnih obresti sodišče ugotovilo napačno dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je uspela v delu zahtevka. Angažirani izvedenci niso v ničemer pripomogli pri odločitvi sodišča, zato tožnik ne more biti upravičen do povračila tega dela pravdnih stroškov.

Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo tožnika. Obe zavračata njegove pritožbene navedbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožniku naloži, da povrne stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba prvotožene stranke je utemeljena.

K pritožbi tožnika Nesporno je prvotožena stranka lahko oz. je s soglasjem tožnika postavila dva antenska stolpa. O odškodnini se stranki nista ničesar dogovorili. Tožnik v tožbi in pritožbi pravi, da bi morala prvotožena stranka nositi del nastalih stroškov iz naslova vzdrževanja ceste in košnje trave (na ta način naj bi bila tožena stranka okoriščena). Na podlagi takrat veljavnega 210. člena ZOR in danes 190. člena OZ pa bi do neupravičene obogatitve enega (prvotožene stranke) na račun drugega (tožnika) lahko prišlo le v primeru, če je prišlo do take obogatitve brez pravnega temelja (dogovora). Nesporno med strankama je, da dogovor obstaja. Prvotožena stranka je imela dovoljenje za postavitev stolpa (tega tožnik ne oporeka), res pa tožnik ob podpisu ni zahteval kakršnega koli plačila (o tem se stranki še lahko dogovorita). Ker torej niso izpolnjeni vsi zakonsko predvideni pogoji (ni pravnega temelja in tudi ne zatrjevanj na eni strani neupravičenega prikrajšanja tožnika, na drugi strani neupravičene obogatitve tožene stranke) zahtevek tožnika ni utemeljen in ga je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo.

Tožnik je od druge tožene stranke M. zahteval odškodnino za nematerialno škodo in sicer zaradi porušitve miru zaradi namestitve aparatur, ki povzročajo hrup in zaradi sevanja. Pravna podlaga glede tega dela zahtevka, ki jo je pravilno upoštevalo tudi prvo sodišče, je določilo 156/111. člena ZOR, ki določa, da je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje. V ta namen je bil določen izvedenec - Zavod za varstvo pri delu, ki je ugotovil, da sevanje iz spornega oddajnika ne presega mejnih vrednosti predpisanih z Uredbo. Tudi hrup, ki je sicer prisoten le v vročih poletnih dneh in to v dnevnem času, ko je potrebno hladiti omarice pretvornika, ne presegajo mejnih (običajnih) vrednosti. Ker tožnik ni izkazal vseh elementov odškodninske odgovornosti, mu odškodnina ne gre. Zato je odločitev sodišča tudi v tem delu pravilna. Pritožbene navedbe pa sicer ne gredo v tej smeri - očitki sodišču, da je napačno odločilo o nepremoženjski škodi, pač pa govori o razmerju med prvo in drugotoženo stranko in o tem, ali je bila sklenitev podnajem ne pogodbe dopustna. Do tega vprašanja se sodišče ni opredelilo, ker zahtevek tožnika ni temeljil na tej osnovi, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (1. odstavek

360. člena ZPP).

K pritožbi prvotožene stranke Prvo sodišče je sledilo tožniku in odločilo, da mu je prvotožena stranka dolžna plačati po 103,50 EUR mesečno od 1.1.1999 do 1.12.2003 vse skupaj z obrestmi. To je znesek, ki ga po zatrjevanju tožnika plačuje prvotoženi stranki drugotožena stranka, ker je ji je ta oddala oz. je dovolila, da na RTV pretvornik namesti GSM bazno postajo. Tožnik soglasja za to ni dal. Sodišče ugotavlja, da gre iz tehničnega vidika le za delitev lokacije, kjer R. odstopa svoj prostor na stolpu operaterju M.. Iz tehničnega vidika je vseeno, ali se na enem antenskem stolpu nahaja večje število različnih oddajnikov. Prvo sodišče zaključuje, da je prvotožena stranka prekoračila dovoljeno rabo zemljišča s tem, pa je bil tožnik neupravičeno prikrajšan, saj za namestitev sistema GSM ne obstaja nobene pravne podlage. Takšni razlagi prvega sodišča pa ni mogoče slediti. Tožnik ne zatrjuje, v čem je njegovo prikrajšanje. Toženi stranki uporabljata prav toliko zemljišča tožnika kot pred priklopom M., torej toliko, kot je po pogodbi. Tožnik tudi ne pove natančno, kakšno korist ima od tega prvotožena stranka. M. namreč plačuje najemnino, a potrditvah, ki jih tožnik ni prerekal, izključno za uporabo prostora na antenskem stolpu. Sodišče je kot pravno podlago uporabilo določila člena 217 ZOR (oz. 196. člen OZ), ki pravi, da v primeru, če nekdo uporabi svojo ali tujo stvar v korist tretjega in ne gre za uporabo pravil o poslovodstvu brez naročila, je tretji dolžan stvar vrniti, če to ni mogoče, pa nadomestiti njeno vrednost. To določilo bi lahko mogoče uporabilo kot osnovo zoper drugotoženo stranko, torej M. in ne R., saj je tretji dolžan stvar vrniti oz. nadomestiti njeno vrednost. Tretji v tem primeru pa je M.. V poštev pa tudi ne pride določilo 210. člena oz. 190. člena OZ - neupravičena obogatitev. Tožnik ne zatrjuje dejstva, zakaj oz. kje je prikrajšan in tudi ne v čem je obogatena prvotožena stranka. Po povedanem je slediti pritožbi, ki pravi, da niso izpolnjeni vsi pogoji za uporabo določil 217. člena ZOR in tudi ne določil o neupravičeni obogatitvi. Zahtevek tožnika se tako tudi v točki 1. izreka sodbe pokaže kot neutemeljen, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika tudi v tem delu zavrnilo.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je prvotožena stranka uspela v sporu, ji je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške v postopku na prvi stopnji. Enako pa velja tudi za pritožbeni postopek (1. odstavek 154. člena ZPP).

Stroške prvotožene stranke je že prvo sodišče odmerilo na znesek 1.775,14 EUR.

Pritožbeno sodišče pa je pritožbene stroške prvotožene stranke odmerilo na znesek 419,32 EUR (to so stroški sodne takse za pritožbo v višini 171,46 EUR in sestava pritožbe v višini 450 točk, povečane za 20 % DDV). Sodišče pa je odločilo, da stroške odgovora na pritožbo prvo in drugo tožena stranka nosita sami, ker odgovor ni pripomogel k rešitvi zadevi na pritožbeni stopnji - stroški so bili nepotrebni.