Jedro

Čeprav je mogoče govoriti, da darilna pogodba, ki je bila sklenjena z zlorabo pravic, ni nastala, pa vendarle obstaja in je tudi že imela pravne učinke. Toženi se je namreč na njeni podlagi vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik, zato bi jo bilo potrebno na podlagi zahteve zainteresirane osebe spraviti s sveta. Ker je tožena stranka na podlagi sklenjene darilne pogodbe v zemljiški knjigi že vpisana kot lastnik, bi bilo sredstvo za to izbrisna tožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) je dolžna plačati toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) 385,04 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v petnajstih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik v idealnem delu ½ parc. št. 7/5 k. o. X, na podlagi priposestvovanja, pridobil lastninsko pravico, in sicer tisti del, ki ga je N. S. podarila tožencu B. S., in ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi za prepustitev nepremičnine parc. št. 7/5 k. o. X v izključno posest tožniku po nasprotni tožbi, z izročitvijo ključev vhodnih vrat ter opustitvijo poseganja v lastninsko pravico. Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov tožene stranke.

2. Tožeča stranka izpodbija sodbo po odvetniku iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V pritožbenem postopku poudarja, da iz ugotovitev sodišča sledi, da je tožnik v letu 1989, v času, ko je veljal ZTLR, izpolnil pogoje za priposestvovanje celotne nepremičnine, ki stoji na parc. 7/5 k. o. X. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni pridobil lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 7/5 k. o. X v celoti, je napačen in neskladen s pravnimi pravili ODZ, ZTLR in SPZ. Izpodbijana sodba izničuje veljavnost in učinke sodne poravnave. Glede na posebnosti konkretnega primera je zaključek o nemožnosti priposestvovanja idealnega dela nepravilen. Okoliščina, da je bila tožniku po nasprotni tožbi polovica nepremičnine prodana na javni dražbi, je nastopila kasneje kot priposestvovanje tožeče stranke. Takšen tožbeni zahtevek je pritožnik moral postaviti, ker sta ga toženi in njegova mati izigrala tako, da sta sklenila darilno pogodbo, čeprav sta se zavedala, da toženčeva mati ni dejanska lastnica idealnega deleža, ki je predmet darilne pogodbe, ampak je izkoristila nepravilno zemljiškoknjižno stanje. Ker je pogodba sklenjena v nasprotju z moralnimi načeli, je nična in nima pravnih učinkov. V teku je tudi kazenski postopek zaradi overitve lažne vsebine. Toženčeva mati N. S. kot darovalka na toženca ni mogla prenesti pravice, ki je sama ni imela. Glede na sodno poravnavo na parceli 7/5 k. o. X ni imela nobenih pravic že od leta 1969. Ob takšnih okoliščinah odsvojitev druge polovice nepremičnine ne more iti na škodo tožnika.

3. Tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev. V obrazložitvi navaja, da je mogoče priposestvovati del nepremičnine, nikakor pa ne idealnega dela, in da je zato tožbeni zahtevek nesklepčen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na ½ nepremičnine parc. št. 7/5 k. o. X, na podlagi priposestvovanja. To je tisti del nepremičnine, ki ga je N. S. z domnevno nično darilno pogodbo prenesla na toženca B. S. 6. Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). V zemljiški knjigi je kot lastnik nepremičnine s parc. št. 7/5 k. o. X do celote vpisana tožena stranka B. S. 7. Čeprav je mogoče govoriti, da darilna pogodba, ki je bila sklenjena z zlorabo pravic, ni nastala, pa vendarle obstaja in je tudi že imela pravne učinke. Toženi se je namreč na njeni podlagi vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik, zato bi jo bilo potrebno na podlagi zahteve zainteresirane osebe spraviti s sveta. Ker je tožena stranka na podlagi sklenjene darilne pogodbe v zemljiški knjigi že vpisana kot lastnik, bi bilo sredstvo za to izbrisna tožba.

8. Tožeča stranka ni postavila zahtevka, v katerem bi zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe, kar bi bila utemeljena pravna podlaga za izbrisno tožbo. Na podlagi ničnega pravnega posla vknjižene pravice so primer materialnopravno neveljavne vknjižbe. Tožeča stranka bi zato morala postaviti zahtevek na ugotovitev ničnosti zavezovalnega pravnega posla in na njegovi podlagi vknjiženih pravic, samo tako bi se namreč lahko zavarovala pred učinki domnevno nične darilne pogodbe. Ker tega ni storila, domnevna nična pogodba obstaja z vsemi posledicami, ki zaradi vpisa toženca v zemljiško knjigo kot lastnika celotne nepremičnine obstajajo.

9. Posestnik, ki razpolaga s pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice, a ni vknjižen kot lastnik, praviloma ne more biti v dobri veri, da je lastnik, saj njegovo prepričanje nima opore v pravu, ki za pridobitev lastninske pravice zahteva vpis v zemljiško knjigo (VSM sklep I Ip 227/2015). Priposestvovalec mora biti v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova, kot tudi glede pridobitve lastninske pravice. Slednjega tožeča stranka ni zatrjevala, niti izkazala. Priposestvovanje idealnega dela nepremičnine ni mogoče. To bi bilo v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari. Tožeča stranka nikoli ni navedla, kaj idealni del v naravi predstavlja, niti ga ni opisala tako, da bi bil lahko določljiv. Tudi zato tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

10. Ker tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom, da je priposestvovala ½ dela nepremičnine, se ne more upreti tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v smislu določila 92. člena SPZ, ki določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Zato mora toženi po nasprotni tožbi R. T. izročiti tožniku po nasprotni tožbi ključe nepremičnine, ki je predmet te pravde, in opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, kot je odstranjevanje poštnega nabiralnika in podobno v smislu določila 99. člena SPZ. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama in je dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo toženi stranki. Stroške tožene stranke je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo. Natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).