Jedro

Ob tem, ko je bila tehnična rešitev po načrtih tožeče stranke že realizirana z izdelavo prototipa naprave, ki je vsebovala rešitev tega tehničnega problema, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi se sodišče moralo ukvarjati z vprašanjem, ali so tisti, ki so bili s to rešitvijo seznanjeni, razumeli novoto izuma. Iz neizpodbitih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča tako izhaja, da je bilo s tehnično rešitvijo tožnika pred vložitvijo patentne prijave seznanjeno nedoločeno število oseb, ki so sodelovale pri izdelavi prototipa prve naprave. S tem pa je izpolnjen objektivni element iz 2. odst. 12. člena ZIL-1. Identiteta tožbenega zahtevka je določena s tožbenim predlogom in dejansko podlago tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del prvostopenjske sodbe (točke I., II. 1. in III. izreka) potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala ugotovitev kršitve patenta tožeče stranke št. 21476 – priprava za preizkušanje tesnosti in trdnosti tlačnih posod, prijavljenega pri Uradu RS za industrijsko lastnino ter zahtevek na prepoved nadaljnjih kršitev tega patenta in na plačilo odškodnine za neupravičeno poseganje v patent v znesku 70.105,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (točka I./1 izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na plačilo zneska 17.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 04. 2003 dalje (točka I.2. izreka). Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v delu, s katerim je tožena stranka kot tožeča stranka po nasprotni tožbi uveljavljala ugotovitev ničnosti zgoraj navedenega patenta št. 21476 (točka II.1 izreka). Zavrnilo pa je zahtevek po nasprotni tožbi, da se za imetnika patenta št. 21476 razglasi pravna oseba V.C.B. d.o.o. (točka II.2. izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvo in drugotoženi stranki v višini 3.521,65 EUR in tretjetoženi stranki v višini 3.591,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi (točka III izreka sodbe).

V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča vložila tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Iz pritožbenih navedb je razvidno, da tožeča stranka prvostopenjsko sodbo izpodbija zgolj v tistem delu, v katerem ni uspela v postopku, to je v delu, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek po tožbi (točka I.1 in 2 izreka) ter ugodeno zahtevku po nasprotni tožbi (točka II.1 izreka), za kar ima tudi izkazan pravni interes za pritožbo, zato pritožbeno sodišče v smislu obravnavanja pritožbe tožeče stranke izpodbijane sodbe ni preizkušalo v tistem delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, saj je tožeča stranka kot tožena stranka po nasprotni tožbi v tem delu v postopku uspela (1. odst. 350. člena ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala varstvo svojega patenta v posledici kršitvenih ravnanj toženih strank. V tem delu je svojo odločitev utemeljilo na ugoditvi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, s katero sta prvo in drugotožena stranka uveljavljali ničnost patenta tožeče stranke. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče utemeljilo na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - tožeča stranka je pred vložitvijo patentne prijave (03. 03. 2003) prvo in drugotoženi stranki izročila vso dokumentacijo v zvezi z izumom, katerega je kasneje zaščitila s patentom št. 21476, - patent je bil prosto dostopen zaposlenim v podjetju tretjetožene stranke in zunanjim sodelavcem, - pred vložitvijo prijave za registracijo patenta tožeča stranka tožene stranke ni opozorila na kakršnokoli omejitev razpolaganja s skicami, ki so del patenta. Iz navedenih dejanskih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče sklepalo na ničnost patenta iz razloga, ker ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odst. 12. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. list RS, št. 45/2001, v nadaljevanju ZIL-1).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni poglobilo v vprašanje, ali je bil patent obsežen s stanjem tehnike. V tem delu pritožnik s pritožbenimi navedbami izpodbija dejanske ugotovitve glede vprašanja, kdo je bil pred vložitvijo patenta prijave seznanjen s tehnično rešitvijo vprašanja, ki je bil predmet patentne prijave. Sodišče prve stopnje se je v tem delu sklicevalo na trditveno podlago tožeče stranke, da je tožeča stranka pred vložitvijo prijave vso tehnično dokumentacijo v zvezi z izumom izročila prvo in drugotoženi stranki. Te trditve je tožeča stranka izrecno navajala že v sami tožbi (točka II), v kateri je zatrjevala, da je tožnik risbe in skice sproti izročal drugotožencu, tako naj bi mu 08. 06. 2002 izročil tudi sestavne in delavniške risbe z dne 07. 06. 2002, na podlagi katerih naj bi mu tretjetožena stranka odobrila izdelavo linije in podpisala pogodbo. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo tudi na samo izpoved tožeče stranke, ko je bila zaslišana kot stranka. Pritožbene trditve, s katerimi tožeča stranka poskuša izpodbiti dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v smeri, da naj bi bil s tehničnimi risbami patenta seznanjen samo drugotoženec, so v izrecnem nasprotju z izpovedjo tožeče stranke, ki je pojasnila, da je z drugotoženo stranko pričela sodelovati 29. 05. 2002, 08. 06. 2002 pa je drugotožencu izročila že kompletno delavniško dokumentacijo za izdelavo prototipa tesnilnih elementov. Dne 13. 10. 2002, pa je bil sestanek na podlagi izdelanega, preizkušenega in od G. odobrenega prototipa naprave, ki je vsebovala tudi s patentom zaščiteno rešitev tožnika. Na tem sestanku pa je bilo poleg M. prisotnih še več udeležencev, ki so sodelovali pri projektu. Če je sama tožeča stranka zatrjevala, da je bila pred vložitvijo prijave patenta tehnična rešitev, ki jo je tožnik kasneje zaščitil s patentom, vsebovana v projektni dokumentaciji, na podlagi katere so tožene stranke izdelale prototip naprave, ki je vsebovala to rešitev, to samo po sebi pomeni, da je prvostopenjsko sodišče na tej dejanski podlagi pravilno sklepalo, da je bil ob vložitvi patentne prijave izum že obsežen s stanjem tehnike. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru dokaznega postopka preizkušati, ali ima D. M. ustrezno znanje strokovnjaka, s katerim bi lahko razbral novoto izuma glede na takratno stanje tehnike. Ob tem, ko je bila tehnična rešitev po načrtih tožeče stranke že realizirana z izdelavo prototipa naprave, ki je vsebovala rešitev tega tehničnega problema, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi se sodišče moralo ukvarjati z vprašanjem, ali so tisti, ki so bili s to rešitvijo seznanjeni, razumeli novoto izuma. Iz neizpodbitih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča tako izhaja, da je bilo s tehnično rešitvijo tožnika pred vložitvijo patentne prijave seznanjeno nedoločeno število oseb, ki so sodelovale pri izdelavi prototipa prve naprave. S tem pa je izpolnjen objektivni element iz 2. odst. 12. člena ZIL-1. Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, s katerim izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ni izkazan niti dejanski stan iz 1. odst. 13. člena ZIL-1, v primeru katerega razkritja izuma ne bi imelo za posledico ničnosti patenta. Da bi tožeča stranka s takšnim ugovorom zoper tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti patenta lahko uspela, bi morala pravočasno podati ustrezno trditveno podlago že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Takšnih trditev tožeča stranka ni podala. Kot podajanje trditvene podlage namreč ni mogoče upoštevati navedb tožeče stranke, ki jih je podala v okviru izvajanja dokaza z zaslišanjem stranke, v okviru česar se je sklicevala na avtorsko-pravna upravičenja tožnika na predani dokumentaciji drugotoženi stranki. Tako se izkaže pritožbeno sklicevanje na omejitve in dolžnost spoštovanja avtorskih pravic tožnika za zatrjevanje nove dejanske podlage, za katero pa tožeča stranka ni izkazala, da je ni mogla pravočasno zatrjevati že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, zato pritožbeno sodišče takšnih trditev ne more upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Ne glede na to, pa so tako zatrjevane dejanske okoliščine tudi pravno nerelevantne. Iz opozoril na tehnični dokumentaciji, ki se tičejo avtorskopravnih upravičenj tožnika, brez druge trditvene podlage ni mogoče sklepati na dolžno ravnanje tistih, ki so bili s to dokumentacijo seznanjeni, v smislu varovanja poslovne skrivnosti tožnika oziroma, obsega uporabe te dokumentacije v smislu pričakovanega zavarovanja pravic iz izuma v smislu patenta.

Tako se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, s katerim tožeča stranka uveljavlja nepopolno oziroma napačno ugotovitev dejanskega stanja, kakor tudi glede pomanjkanja razlogov v izpodbijani sodbi v smislu 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka uveljavljala plačilo 17.250,00 EUR iz naslova opravljenega dela. Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka plačilo na tej podlagi uveljavljala šele na naroku 15. 01. 2010, ko je v tej smeri tudi podala ustrezno trditveno podlago. V tožbi, ki jo je vložila 24. 06. 2005 je namreč tožeča stranka denarni zahtevek utemeljevala le na odškodninski podlagi zaradi kršitve patenta (3. odst. točke III. tožbe). Identiteta tožbenega zahtevka je določena s tožbenim predlogom in dejansko podlago tožbenega zahtevka. Tožeča stranka se je v tožbi sicer sklicevala na dejansko okoliščino, da je drugotoženi stranki ocenila že opravljeno delo v višini 17.250,00 EUR, pri čemer je ta znesek naveden kot pogoj, pod katerim bi tožeča stranka pristala na predlog drugotožene stranke za izdelavo rešitev za bojlerje, izdelane po francoskih standardih. Tega zneska tožeča stranka torej ni utemeljevala, kot podlage za uveljavljanje denarnega zahtevka, ki ga je v celoti utemeljevala na odškodninski podlagi. Zato je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka tovrsten tožbeni predlog in dejansko podlago podajala šele na naroku 15. 01. 2010. Ob teh okoliščinah je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je do vložitve takšnega zahtevka že iztekel 5-letni zastaralni rok za tako uveljavljano terjatev. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče moralo s tem v zvezi izdati zamudno sodbo, saj prvo in drugotožena stranka ob spremembi tožbe tožeče stranke nista bili opozorjeni na dolžnost odgovora na tožbo v smislu 1. odst. 276. člena ZPP, zato ni bil izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odst. 318. člena ZPP.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) in ob ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.