Jedro

Le poslovno sposobna stranka lahko izjavi pravno relevantno voljo za sklenitev pogodbe, to je pogoj, da pogodba sploh nastane. Pogodba, ki jo „sklene“ poslovno nesposobna oseba sploh ni nastala – pogodba je neobstoječa oziroma nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da izročilna pogodba z dne 17. 11. 2000, potrjena v notarskem zapisu z dne 2. 4. 2001, ne obstoji in nima pravnega učinka oziroma je nična, da je nična tudi vknjižba lastninske pravice na ime toženca pri parcelah št. 573/1, št. 574 in št. 288/0, vse k.o. x., pod Dn 1736/2001, ter da se pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z izbrisom vknjižbe lastninske pravice na ime toženca in ponovno vknjižbo lastninske pravice na J. B.. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožnik tožencu dolžan povrniti pravdne stroške v višini 2.081,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve 8. in 254. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, kršitve 22. člena Ustave, zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (z napotkom, da je potrebno pri ponovnem sojenju angažirati drugega izvedenca psihiatrične stroke). Navaja, da je tožnik v zvezi z izvedenskim mnenjem psihiatrinje dr. M. T. (na katero je sodišče prve stopnje predvsem naslonilo svojo odločitev) izkazal utemeljene dvome v konsistentnost, doslednost in pravilnost izvedenskega mnenja, kot tudi podal konkretne predloge za dopolnitev mnenja, pri čemer je le-te tudi argumentirano obrazložil. Kljub takšnim pripombam izvedenka v skopem dopolnilnem mnenju z dne 5. 10. 2012 dvomov ni odpravila, temveč te dvome še poglobila. Vse to je tožnik izpostavil v pripombah na dopolnilno mnenje in tudi predlagal postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče predlogu ni ugodilo, na pripombe tožnika v zvezi z mnenjem in dopolnitvijo mnenja izvedenke psihiatrične stroke, pa tudi ni odgovorilo ali jih pretehtalo, temveč le pavšalno navedlo, da naj bi bilo mnenje strokovno, natančno in objektivno. Sodišče prve stopnje torej tožnikovih pripomb ni vzelo na znanje, niti jih ni kakorkoli pretehtalo, s čimer je kršilo tožnikovo ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave RS. V pripombah na izvedensko mnenje je opozoril na bistveno okoliščino, da pokojna J. B. v DSO M. ni bila nameščena v letu tik pred podpisom izročilne pogodbe, kar je kot podlago za svoje izvedensko mnenje uporabila izvedenka, ampak v obdobju od 10. 11. 1998 do 21. 3. 1999, torej dve leti prej. Izvedenka na navedeno pripombo v dopolnitvi mnenja ni odgovorila oziroma tudi v dopolnitvi ni upoštevala tega dejstva. Navedla je le, da bivanja v DSO ne vidi kot ključnega, saj naj bi bilo izboljšanje duševnega in socialnega stanja J. B. potrjeno tudi v aprilu 2001. Temu pa ni tako, kar izkazujejo psihiatrični zapisi dr. C. G. z dne 22. 12. 2000 in 17. 1. 2001, ko ta ugotavlja njen globalni mentalni upad in priporoča odvzem opravilnih sposobnosti. Sodišče kritične presoje izvedenskega mnenja glede na izvide dr. G. ni opravilo. Izpovedba J. B. na naroku dne 13. 4. 2001 v nepravdni zadevi zaradi odvzema poslovne sposobnosti (na katerega se sicer sklicuje izvedenka, kot na odločilno podlago za njeno oceno), kaže na odnos pokojnice do njenega nepremičnega premoženja, ki je skladen z njeno voljo izraženo v oporoki z dne 15. 12. 2000 (ko je vse nepremičnine zapustila vsem trem bratom), ni pa takšen njen odnos skladen z vsebino izpodbijane izročilne pogodbe, s katero je neodplačno odsvojila svoje nepremično premoženje, ne da bi zase izgovorila kakršnokoli korist. Kako so vplivali sorodniki na pokojno, je pomembna okoliščina zaradi vprašanja sugestibilnosti J. B., saj je to vprašanje neposredno povezano z vprašanjem, ali je bila pokojnica zmožna razumeti pomen svojih ravnanj. Izvedenka pa je ocenila, da ne gre za pravno relevantno vprašanje. Mnenje temelji tudi na izpovedbah prič zaslišanih v postopku, kar predpostavlja, da je izvedenka s tem dejansko opravila dokazno oceno izpovedb teh prič, dokazna ocena pa je naloga sodišča. Izpovedb prič, zaslišanih v nepravdnih postopkih zaradi odvzema poslovne sposobnosti J. B., pa izvedenka pri izdelavi svojega mnenja ni uporabila. Priča J. G. je v tem postopku povedal, da sestro drugi ljudje izkoriščajo, da je pozimi vsakodnevno uživala alkoholne pijače, da zase ni skrbela, priča F. G., pa, da je bilo njeno zdravstveno stanje to zimo takšno, da ne bi preživela, če bi se ponovilo, čustveno in psihično je bila odsotna, z njo se ni moglo normalno komunicirati. Te okoliščine (alkoholizem, kronična zmedenost, paranoidnost, globalni mentalni upad) kažejo na to, da je bilo psihofizično stanje J. B. v spornem obdobju oškodovano do te mere, da ni bila sposobna razsojanja in je mnenje izvedenke v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem. To kaže tudi dejstvo, da sta ravno J. G. (toženčev oče) in F. G. v zapuščinskem postopku po njej priznala, da njena oporoka, ki je bila zapisana v istem časovnem obdobju, ni pravno veljavna. Poleg tega je vprašanje, ki je bilo s sklepom z dne 24. 7. 2012 postavljeno izvedenki, vprašanje pravne narave, na katerega bi moralo podati odgovor sodišče, ne pa izvedenka. Ali je bila pokojna sposobna razumeti pomen svojih dejanj in njihovih posledic in ali je bila sposobna samostojno oblikovati svojo poslovno voljo, je namreč le abstraktna opredelitev pravnega pojma razsodnosti. Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je sodišče zaključek o razsodnosti pokojne oprlo na ugotovitev izvedenke in ni samo presojalo ali dejanske ugotovitve izvedenke ustrezajo pravnemu standardu (ne)razsodnosti. Sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (ni opravilo kritične presoje izpovedb prič zaslišanih v tem postopku in v nepravdnem postopku zaradi odvzema poslovne sposobnosti, niti ne zapisov dr. G.). Izpovedbe prič zaslišanih v tem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo le glede vprašanja, kakšno je bilo stanje pokojne na dan potrditve izročilne pogodbe, glede splošnega zdravstvenega in psihičnega stanja pokojne J. B., pa sodišče ni uporabilo izvedenih dokazov (zlasti medicinske dokumentacije za pokojno). Sodišče prve stopnje je pogodbo presojalo kot pogodbo o preužitku, vendar iz pogodbe ne sledi, da bi bil toženec pokojni dolžan nuditi kakršnekoli dajatve ali storitve v zameno za prenesene nepremičnine. Da si je J. B. izgovorila dosmrtno pravico posesti starega dela vinograda, ne predstavlja obveznosti nasprotne stranke, ampak pomeni zgolj prenos lastninske pravice na toženo stranko z omejitvijo. Gre torej za povsem običajno darilno pogodbo, za katere veljavnost ni pogoj, da bi morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Pogodba je bila sklenjena že dne 17. 11. 2000, nato pa 2. 4. 2001 le potrjena še v obliki notarskega zapisa, zato bi moralo sodišče prve stopnje razsodnost pokojne ugotavljati tudi na dan 17. 11. 2000. Sodišče pa je ugotovilo le, da naj bi bila pokojna dne 2. 4. 2001 sposobna sama oblikovati poslovno voljo. Sodišče prve stopnje se je osredotočilo na ugotavljanje razsodnosti pokojnice ob sklepanju pogodbe, kar pa ni zadostno, glede na nesporno ugotovljeno pokojničino težko alkoholno zasvojenost in posledice te njene zasvojenosti (pravno mnenje VS RS glede prvega odstavka 56. člena ZOR oziroma sklep VS RS II Ips 630/96).

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene trditve, da konkretna pogodba predstavlja darilno pogodbo in o njeni neodplačni naravi, predstavljajo nedovoljene pritožbene trditve, ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj pritožnik ni izkazal, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik kaj takega ni zatrjeval, nasprotno, ves čas je trdil, da gre za izročilno pogodbo. Pa tudi, če bi šlo za darilno pogodbo, je bila vse do uveljavitve OZ z letom 2002 (sporna pogodba je bila sklenjena 2. 4. 2001) za darilno pogodbo predpisana najstrožja oblika. Pravni red je v različnih obdobjih zahteval, da se darilna pogodba sklene v posebni pisni obliki, sklenjeni pred sodnikom ali pred notarjem(1). Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo sposobnost J. B. za razsojanje v času sestave notarskega zapisa SV 177/1 z dne 2. 4. 2001, saj do takrat pogodba z dne 17. 11. 2000 še ni predstavljala veljavnega pravnega naslova (ni bila sklenjena v strogi obliki), ampak je to lastnost pridobila šele s sestavo notarskega zapisa.

6. Poslovna sposobnost je ena od predpostavk za sklenitev obligacijskopravnega posla (prvi odstavek 56. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). Le poslovno sposobna stranka lahko izjavi pravno relevantno voljo za sklenitev pogodbe, to je pogoj, da pogodba sploh nastane (26. člen ZOR). Pogodba, ki jo „sklene“ poslovno nesposobna oseba sploh ni nastala – pogodba je neobstoječa oziroma nična (ker zakon ne uporablja pojma neobstoječe pogodbe). Tožnik zatrjuje, da sedaj pokojna J. B. ob sklepanju (izročilne) pogodbe (sestavljene v obliki notarskega zapisa dne 2. 4. 2001), s katero je del svojih nepremičnin izročila tožencu, ni bila poslovno sposobna – zaradi dolgoletnega alkoholizma ni bila sposobna oblikovati pravno veljavne volje niti ravnati v skladu z njo. Ker pa je kot lastnik teh nepremičnin v zemljiški knjigi vpisan toženec, je tožnik zoper toženca vložil izbrisno tožbo (243. do 245. člen Zakona o zemljiški knjigi). Pri tem z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom uveljavlja tudi neobstoječnost oziroma ničnost pravnega posla.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila J. B. ob nastanku pravnega posla (2. 4. 2001) razsodna in sposobna oblikovati pravno veljavno voljo. Takšen zaključek pritožbeno sodišče sprejema.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dovolj vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter upoštevalo uspeh celotnega postopka. Dokazna ocena pa je tudi dovolj življenjska in prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče sprejema. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dejstva, ki jih izpostavlja pritožba, da so se dediči na zapuščinski obravnavi po pokojni J. B. dogovorili, da se ne upošteva njena oporoka z dne 15. 12. 2000, da je bil dvakrat predlagan odvzem poslovne sposobnosti za J. B., da je bila pokojna v slabem zdravstvenem stanju (točka 5 obrazložitve), da je bila v stanju hude alkoholiziranosti tudi enkrat do dvakrat tedensko (točka 6 obrazložitve), da je bila v obdobju od 10. 11. 1998 do 21. 3. 1999 nameščena v dom starejših občanov in se je v tem obdobju njeno stanje izboljšalo, do sklenitve sporne pogodbe pa je prišlo 2. 4. 2001, da medicinski izvidi kažejo na alkoholno prizadetost njenih možganov (točka 11 obrazložitve). Res se ni opredelilo do izpovedb pokojničinih bratov J. G. in F. G. z dne 13. 4. 2001 (v nepravdnem postopku zaradi odvzema poslovne sposobnosti N 2/2001), kar pa ni bistveno, saj opisujeta stanje pokojne za nazaj, predvsem pozimi 2000/2001in ne v aprilu 2001. Da je bila v aprilu 2001 J. B. dovolj razsodna, da je bila sposobna oblikovati pravno veljavno voljo, dovolj jasno kaže že njena izpovedba v postopku N 2/2001, z dne 13. 4. 2001, torej le enajst dni po podpisu pogodbe. Tudi pritožbeno sodišče njeno izpovedbo ocenjuje kot povsem smiselno in stvarno, prav ničesar v njej ne kaže na nerazsodnost zaslišane. Tudi na podlagi te izpovedbe je tako mogoč zaključek, da je bila J. B. na dneve, ko je bila trezna, kljub medicinski dokumentaciji (tudi dr. G. kot jo izpostavlja pritožba), sposobna oblikovati pravno veljavno voljo in tudi ravnati v skladu z njo.(2)

9. Povsem upravičeno je tudi izvedenka medicinske stroke upoštevala in izpostavila navedeni zapisnik o zaslišanju B., ki izhaja prav iz spornega obdobja in ki realno odraža njeno stanje v obdobjih treznosti. Ne drži, da izvedenka ni upoštevala dejstva, da je bila pogodba sklenjena daljši čas po odpustu B. iz DSO in medicinske dokumentacije dr. G.. Navedena dejstva je upoštevala in jih, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, strokovno ocenila. Povsem upravičeno je pri izdelavi mnenja upoštevala tudi izjave prič zaslišanih v tem postopku. Zakaj izjavi prič J. in F. G. v nepravdnem postopku, nista odločilni, pa je bilo že povedano. Tudi ni mogoče govoriti o kakšnem izkazanem vplivu sorodnikov. Pravilno in zakonito zato sodišče ni ugodilo predlogu tožnika za postavitev drugega izvedenca (254. člen ZPP). Ne držijo pritožbene navedbe, da v zvezi s takšno odločitvijo ni pretehtalo pripomb tožnika na mnenje in dopolnilno mnenje – upoštevalo jih je, tako kot tudi izvedenka, in jih, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, upravičeno zavrnilo kot za odločitev nebistvene, mnenje pa sprejelo kot dovolj jasno in popolno ter v skladu z raziskanimi okoliščinami. Sodišče prve stopnje tako tudi ni kršilo določbe 22. člena Ustave.

10. Dejansko (in ne pravno) strokovno ugotovitev izvedenke, da sposobnost B. razumeti pomen svojih dejanj na dan sklenitve izročilne pogodbe ni bila okrnjena, je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo. Upoštevaje ostale izvedene dokaze, ki takšen zaključek potrjujejo (primerjaj tudi točki 12 in 13 obrazložitve), ob tem, da tudi ni bilo sporno, da je bila B. na dan 2. 4. 2001 trezna, je povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je bila J. B. na dan sklenitve izročilne pogodbe razsodna, da je bila torej sposobna oblikovati pravno veljavno voljo in tudi ravnati v skladu z njo.(3) Pravilno in zakonito je tako primarni in podredni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Primerjaj sklep VS RS II Ips 155/2006, ter Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 480. (2) Končno bi moralo sodišče v postopku za odvzem poslovne sposobnosti B., kljub fikciji umika predloga zardi neplačila predujma, postopek nadaljevati, če bi ocenilo, da obstaja utemeljen razlog, da se ji odvzame poslovna sposobnost (tretji odstavek 45. člena Zakona o nepravdnem postopku), pa tega ni storilo.

(3) Uzakonjena je domneva, da je vsaka polnoletna fizična oseba poslovno sposobna, dokler se takšna domneva dokazno prepričljivo ne ovrže (česar tožniku ni uspelo).