Jedro

Tožnik vtožuje plačilo za dejansko opravljeno delo v višini razlike v plači med plačo, ki jo je prejemal na podlagi odločbe za formacijsko dolžnost višji častnik za letalstvo, ki se opravlja v nazivu major in plačo, ki bi jo prejel, če bi bil plačan po dejansko opravljenem delu za formacijsko dolžnost višji častnik prvi pilot za letalstvo, ki se opravlja v nazivu major prvi pilot. Tožnik že v času, ko je bil razporejen na formacijsko dolžnost višji častnik prvi pilot za letalstvo, ki se je opravljala v nazivu major prvi pilot, dela po tej dolžnosti ni dejansko v celoti opravljal, saj je bilo tožniku odrejeno drugačno delo. Enako je bilo tudi po razporeditvi na formacijsko dolžnost višji častnik za letalstvo z ukazom, saj tožnik opravlja enako delo, kot ga je opravljal pred razporeditvijo. Delo, ki ga tožnik dejansko opravlja, pa v formaciji ni opredeljeno z ustrezno formacijsko dolžnostjo. Zato navedeni tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je odločba št. ... z dne 15. 12. 2009 nezakonita in neveljavna in se tožeči stranki tudi za obdobje od dne 31. 12. 2009 dalje odmerja osnovna plača ter ostale pravice iz delovnega razmerja, kot to določa odločba št. ... z dne 26. 8. 2008 (točka I/1 izreka sodbe), da se toženi stranki naloži: da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati za mesece: - od januarja do vključno junija 2010 razliko v dolgovani bruto plači v višini 3.495,80 EUR mesečno ter obračunani bruto plači v višini 2.867,55 EUR, torej v višini 628,25 EUR povečano za 20 %, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila, - od julija do vključno decembra 2010 razliko v dolgovani bruto plači 3.518,52 EUR ter obračunani bruto plači v višini 2.891,97 EUR, torej v višini razlike 626,55 EUR povečano za 20 %, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila, - od januarja 2011 do vključno junija 2012 razliko v dolgovani bruto plači 3.537,87 EUR ter obračunani bruto plači v višini 2.907,88 EUR, torej v višini razlike 629,99 EUR povečano za 20 %, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila (točka I/2 izreka sodbe) in - od januarja 2010 do vključno avgusta 2010 mesečno razliko med dodatki (dodatkom za delovno dobo v višini 3,96 % in dodatkom na stalnost v višini 2,31%) izračunani na podlagi dolgovane bruto plače v višini 3.518,52 EUR povečane za 20 % ter dejansko obračunanimi in izplačanimi dodatki (dodatkom za stalno pripravljenost, dodatkom za delovno dobo v višini 3,96 % in dodatkom za stalnost v višini 2,31 %) izračunanimi na podlagi bruto plače v višini 2.891,97 EUR od teh zneskov odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljene neto zneske plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, - za mesece od septembra 2010 do vključno novembra 2010 mesečno razliko med dodatki (dodatkom na delovno dobo v višini 4,29 % in dodatkom na stalnost v višini 2,64 %) izračunanimi na podlagi dolgovane bruto plače v višini 3.518,52 EUR povečane za 20 % ter dejansko obračunanimi in izplačanimi dodatki (dodatkom za stalno pripravljenost, dodatkom na delovno dobo v višini 4,29 % in dodatkom na stalnost v višini 2,64 %) izračunanimi na podlagi bruto plače v višini 2.891,97 EUR, od teh zneskov odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljene neto zneske plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, - za mesec december 2010 razliko med dodatki (dodatkom na delovno dobo v višini 4,29 % in dodatkom na stalnost v višini 2,64 %) izračunanimi na podlagi dolgovane bruto plače v višini 3.495,80 EUR povečane za 20 % ter dejansko obračunanimi in izplačanimi dodatki (dodatkom za stalno pripravljenost, dodatkom na delovno dobo v višini 4,29 % in dodatkom za stalnost v višini 2,64 %) izračunanimi na podlagi bruto plače v višini 2.891,97 EUR, od teh zneskov odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljene neto zneske plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2011 dalje do plačila, - za mesece od januarja do vključno avgusta 2011 mesečno razliko med dodatki (dodatkom na delovno dobo v višini 4,29 % in dodatkom na stalnost v višini 2,64 %) izračunanimi na podlagi dolgovane bruto plače v višini 3.537,87 EUR povečane za 20 % ter dejansko obračunanimi in izplačanimi dodatki (dodatkom za stalno pripravljenost, dodatkom na delovno dobo v višini 4,29 % in dodatkom za stalnost v višini 2,64 %) izračunanimi na podlagi bruto plače v višini 2.907,88 EUR, od teh zneskov odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljene neto zneske plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, - za mesece od septembra 2011 do vključno junija 2012 mesečno razliko med dodatki (dodatkom na delovno dobo v višini 4,62 % in dodatkom na stalnost v višini 2,97 %) izračunanimi na podlagi dolgovane bruto plače v višini 3.537,87 EUR povečane za 20 % ter dejansko obračunanimi in izplačanimi dodatki (dodatkom za stalno pripravljenost, dodatkom na delovno dobo v višini 4,62 % in dodatkom za stalnost v višini 2,97 %) izračunanimi na podlagi bruto plače v višini 2.907,88 EUR, od teh zneskov odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljene neto zneske plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila (točka I/3 izreka sodbe), zavrglo je tožbo glede preostalega tožbenega zahtevka, ki se glasi na ugotovitev, da je ukaz št. … z dne 25. 11. 2009 nezakonit in neveljaven ter na ugotovitev, da tožeča stranka opravlja delo v formacijski dolžnosti Višji častnik prvi pilot za letalstvo, ki se opravlja v nazivu Major prvi pilot, kot je to določeno z ukazom št. ... z dne 25. 8. 2008 (točka I izreka sklepa, ki ni pod pritožbo) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 1.067,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka sklepa).

Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo praktično v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Bistvo pritožbe je odločitev sodišča glede zahtevka po plačilu za dejansko opravljeno delo. Bistvena dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni štelo za odločilna pri svoji odločitvi glede zahtevka tožeče stranke, so: - pogodba o zaposlitvi tožeče stranke z dne 9. 8. 2007 ne vsebuje določbe v zvezi s tem, katero konkretno delo bo tožeča stranka pri toženi opravljala, saj v zvezi s tem določa zgolj to, da bo tožeča stranka opravljala dolžnost častnika; - tožeča stranka je pri toženi stranki opravljala dejansko delo, ki bi moralo biti ovrednoteno kot delo letalskega inženirja skladno s formacijsko dolžnostjo višji častnik, ki se opravlja v nazivu major letalski inženir šifra ..., kot izhaja iz Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede; - tožeča stranka je bila na začetku (na podlagi ukaza št. ... z dne 26. 8. 2008) razporejena na formacijsko dolžnost višji častnik prvi pilot za letalstvo, ki se opravlja v nazivu major prvi pilot, pri čemer evidentno ni nikoli opravljala kakšnih nalog, ki bi jih lahko šteli za naloge pilota; - tožeča stranka je vse sporno obdobje na dejanski ravni opravljala enako delo.

Iz tega izhaja, da se na ravni dejanskih delovnih nalog tožeče stranke kljub izpodbijanemu ukazu z dne 25. 11. 2009 ni spremenilo nič, kar je tekom postopka priznavala tudi tožena stranka. Tožeča stranka bi morala biti glede na njeno dejansko delo imenovana na formacijsko dolžnost specialistov in bi ji moralo biti priznano za pet plačilnih razredov višje plačilo za delo. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da dejansko delo tožene stranke predstavlja delo letalskega inženirja, kar izhaja iz izvedenega dokaznega postopka v povezavi z Zakonom o letalstvu, na podlagi katerih je mogoče tožečo stranko uvrstiti med letalsko osebje. Sodišče prve stopnje take izrecne ugotovitve sicer ne opravi, glede na izida postopka pa take trditve tudi ne ovrže ter ji smiselno celo pritrjuje. Ker gre za odločilna dejstva, to ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, dodatno pa gre tudi za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Nadalje tožeča stranka še navaja, da je razkorak med formalno odrejenim in dejansko opravljanem delu obstajal že od samega začetka. Tožeča stranka je bila na formalni ravni že od samega začetka imenovana na formacijsko dolžnost, ki je na dejanski ravni ni nikoli opravljala in sicer višji častnik prvi pilot za letalstvo, ki se opravlja v nazivu major prvi pilot, čeprav ni nikoli opravljala dela pilota, ker za letenje z zrakoplovi ni usposobljena. Pri toženi stranki namreč ni bilo na voljo ustreznega delovnega mesta (formacijske dolžnosti), ki bi ustrezala dejanskim potrebam tožene stranke oziroma delovnim nalogam, ki jih je na dejanskem nivoju za toženo stranko opravljala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je v točki 14 izpodbijane sodbe ugotovilo, da formacijske dolžnosti letalskih inženirjev na višjih nivojih formalno ni bilo, pri tem pa prezrlo bistvo navedbo tožeče stranke in sicer, da tožena stranka kljub dejanskim potrebam in nalogam, ki jih je nalagala svojim zaposlenim, ni poskrbela za ustrezno sistemizacijo delovnih mest, ki bi navedenemu ustrezala. Zaposleni so namreč po njenih navodilih opravljali delo, za katero ustreznega delovnega mesta ni bilo ustvarjenega. Zaslišane priče so v celoti potrdile navedbe tožeče stranke, da gre pri tem za širši problem, ki je nastal zaradi odločitve nekdanjega vodstva Slovenske vojske (načelnik Generalštaba), ki je na višjih nivojih v Slovenki vojski enostavno odločilo, da letalskih inženirjev ni več in da zanje ni več sistemiziranih delovnih mest oziroma formacijskih dolžnosti. Vse priče so potrdile, da je šlo le za spremembo na formalnem nivoju, saj se konkretne naloge zaposlenih s tako odločitvijo niso spremenile in ni prišlo do nobenega prenosa pristojnosti opravljanja nalog na druge nivoje.

Po stališču pritožbe sodišče prve stopnje zmotno meni, da zahtevku po plačilu glede na dejansko opravljeno delo ni mogoče ugoditi, če pri delodajalcu ne obstoji ustrezno delovno mesto (formacijska dolžnost), na kateri bi delavec lahko opravljal delo. Tožeča stranka meni, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (zadeve opr. št. VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009 in opr. št. VIII Ips 124/2010 z dne 5. 3. 2012 ter sodbi VDSS opr. št. Pdp 1006/2008 z dne 23. 4. 2009 in opr. št. Pdp 1431/2010 z dne 4. 3. 2011) in iz samega bistva instituta plačila po dejanskem delu izhaja, da plačilo po dejanskem delu ni pogojeno z obstojem konkretnega delovnega mesta (formacijske dolžnosti) pri organu, pri katerem tožeča stranka opravlja delo. Bistvo je v tem, da se varujejo določena upravičenja (zlasti plačilo) tistih delavcev, ki določeno delo dejansko opravljajo, formalno pa so razporejeni na drugo delo (formacijsko dolžnost), kot je to v konkretni zadevi. Neprepričljivo je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da bi bilo tožbenemu zahtevku mogoče ugoditi zgolj v primeru, ko bi veljavna formacija vsebovala ustrezno formacijsko dolžnost. Če je takšno materialnopravno stališče dejansko pravilno, se s tem izgubi celoten namen instituta plačila za dejansko delo in tožeča stranka v celoti ostane brez pravnega varstva. Ob tem še poudarja, da se sama ne želi ukvarjati s sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki in spremembe po pravni poti sploh ne more doseči. Vendar pa neustrezna sistemizacija na konkretni ravni ne more in ne sme iti v škodo tožeče stranke, čeprav izpodbijana sodba pomeni ravno to. Tožeča stranka meni, da je v konkretnem primeru dokazala, da njeno dejansko delo ustreza specialistični formacijski dolžnosti, ki mora biti glede na Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede tudi ustrezno ovrednoteno. Delavcu, ki po navodilih delodajalca opravlja določeno dejansko delo, pripada za to delo ustrezno plačilo, breme neustrezne sistemizacije delovnih mest tožena stranka ne more izkoristiti na ta način, da tožeči stranki plačila za tako opravljeno delo ne priznava. Tak položaj je nevzdržen, saj omogoča popolno samovoljo delodajalca pri sistemizaciji delovnih mest, za katero ni potrebno, da v čemerkoli sledi potrebam po dejanskem delu. Tožeča stranka na podlagi navedenega od pritožbenega sodišča pričakuje, da zavzame jasno in obrazloženo stališče glede izpostavljenega materialnopravnega vprašanja in tožeči stranki glede na očitno protipravno ravnanje tožene stranke zagotovi ustrezno pravno varstvo njenih pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje, v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki mu jo očita pritožba. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo in jasno obrazložilo vse razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Dejstvo, da dejansko delo tožene stranke predstavlja delo letalskega inženirja, pa v konkretnem sporu ni odločilno dejstvo, zato ga sodišču prve stopnje ni bilo potrebno obrazlagati.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ugotovilo je, da je odločba št. ... z dne 15. 12. 2009 veljavna in zakonita, saj temelji na veljavnem ukazu z dne 25. 11. 2009. Posledično tej ugotovitvi je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo plače po odločbi št. ... z dne 26. 8. 2008 za obdobje po 31. 12. 2009. Prav tako je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo po obračunski osnovi formacijske dolžnosti višji častnik prvi pilot za letalstvo v nazivu major prvi pilot za obdobje od 31. 12. 2009 dalje in sicer, ker je ugotovilo: - da tožnik del in nalog te dolžnosti dejansko ni nikoli opravljal in - da tožena stranka po zadnji spremembi formacije v letu 2009 ni imela več sistemizirane formacijske dolžnosti višji častnik prvi pilot za letalstvo v nazivu major prvi pilot, saj je to dolžnost ukinila.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtožuje plačilo za dejansko opravljeno delo v višini razlike v plači med plačo, ki jo je prejemal na podlagi odločbe z dne 15. 12. 2009 za formacijsko dolžnost višji častnik za letalstvo, ki se opravlja v nazivu major in plačo, ki bi jo prejel, če bi bil plačan po dejansko opravljenem delu za formacijsko dolžnost višji častnik prvi pilot za letalstvo, ki se opravlja v nazivu major prvi pilot. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik že v času, ko je bil razporejen na formacijsko dolžnost višji častnik prvi pilot za letalstvo, ki se je opravljala v nazivu major prvi pilot, dela po tej dolžnosti ni dejansko v celoti opravljal, saj je bilo tožniku odrejeno drugačno delo. Enako je tudi po razporeditvi na formacijsko dolžnost višji častnik za letalstvo z ukazom z dne 25. 11. 2009, saj tožnik opravlja enako delo, kot ga je opravljal pred razporeditvijo. Delo, ki ga tožnik dejansko opravlja, pa v formaciji ni opredeljeno z ustrezno formacijsko dolžnostjo. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Višjega delovnega in socialnega sodišča. V zadevah, ki jih navaja, so bila dela in naloge, ki so jih delavci dejansko opravljali, sestavni del sistemiziranega delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti, v konkretnem primeru pa ni tako. Sodišče ne sme delodajalcu naložiti sistemiziranja določenega delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti, saj je to le v pristojnosti delodajalca. Delavcu pa sodišče ne more prisoditi razlike v plači med plačo, ki jo prejema za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in plače za delo, ki ga opravlja, če delovno mesto ni sistemizirano. Delavec ima v okviru individualnega delovnega spora pravico izpodbijati sistemizacijo oziroma formacijo le zaradi nepravilnosti pri njenem sprejetju, ne pa zaradi tega, ker določeno delovno mesto ni sistemizirano, pa bi po njegovem mnenju moralo biti. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točkah od 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, je odločitev, katera delovna mesta oziroma formacijske dolžnosti so sistemizirane v formaciji, organizacijska odločitev vojske oziroma Ministrstva za ..., ki lahko sistemizira le tista, ki so navedena v katalogu funkcij, delovnih mest in nazivov, kot je to določeno v 5. odstavku 7. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ni pa dolžan sistemizirati vseh, ampak le tista, ki so po njegovem mnenju potrebna za izvajanje njegovih nalog.

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Kot izhaja iz navedenega pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.