Jedro

Odtujitev stvari, ki je predmet prodajne pogodbe, namreč ne povzroči prenehanja pasivne stvarne legitimacije toženca, temveč pomeni to, da če toženec svoje pogodbene obveznosti ne bo mogel izpolniti pač nastopijo sankcije, ki jih Obligacijski zakonik predvideva v zvezi s prodajno pogodbo v primeru njene neizpolnitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan toženec s tožnico skleniti prodajno pogodbo, katere vsebina je v celoti zapisana v izreku sodbe. Predmet prodajne pogodbe so nepremičnine in sicer parc. št. 847/1-njiva, pripisana k vl. št. 221 k.o. H.; parc. št. 848/4-pot, pripisana v vl. št. 282 k.o. H. in parc. št. 831-njiva, pripisana k vl. št. 813 k.o. H., ki jih je toženec dolžan prodati tožnici za znesek 0,90 EUR/m2 oziroma skupnem znesku 7.928,10 EUR.

2. V pravočasni pritožbi toženec navaja, da se pritožuje iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Bistveno kršitev uveljavlja zato, ker je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, kot jih določa 14. točka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč kljub nespornim ugotovitvam iz obrazložitve sodbe, da je namreč toženec med postopkom odtujil parcelo št. 847/1 ter parc. št. 848/4, slednjega obsodilo na sklenitev oziroma izročitev navedenih parcel v last in posest tožnici. Toženec je namreč po izreku sodbe dolžan izdati tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki pa ga iz prej navedenih razlogov ne more podati, zato je tožbeni zahtevek tudi nesklepčen. Pritožba graja razloge sodišča prve stopnje, ki se v tem delu sklicuje na določilo 190. člena ZPP in pri tem navaja, da iz sodne prakse izhaja, da se navedeni člen ZPP uporablja glede na stanje v konkretnem primeru. Tožnica bi torej morala, tekom pravde, ko je izvedela za odtujitev spornih parcel prilagoditi zahtevek nastali situaciji, kot to izhaja iz sodne prakse (Višje sodišče v Ljubljani I Cp 1755/2006 z dne 27.9.2006). Prav tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, ko se v obrazložitvi sodbe sklicuje na določila 25. do 28. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Sodišče bi moralo upoštevati določila ZKZ in ker lahko ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča sprejme več oseb, že zato ni mogoče šteti, da pogodba nastane s samim sprejemom ponudbe s strani predkupnega upravičenca. Nadaljnji pogoj je namreč tudi, da pravni posel odobri upravna enota. Zaradi drugačne specialne ureditve ZKZ so torej izključena zgoraj navedena splošna določila OZ (Višje sodišče v Ljubljani I Cp 7151/2006 z dne 13.6.2007). Sodišče pa je ugotovilo zmotno in nepopolno dejansko stanje, ko navaja, da bi naj toženec sprejel ponudbo tožnice. O tem, da bi naj tožnica povabila toženca k sklenitvi pogodbe ni nobenega dokaza, prav tako ni nobenega dokaza o tem, da bi naj toženec pravilno ali kakor koli drugače, bil obveščen o sprejemu ponudbe s strani tožnice. Pri tem ni pomembna izpovedba priče N.K., saj ZKZ v 21. členu določa, da vsakdo, ki želi na prodaj dano kmetijsko zemljišče kupiti, mora dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti. O tem, da bi naj tožnica s povratnico poslala tožencu priporočeno pošiljko s prejemom ponudbe, ni nikjer nobenega dokaza. Dokaz o vročitvi, kot izhaja iz spisa upravne enote, bi naj bilo potrdilo o oddaji pošiljke št. RR 1555752617SI z dne 4.7.2007, na katero se sklicuje tudi vodja postopka pri upravni enoti, N.K. Na citiranem potrdilu pa je kot naslovnik naveden D.G., H. 42/b, H., ne pa toženec. Prav tako pa sodišče v sodbi ni odgovorilo na trditev toženca, da bi morala tožnica pristojnemu sodišču predlagati sprejem kupnine v sodni polog in kupnino tudi plačati, tega namreč tožnica ni storila, sodišče pa o tem ni zavzelo nobenega stališča. Toženec zato predlaga, da Višje sodišče v Mariboru pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, vključno s strokovno posledico, ter priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica nasprotuje pritožbi, podaja lastna pravna in dejanska naziranja ter se zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D).

6. V takšnem obsegu opravljen pritožbeni preizkus pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne v pritožbi uveljavljanih, kot tudi ne uradoma upoštevanih kršitev.

7. Osrednji del pritožbe se nanaša na procesno situacijo, ki je nastala vsled odtujitve parc. št. 847/1 in 848/4 in to med pravdnim postopkom (tožba je bila vložena 27.8.2007, toženec pa je parceli odtujil v letu 2008). Sodišče prve stopnje je to dejstvo ugotovilo kot nesporno, vendar je v skladu z uporabo 190. člena ZPP (1) menilo, da to dejstvo ne vpliva na predmetno pravdo in ne more biti ovira za dokončanje pravdnega postopka (prvi odstavek obrazložitve sodbe na str. 6).

8. Sodišče druge stopnje takšni razlagi in uporabi 190. člena ZPP v celoti pritrjuje. V predmetni zadevi tožnica od toženca zahteva sklenitev prodajne pogodbe torej zavezovalnega obligacijskega posla. Res je, da je v izreku sodbe zajeta tudi intabulacijska klavzula, to je izdaja zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice, vendar zapis obligacijskega in stvarnopravnega (zavezovalnega posla) v eni listini ohranja njuno ločenost. Obligacijski oziroma zavezovalni posel je relativen, kar pomeni, da ustvarja učinke praviloma le za pogodbene stranke. S sklenitvijo prodajne pogodbe je nastopila zaveza toženca, da stvar, ki je predmet prodajne pogodbe, izroči kupcu. Ta zaveza pa je popolnoma neodvisna od tega ali toženec stvar še ima oziroma ali je njen lastnik. Odtujitev stvari, ki je predmet prodajne pogodbe, namreč ne povzroči prenehanja pasivne stvarne legitimacije toženca, temveč pomeni to, da če toženec svoje pogodbene obveznosti ne bo mogel izpolniti pač nastopijo sankcije, ki jih Obligacijski zakonik predvideva v zvezi s prodajno pogodbo v primeru njene neizpolnitve.(2) Vse pritožbene navedbe, in različne vrste kršitev, ki jih toženec uveljavlja v povezavi z obravnavanim vprašanjem, so zato neutemeljene in v tej predmetni pravdi ne morejo biti upoštevne. Kot je bilo pojasnjeno, bo morebitna neizpolnitev zaveze iz prodajne pogodbe (prenos lastninske pravice na navedenih nepremičninah) predmet presoje v (morebitnem) drugem postopku. Iz zgoraj navedenih razlogov je neutemeljena pritožbena graja v tistem delu pritožbe, v katerem toženec meni, da bi morala tožnica tožbeni zahtevek prilagoditi. Kot je bilo pojasnjeno, tožnica napram tretji osebi iz zavezovalnega posla, ki je predmet tožbenega zahtevka, nima nobenih upravičenj ali drugače, tretja oseba v tej pravdi ni pasivno legitimirana.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava. Določila ZKZ so res posebna (lex specialis) in se morajo primarno uporabljati, vendar ZKZ v določbah o prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami (členi 17. do 25) ne urejajo vseh pravnih institutov prometa, zato je potrebno v preostalem uporabljati splošna določila, ki jih vsebuje OZ.(3) Prav tako se toženec neutemeljeno sklicuje na sodno prakso višjih sodišč, kajti glede teh vprašanj obstaja uveljavljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki zavzema diametralno nasprotno stališče, kot je pritožbeno, v zvezi z vprašanjem, kdaj je pogodba sklenjena. Pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča je sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe, torej takrat, ko ponudnik prejme izjavo kupca z najboljšim vrstnim redom o sprejemu ponudbe.(4) Ponudnik namreč ponudbe ne more umakniti potem, ko je sprejel izjavo o sprejemu ponudbe.(5)

10. Toženec v pritožbi navaja tudi, da ni prejel nobene izjave o sprejemu ponudbe s priporočeno pošiljko od tožnice, na kar se je skliceval že v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zavzelo stališče, da je to dejstvo dopustno dokazovati tudi z drugimi dokazi in ne zgolj „priporočeno s povratnico“, kot je to sicer zapisano v prvem odst. 21. člena ZKZ. Takšna razlaga je povsem pravilna in ji sodišče druge stopnje pritrjuje. Namen tega določila je v lažjem dokazovanju dejstva sprejema ponudbe, in ne v izključevanju vseh ostalih dokaznih sredstev. Pogodba je sicer sklenjena, ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe (prejemna teorija). Tako je sodišče prve stopnje lahko pravilno ugotovilo, da je tožnica sprejela ponudbo toženca in podala izjavo o sprejemu ponudbe ter da je toženec o njej bil obveščen. To izhaja iz povratnice št. 46901, s katero je bila tožencu vročena (dne 20.7.2007) odločba Upravne enote Ptuj z dne 17.7.2007, v kateri je napisano, da je prav tožnica tista, ki je sprejela ponudbo toženca in je med predkupnimi upravičenci na prvem mestu. Zgolj v okviru odgovora na pritožbene navedbe in ne z namenom dokazne ocene izpovedbe toženca, sodišče druge stopnje navaja, da je toženec sam izpovedal ob svojem zaslišanju, da je od sina tožnice izvedel za sprejem njegove ponudbe, ter ob tem še neresnično izpovedal, da je na zgoraj citirano odločbo Upravne enote Ptuj čakal leto dni, saj mu je bila vročena 17.7.2007 (l. št. 50).

11. Nenazadnje so v celoti neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi morala tožnica vnaprej, na sodni depozit, vplačati kupnino. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, bo s pravnomočnostjo te odločbe ugotovljeno, da je med pravdnima strankama bila sklenjena pogodba o prodaji nepremičnine in bo s tem podana pravna podlaga za zahtevke, ki iz takšne vzajemne pogodbe izhajajo, mednje pa sodi tudi plačilo kupnine. Glede načina plačila kupnine pa obstaja določilo IV. člena pogodbe, v vsebini, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

12. Iz navedenih razlogov je pritožba toženca neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo (353. člen ZPP).

13. Zaradi pritožbenega neuspeha krije toženec sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča.Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki.

Op. št. (2): Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 228-235. Op. št. (3): Drugi in tretji odstavek 3. člena Zakona o sodiščih: „Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Sodnik ravna vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.“.

Op. št. (4): Sklep VSRS II Ips 835/2007 z dne 28.1.2009. Op. št. (5): Sklep VSRS II Ips 45/2008 z dne 16.7.2009.