Jedro

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj se je seznanil predstojnik policije (prim. sodbe VS RS VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017).

Za ta spor so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, ali je dokazano, da je tožnik podatke, ki jih je pridobil z vpogledom v računalniško vodeno zbirko podatkov Policije (ki ga tožnik priznava), komurkoli posredoval ali da si je s posredovanjem teh podatkov pridobil premoženjsko korist, saj nadaljnje posredovanje osebnih podatkov oziroma pridobitev premoženjske koristi nista zakonska znaka kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2020, ki jo je toženka podala tožniku, v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 28. 10. 2020; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 29. 10. 2020 in še vedno traja; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga za čas od 28. 10. 2020 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja in v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ ter mu obračunati in izplačati plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Meni, da že iz listin v spisu – Pravil o obveščanju in poročanju v policiji s tabelo obveščanja izhaja, da je bila odpoved podana prepozno. Sodišče prve stopnje pa se do teh listin, iz katerih je razvidno, da se v primeru suma tovrstnega kaznivega dejanja, kot ga je bil osumljen tožnik, obvesti Generalno policijsko upravo, sploh ni opredelilo, kar predstavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sum za sprožitev predkazenskega postopka zoper tožnika pred Specializiranim državnim tožilstvom je bil artikuliran najpozneje 30. 6. 2020. Najpozneje tedaj, če ne že prej, pa je bil o tem obveščen generalni direktor Policije. Če pa generalni direktor Policije o sumu storitve kaznivega dejanja tožnika ni bil obveščen v trenutku, ko bi v skladu z notranjimi pravili moral biti, pa to ne pomeni, da odpoved ni bila prepozna. Sodišču prve stopnje nadalje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja tudi glede ugotovitve, da je po omenjeni seznanitvi tožilstva tekel še notranje varnostni postopek, v katerem naj bi se ugotavljale okoliščine, potrebne za upravičeno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da se v notranje varnostnem postopku pri toženki ni preiskovalo nobenih drugih okoliščin oziroma toženka v zvezi s tem ni predložila nobenega dokaza. Meni, da je sklicevanje na notranje postopke pri toženki le poskus upravičiti nepravočasno odpoved. Hkrati pa meni, da bi se tukajšnji razlog za izredno odpoved kot upravičen lahko izkazal šele po pravnomočnosti sodbe v kazenskem postopku. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožnik izpolnil vse znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov iz drugega v zvezi s sedmim odstavkom 143. člena KZ-1. Priznava, da je nepooblaščeno vpogledal v podatke, a to še ne pomeni izpolnitve znakov kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje bi se mu lahko očitalo le, če bi mu bilo onkraj razumnega dvoma dokazano, da je pridobljene podatke komurkoli posredoval ali pa da si je s posredovanjem podatkov pridobil premoženjsko korist. Posredovanje podatkov s strani tožnika pa je zanikala edina oseba, ki bi ji glede na očitke v odpovedi podatke lahko posredoval. Ker se je sodišče odločilo, da bo samo reševalo predhodno vprašanje, bi moralo očitek kaznivega dejanja presojati na enak način kot v kazenskem postopku. Ker tega ni storilo, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje zmotno ugotovljeno, podana pa je tudi postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazložilo, na kak način je tožnik izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je bilo seznanjeno, da zoper tožnika teče kazenski postopek v zvezi z istim dejanskim stanjem, pa tega ni upoštevalo, saj je tožnika „prisililo“ v izpoved v zvezi z dejanskim stanjem, glede katerega mu je v kazenskem postopku zagotovljen privilegij zoper samoobtožbo. Tožnik tako ni imel druge možnosti, kot da poda vsaj delno izpoved. Bolj natančna izpoved bi bila namreč v kazenskem postopku lahko uporabljena zoper njega. Enako velja glede izpovedbe priče A. A., ki je tudi obdolžena v kazenskem postopku. Tako postopanje sodišča predstavlja kršitev 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. Priča A. A. pa je sicer v celoti zanikala izvršitev očitanega kaznivega dejanja s strani tožnika. Meni, da sodišče ni ustrezno pojasnilo, zakaj naj bi bila izpoved te priče neverodostojna, kar ponovno predstavlja postopkovno kršitev ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni vsebinsko in argumentirano pojasnilo, ali je bila podana možnost za nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Meni, da je bilo premalo upoštevano, da je bil vselej ocenjen prav dobro ali odlično. Trdi, da predstavlja odpoved povračilni ukrep, saj je bil obravnavan drugače od ostalih zaposlenih v primeru istovrstnih dejanj. Do dejstva, da je odpoved posledica tožnikovega opozarjanja na nepravilnosti, se sodišče vsebinsko ni opredelilo, kar ponovno predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba se na to kršitev sklicuje v zvezi z očitki o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vseh relevantnih tožnikovih navedb, zato ni podana niti smiselno očitana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu je bila odpoved podana prepozno, po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 109. člena ZDR-1).

9. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo odpovedi so pravilne. Rok za podajo izredne odpovedi prične teči, ko delodajalec ugotovi odpovedni razlog. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. V organu državne uprave po prvem odstavku 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) pravice in dolžnosti delodajalca izvršuje predstojnik. Po Zakonu o organiziranosti in delu policije (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.) je Policija organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve (2. člen), vodi pa jo generalni direktor (17. člen ZODPol). Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe. Iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi takratni v.d. generalnega direktorja Policije karkoli v zvezi z razlogi za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi ugotovil pred 28. 8. 2020. Dne 25. 9. 2020 podana izredna odpoved tako ni bila podana prepozno.

10. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj se je seznanil predstojnik policije (prim. sodbe VS RS VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do s strani tožnika izpostavljenih Pravil o obveščanju in poročanju v policiji s tabelo obveščanja (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), in pravilno ugotovilo, da iz njih tudi sicer izhaja, da se v primeru, da je policist osumljen kaznivega dejanja, obvešča Službo generalnega direktorja Policije, ne pa osebno generalnega direktorja (iz 13. člena teh Pravil izhaja, da se o posameznem dogodku obvešča generalnega direktorja Policije le, če dogodek vpliva na varnost prebivalcev Slovenije ali na nadaljnje delo policije in v drugih primerih, ki jih določi generalni direktor Policije).

11. Upoštevaje navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na stališču, da je bil generalni direktor Policije z razlogi za tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen že 30. 6. 2020, ko je Služba direktorja PU B. o tožnikovem ravnanju obvestila Specializirano državno tožilstvo (SDT). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se za obvestitev SDT zahteva najnižji dokazni standard, to je razlog za sum, ki pa še ne zadošča za sprejem odločitve o izredni odpovedi. Zato v.d. generalnega direktorja Policije takrat še niso obvestili o tožnikovih kršitvah delovnih obveznosti. To so storili šele konec meseca avgusta 2020, po tem, ko so toženkine službe ugotovile vse relevantne okoliščine in dejstva, potrebna za podajo predloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče prve stopnje je v točkah 18 do 20 izpodbijane sodbe natančno in pravilno obrazložilo toženkine aktivnosti glede ugotavljanja tožnikovih kršitev v času od obvestitve SDT pa do obvestitve v.d. generalnega direktorja Policije. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da toženka od 30. 6. 2020 dalje v zvezi s tožnikovimi kršitvami ni preiskovala nobenih okoliščin, oziroma da naj tega toženka ne bi dokazala. To je toženka dokazala z izpovedbami prič C. C., D. D. in E. E. Kot rečeno, pa je bistveno, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije.

12. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku kot upravičen lahko izkazal šele po pravnomočnosti sodbe v kazenskem postopku. Izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni pogojena s pravnomočno kazensko sodbo. Odločitev v kazenskem postopku zoper tožnika ni predhodno vprašanje v tem delovnem sporu. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, gre za dva ločena in nepovezana postopka. Tožniku namreč ni bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi storitve kaznivega dejanja, pač pa zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, določil ZDR-1 in ZJU ter internih aktov delodajalca, torej zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer imajo te kršitve tudi znake kaznivega dejanja. Delovno sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podani po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne odloča o kazensko pravni odgovornosti delavca in tako tudi ne odloča o krivdi delavca, niti ne odloča po pravilih kazenskega postopka, pač pa po pravilih pravdnega postopka ugotavlja, ali ima kršitev delavca, ki mu je podana izredna odpoved po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vse znake kaznivega dejanja. Ker torej predmetni postopek ni kazenski postopek, se tožnik neutemeljeno sklicuje na pravna jamstva v kazenskem postopku, določena v 29. členu Ustave in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik je vložil tožbo, s katero izpodbija prejeto izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot dokaz je predlagal svoje zaslišanje. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da ga je sodišče „prisililo“ v izpovedbo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem – ko je dne 18. 4. 2019 in 28. 9. 2019 na delovnem mestu, med opravljanjem nalog Policije, brez zakonske podlage, nepooblaščeno vstopil v računalniško vodeno zbirko podatkov Policije, z namenom, da je pridobil osebne podatke večjega števila oseb (ki so se nato uporabili pri sestavi oporoke), kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (iz 19. in 20. člena pogodbe o zaposlitvi ter 33., 34. in 37. člena ZDR-1 in 93. člena ZJU), ki imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov iz drugega v povezavi s sedmim odstavkom 143. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). To kaznivo dejanje stori uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, ki vdre ali nepooblaščeno vstopi v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšen osebni podatek.

14. Za ta spor so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, ali je dokazano, da je tožnik podatke, ki jih je pridobil z vpogledom v računalniško vodeno zbirko podatkov Policije (ki ga tožnik priznava), komurkoli posredoval ali da si je s posredovanjem teh podatkov pridobil premoženjsko korist, saj nadaljnje posredovanje osebnih podatkov oziroma pridobitev premoženjske koristi nista zakonska znaka navedenega kaznivega dejanja. Kot rečeno, tožnik priznava, da je dne 18. 4. 2019 in 28. 9. 2019 na delovnem mestu, v delovnem času, vpogledal v osebne podatke oseb, navedenih v oporoki, ter v F. in biometrijo zapustnika. Navaja, da je preveril, če je podpis oporočitelja isti, in da je s tem želel preveriti pristnost oporoke. Tožnik teh podatkov ni potreboval za opravljanje delovnih nalog. S tem je tožnik dejansko priznal kršitev delovnih obveznosti, ki imajo hkrati tudi znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov iz drugega v povezavi s sedmim odstavkom 143. člena KZ-1. Priznal je, da je kot uradna oseba zlorabil svoje uradne pravice (na podlagi katerih je kot zaposlen pri toženki lahko dostopal do osebnih podatkov - a le, če jih je potreboval pri opravljanju svojega dela), saj je nepooblaščeno vstopil (ne da bi s tem v zvezi izvajal policijski postopek oziroma zunaj okvira izvajanja delovnih nalog) v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da bi sebi (za zasebne namene) pridobil osebne podatke (več oseb, navedenih v oporoki).

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, s čim je tožnik izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov iz drugega v povezavi s sedmim odstavkom 143. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je to natančno in pravilno obrazložilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pri tem še dodatno ugotovilo, da so se ti podatki (v katere je tožnik nepooblaščeno vpogledal) nato uporabili pri sestavi ponarejene oporoke (v te podatke je namreč vpogledal le tožnik, oporoko pa je zapuščinskemu sodišču predložila tožnikova mama, ki je bila v tej oporoki navedena kot ena izmed dedičev). Vendar pa slednje, kot že rečeno, za sam obstoj zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja ni bistveno. Bistveno je, da je ugotovljeno, da je tožnik nepooblaščeno vstopil v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da (najmanj) sebi pridobi določene osebne podatke.

16. Nerelevantne so pritožbene navedbe v zvezi z dokazno oceno izpovedbe priče A. A. (tožnikove mame), saj je nenazadnje slednja potrdila tožnikove trditve, da je tožnik preveril sporno oporoko, ki, kot rečeno, že same po sebi utemeljujejo očitano kršitev delovnih obveznosti s podanimi znaki kaznivega dejanja. Neutemeljen je pritožbeni očitek o postopkovni kršitvi, ker je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo A. A., čeprav je slednja obdolžena v kazenskem postopku, ki teče glede istega dejanskega stanja. Navedeno ni razlog, da sodišče priče ne bi smelo zaslišati. Poleg tega je sodišče prve stopnje navedeno pričo zaslišalo prav na tožnikov predlog. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, na kateri je bila priča zaslišana, pa je sodišče prve stopnje pričo pred pričetkom izpovedbe skladno z 233. členom ZPP pravilno poučilo, da lahko odreče odgovor na posamezno vprašanje, česar pa se priča ni poslužila.

17. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, torej da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ta pogoj natančno obrazložilo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o nasprotnem. Pravilno je poudarilo, da mora delodajalec delavcu, ki ima dostop do podatkov, v katere je vpogled omejen, zaupati, da vestno opravlja svoje obveznosti in da ne zlorablja pooblastil. O izgubi zaupanja v tožnika sta izpovedala takratni predstojnik toženke - priča C. C. in priča E. E. Ker tožnik ni upošteval pravil in je zlorabil svoje pravice, s tem, ko je nedovoljeno vpogledal v zbirko osebnih podatkov, njegova kršitev delovnih obveznosti pa ima tudi znake kaznivega dejanja, je zaupanje toženke v tožnika tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Toženka od svojih zaposlenih, katerih glavna naloga je preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj, utemeljeno pričakuje, da bodo svoje delo opravljali vestno in zakonito. Zato dobre službene ocene, na katere se sklicuje tožnik, ob ugotovljenih kršitvah, ne morejo utemeljevati nadaljevanja delovnega razmerja med strankama.

18. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, iz razlogov, navedenih v odpovedi (kršitev delovnih obveznosti, ki izpolnjujejo tudi zakonske znake kaznivega dejanja), je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je izpodbijana odpoved posledica tožnikovega opozarjanja na nepravilnosti pri toženki. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da se sodišče do teh tožnikovih navedb ni vsebinsko opredelilo. Pritožbene navedbe, da je bil tožnik bistveno drugače obravnavan od drugih zaposlenih na istem delovnem mestu v primeru istovrstnih ravnanj, pa so povsem nekonkretizirane, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

19. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).