Jedro

Toženec ni dolžan vrniti prejete šolnine in spodbude za doktorski študij, ki ju je prejel za študij v prvem letniku, če se je v drugem letniku zaposlil kot mladi raziskovalec. Takšna situacija ne predstavlja tako imenovanega dvojnega financiranja v smislu med pravdnima strankama sklenjene Pogodbe o sofinanciranju doktorskega študija.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 9.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2011 v roku 8 dni ter pravdne stroške.“

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.146,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici v 8 dneh plačati 9.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2011 ter 429,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi najprej navaja, da so razlogi sodbe nejasni, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Meni, da sodišče ni upoštevalo določb javnega razpisa Inovativna shema za sofinanciranje doktorskega študija za spodbujanje sodelovanja z gospodarstvom in reševanja aktualnih družbenih izzivov – generacija 2010 Univerza v Ljubljani (v nadaljevanju: Javni razpis), pa bi jih moralo za pravilno interpretacijo določb pogodbe upoštevati. Sodišče se ni opredelilo do toženčevih navedb, da Javni razpis predvideva, da se posamezni letniki doktorskega študija lahko financirajo ločeno. Ponavlja, da se vtoževani znesek nanaša na sofinanciranje prvega letnika študija, kar je razvidno iz finančnega načrta upravičenca (priloga 1 k pogodbi). Za prvi letnik oziroma študijsko leto 2010/2011 je toženec prejel 9.950,00 EUR (za nazaj). Toženec pa se je zaposlil v naslednjem študijskem letu, torej 2011/2012, zaradi česar je pogodba, sklenjena na podlagi Javnega razpisa, prenehala pred obdobjem veljavnosti, pogodbeni stranki pa sta izvršili le del obveznosti. To ne more imeti za posledico, da sta stranki druga drugi dolžni vrniti vse, kar sta prejeli. Do dvojnega financiranja ni prišlo, saj ni šlo za kritje istih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, njen izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, v sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) torej ni bila storjena.

6. Utemeljeno pa pritožnik poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, to je določbe Pogodbe o sofinanciranju doktorskega študija (priloga B1), ki sta jo sklenili pravdni stranki.

7. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je toženec na podlagi pogodbe o sofinanciranju doktorskega študija, sklenjene na podlagi določb javnega razpisa, 29. 9. 2011 za preteklo študijsko leto, torej študijsko leto 2010/2011, prejel 9.950,00 EUR. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je delovno razmerje sklenil 18. oktobra 2011 za naslednje študijsko leto, torej študijsko leto 2011/2012. Zaradi tega je prišlo do prekinitve pogodbe in tožeča stranka tožencu upravičeno ni izplačala nadaljnjih stroškov izobraževanja (predvideno je bilo plačilo 32.350,00 EUR), ki bi mu jih po pogodbi sicer morala.

8. Razlaga določb pogodbe, po kateri bi moral toženec zaradi sklenitve delovnega razmerja v naslednjem študijskem letu vrniti tudi sredstva, ki jih je prejel za prejšnje študijsko leto (šolnino in spodbudo za študij), je napačna. Kaj takšnega iz sklenjene pogodbe ne izhaja. V določbi 11. člena pogodbe, ki jo povzema tudi sodišče prve stopnje, je na primer določeno le, da v primeru sklenitve delovnega razmerja upravičenec ni več upravičen do denarne spodbude za študij (o neupravičenosti do šolnine niti ni govora), že nakazana sredstva za denarno spodbudo za študij, v sorazmernem znesku do dne, ko je upravičenec izpolnjeval ta pogoj, pa mora vrniti. Toženec utemeljeno opozarja, da do dvojnega financiranja v smislu 26. člena pogodbe ni prišlo, saj mu je bila na podlagi sporne pogodbe plačana šolnina in spodbuda za študij v prvem letniku, kot mladi raziskovalec pa se je zaposlil v času drugega letnika doktorskega študija (pogodba v prilogi A4). Tožeča stranka v zvezi s tem tudi ni trdila, da bi toženčeva zaposlitev za določen čas od 1. 11. 2011 dalje pomenila, da bo na podlagi pogodbe o zaposlitvi plačana šolnina in spodbuda za študij za preteklo šolsko leto.

9. Do dvojnega financiranja torej ni prišlo, toženec pa na podlagi določbe 11. člena sporne pogodbe ni zavezan k vrnitvi plačane šolnine. Zavezan bi bil k vrnitvi denarne spodbude za študij v sorazmernem znesku do dne, ko je izpolnjeval ta pogoj. Ker ga je izpolnjeval celo šolsko leto 2010/11, je denarno spodbudo za celo šolsko leto utemeljeno prejel. 10. Nazadnje višje sodišče le še pojasnjuje, da tožeča stranka ni trdila, da toženec ne bi izpolnil svoje pogodbene obveznosti, da mora napredovati v višji letnik; obveznosti uspešne oprave zagovora doktorske naloge pa ni mogoče preverjati pred časom, v katerem se je toženec slednjega zavezal opraviti.

11. Vse ostale ugotovitve sodišča prve stopnje, vse ostale navedbe tožeče stranke, pa tudi tožene stranke glede na opisano niso bistvenega pomena, zato višje sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Toženčeva pritožba je torej utemeljena, zato ji je višje sodišče v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

13. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, mora na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP tožencu povrniti potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP) pravdne stroške. Tožencu pripada 409,50 EUR nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje, 20,00 EUR za materialne stroške ter 20 % DDV in 504,00 EUR za pritožbeni postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV.