Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženec na podlagi zaveze sprejete v sporazumu, ki ima podlago v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr, dolžan tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja na šoli za podčastnike.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 133316/2013 z dne 23. 8. 2013 ostane v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 6.109,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2011 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (do zneska 7.612,48 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.184,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 133316/2013 z dne 23. 8. 2013 ostane v veljavi in toženi stranki naloži, da v roku 8 dni plača tožeči stranki 7.612,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2011 dalje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spoštovalo odločitev Vrhovnega sodišča RS, sprejeto s sklepom opr. št. VIII Ips 158/2020, s katerim je tožena stranka glede na določbe drugega odstavka 93. člena ZObr in sklenjenega sporazuma dolžna tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, odprto je ostalo le vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. V 13. členu pogodbe o zaposlitvi sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se glede pravic in obveznosti tožene stranke, ki jih ureja pogodba, uporabljajo predpisi, ki se uporabljajo za delavce na obrambnem področju, torej da za toženo stranko veljajo vsi predpisi na obrambnem področju, čeprav niso izrecno omenjeni v pogodbi o zaposlitvi. V skladu z 92. členom ZObr je tožena stranka s tožečo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za dobo 10 letih in, ker je toženi stranki na njeno željo sporazumno prenehala veljati pogodba o zaposliti, je tožena stranka dolžna vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja. Minister za obrambo je sprejel Pravilnik o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo. Tretji odstavek 8. člena Pravilnika določa, da se v stroške IUI štejejo nadomestila plače za čas odsotnosti z dela in neposredni stroški IUI. Struktura neposrednih stroškov IUI je določena v prilogi, ki je sestavni del Pravilnika. V četrtem odstavku 8. člena Pravilnik določa, da če mora zaposleni vrniti ministrstvu stroške IUI in nadomestila plače, se ti obračunavajo v bruto zneskih, vključno z bruto zneskih plačanih prispevkov delodajalca, ki se prevrednotijo skladno s slovenskimi računovodskimi standardi. Sodišče je v sodbi navedlo, da sta pravdni stranki določili višino sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja in v točki 3 sporazuma dogovorili višino 7.612,48 EUR. Ob upoštevanju navedenega je višina stroškov dogovorjena v sporazumu veljavna in pravno zavezujoča, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je povračilo stroškov iz naslova prispevkov delodajalca na toženčevo bruto nadomestilo plače ter revalorizacijo le-teh in revalorizacija nadomestila plač nična. Sodišče ni upoštevalo prispevkov delodajalca na toženčevo bruto nadomestilo plače, ker pri plačilu prispevkov naj ne bi šlo za obveznost iz razmerja med delavcem in delodajalcem, temveč za razmerje delavec - država in da zato tožena stranka posledično ne bi imela obveznosti povračila teh stroškov, kar pa po mnenju tožeče stranke ni pravilno. Tožena stranka je bila napotena na Šolo za podčastnike v času od 1. 10. 2007 do 23. 4. 2009, ko Pravilnik, ki posebej ureja vojaško izobraževanje in usposabljanje, še ni veljal. Sedaj veljavni Pravilnik (enako kot je to urejeno v Pravilniku o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo) za stroške vojaškega izobraževanja in usposabljanja šteje nadomestilo plače in neposredne stroške VIU, medtem ko drugi odstavek 93. člena ZObr, ki določa časovno zavezo ostati v delovnem razmerju po končanem izobraževanju, ne konkretizira stroškov osnovnega vojaškega usposabljanja, pač pa samo, da je pripradnik, ki pogodbo o zaposlitvi enostranko odpove, glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi dolžan vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, če pogodbo odpove pred iztekom 10 let. Ker stroški, ki nastanejo v času osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, v 93. členu ZObr niso posebej definirani, je za stroške osnovnega vojaškega usposabljanja potrebno uporabiti 8. člen Pravilnika. Pravilnik o pravicah in obveznostih vojaških oseb med vojaškim izobraževanjem in usposabljanjem iz leta 2014 je določil, da se med stroške VIU šteje tudi nadomestilo plače. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da Pravilnik in posledično sporazum nista v neskladju z zakonom, saj je Pravilnik sprejet na podlagi zakona. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu in zoper stroške postopka (II. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 158/2016 z dne 12. 6. 2020 glede obstoja toženčeve obveznosti izhaja, da je odločilnega pomena, ali podlaga za toženčevo obveznost izhaja iz zakona. Pod tako predpostavko je obveznost toženca, določena v sporazumu z dne 26. 9. 2011, veljavna in pravno učinkovita, sicer pa je sporazum v tem delu ničen in brez pravnih učinkov. Vrhovno sodišče je navedlo, da naj bi obstajal temelj obveznosti toženca za povrnitev stroškov usposabljanja in izobraževanja v določbah drugega odstavka 93. člena ZObr. Vrhovno sodišče pri tem svojem stališču ni upoštevalo, da tožnica v tem primeru ne terja povrnitev stroškov, do katerih je pod določenimi pogoji upravičena po določbah 93. člena ZObr, temveč terja povračitev nečesa drugega, za kar nima zakonske pravne podlage. Sodišče je vezano na ustavo in zakon. Po prepričanju toženca je bila zato naloga sodišča prve stopnje, da kljub načelnemu stališču Vrhovnega sodišča v ponovnem postopku upošteva dejanske okoliščine konkretnega primera in samostojno presodi, ali ustrezajo abstaktnemu dejanskemu stanju, ki je določen v drugem odstavku 93. člena ZObr. Zakonodajalec je v določbah ZObr jasno razlikoval in še zmeraj razlikuje med različnimi oblikami VIU. Slušatelji šol za podčastnike in šol za častnike pridobijo tudi znanje in opravljen strokovni upravni izpit oziroma državni izpit iz javne uprave, medtem ko OVSU teh vsebin ne obsega, slušatelji te vsebine VIU pa so pri zaposlitvi na delovno mesto vojaka le oproščeni opravljanja strokovnega izpita, saj je pogoj za izpolnitev le uspešno opravljen OVSU. Iz določbe petega odstavka 93. člena ZObr izhaja, da se lahko šola za častnike in šola za podčastnike opravita tudi v okviru višje šolskega ali visoko strokovnega oziroma univerzitetnega izobraževanja, kar pa za druge oblike VIU, npr. OVSU, OUDV ali dopolnilno usposabljanje, ne velja. Ob razumni in sprejemljivi pravni razlagi 93. člena ZObr ni prav nobenega dvoma, da zakonodajalec s pojmom OVSU v zakonu ni določil oziroma uredil tudi šole za podčastnike. Določba drugega odstavka 93. člena ZObr ne določa, da je dolžan zaposleni v Slovenski vojski pod tam navedenimi predpostavkami povrniti stroške slehernega VIU. Nasprotno, to obveznost določa pod določenimi predpostavkami le za dve taksativno določeni obliki VIU, in sicer za OVSU (če je delavec enostransko odpovedal pogodbo ali mu je bila pogodba odpovedana iz krivdnih razlogov) in za DVSU (če mu je bila pogodba odpovedana iz krivdnih razlogov), za druge oblike VIU, med drugim tudi za šolo za podčastnike in šolo za častnike, pa te obveznosti ne določa. Zaradi navedenega je presoja sodišča prve stopnje, da naj bi bila podlaga toženčeve obveznosti v tem konkretnem primeru v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr, očitno napačna in v nasprotju s temeljnimi pravili razlage in uporabe splošnih pravnih aktov, kot temeljnih pravil pravdne vede. Tožnica si v Sporazumu z dne 26. 9. 2011 od toženca ni izgovorila povračila sorazmernega dela stroškov OVSU, temveč povračilo sorazmernega dela stroškov šole za podčastnike in nadomestil plač, za katerih povrnitev pa ni imela in nima podlage ne v drugem odstavku 93. člena ZObr in ne v 57. členu ZSSlov. Pogodbeni dogovor o tem, kot ga vsebuje Sporazum z dne 26. 9. 2011, je zato nedopusten in ničen. Sodišče prve stopnje je pravilno in zakonito ugotovilo in presodilo, da v danem primeru delovno razmerje tožencu ni prenehalo na podlagi njegove enostranske odpovedi ali zaradi krivdnega razloga na njegovi strani, temveč sporazumna. Zato toženčeva obveznost povrnitve stroškov, določena v Sporazumu z dne 26. 9. 2011, več kot očitno ni imela podlage in je sporazum v tem delu nedopusten in ničen (9. člen ZDR-1). Toženec pa izpodbija sodbo tudi zato, ker sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno razlaga prepoved diskriminacije na delovnem mestu in prepoved zlorabe pravic. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, češ da se lahko tožnica povsem prosto odloči, da bo stroške iz drugega odstavka 93. člena ZObr terjala samo od toženca, čeprav jih od ostalih delavec v enakih položajih ni terjala. V enakih okoliščinah, torej sporazumno na podlagi predhodnega predloga delavca in s privolitvijo tožnice je delovno razmerje prenehalo še trem njegovim sodelavcem, od katerih pa tožnica ni terjala povračila stroškov izobraževanja. Po mnenju tožene stranke zakonska določba drugega odstavka 93. člena ZObr ne določa, da mora delavec povrniti tudi nadomestila plač, ki jih prejema v času izvajanja OVSU oziroma DVSU, temveč le stroške izobraževanja. Da zakonodajalec pod pojmom stroški izobraževanja in usposabljanja več kot očitno ni imel v mislih nadomestil plač, ki jih tožnica plačuje delavcem, napotenim na izobraževanje, izhaja tudi iz 57. člena ZSSlov in 5. člena Pravilnika, kjer tožnica izrecno določa obveznost povrnitve stroškov šolnine in drugih stroškov povezanih z IUI, poleg tega pa izrecno še obveznost povrnitve nadomestil plač. Ker tožnica ni imela zakonske podlage, da od toženca terja tudi povrnitev nadomestil plače, izplačanih v času njegovega obiskovanja šole za podčastnike, je Sporazum z dne 26. 9. 2011 nedopusten in ničen. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Prvič je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 31/2014 z dne 6. 3. 2015 razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 8. 2013 ter tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, tožencu pa priznalo stroške pravdnih postopkov. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 573/2015 z dne 7. 1. 2016 pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je po odločitvi Ustavnega sodišča RS (U-I-82/2017 z dne 9. 4. 2020), da drugi odstavek 93. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) ni v neskladju z Ustavo RS, nadaljevalo z revizijskim postopkom dne 12. 5. 2020 in izdalo sklep opr. št. VIII Ips 158/2016, s katerim je reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V 17. točki sklepa je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da je tožeča stranka v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr imela pravno podlago za sklenitev Sporazuma z dne 26. 9. 2011, ki ga je sklenila s tožencem, o povračilu sorazmernega dela stroškov vojaškega usposabljanja. Toženec se s sporazumom tako ni zavezal storiti nekaj, česar ni bil dolžan storiti že na podlagi zakona, in posledično sporazum ni ničen zaradi pomanjkanja pravne podlage.

7. Glede na navedeno so za odločanje v tem sporu bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - toženec je s tožečo stranko dne 15. 10. 2007 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas 10 letih za dolžnost podčastnika s pogojem, da v enem letu od dneva njene sklenitve uspešno opravi vojaško strokovno usposabljanje na šoli za podčastnike; - toženec je to usposabljanje uspešno zaključil 23. 4. 2008; - toženec je 5. 8. 2011 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je želel v času odpovednega roka izrabiti letni dopust in višek ur, tako da bi z delom prenehal 30. 9. 2011; - tožeča stranka je soglašala z datumom prenehanja delovnega razmerja toženca in s tožencem 26. 9. 2011 sklenila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2011; - v sporazumu z dne 26. 9. 2011 se je toženec zavezal, da bo Ministrstvu za obrambo povrnil stroške, nastale v času vojaškega strokovnega usposabljanja na šoli za podčastnike, v višini 7.612,48 EUR.

8. Na podlagi sklenjenega sporazuma je tožena stranka tožniku poslala dne 29. 11. 2012 zahtevek za povračilo stroškov vojaškega strokovnega usposabljanja in, ker tožnik izstavljenega računa ni plačal, je vložila pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino (COVL) predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Okrajno sodišče v Ljubljani, COVL je dne 23. 8. 2013 izdalo sklep o izvršbi opr. št. VL 133316/2013, s katerim je dolžniku (sedaj tožencu), naložilo, da upnici (sedaj tožnici) v roku 8 dni poravna terjatev v znesku 7.612,48 EUR (1. točka sklepa). Zaradi pravočasnega ugovora toženca je Okrajno sodišče v Ljubljani na podlagi 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila izvršba dovoljenja. O zadevi pa je nato odločalo Delovno sodišče v Kopru, Zunanji oddelek v Novi Gorici, kot stvarno in krajevno pristojno sodišče. K pritožbi tožeče stranke

9. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 8. člen Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo, ki v 8. členu določa, da se štejejo med stroške izobraževanja tudi nadomestila plač za čas odsotnosti z dela in da se ti zaračunajo v bruto zneskih, vključno z bruto zneski plačanih prispevkov delodajalca, ki se prevrednotijo skladno s slovenskimi računovodskimi standardi. V 15. točki obrazložitve odločbe opr. št. VIII Ips 158/2016 je Vrhovno sodišče RS zapisalo, da določba 8. člena Pravilnika obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov, če zaposleni prekine delovno razmerje pred potekom dobe iz prvega odstavka 7. člena Pravilnika, se nanaša le na IUI, kar je tudi razumljivo, glede na to, da je obveznost vračila sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaškega usposabljanja že urejena v 93. členu ZObr. Zato je pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj ni upoštevalo obračuna prispevkov delodajalca na toženčevo bruto nadomestilo plače ter postavk revalorizacije oziroma preračuna posameznih postavk, kot jih je opredelila tožeča stranka v izračunu, ki je bil podlaga sklenjenega sporazuma in kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v 30. točki izreka. Določba četrtega odstavka 8. člena Pravilnika, ki je predvideval prevrednotenje, se dejansko nanaša izključno na IUI in ne predstavljajo pravne podlage za izračun spornega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega izobraževanja.

K pritožbi toženca

10. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve, da v spornem primeru ni uporabljiv drugi odstavek 93. člena ZObr, ki predpisuje, da je pripadnik Slovenske vojske pod določenimi pogoji dolžan povrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, ker tožnica v konkretnem primeru od toženca ne terja povrnitev sorazmernega dela stroškov nobene od oblik VIU, temveč terja povrnitev sorazmernega dela stroškov šole za podčastnike in stroške nadomestila plače, ki mu jih je plačevala v času šolanja. Vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. VIII Ips 158/2016 z dne 12. 5. 2020 zavzelo jasno stališče, da je tožeča stranka v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr imela pravno podlago, da je uveljavljala povrnitev sorazmernega dela stroškov tega usposabljanja in da tožeča stranka toženca s sporazumom ni zavezala storiti nekaj, česar ni bil dolžan storiti že na podlagi zakona, zato posledično sporazum ni ničen zaradi pomanjkanja pravne podlage. Ne glede na to, če se tožena stranka ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, pa so neutemeljene pritožbene trditve, da Vrhovno sodišče pri svojem stališču ni upoštevalo, da tožnica v tem primeru ne terja povrnitve stroškov, do katerih je pod določenimi pogoji upravičena po določbah 93. člena ZObr, temveč terja povrnitev nečesa drugega, do česar pa po navedeni zakonski podlagi ni opravičena.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se Vrhovno sodišče ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem, do katerih stroškov je tožnica upravičena po 93. členu ZObr in katere stroške terja v tem konkretnem primeru, temveč se je osredotočilo predvsem na presojo razmerja med različnimi pravnimi podlagami za povrnitev stroškov usposabljanja in izobraževanja zaposlenih v Slovenski vojski. Vrhovno sodišče je jasno zapisalo, da je pravna podlaga s sporazumom prevzete obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja 93. člen ZObr, ki ni v neskladju z Ustavo RS. V 16. točki obrazložitve sklepa je Vrhovno sodišče jasno zapisalo, da se Pravilnik o izobraževanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo z dne 30. 10. 2012 ne nanaša na osnovno vojaško strokovno usposabljanje, temveč na druge oblike izobraževanja oziroma usposabljanja. Glede osnovnega strokovno vojaškega usposabljanja pa velja, da je pripadnik stalne sestave dolžan povrniti sorazmerni del stroškov na podlagi drugega odstavka 93. člena ZObr, če pogodbo o zaposlitvi odpove pred iztekom 10 let. 12. Sicer pa je bila toženčeva obveznost vračila sorazmernega dela stroškov izobraževanja med strankama izrecno dogovorjena s Sporazumom o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2011. V 3. členu Sporazuma sta se stranki dogovorili, da bo delavec povrnil Ministrstvu za obrambo stroške v višini 7.612,48 EUR, nastale v času vojaškega strokovnega usposabljanja na šoli za podčastnike. Toženec sporazuma ni izpodbijal. Bistvo torej je, da stranki s sporazumom nista le razveljavili pogodbe o zaposlitvi, temveč sta uredili tudi posledice razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. Ker lahko skladno s 3. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, v kolikor jih ne urejajo v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi in z moralnimi načeli. S sporazumom prevzeta obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov strokovno vojaškega usposabljanja tudi ni v nasprotju z omejitvijo avtonomije pogodbenih strank v delovnem razmerju, kot je določena v 9. členu Zakona o delovnem razmerju (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Prvi odstavek 9. člena ZDR-1 določa, da sta delodajalec in delavec pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in času trajanja delovnega razmerja dolžna upoštevati določbe tega zakona in drugih predpisov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. V obravnavani zadevi dolžnost povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja ne nasprotuje prisilnim predpisom, temveč nasprotno temelji na prisilni določbi drugega odstavka 93. člena ZObr.

13. Tožeča stranka je tožencu pred podpisom sporazuma predložila svoj izračun sorazmernega dela stroškov usposabljanja na šoli za podčastnike, ki ga je naredila na podlagi stroškovnika za izobraževanje in usposabljanje in znašajo 7.612,48 EUR, čemur toženec v postopku podpisa sporazuma ni oporekal. Zato je tudi neutemeljeno toženčevo sklicevanje za domnevne napake volje pri sklepanju sporazuma. V skladu z 94. členom OZ je pogodba (tudi sporazum) izpodbojna, če je bila pri njeni sklenitvi napaka volje. Napako volje pa je mogoče uveljaviti le s tožbo ali pa nasprotno tožbo, torej s tožbenim zahtevkom za razveljavitev pogodbe ali pa njenega dela, ne pa zgolj z navedbami o domnevnih napakah volje v ugovoru zoper sklep o izvršbi oziroma odgovoru na tožbo, kot je to storil toženec.

14. Neutemeljena je pritožbena trditev toženca, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno razlagalo prepoved diskriminacije na delovnem mestu in prepoved zlorabe pravic. Sodišče prve stopnje je v 16. in 17. točki obrazložitve sodbe obrazložilo, zakaj v konkretnem primeru s tem, ko je tožena stranka od toženca zahtevala povračilo stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, ni bila podana nedovoljena diskriminacija, neenaka obravnava ter navidezno izvrševanje domnevnih pravic. Odločitev zakonodajalca v 93. členu ZObr glede dolžnosti povračila stroškov osnovno vojaško strokovnega usposabljanja in zahteva tožeče stranke, da toženec sorazmerni del stroškov izobraževanja povrne, ker je predčasno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ne pomeni arbitrarnega in neutemeljenega razlikovanja, ki bi pomenilo kršitev načela enakosti pred zakonom, kot ga določa drugi odstavek 14. člena Ustave RS. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje, da enake primere obravnava enako in različne različno. To načelo obenem omogoča tudi različno urejanje enakih položajev, če za takšno razlikovanje obstajajo razumni in stvarni razlogi. Sicer pa toženec tekom postopka niti ni trdil, katerim delavcem je sporazumno prenehalo delovno razmerje na podlagi predhodnega predloga delavca in s privolitvijo tožnice, pa delodajalec od njih ni zahteval vračila sorazmernih stroškov izobraževanja. Ni namreč navedel konkretnih imen oseb, ki so opravile vojaško strokovno usposabljanje na šoli za podčastnike oziroma častnike in s katerimi bi tožeča stranka sklenila sporazum. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da dejstvo, da bi tožeča stranka povračila stroškov usposabljanja terjala zgolj od toženca, ne pa od drugih delavcev, ki jih bremeni enaka obveznost, ne predstavlja nedovoljene diskriminacije, neenake obravnave v smislu določb 6. člena ZDR-1 in 14. člena Ustave RS ter zlorabe pravic v smislu 7. člena OZ.

15. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec na podlagi zaveze sprejete v sporazumu, ki ima podlago v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr, dolžan tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja na šoli za podčastnike. Tožnica in toženec sta višino sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja določila v 3. točki Sporazuma, in sicer v višini 7.612,48 EUR. Znesek je sodišče prve stopnje preverilo na podlagi izračuna tožeče stranke. Stroški osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja toženca na šoli za podčastnike v času od 1. 10. 2007 do 23. 4. 2008 so znašali 11.976,40 EUR. Toženec bi v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi moral ostati na delu do 30. 9. 2017, delo bi moral opravljati še 3446 dni. Toženec je bil na delu po končanem izobraževanju 1254 dni, s čemer je odplačal znesek 4.636,92 EUR stroškov izobraževanja na šoli za podčastnike.

16. Neutemeljena je pritožbena trditev toženca, da zakonska določba drugega odstavka 93. člena ZObr ne določa, da mora delavec povrniti tudi nadomestila plače, ki jih je prejel v času izvajanja OVSU oziroma DVSU, temveč le stroške izobraževanja same po sebi. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo stroške, ki običajno nastanejo pri izvedbi izobraževanja oziroma usposabljanja, tj. neposredne stroške izobraževanja, ki izvajalcu nedvomno nastajajo (šolnina, prijava oziroma zagovor zaključne, diplomske ali magisterske naloge ter doktorske dizertacije, morebitni stroški izpitov), ter nadomestila plače za čas odsotnosti z dela. Nadomestilo plače je nedvomno strošek tožeče stranke, ki je bilo v zvezi s toženčevim izobraževanjem. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da delavec, ki je odsoten z dela zaradi izobraževanja in je za ta čas odsotnosti prejemal izplačano nadomestilo plače, dolžan le-to nadomestilo vrniti, saj predstavljajo strošek izobraževanja oziroma usposabljanja.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo nista uspeli (določbe 154. in 165. člena ZPP).