Jedro

Tožnik ni imel možnosti uporabljati svoje nepremičnine v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, toženec pa je z izključno uporabo nepremičnine oziroma z možnostjo izključne uporabe s tem, ko tožniku ni izročil ključev stanovanja, četudi te dejansko ni izkoristil, neutemeljeno omejeval solastninsko pravico tožnika. S tem je bil toženec okoriščen, tožnik pa prikrajšan, zato je njegov zahtevek na plačilo uporabnine utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati znesek 3.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.752,00 EUR za čas od 23.08.2008 in od zneska 1.898,00 EUR za čas od 19.10.2009 dalje, do plačila. Tožencu je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 1.143,86 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper navedeno odločitev se po pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili ZPP ter načelom ugotavljanja materialne resnice potem, ko je že sprejelo dokazni sklep, da se dopusti dokaz z izvedencem gradbene stroke, le-tega spremenilo. Prav tako se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da toženec ni prerekal višine primerne najemnine, ter da ni zanikal solastniških deležev strank na stanovanju. Takšna ugotovitev je v nasprotju s podatki v spisu opr. št. II P 700/09, kjer toženec uveljavlja, da je solastnik stanovanja do 8/10 celote in kjer je tudi cenilka ugotovila, da je toženčev delež nedvomno večji. Navedeno po mnenju pritožnika predstavlja absolutno bistveno kršitev določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP) in preizkusu v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih v pritožbi uveljavljanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sprejelo odločitev s pravilno uporabo materialnega prava, ter jo ustrezno obrazložilo, tako da jo je mogoče preizkusiti. V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne in zadostne razloge sodišča prve stopnje, k izrecnim pritožbenim navedbam pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva: - (a) tožnik in toženec sta solastnika stanovanja, tožnik do 4/11, toženec pa do 7/11 celote, - (b) tožnik stanovanja ni mogel uporabljati, ker s ključi solastnega stanovanja razpolaga le toženec, - (c) toženec je lahko stanovanje izključno uporabljal, - (d) tožnik ni prostovoljno opustil rabe solastnega stanovanja, - (e) tožnik je z neuporabo prikrajšan, saj bi lahko ob prihodu v Slovenijo bival v stanovanju, toženec pa okoriščen, ker ima na razpolago celotno stanovanje.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje svojo odločitev materialnopravno pravilno oprlo na določbo 198. člena Obligacijskega zakonika – OZ, po kateri lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. To določbo je potrebno uporabiti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene obogatitve, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi (190. člen OZ). Tožnikov zahtevek je po svoji naravi verzijski zahtevek, zato mora biti poleg okoriščenja na eni strani izkazano tudi prikrajšanje na drugi strani.

8. Tožnik ni imel možnosti uporabljati svoje nepremičnine v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, toženec pa je z izključno uporabo nepremičnine oziroma z možnostjo izključne uporabe s tem, ko tožniku ni izročil ključev stanovanja, četudi te dejansko ni izkoristil, neutemeljeno omejeval solastninsko pravico tožnika. S tem je bil toženec okoriščen, tožnik pa prikrajšan, zato je njegov zahtevek na plačilo uporabnine utemeljen.

9. Povsem pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine primernega nadomestila. Drži, da je toženec prerekal utemeljenost zahtevka in višino svojega solastniškega deleža, nikoli pa ni substancirano prerekal tožbenih trditev glede višine zahtevka. Ker je v sistemu afirmativne litiskontestacije, ki velja tudi v našem pravnem sistemu, upoštevno le obrazloženo prerekanje, je sodišče prve stopnje zadevne tožbene trditve pravilno vzelo v dejansko podlago sodbe (drugi dostavek 214. člena ZPP), kar je tudi zadostno obrazložilo (peti odstavek na strani 2 izpodbijane sodbe).

10. Četudi toženec vseskozi zatrjuje, da je stanovanje v njegovi izključni lasti oziroma, da je njegov delež večji od 7/11, pa slednjega ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje je ob vpogledu v spis opr. št. I P 1198/01 ugotovilo, da je sodišče zavrnilo njegov zahtevek na ugotovitev izključnega lastništva spornega stanovanja, postopek zaradi ugotovitve večjega deleža opr. št. II P 700/09 pa še ni končan. Podlaga za ugotovitev deležev tožnika in toženca na predmetnem stanovanju je tako pravnomočen sklep o dedovanju opr. št. II D 590/04 z dne 10.06.2005 iz katerega izhaja, da znaša delež tožnika 4/11, delež toženca pa 7/11 celote. Uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko je spremenilo dokazni sklep glede pritegnitve izvedenca gradbene stroke. Skladno z določbo drugega odstavka 213. ZPP sodišče s sklepom odloči kateri dokazi naj se izvedejo. Dokazni sklep je sklep procesnega vodstva, sodišče pa na lastne sklepe procesnega vodstva ni vezano čeprav jih je sprejelo (tretji odstavek 298. člena ZPP) in jih lahko v nadaljevanju postopka kadarkoli spremeni. V tem smislu določila ZPP torej niso bila kršena.

12. Sicer pa ima zatrjevana kršitev relativni značaj, kar pomeni, da bi jo toženec glede na določilo 286.b člena ZPP lahko in moral uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, to je na naroku dne 25.11.2009 na katerem je bil tak dokazni sklep sprejet, ter je zato, ker tega ni storil, v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati.

13. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker le-ti niso bili priglašeni.