Jedro

Tožnica (občina) je lastnica vodovodnega omrežja, katerega odstranitev v izvršilnem postopku zahteva toženka, zato je njen zahtevek na nedopustnost izvršbe utemeljen.

Toženka je sicer ugovarjala obstoju lastninske pravice tožnice (občine), kar je povezovala (zgolj) z okoliščino, da naj bi slednja le v manjšem delu financirala njegovo izgradnjo (zato naj bi bil vodovod v resnici last RS), vendar vir financiranja za to vprašanje ni ključen.

Ugovorom tretjega zoper sklep o izvršbi oziroma tožba na nedopustnost izvršbe omogočata tretjemu, na katerega se izvršilni naslov ne nanaša oz. ga ne zajema (in ga zato tudi ne more „uspešno“ izpodbiti v postopku, v katerem je bil izdan), uveljavljanje njegove pravice (in posledično preprečitev izvršbe) na predmetu, v zvezi s katerim je izvršba predlagana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24.10.2013: - ugotovilo, da je izvršba upnika P. F. zoper dolžnika G. d.o.o., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. 0390 I 165/2010 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. 0390 I 165/2010 z dne 5.7.2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ip 4653/2011, ki se nanaša na položeno vodovodno napeljavo Vodovoda G., z odstranitvijo položene vodovodne napeljave vodovoda G. z nepremičnin parc. št. 288, 289/2 in 290/0, vse k.o. X, last upnice, s pooblastitvijo upnice P. F., da na stroške dolžnika G. d.o.o. preko drugega izvajalca ali preko drugih izvajalcev opravi navedena dejanja, nedopustna (točka I izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožnici v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti pravdne stroške v višini 692,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (vse s stroškovno posledico). Navaja, da si sodišče prve stopnje določilo 32. člena ZIZ razlaga napačno. Navedena določba naj bi se nanašala le na predmete izvršbe za poplačilo denarne terjatve. Če bi bila razlaga sodišča prve stopnje pravilna, potem nobena sodba, s katero bi sodišče stranki naložilo izročitev, predstavitev ali odstranitev stvari, ki so naštete v točkah 1 do 5 drugega odstavka 32. člena ZIZ, ne bi bila izvršljiva. Pritožnica se v zvezi s tem sklicuje na 4. točko drugega odstavka 32. člena ZIZ in poudarja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z obstoječo sodno prakso, ki takega izvzetja iz izvršbe doslej nikoli ni omogočala (motenjska tožba pa je bila vedno dopustna, in sicer bodisi zoper investitorja bodisi zoper izvajalca motenjskega posega). Z odločitvijo v izpodbijani sodbi sodišče posega v svojo že pravnomočno odločitev v izvršilnem naslovu, s katero je bila dolžniku (izvajalcu del) naložena odstranitev vodovodne napeljave vodovoda G. iz nepremičnin, ki so v toženkini posesti. Zmotna je tudi ugotovitev, da naj bi imela tožnica na vodovodu G. lastninsko pravico. Na obstoj lastninske pravice ni mogoče sklepati na podlagi prvega odstavka 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah. Na dan uveljavitve navedenega zakona namreč obravnavani vodovod G. sploh še ni obstajal. Po določbah odlokov, ki jih sodišče v izpodbijani sodbi omenja, je investitor novo zgrajenih vodovodnih objektov in omrežja dolžan po končani gradnji s pogodbo le-te predati v last občini. Takšne pogodbe dolžnica ni navedla, niti predložila. Javni vodovod je sicer res namenjen izvajanju javne službe, ki pa ga ne izvaja tožnica, ampak z njene strani ustanovljeni Javni zavod X d.o.o.. Omrežja javnih vodovodov pa predstavljajo osnovna sredstva navedenega gospodarskega subjekta oziroma so njegova last. Tudi če bi držalo, da tožnica ima takšno pravico, pa nima pravice, da javni vodovod v spornem predelu poteka po trasi, po kateri jo je izvajalec del G. položil, in iz katere toženka zahteva odstranitev. Tožnica ni izkazala pravice, da vodovod poteka tam, kjer je v spornem predelu položen, saj za potek po tej trasi sploh nima gradbenega dovoljenja (tudi zato, ker je zemljišče, po katerem vodovod poteka, v lasti toženke). Toženka je oba omenjena ugovora postavila pravočasno že v postopku na prvi stopnji in glede njiju ponudila dokaze, ki pa jih sodišče neutemeljeno ni izvedlo, prav tako se o ugovorih ni izreklo oziroma ni podalo nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti po toženki predlagane dokaze in preveriti, ali so njene trditve o protipravnem posegu tožnice v prostor in lastninsko pravico toženke resnične. Sicer je o enakem ugovoru tožeče stranke v motenjski pravdi, ki je tekla med istima pravdnima strankama pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu P 370/2008, že pravnomočno odločeno v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3201/2010 z dne 19.1.2011. Tožnica je že takrat uveljavljala isto stvar, in sicer da so vodovodne cevi njena last, vendar je drugostopenjsko sodišče ta njen ugovor kot neutemeljen zavrnilo in se izreklo, da za pritožbo nima pravnega interesa. Z ugoditvijo novi tožbi za nedopustnost izvršbe z enakim ugovorom tožnice je sodišče prve stopnje poseglo v že pravnomočno odločitev v izvršilnem naslovu in jo spremenilo, kar je nedopustno.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadnjem stavku 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podalo (utemeljen) zaključek, da je vodovodno omrežje (vodovodna napeljava Vodovoda G.) v lasti tožnice (zaradi česar je posledično utemeljen tudi njen tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe, ki jo zaradi odstranitve vodovoda sprožila toženka). Ta zaključek pa je v predmetni zadevi upoštevaje določbo tretjega odstavka 64. člena ZIZ (1) tudi edinole pomemben (2).

6. Tožnica je tako v sami tožbi kot v pripravljalni vlogi z dne 24.5.2013 (jasno) zatrjevala obstoj svoje lastninske pravice na omenjenem vodovodu ter se v zvezi s tem (kot podlago za njeno pridobitev) med drugim sklicevala na določbe 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (3) in Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Mestne občine Novo mesto (4), predložila pa je tudi izpis iz registra (katastra), ki naj bi prav tako dokazoval njeno lastništvo vodovoda (prilogi A10 in A11). Toženka je (le) v odgovoru na tožbo konkretno ugovarjala obstoju tožničine lastninske pravice, kar pa je povezovala (zgolj) z okoliščino, da naj bi slednja le v manjšem delu financirala njegovo izgradnjo (vodovod naj bi bil zato po njenem mnenju v resnici last Republike Slovenije). Že sodišče prve stopnje pa je v okviru 11. točke obrazložitve pravilno navedlo, da način oziroma viri financiranja za to vprašanje (5) niso ključni. Zato pritožbeni ugovori (navedbe), da na obstoj lastninske pravice ni moč sklepati ne na podlagi 1. odstavka 76. člena ZGJS (češ na dan uveljavitve navedenega zakona vodovod G. sploh še ni obstajal) kot tudi ne določb Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Mestne občine Novo mesto (ker da tožnica ni predložila pogodbe, s katero naj bi ji investitor po končani gradnji vodovodnega objekta le-tega predal v last), predstavljajo nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP (6)). Povsem enako velja za zatrjevanje, da javne službe ne izvaja tožnica, ampak z njene strani ustanovljen javni zavod X. d.o.o. (7) in da predstavlja omrežje javnih vodovodov njegova osnovna sredstva. V zvezi s svojim lastništvom je namreč tožnica (v postopku na prvi stopnji) podala ustrezno konkretizirane trditve, ki jim toženka (razen z neutemeljenim ugovorom v zvezi s financiranjem vodovoda) ni (obrazloženo) ugovarjala (drugi odstavek 214. člena ZPP). To počne šele sedaj v pritožbi. Za obstoj tožničinega (stvarnopravnega) upravičenja, ki preprečuje izvršbo, je povsem nepomembno tudi, ali je bil vodovod položen v skladu z gradbenim dovoljenjem oz. na kakšen način je bilo poseženo v toženkine nepremičnine. Ta vprašanja predmetnega postopka ne zadevajo (8). V njem je bistveno je le, da ima tožnica na vodovodu ustrezno stvarnopravno upravičenje, ki preprečuje izvršbo.

7. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh toženkinih ugovorov. Do vseh se je opredelilo bodisi izrecno bodisi posredno (torej odgovor nanje izhaja iz ugotovitev, ki jih je podalo). Medtem ko je oporekanje, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki naj bi jih toženka v zvezi s svojimi ugovori predlagala, pavšalno (neobrazloženo) (9) in posledično neupoštevno, pa je vztrajanje pri ugovoru, da naj bi bilo o navedeni zadevi že pravnomočno odločeno (in v zvezi s tem sklicevanje na sklep VSL I Cp 3201/2010 z dne 19.1.2011) povsem napačno. Tožnica v predmetni zadevi uveljavlja svoja upravičenja na vodovodu oziroma na tej podlagi nedopustnost izvršbe (kar je predmet odločanja v tej pravdi), medtem ko je v motenjskih sporih (sklep VSL I Cp 3201/2010 z dne 19.1.2011 je bil namreč izdan v takšni pravdi, ki je tekla pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu) kakršnokoli odločanje o pravicah izključeno (glej 426. člen ZPP). Tudi sicer je iz samega sklepa VSL I Cp 3201/2010 z dne 19.1.2011 (priloga A15), na katerega se sklicuje toženka, jasno razvidno, da pritožbeno sodišče ni odločalo oz. ugotavljalo obstoja tožničine pravice na vodovodu, saj je njeno pritožbo zavrglo (in sicer zaradi neobstoja interesa pritožiti se zoper sklep, ki ni bil izdan zoper njo ampak G. d.o.o.). Pritožbe torej ni zavrnilo (saj o njej oziroma o tožničinem ugovoru v zvezi s posegom v njeno lastninsko pravico ni vsebinsko odločalo), kot to (prav tako napačno) navaja pritožba, ampak (iz procesnih razlogov) zavrglo. Skratka odločba, na katero se sklicuje toženka, ne predstavlja pravnomočne sodne odločbe, s katero bi bilo že odločeno o (ne)obstoju tožničinega stvarnopravnega upravičenja na predmetnem vodovodu. Enako zmotno je tudi pritožbeno prepričanje, da naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo poseglo v svojo že pravnomočno odločitev, s katero je bila izvajalcu del naložena odstranitev vodovodne napeljave iz toženkinih nepremičnin. Kot je bilo predhodno poudarjeno, je bil delni zamudni sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu P 373/2008 z dne 20.4.2010 (10) (v zvezi s sklepom VSL I Cp 3201/2010 z dne 19.1.2011), s katerim je bilo ugodeno toženkinemu zahtevku na odstranitev vodovodne napeljave (oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja), izdan samo zoper izvajalca (oziroma družbo G. d.o.o.). Ker ni bil izdan zoper njo (in se nanjo ni nanašal), tožnica kljub svojim upravičenjem na vodovodu sklepa s pravnimi sredstvi ni mogla izpodbijati (njena pritožba je bila prav zato - torej zaradi pomanjkanja potrebnega pravnega interesa - zavržena). To je lahko naredila šele z ugovorom tretjega zoper sklep o izvršbi, ki jo je na podlagi pravnomočnega (delnega) zamudnega sklepa sprožila toženka, oziroma z obravnavano tožbo na nedopustnost izvršbe. Prav temu sta omenjena instituta tudi namenjena, saj tretjemu, na katerega se izvršilni naslov ne nanaša oz. ga ne zajema (in ga zato tudi ne more „uspešno“ izpodbiti v postopku, v katerem je bil izdan), omogočata uveljavljanje njegove pravice (in posledično preprečitev izvršbe) na predmetu, v zvezi s katerim je izvršba predlagana.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženkini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.

(2) Zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb v zvezi z (ne)upravičenostjo sklicevanja sodišča prve stopnje na 32. člen ZIZ.

(3) Zakon o gospodarskih javnih službah, Uradni list RS, št. 32/1993, s kasnejšimi spremembami (ZGJS).

(4) Uradni list RS, št. 10/2010. (5) Torej statusa oziroma pravic na infrastrukturi.

(6) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami

(7) Za vprašanje lastništva je okoliščina, kdo (konkretno) izvaja javno službo, sama za sebe tudi sicer nerelevantna.

(8) Kar pa seveda ne pomeni, da ne bi bila relevantna v drugih.

(9) Katere konkretne dokazne predloge ima v mislih, pritožnica ne pojasni.

(10) Glej prilogo A5 priloženega spisa Okrajnega sodišča v Novem mestu I 165/2010