Jedro

Ni odločilno, ali so filter vreče ne glede na to, da nimajo teflonske membrane, uporabne. Stvarna napaka je namreč že v tem, da nimajo lastnosti, ki so bile izrecno dogovorjene s pogodbo.

Ker je tožeča stranka kot proizvajalka za napako ves čas vedela, tožena stranka tudi v primeru nepravočasnosti reklamacije ne izgubi pravice iz jamčevalnih zahtevkov.

Tožena stranka ni konkretno ugovarjala datumu zapadlosti, ki ga je uveljavljala tožeča stranka. Samo dejstvo, da je uspela z zahtevkom na zmanjšanje kupnine zaradi manjvrednosti blaga, pa na samo zapadlost terjatve in tek zakonskih zamudnih obresti nima vpliva.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 3. točki izreka potrdi.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obrestnem delu 1. točke izreka potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0003 Ig 2005/09055 z dne 22. 11. 2005 obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 20.333,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2005 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 592,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 12. 2005 do plačila (1. točka izreka), zaradi skrčitve tožbenega zahtevka v višini 1.042,512 EUR (pravilno 1.042,51 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2005 je sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo; v preostanku (za 24.926,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2004) pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. točka izreka), tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov tega postopka v višini 1.130,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep o umiku ter zoper stroškovni del (2. in 3. točka izreka). Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala spremembo sodbe v njeno korist oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe in sicer v obrestnem delu (prim. 1. točko izreka). Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala spremembo sodbe v njeno korist v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, delno pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo kupnine zavrnilo, ker je tožena stranka upravičeno uveljavljala znižanje kupnine zaradi manjvrednosti blaga. Dobavljeno blago namreč ni bilo v skladu s pogodbeno specifikacijo – filter vreče niso imele teflonske membrane, kot je bilo dogovorjeno, pač pa teflonsko apreturo. Delno pa je sodišče prve stopnje postopek ustavilo in sklep o izvršbi razveljavilo zaradi skrčitve tožbenega zahtevka v višini 1.042,51 EUR (pomotoma 1.042,512 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2005 dalje.

Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da se ni jasno opredelilo, ali je ugovor tožene stranke obravnavalo v okviru garancijskih ali jamčevalnih zahtevkov. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodba sodišča prve stopnje sicer res omenja tudi pogodbeno dogovorjeno garancijo iz 8. člena pogodbe, vendar je iz sodbe jasno razvidno, da je sodišče kupnino delno znižalo (za znesek 24.926,16 EUR z obrestmi) na podlagi jamčevalnega zahtevka po 2. točki 468. člena in 2. odstavku 480. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodba ne glede na to, da omenja tudi garancijo, ne temelji na tej pravni podlagi, zaradi (sicer nepotrebne) omembe garancije pa ni materialnopravno nepravilna. Zato so vsa nadaljnja pritožbena izvajanja o neutemeljenosti garancijskih zahtevkov brezpredmetna.

Tožeča stranka vztraja, da tožena stranka ni tožeče stranke o napaki pravočasno in določno obvestila. To ne drži, saj je tožena stranka napako konkretizirala – filter vreče niso vsebovale dogovorjene teflonske membrane.

Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno o pravočasnosti in konkretizaciji oprlo na izvedene dokaze, to je izpovedba direktorja tožene stranke in priče Z. K. ter dokazne listine o naknadnih dogovorih in sestankih (prim. dopis C. C. z dne 08. 12. 2004 – priloga B7, dopis tožene stranke z dne 15. 12. 2004 – priloga B14, dopis tožeče stranke z dne 17. 01. 2005 – priloga B20, zapisnik z dne 04. 03. 2005 – priloga B22). Sodišče druge stopnje z navedeno dokazno oceno soglaša, posebno še upoštevajoč dejstvo, da se direktor tožeče stranke, ki naj bi izpovedal nasprotno, zaslišanja ni udeležil. Pritožbena navedba, da naj bi šlo za filter vreče drugega dobavitelja in ne tožeče stranke, so nedovoljena pritožbena novota, saj tožeča stranka ni pojasnila, zakaj ni tega navedla pravočasno (337. člen ZPP). Predvsem pa dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji le na listinah, pač pa tudi na prepričljivih izpovedbah direktorja tožene stranke in prič, zlasti tistih, zaposlenih pri tretji osebi – C. C., ki za izid pravde niso zainteresirane. Zlasti iz zapisnika z dne 04. 03. 2005 (priloga B22) je razvidno, da med tožečo stranko in toženo stranko ter C. C. ni bilo sporno, da filter vreče, dobavljene na osnovi pogodbe s toženo stranko (in ne morebiti s tretjo osebo) nimajo dogovorjene teflonske membrane, vprašanje je bilo le, ali prav tako ustrezajo svojemu namenu, vendar tožeča stranka tega ni uspela dokazati.

Izvajanja tožeče stranke, da tožena stranka ni pravočasno konkretizirala jamčevalnega zahtevka v smislu 1. odstavka 468. člena OZ, niso utemeljena. Ne glede na to lahko tožena stranka uveljavlja znižanje kupnine po 2. odstavku 480. člena OZ. Prav tako ni odločilno, ali so filter vreče ne glede na to, da nimajo teflonske membrane, uporabne. Stvarna napaka je namreč že v tem, da nimajo lastnosti, ki so bile izrecno dogovorjene s pogodbo (3. točka 459. člena OZ).

Tožeča stranka navaja, da niti tožena stranka niti C. C. nista vrnili filter vreč, vendar to ni pomembno: kljub temu ima tožena stranka pravico do zmanjšanja kupnine zaradi manjvrednosti blaga.

Ni pomembno, ali je tožena stranka celotno količino dobavila naprej C. C. ali le del te količine. Reklamacija se namreč nanaša na celoten pogodbeni predmet, ki ni ustrezal pogodbeni specifikaciji.

Tožeča stranka vztraja, da tožena stranka ni pravočasno reklamirala celotne količine, vendar je tudi to brezpredmetno, ker je tožeča stranka pristopila k reševanju reklamacije in s tem priznala njeno utemeljenost (prim. zapisnik z dne 04. 03. 2005 – priloga B22). Že sodišče prve stopnje pa je opozorilo tudi, da je tožeča stranka kot proizvajalka za napako ves čas vedela, zato tožena stranka tudi v primeru nepravočasnosti reklamacije ne izgubi pravice iz jamčevalnih zahtevkov (465. člen OZ).

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi tožena stranka morala vložiti pobotni ugovor ali nasprotno tožbo. Tudi brez tega lahko uveljavlja znižanje kupnine po določilih OZ.

Prav tako ne drži, da je tožena stranka zmanjšanje kupnine uveljavljala prepozno, zaradi česar naj bi bila prekludirana. Tožena stranka je ves čas postopka ugovarjala plačilu kupnine, po prejemu izvedenskega mnenja pa je ugovor zmanjšanja kupnine konkretizirala in ga prilagodila izvedenskemu mnenju. Šteti, da je tožena stranka prekludirana, ker ni uveljavljala konkretnega zneska zmanjšanja kupnine pred pribavo izvedenskega mnenja, bi bilo prestrogo in v nasprotju z namenom določbe OZ, ki naj bi varovala kupca, da mu ni treba plačati celotne kupnine, če je bilo prejeto blago manjvredno.

Tožeča stranka je v pritožbi trdila, da ni od tožene stranke prejela nobene vreče, zato je ni mogla izročiti izvedenki. Tožena stranka pa je trdila nasprotno (glej zapisnik z naroka dne 17. 06. 2008). Vendar je navedbe tožene stranke potrdil tudi direktor tožene stranke, zaslišan kot stranka na naroku za glavno obravnavo dne 23. 09. 2008 (prim. izpovedbo o testu, opravljenem pri tožeči stranki), tožeča stranka pa nasprotnega ni dokazala, niti se njen direktor zaslišanja ni udeležil. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu sodišču, ki je ravnanje tožeče stranke, ki vreče ni izročila izvedenki v pregled, obenem pa ni potrdila istovetnosti vreče, ki jo je izvedenki predložila tožena stranka, ocenjuje kot izmikanje.

Iz gornje obrazložitve sledi, da uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) niso podane. Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje tudi kršitev iz 8. točke citiranega člena, ker naj se ne bi opredelilo do ugovora, da vseh izdobavljenih vreč tožena stranka ni dobavila C. C., vendar kot že rečeno, to za odločitev ni pomembno. Glede na to, da je specifikacija blaga vsebovana v pogodbi, je povsem stvar tožene stranke, kaj bo s kupljenim blagom storila. V tej luči se pokaže, da ne gre za odločilno okoliščino, komu je tožena stranka blago prodala naprej.

Tudi če sodišče prve stopnje ni izrecno zavrnilo dokaznega predloga tožeče stranke, naj imenuje izvedenca ekološke stroke, je to storilo konkludentno. Bistveno je, da izvedenec ni bil potreben, saj je dobavljeno blago ne glede na to, ali je do ekološke katastrofe prišlo ali ne, manjvredno (glej izvedensko mnenje v spisu).

Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje tudi, da je izrek sodbe nerazumljiv. Navedeno ne drži, izrek je povsem razumljiv, drži pa, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, saj je tožeča stranka sprva vtoževala znesek 45.909,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa do plačila, po delnem plačilu v znesku 1.042,50 EUR pa je tožeča stranka opravila poračun po 288. členu OZ in tožbo umaknila za plačani znesek, vztrajala pa je pri plačilu zneska 48.512,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2005 do plačila. Seštevek glavnice, o kateri je odločilo sodišče prve stopnje, in sicer je ugodilo za 20.333,54 EUR z obrestmi, zavrnilo za 24.926,16 EUR z obrestmi in ustavilo postopek zaradi delnega umika za znesek 1.042,50 EUR z obrestmi, kar je skupno 46.282,20 EUR. Ne glede na to pa ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot zatrjuje tožeča stranka. V okviru pritožbe tožeče stranke je sodišče druge stopnje namreč preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se tožeča stranka zoper njo pritožuje, to pa je 2. in 3. točka izreka. V zvezi z 2. točko izreka sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zmanjšanju kupnine v višini 24.926,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2004 materialnopravno pravilna, prav tako tudi ustavitev postopka za umaknjeni del tožbe v višini 1.042,51 EUR (čeprav sodišče pomotoma zapiše 1.042,512 EUR, kar je očitna pisna napaka – prim. 328. člen ZPP). Ker je odločitev v tem delu pravilna, glede v 1. točki izreka dosojene glavnice pa ni pritožbe, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi sorazmernega dela pravdnih stroškov iz 3. točke izreka izpodbijane sodbe. Res pa je, da sodišče prve stopnje ni odločilo o delu tožbenega zahtevka, na kar opozarja pritožnica. Zato je pritožbo v tem delu treba šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ki je pravočasen, in bo zato o njem moralo odločiti sodišče prve stopnje v skladu z določilom 325. člena ZPP.

O pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje je tožeči stranki dosodilo zmanjšano kupnino v višini 20.333,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2005, pri čemer je upoštevalo, da je po delnem plačilu z dne 25. 11. 2005 tožeča stranka opravila obračun v skladu z 288. členom OZ in zahtevala nadaljnje zakonske zamudne obresti do plačila. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi bilo zamudne obresti potrebno tožeči stranki prisoditi šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, saj je tožeča stranka dobro vedela, da so vreče, ki so bile posredovane toženi stranki, drugačnih karakteristik, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo, zaradi tega pa je tožeči stranki nastala velika premoženjska škoda, saj so ji vrata za kakršnekoli razpise pri C. C. zaprta. Tožena stranka meni, da je bilo šele v sodnem postopku z vso gotovostjo izkazano, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju z moralnimi dolžnostmi, kar se je ugotovilo šele v dokaznem postopku. Zato pred izdajo sodbe po njenem ni mogoče šteti, da bi prišla tožena stranka v kakršnokoli zamudo. Sodišče druge stopnje s pritožbenimi izvajanji tožene stranke ne more soglašati. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude in tečejo po samem zakonu od zapadlosti do plačila. Tožena stranka se teku zamudnih obresti ne more upreti s sklicevanjem na neetičnost ravnanja tožeče stranke. 378. člen OZ določa, da če dolžnik zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (299. člen OZ). Tožena stranka ni konkretno ugovarjala datumu zapadlosti, ki ga je uveljavljala tožeča stranka. Samo dejstvo, da je uspela z zahtevkom na zmanjšanje kupnine zaradi manjvrednosti blaga, pa na samo zapadlost terjatve in tek zakonskih zamudnih obresti nima vpliva. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim navedbam tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbi obeh strank zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena, 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov. Stroški za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni, saj stranki z njuno vložitvijo nista doprinesli k odločitvi.