Jedro

Družbena pravna oseba je dolžna prenesti kmetijska zemljišča in gozdove na RS ne glede na to, da v svojih sredstvih nima nenormiranega kapitala.

Izrek

Pritožbi prvo in drugotožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: “Ugodi se tožbenemu zahtevku, ki glasi: Ugotovi se, da so nepremičnine parc. št. ..., vse vpisane v k.o. R. S., v lasti tožeče stranke R. S. matična številka ..., G. 20, L. do celote”, v še preostalem, še izpodbijanem delu, pa se pritožbi tožečih strank kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožečih strank se glede točke II in III izreka ugodi, pritožba drugega stranskega intervenienta pa se zavrne in se točka II in III izreka sodbe spremeni tako, da glasi: “Tožena stranka Z. R. d.d. ... je dolžna tožečima strankama R. S. in S. k. z. g. RS plačati pravdne stroške, nastale na prvi stopnji in sicer prvotožeči stranki znesek 2.206,92 EUR, drugotožeči stranki pa znesek 2.877,30 EUR obema v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje do plačila pod izvršbo, tožena stranka in stranska intervenienta R. C. d.d. in F. S. pa sama trpita svoje pravdne stroške, nastale na prvi stopnji.

Tožena stranka je dolžna prvotožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 195,07 EUR, drugotožeči stranki pa znesek 242,74 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, ki prične teči 15. dan po prejemu odločitve sodišča druge stopnje, tožena stranka ter prvi in drugi stranski intervenient pa sama trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se oba tožbena zahtevka, tako primarni, kot podredni zavrneta. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Tožnica je namreč v dne 11. 3. 2002 vloženi tožbi navedla, da je na podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij z dnem 15. 12. 1992 in v skladu s 14. členom Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov R. S. z dne 11. 3. 1993 postala lastnica kmetijskih zemljišč in gozdov, s katerimi do sedaj še vedno upravlja Z. R. d.d., oziroma toženec. Toženec je odklonil sklenitev pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, kljub temu, da ga k temu zavezujejo zakonski predpisi. Sam postopek za prodajo kmetijskega zemljišča oziroma gozda pa je potekal na osnovi potrdila občine ... z dne 22. 6. 2001, po katerem imajo nepremičnine status gozda oziroma kmetijskega zemljišča. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi listinskih dokazov. Ugotovilo je, da sporni nepremičnini, za kateri tožnici zahtevata ugotovitev ničnosti vpisa lastninske pravice na toženčevo ime ter ugotovitev, da te nepremičnine spadajo v lastnino R. S., sedaj po geometričnih odmerah obsegajo parc. št. ... ter vse k. o. R. S. Sodišče prve stopnje je nato reševalo vprašanje pravilnosti postavljenega zahtevka v smislu določb Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZG), torej kakšen status je imel toženec v času, ko so nanj prešle nepremičnine. Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Ur 34/94 z dne 23. 10. 1995, na katero se je toženec glede tega skliceval, pa je razvidno, da toženec ni podjetje z družbenim kapitalom v smislu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), zato se ne lastnini po tem zakonu. Toženec, ker zanj določila ZLPP niso veljala, se torej ni lastninsko preoblikoval po tem zakonu. Na zemljiščih, sedaj predmet te pravde, je torej imela v letu 1993 pravico uporabe pravna prednica toženca (R. ZHT d.d.), ki, kot je ugotovljeno, ni izkazovala nenormiranega kapitala in se zato tudi ni lastninsko preoblikovala po ZLPP. Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS pa v 14. členu namreč določa, da se kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last R. S. oziroma občin po ZLPP oziroma po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način po stanju z dnem uveljavitve tega zakona, postanejo last R. S. oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma občine. Citirano določilo tako zajema le kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, ki so pripadale pravnim osebam, ki so imele v svojih sredstvih nenormiran družbeni kapital. ZSKZG se torej ne nanaša na zemljišča, v lasti kapitalskih družb z znanimi lastniki, kar pa je bila pravna prednica toženca R. ZHT d.d.. Ker torej v sredstvih toženca, oziroma njegovega pravnega prednika ni bilo družbenega premoženje in tudi ni bil zavezan za izvedbo programa lastninjenja, zanj ne veljajo določbe ZSKZG in je iz tega razloga primarni tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Ob upoštevanju odločitve glede primarnega zahtevka, da v sredstvih toženca oziroma njegovega pravnega prednika ni bilo družbenega premoženja in tudi ni bil zavezan za izvedbo programa lastninjenja, zato zanj tudi ne veljajo določila ZZK-1, tako tožnici tudi nimata veljavnega pravnega interesa za vložitev izbrisne tožbe, zaradi česar je sodišče tudi podredni zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo, kot neutemeljen. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta prvo in drugotožeča stranka, zoper odločitev o višini stroškov, vsebovanih v točki III izreka pa se pritožuje drugi stranski intervenient F. S. po svojih pooblaščencih.

3. Prvotožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče svojo odločitev utemeljilo s tem, da je tožena stranka delniška družba v družbeni lastnini, kar je ugotovilo na osnovi sklepa Temeljnega sodišča v Celju Srg 389/91. Tudi iz ostalih podatkov v prilogah citiranega sklepa je razvidno, da gre za družbeno lastnino, oziroma družbeni kapital, da določen znesek trajnega kapitala podjetja predstavlja delež v osnovnem kapitalu družbe z omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini in predstavlja vrednost družbenega kapitala, ki se je pri preoblikovanju družbenega podjetja Z. R. S. vložil v družbo z omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini s firmo Z., h., t. in u. h. d., torej toženo stranko, nato je naredilo sklep, da je tožena stranka od ustanovitve dalje kapitalska družba z znanimi lastniki, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS Ur 34/94 z dne 23. 10. 1995, da zanjo ZLPP ne velja in zato tudi ne 14. člen ZSKS. Zato je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek. Po mnenju prvotožeče stranke je sodišče vsa citirana določila napačno uporabilo, ob sicer zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Predvsem je iz navedb sodišča razvidno napačno razlogovanje pojmov družbeni kapital, družbena lastnina in posledično status tožene stranke ter njenega kapitala, oziroma nepremičninskega premoženja. Sodba Vrhovnega sodišča z dne 23. 10. 1995, na katero se sklicuje tožena stranka in ki je podlaga za odločitev sodišča ugotavlja, da ZLPP za toženo stranko ne velja, ker tožena stranka ni podjetje z družbenim kapitalom v smislu ZLPP, zato se tudi ne lastnini po navedenem zakonu. To dejstvo sprejema tudi tožeča stranka. Družbeni kapital pravnega prednika tožene stranke se je s preoblikovanjem teh stvarnih vložkov v to družbo, preoblikoval v normirani kapital z znanim lastnikom. Vendar sodišče ni pravilno opredelilo, kaj predstavlja družbeni kapital. Po Zakonu o družbenem kapitalu, veljavnem v času ustanovitve tožene stranke je z družbenim kapitalom mišljen poslovni sklad podjetja, zmanjšan za sorazmeren del nekritih izgub ter sorazmerni delež rezerv in izven poslovni sklad. Sodba Ur 34/1994 se nanaša na čisto drugo dejansko stanje, ki za to pravdo ni pomembno, saj ničesar ne navaja glede lastništva nepremičnin. Lastnina družbenega kapitala namreč po veljavnih zakonskih določilih ni pomenila lastnine nepremičnin, na katerih so imela podjetja pravico uporabe. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka lastninsko pravico, vpisala na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) in da je bila prej imetnik pravice uporabe. Ob preoblikovanju družbenega kapitala v kapital z znanim lastnikom ter prenosom stvarnega vložka v novo nastalo družbo, pravni prednik ni mogel prenesti na novo družbo večje pravice na nepremičninah, kot jo je imel sam - pravico uporabe na nepremičninah ni mogel preoblikovati v lastninsko pravico, saj te pravice ni imel. Država je najprej v skladu z ustavnimi spremembami političnega in ekonomskega sistema, uredila lastninjenje družbenega kapitala. Lastninjenje družbenega kapitala pa ni imelo za posledico tudi lastninjenje nepremičnin, ki so sicer sodila med sredstva podjetij. Nepremičnine, zlasti tiste, ki so bile med sredstvi podjetij, ki so se lastninsko preoblikovala, so se glede na svoj status, lastninsko preoblikovala po drugih zakonih: ZLPP, Zakonu o zadrugah ZSKZ in nazadnje po ZLNDL, kot subsidiarnem predpisu. Po slednjem zakonu so se lastninila zemljišča, ki niso predmet lastninjenja po drugem zakonu. V tem sporu gre za zemljišča, ki imajo status kmetijskih zemljišč oziroma gozdov. Glede na ugotovitve, da 5. člen ZLPP za toženo stranko ne velja, so torej nepremičnine postale last R. S. z dnem 11. 3. 1993, na podlagi 14. člena ZSKZ. Tožeča stranka se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 559/2005 z dne 6. 12. 2007, ki izrecno potrjuje gornje navedbe tožeče stranke - pritožnice. Prav tako je podlaga sodba II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012, ki navaja, da pravni status kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini urejajo le trije zakoni ZZad, ZLPP in ZSKZ. Sodišče še navaja, da je zakonodajalec pri lastninjenju kmetijskih zemljišč upošteval, da so zemljišča kot naravna danost del naravnega bogastva, zato je za lastnika določil državo. V teh odločbah Vrhovno sodišče se še potrjuje stališče tožeče stranke, da vložitev zemljišč v družbo v obliki stvarnega vložka ni bila podlaga lastninjenja kmetijskih zemljišč, pač pa le našteti trije zakoni. Z uveljavitvijo ZLNDL so bila zemljišča že olastninjena po 14. členu ZSKZ, zato je bilo takšno lastninjenje nezakonito. Tožeča stranka je že tekom postopka o tem podala obširne navedbe, ki jih sodišče sploh ni presojalo glede na svojo zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče tudi sploh ni navedlo, kaj naj bi bila pravna podlaga lastninjenja tožene stranke, če ZLPP zanjo ne velja, pač pa je samo pavšalno citiralo sodbo Ur 34/94, zato je sodba tudi nerazumljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih in je nesklepčna. Tožeča stranka še nadalje navaja, da se je po navedbah sodišča tožena stranka vpisala po sklepu Srg 389/91 dne 20. 3. 1991 in je zato potrebno upoštevati tudi ustavni amandma št. XCIX, ki je v 3. točki določal, da je preoblikovanje družbene lastnine v drugo obliko možno le na podlagi zakona. Tudi Zakon o združenem delu, ki se je tedaj še uporabljal, je v 6. poglavju določal, da kmetijskega in stavbnega zemljišča, gozdnega zemljišča ali drugega naravnega bogastva kot tudi dobrina v splošni rabi, ni mogoče odtujiti iz družbene lastnine, če ni za kmetijska zemljišča, gozdove in gozdna zemljišča v zakonu drugače določeno, določena pa je bila tudi ničnostna sankcija. Tožeča stranka je tako tožbo vložila povsem utemeljeno. Dejstvo je, da so nepremičnine prešle v last prve tožeče stranke ter v upravljanje druge tožeče stranke na podlagi 14. člena ZSKZ. Tožena stranka bi morala v skladu z določbo ZSKZ skleniti z drugo tožečo stranko pogodbo o prenosu, pa tega ni storila. V zvezi s takšnimi pritožbenimi obrazložitvami je torej napačen zaključek sodišča, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev izbrisne tožbe. Tožeča stranka ob tem samo še dodaja, da je oblikovana tudi v zvezi s tem zahtevkom sodna praksa, ki tožeči stranki prepušča odločitev o uveljavljanju tožbenega zahtevka. Izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj tožena stranka in stranski intervenient niso upravičeni do povračila pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji.

4. Pritožbo zoper odločitev o glavni stvari in stroških podaja tudi drugotožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP in nato podaja pritožbo s povsem enako vsebino, kot jo podaja prvotožeča stranka. Tudi ta stranka predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa se naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, podrejeno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

5. Pritožbo zoper stroškovno odločitev podaja drugi stranski intervenient F. S. po svojih pooblaščencih. Sodbo izpodbija v točki III izreka iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje napačno in brez kakršnekoli obrazložitve ni priznalo intervenientu priglašenih stroškov za posamezna procesna dejanja in sicer za prošnjo za čimprejšnjo rešitev zadeve z dne 12. 3. 2008, za pripravljalno vlogo z dne 10. 10. 2013, s katero je stranski intervenient podal svoje navedbe, za pripravljalni vlogi tožečih strank z dne 11. 9. 2012, za pripravljalno vlogo z dne 8. 11. 2013, s katero je stranski intervenient podal svoje navedbe oziroma replike na pripravljalni vlogi tožečih strank z dne 21. 3. 2014 z dne 28. 10. 2013 ter za zastopanje na naroku dne 9. 10. 2012, urnino in kilometrino za potovanje na sodišča ter pregled sklepa Višjega sodišča in dopise strank. Sodišče prav tako ni ravnalo pravilno, ko ni v celoti priznalo stroškov stranskega intervenienta za pripravljalno vlogo z dne 29. 4. 2010 in za zastopanje na naroku dne 4. 5. 2010, saj se nov postopek pred sodiščem prve stopnje po razveljavitvi sodne odločbe sodišča prve stopnje šteje kot nov postopek, zaradi česar se temu primerno tudi obračunavajo odvetniški stroški. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo glede stroškov zadnjega pritožbenega postopka stranskega intervenienta in tako intervenientu skupaj še pripadajo pravdni stroški v znesku 1.116,59 EUR. Predlaga, da sodišče druge stopnje te stroške še nadaljnje odmeri in jih naloži v plačilo tožečima strankama.

6. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam.

7. Na pritožbo tožečih strank je odgovorila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Po mnenju tožene stranke se je v sedaj izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje do navedb tožene stranke pravilno opredelilo v točki 38 svoje obrazložitve, ko je pravilno ugotovilo in navedlo, da iz sodbe VS RS, opr. št. Ur 34/94 izhaja, da tožena stranka ni podjetje z družbenim kapitalom v smislu določb ZLPP, zato se ne lastnini po tem zakonu. Tako je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da se pravna prednica tožene stranke ni lastninsko preoblikovala po ZLPP in zato tudi v posledici zanjo ni uporabiti določbe 14. člena ZSKZG, ki zajema le kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, ki so pripadale pravnim osebam, ki so imele v svojih sredstvih nenominiran družbeni kapital. ZSKZG se torej ne nanaša na zemljišče v lasti kapitalskih družb z znanimi lastniki, kar pa je pravna prednica tožene stranke nedvomno bila. Pravna prednica tožene stranke tako ni bila podjetje z družbenim kapitalom, zato posledično zanjo ne veljajo določbe ZSKZG. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

8. Odgovor na pritožbo podaja tudi tožena stranka po drugem pooblaščencu. V odgovoru na pritožbo navaja, da je tožena stranka v postopku zatrjevala, da je bila ustanovljena na podlagi določil takrat veljavnega Zakona o podjetjih, ki je omogočil ustanovitev podjetij v mešani lastnini in pri tem je omogočeno, da družbena pravna oseba v takšno podjetje delniški kapital vplača tudi z izročitvijo stvarnih vložkov, med drugim tudi nepremičnin v družbeni lastnini. Takrat veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je natančno določal možnosti prehodov stvari iz družbene lastnine v zasebno lastnino. Določila Zakona o podjetjih o možnosti plačila osnovnega kapitala s stvarnim vložkom v obliki nepremičnin v družbeni lastnini je potrebno šteti kot lex specialis, ki je omogočil, da so nepremičnine v družbeni lastnini prešle v režim zasebne lastnine. Ker je bila nepremičnina izročena novoustanovljeni družbi z namenom poplačila kapitala, je ta prešla iz sredstev v družbeni lastnini v režim zasebne lastnine, režim družbene lastnine pa se je vzpostavil na kapitalskem vložku družbenega podjetja v delniški družbi. To je jasno ugotovilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi Ur 34/94, s katero se je ugotovilo, da tožena stranka ni zavezanka za lastninsko preoblikovanje, saj v njej ni družbenega premoženja. Predlaga, da se pritožbi v celoti zavrneta kot neutemeljeni in priglaša pritožbene stroške.

9. Odgovor na pritožbo podaja tudi drugi stranski intervenient. Po mnenju tega stranskega intervenienta je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni bila podjetje v družbeni lastnini, da je bil njen pravni prednik R. Z. d.d. ustanovljena kot delniška družba v družbeni lastnini in je bila vseskozi od ustanovitve kapitalska družba z znanimi lastniki. Ker pravna prednica tožene stranke ni izkazovala nenormiranega kapitala in se posledično ni preoblikovala po ZLPP, se zanjo določila ZLPP ne uporabljajo. Navedeno stališče v pritožbi povzema in se z njim strinja tudi prvotožeča stranka. V skladu s 1. členom Zakona o družbenem kapitalu, se navedeni zakon uporablja izključno za podjetja v družbeni lastnini, kar pa tožena stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, s čemer se tožeča stranka v pritožbi strinja, ni bila. Tožena stranka ni bila podvržena lastninskemu preoblikovanju, saj je že od svoje ustanovitve leta 1989 imela znane lastnike. V postopku je bilo dokazano in je med pravdnima strankama nesporno, da je družba Z. R. H. d.o.o., kot ustanoviteljica v družbo R. ZHT kot stvarni vložek vložila nepremičnine, ki so predmet tega postopka. Vrednost nepremičnine je bila določena na podlagi njihove tržne cene v zameno za stvarni vložek, v višini njegove vrednosti je ustanoviteljica pridobila delnice družbe R. ZHT. S tem, ko so bila zemljišča v obliki stvarnega vložka prenesena na toženo stranko, so izgubila status zemljišč v družbeni lastnini v smislu ZSKZG. 14. člen ZSKZG zajema le kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, kar predstavlja, da je bila na zemljiščih vknjižena ne le družbena lastnina, temveč tudi pravica uporabe v korist osebe, ki je imela med viri sredstev nenormiranega družbenega kapitala tudi ta osnovna sredstva. Zato se je pravilno lastnina preoblikovala na podlagi 3. člena ZLNDL. Prav tako ni mogoče govoriti o tem, da bi bile nepremičnine kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi. To izhaja iz obsežne listinske dokumentacije, med drugim tudi iz dopisa S. z dne 6. 12. 1999, ki je bil poslan toženi stranki. Namembnost na premičnini parc. št. pa je bila že veljavno spremenjena že na podlagi lokacijske dokumentacije št. iz septembra 1992. Ob začetku veljavnosti tako ZLPP dne 15. 12. 1992, kot tudi ZSKZG dne 11. 3. 1993, navedena nepremičnina niti pravno, niti dejansko ni imela statusa kmetijskega zemljišča oziroma gozda. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

10. Pritožbi tožečih strank sta utemeljeni, pritožba stranskega intervenienta glede odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, pa je neutemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi listinskih dokazov in je najprej ugotovilo v točki 38 obrazložitve, da je toženec delniška družba v družbeni lastnini. To je razvidno iz sklepa, takrat še Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju z dne 20. 3. 1991, opr. št., s katerim se je v Sodni register vpisala ustanovitev oziroma organiziranje delniške družbe v družbeni lastnini po razdelitvi premoženja podjetja s firmo R. ZHT d.d.. Tudi iz ostalih podatkov v prilogah citiranega sklepa je razvidno, da gre za družbeno lastnino oziroma družbeni kapital, pri čemer je nezamerljiv tudi podatek, da določeni znesek trajnega kapitala podjetja predstavlja delež v osnovnem kapitalu družbe z omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini in predstavlja vrednost družbenega kapitala, ki se je pri preoblikovanju družbenega podjetja Z. R. S. vložil v družbo z omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini s firmo Z. H. T. U. H. d. d.d., .... Nato je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Ur 34/94 z dne 23. 10. 1995, na katero se je toženec glede tega skliceval ugotovilo, da toženec ni podjetje z družbenim kapitalom v smislu ZLPP, zato se ne lastnini po tem zakonu. Na zemljiščih, ki so sedaj predmet te pravde je torej imela leta 1993 pravico uporabe pravna prednica toženca, ki kot je ugotovljeno, ni izkazovala nenormiranega kapitala in se zato tudi ni lastninsko preoblikovala po ZLPP. Ker v sredstvih toženca, oziroma njegovega pravnega prednika ni bilo družbenega premoženja in tudi ni bil zavezan za izvedbo programa lastninjenja, zanj ne veljajo določbe ZSKZG in je iz tega razloga primarni tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje zavrnilo, saj je 14. člen ZSKZG zajemal le kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, ki so pripadala pravnim osebam, ki so imela v svojih sredstvih nenormirani družbeni kapital. Da pa ta odločba, oziroma dejstvo, da se tožena stranka ni olastninila po ZLPP ni pravno pomembno dejstvo, pa na to pravilno opozarjata tožeči stranki, ki navajata, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka lastninsko pravico na teh nepremičninah vpisala na podlagi ZLNDL in da je bila prej na teh nepremičninah vpisana pravica uporabe (na družbeni lastnini). Ob preoblikovanju družbenega kapitala v kapital z znanim lastnikom, ter prenosom stvarnega vložka - teh spornih nepremičnin v novo nastalo družbo, pravni prednik ni mogel prenesti na novo družbo večje pravice na nepremičninah, kot jo je imel sam - pravico uporabe na nepremičninah in je ni mogel preoblikovati v lastninsko pravico, saj te pravice ni imel. Vložitev zemljišč v družbo v obliki stvarnega vložka namreč ni bila podlaga za lastninjenje kmetijskih zemljišč, temveč le zakoni, ki urejajo pravni status kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini in to so trije zakoni: Zakon o zadrugah, ZLPP in ZSKZG. Zakonodajalec je pri lastninjenju kmetijskih zemljišč upošteval, da so zemljišča kot naravna danost del naravnega bogastva R. S., zato je za lastnika teh zemljišč določil državo. Tako je tudi ZSKZ v 14. členu določil, da kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, ki niso postala last RS, oziroma občine na podlagi določb ZLPP, oziroma ZZad, po stanju z dnem uveljavitve tega zakona, postanejo last države oziroma občin. Dejstvo, da se tožena stranka oziroma njen pravni prednik ni olastninil po ZLPP, pa v konkretnem primeru pomeni le to, da po 5. členu ZLPP, to je pred ugotovitvijo družbenega kapitala, tožena stranka ni bila dolžna izločiti oziroma njena prednica ni bila dolžna izločiti iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo sicer z dnem uveljavitve tega zakona last R. S., oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje Sklada… R. S., oziroma občin, ter vrednost nepremičnin in podjetij, ki opravljajo turistično dejavnost, katerih nepremičnine se nahajajo na območju T. n. p. in se lastninijo v skladu s posebnim zakonom. Sodišče prve stopnje pa je v prejšnjem sojenju ugotovilo, da je toženec podjetje v družbeni lastnini, za katerega se sicer ne uporabijo določila ZLPP, zaradi tega zanj vseeno pride v poštev uporaba določil Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Toženec je ves čas postopka zatrjeval, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, da ni podjetje v družbeni lastnini, da je bila R. ZHT d. d. ustanovljena kot delniška družba v družbeni lastnini in je bila vseskozi od ustanovitve dalje kapitalska družba z znanimi lastniki. Vendar lastninjenje kapitala še ni imelo za posledico lastninjenja nepremičnin, ki so spadala med sredstva podjetij, in so na njih podjetja imela le pravico uporabe, in ki so se lastninsko preoblikovala (ali bila ustanovljena na podlagi Zakona o podjetjih). Nesporno je namreč, da je tožena stranka predmetne nepremičnine olastninila šele na podlagi ZLNDL in na teh nepremičninah vse do uveljavitve tega zakona ni bila vpisana kot lastnica tožena stranka, temveč je imela le vpisano pravico uporabe. Nepremičnine so bile vpisane kot družbena lastnina, imetnik pravice uporabe pa je bilo Z. R. S., tako se izkaže, da pravni prednik in tudi sama tožena stranka nista mogla biti lastnik nepremičnin, pač pa le imetnik pravice razpolaganja, oziroma pravice uporabe. Toženka je torej pridobila zemljišče v obliki stvarnega vložka ustanovitelja. S tem se zemljišča še niso olastninila. Vložitev zemljišč v družbo v obliki stvarnega vložka namreč ni bila podlaga za lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, temveč le Zakon o zadrugah, ZLPP in ZSKZ. Zato bi ta zemljišča morala ex lege, z dnem 11. 3. 1993, na podlagi 14. člena ZSKZG postali last R. S., to je prvotožeče stranke, saj ta člen določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last R. S., oziroma občin po ZLPP, oziroma po Zakonu o zadrugah, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona, last R. S., oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad, oziroma občine. Na podlagi te določbe bi tako moral toženec z dnem uveljavitve ZSKZG z dne 10. 3. 1993, kmetijska zemljišča in gozdove prenesti v last prvotožnice R. S. Ker tožnici zatrjujeta pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, to je ZSKZG, je treba zavrniti del primarnega zahtevka tožečih strank za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj gre za lastninsko pravico, katero se pridobi na podlagi zakona. Ob uveljavitvi ZSKZ bi se torej morala ta kmetijska zemljišča, ki so predmet te pravde olastniniti po tem predpisu in kasnejše lastninjenje po ZNDL tako ni bilo več mogoče, zato tudi ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti vpisa lastninske pravice na ime tožene stranke, ker bi se lastninska pravica na prvotožečo stranko moralo prenesti že ob uveljavitvi ZSKZ in to dne 11. 3. 1993, saj so bile sporne nepremičnine takrat še vedno v družbeni lastnini, toženka in pa njen pravni prednik pa sta na njih imela le pravico uporabe, zato so ta zemljišča postala last prvotožnice R. S. Da je imela toženka na spornih zemljiščih le pravico uporabe, izhaja nenazadnje tudi iz tega, da se je vpisala na teh zemljiščih kot lastnik, na podlagi določb ZLNDL. Prva tožnica tako utemeljeno opozarja, da je na spornih zemljiščih pridobila lastninsko pravico na podlagi določb ZSKZ.(1) Tožba na ugotovitev lastninske pravice ob izkazanem pravnem interesu je ustrezno pravno varstvo pravic zakonitega lastnika, če je v zemljiški knjigi že vknjižen (nepravi) lastnik.(2) Tožba na ugotovitev lastninske pravice je tako bila sklepčna, saj temelji na zakonski podlagi in sicer na določbi 14. člena ZSKG, prvotožnica je pridobila lastninsko pravico na nepremičninah izvorno (originarno), na podlagi 14. člena ZSKZ. Ugotovitveni zahtevki so bili že obravnavani v zadevah II Ips 213/2010, II Ips 785/2009, II Ips 102/2008. Ker tako lastninjenje kapitala še ni imelo za posledico lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, ki so spadala med sredstva podjetij, v katere so se vložila kot stvarni vložki se tako izkaže, da je ob uveljavitvi ZSKZG prvotožeča stranka na originarni način - ex lege postala lastnica nepremičnin, ki so predmet te pravde. Tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na v tožbenem petitu navedenih nepremičninah je tako bilo potrebno ugoditi, in ker temu ni ugodilo sodišče prve stopnje, je to na podlagi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP storilo - razsodilo, sodišče druge stopnje.

12. Glede samega statusa zemljišč, ki so predmet tega spora, pa je potrebno upoštevati stanje zemljišč na dan 11. 3. 1993, torej na dan, ko bi morale nepremičnine v družbeni lasti, s statusom kmetijskega zemljišča, gozdov ali nezazidanega stavbnega zemljišča, ki pa niso bila tako določena s prostorskim izvedbenim aktom, preiti v last RS. Iz potrdil, katere je vpogledalo tudi sodišče prve stopnje, in sicer potrdil O. R. S. z dne 28. 3. 2001, 22. 6. 2001, 29. 1. 2002 je razvidno, da so si med seboj potrdila za iste nepremičnine različna, večinoma pa so nepremičnine opredeljene kot kmetijska zemljišča (parc. št. k.o. R. S.) ali gozd, (tako parc. št... k.o. R. S.), pri čemer pa potem drugo potrdilo določa, da so parc. št... opredeljene kot park in imajo s tem status nezazidanega stavbnega zemljišča, vendar tega potrdila v tem postopku ni mogoče verodostojno upoštevati, ker se tako ne nanaša na status parcele v letu 1993. Sodišče druge stopnje se je zato oprlo tudi na določbo tretjega odstavka 14. člena ZSKZG, kjer je določeno, da se nepremičnine štejejo kot kmetijska zemljišča, če niso zajete, kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem načrtu (kot npr. urediteveni ali zazidalni načrt ter lokacijski načrt). Tega pa iz vseh potrdil, ki jih je predložil toženec ali stranski intervenient, ni razvidno. O. R. S. je imela dolgoročni ali srednjeročni plan, vendar pa je ta začel veljati 24. 12. 1993. Tako sodišče druge stopnje šteje, da so vse navedene sporne nepremičnine kmetijska zemljišča, gozdovi, oziroma nezazidana stavbna zemljišča, ki niso v prostorskem izvedbenem aktu drugače opredeljene, pa tudi sam toženec je pri pristojni upravni enoti iskal potrdilo za odobritev pravnega posla, prodaje kmetijskih zemljišč. Glede parc. št. ... k.o. R. S., za katero je stranski intervenient trdil, da je bila na njem odobrena lokacija objekta, pa je zaključiti, da z ničemer, razen s tem, da naj sodišče opravi poizvedbe o statusu pri občini, toženec ni izkazal, da bi ta parcela ne izpolnjevala pogoje po določilih ZSKZG, da je sodišče ne bi štelo med kmetijska zemljišča ali gozdove. Vse nepremičnine pa se bodo nato v skladu z 2. členom ZSKZG prenesle v upravljanje drugotožnici.

13. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 3. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, pritožbama tožečih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. V še preostalem izpodbijanem delu pa je kot obrazloženo v tej sodbi, sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Ker je sodišče druge stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku iz primarnega tožbenega zahtevka, je zato zavrnilo preostali del pritožb in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o podrednem tožbenem zahtevku. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Utemeljena je pritožba tožečih strank glede odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, neutemeljena pa je pritožba drugega stranskega intervenienta, ki zahteva prisojo še dodatnega zneska pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Ker sta tožeči stranki glede glavne stvari uspeli, jim je tožena stranka dolžna povrniti njune pravdne stroške, nastale na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Tožeči stranki sta na zadnjem naroku za glavno obravnavo priglasili dotedanje pravdne stroške in še nadaljnje pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je stroške odmerilo v skladu s členom 155 ZPP in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, ki je veljala v času vložitve obeh tožb. Prvotožnici je sodišče priznalo pravdne stroške in sicer 50 točk za pregled spisa, 300 točk za sestavo tožbe, 300 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 14. 1. 2003, 225 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 19. 5. 2003, za sestavo pripravljalne vloge z dne 10. 9. 2003 150 točk, za zastopanje na glavni obravnavi 300 točk, urnino 20 točk, za zastopanje na obravnavi dne 21. 11. 2003 150 točk, urnina 20 točk, za zastopanje na obravnavi dne 17. 1. 2007 300 točk, za odsotnost iz pisarne v času obravnavanja 200 točk, nadalje za sestavo pripravljalne vloge z dne 20. 6. 2008 150 točk, za sestavo vloge z dne 18. 8. 2008 20 točk, za delni umik tožbe 50 točk, za sestavo vloge z dne 17. 6. 2009 50 točk, za sestavo vloge z dne 1. 2. 2010 50 točk, za sestavo pripravljalne vloge z dne 14. 4. 2010 150 točk, za zastopanje na obravnavi dne 4. 5. 2010 300 točk za potne stroške 15,54 EUR, za sestavo pripravljalne vloge z dne 25. 5. 2010 150 točk, za zastopanje na obravnavi dne 17. 2. 2011 150 točk, za stroške prihoda na obravnavo in sicer 15,54 EUR, ter še nadaljnje pravdne stroške, prejem sodbe P 49/2008 z dne 17. 2. 2011 in obvestilo stranki 50 točk, sestavo vloge z dne 5. 8. 2011 50 točk, sestava pritožbe zoper sodbo P 49/2008 z dne 17. 2. 2011 375 točk, prejem sodbe Cp 785/2011 z dne 20. 4. 2012 in obvestilo stranki 50 točk, sestava pripravljalne vloge z dne 8. 10. 2012 150 točk, zastopanje na obravnavi dne 9. 10. 2012 150 točk, potni stroški za to obravnavo 11,76 EUR, zastopanje na obravnavi dne 29. 8. 2013 150 točk, potni stroški za to obravnavo 18,90 EUR, sestava pripravljalne vloge z dne 11. 9. 2013 150 točk, zastopanje na obravnavi dne 15. 10. 2013 150 točk, potni stroški 18,06 EUR, zastopanje na obravnavi dne 13. 5. 2013 150 točk, potni stroški 18,48 EUR, prejem sodbe in obvestilo stranki 50 točk ter izdatki po 13. členu Odvetniške tarife 34 točk, skupaj tako znašajo priznani pravdni stroški prvotožeče stranke 2.206,92 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna plačati, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje do plačila pod izvršbo. Višje stroške je kot neutemeljene zavrnilo.

15. Drugotožeča stranka je priglasila pravdne stroške za zastopanje na prvi stopnji in sodišče druge stopnje je te stroške delno priznalo, ob uporabi določbe člena 155 ZPP in uporabe Odvetniške tarife, ki je veljala v času vložitve tožbe. Tako je drugotožnici priznala stroške njene pooblaščenke in sicer za pregled dokumentacije 20 točk, za sestavo tožbe 300 točk, za pripravljalni spis z dne 13. 10. 2003 300 točk, za zastopanje na naroku 300 točk, za urnino 40 točk, za zastopanje na glavni obravnavi 150 točk, zastopanje na naroku 300 točk, za urnino 40 točk, za zastopanje na glavni obravnavi 150 točk, za zastopanje na naroku 300 točk, za urnino 40 točk, za zastopanje na glavni obravnavi 150 točk, za urnino 40 točk, za poročilo stranki 20 točk, za zastopanje na glavni obravnavi dne 17. 1. 2007 150 točk, za porabo časa 50 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za poročilo stranki 50 točk, za pripravljalni spis 150 točk, za delni umik tožbe 50 točk, za sestavo vloge z dne 7. 5. 2009 50 točk, za vlogo z dne 2. 12. 2009 50 točk, za vlogo z dne 26. 1. 2010 50 točk, za pripravljalni spis z dne 22. 4. 2010 150 točk, za zastopanje na naroku dne 4. 5. 2010 150 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za kilometrino 14,80 EUR, za pripravljalni spis z dne 28. 5. 2010 150 točk, za zastopanje na naroku 17. 2. 2011 150 točk, za odsotnost z pisarne 40 točk, drugi tožnici gredo tudi stroški kilometrine za prihod pooblaščenke za obravnavo iz smeri C. - Š. in nazaj v znesku 14,80 EUR in materialni stroški 14,59 EUR, nadalje za zastopanje na naroku z dne 9. 10. 2012 150 točk, za odsotnost iz pisarne 80 točk, kilometrina 2 x po 20 km x 0,37 EUR, kar je 14,80 EUR dopis in poročilo stranki 50 točk, pripravljalni spis z dne 8. 10. 2012 150 točk, za zastopanje na naroku z dne 29. 8. 2013 150 točk, za odsotnost iz pisarne 80 točk, za kilometrino 14,80 EUR, za poročilo stranki 50 točk, za zastopanje na naroku dne 15. 10. 2013 150 točk, za porabo časa 50 točk, za odsotnost iz pisarne 80 točk ter kilometrino 14,80 EUR, za pripravljalni spis z dne 28. 10. 2013 150 točk, materialni stroški 1,37 EUR, za dopis stranki z dne 27. 3. 2014 20 točk, za zastopanje na glavni obravnavi dne 13. 5. 2014 150 točk, za porabo časa 50 točk in za odsotnost iz pisarne 80 točk ter kilometrina 14,80 EUR, kar je skupaj 4910 točk, tem stroškom pa je potrebno dodati še stroške za kilometrino za prihode na obravnave in materialne stroške, vse povečano za 22 % DDV in tako znašajo skupaj pravdni stroški drugotožeče stranke 2.877,30 EUR, katere je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo. Višje stroške je sodišče kot neutemeljene zavrnilo.

Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, sama trpi svoje stroške, nastale na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP), pravdne stroške nastale na prvi stopnji pa sama trpita tudi oba stranska intervenienta, ker je tožena stranka v pravdi propadla.

16. Tožeči stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške in sicer prvotožeča stranka stroške za pritožbo 375 odvetniških točk in za prejem sodbe in poročilo stranki 50 točk, kar znaša ob vrednosti točke 195,00 EUR, drugotožeča stranka je priglasila pritožbene stroške za sestavo pritožbe 375 točk in 50 točk za poročilo stranki o prejemu sodbe, ter materialne stroške v znesku 3,90 EUR, kar vse ob 22 % DDV znaša 242,74 EUR, in je zato tožena stranka pritožbene stroške obeh tožečih strank dolžna plačati v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

18. Tožena stranka in stranska intervenienta pa sami trpijo svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi sodba VS RS II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012. Op. št. (2): Sodba VS RS II Ips 440/2008 z dne 24. 11. 2011.