Jedro

Izvedensko mnenje izvedenca Ž.1 predstavlja obrazložene pripombe na izvedensko mnenje, izdelano v pravdnem postopku. Tako ga je sodišče prve stopnje tudi obravnavalo, saj je odgovarjalo na pripombe. Pripombe pa v največji meri spadajo v področje uporabe prava, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča dodatno zaslišanje izvedenca Ž.2 ni bilo potrebno. Res je „vzročna zveza“ kot predpostavka odškodninske odgovornosti pravni pojem in zato vprašanje, postavljeno izvedencu, ni bilo ustrezno, vendar tožeča stranka v tej smeri na postavljeno vprašanje ni imela pripomb. Še pomembneje pa je, da sodišče ni razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem glede vprašanja, ali je na nepremičnini tožnikov nastala kakšna škoda ali je ta škoda nastala zaradi miniranja. Izvedenec je torej moral odgovoriti na vprašanje, kaj so dejanski (naravni) vzroki zatrjevanih posledic in na to vprašanje je smiselno tudi odgovoril.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu obsodilo toženi stranki na plačilo 246.125,00 SIT odškodnine za škodo, ki je na objektu toženih stranka nastala zaradi miniranja. Višji zahtevek je zavrnilo, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je celotna škoda na objektu sicer večja, vendar je le 25 % škode v vzročni zvezi z miniranjem. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna drugo toženi stranki povrniti 210.275,00 SIT pravdnih stroškov, prvotoženi pa (z dopolnilnim sklepom) 311,51 EUR. Sodišče je v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje ugotovilo, da so te le pavšalne in jih zato ni upoštevalo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je predlagala, da se izvedenca zasliši, sodišče pa tega ni storilo, kljub dostavljenemu mnenju drugega izvedenca. Ne drži, da do konca obravnave ni predlagala drugega izvedenca. Že takoj ob sestavi zapisnika je namreč podala ustrezno pripombo. Ravnanje sodnika je samovoljno in nedopustno. Zaradi grobe kršitve določb 123. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila tožeči stranki kratena možnost obravnavanja pred sodiščem. V mnenju je jasno navedeno, da se je izvedenec spustil v pravno obravnavanje zadeve, saj je ugotavljal vzročno zvezo, kar je naloga sodnika. Da je sodnik celo sam postavil tako nalogo izvedencu, kaže na to, da je sodišče ravnalo nezakonito. Zaradi opisanih kršitev je bilo nepopolno raziskano dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Zaradi ravnanja sodnika zahteva, da sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje drugemu sodniku.

Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe.

Zatrjevana kršitev 123. člena ZPP ima kvečjemu značaj relativne kršitve postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar pomeni, da je upoštevna samo, če je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve v zadevi. Odločilno je torej vprašanje, ali bi zaslišanje izvedenca (ali imenovanje drugega izvedenca) lahko vodilo k drugačni sodbi. Tožeča stranka je za oceno izvedenskega mnenja najela drugega izvedenca. Izvedensko mnenje izvedenca Ž1 predstavlja obrazložene pripombe na izvedensko mnenje, izdelano v pravdnem postopku. Tako ga je sodišče prve stopnje tudi obravnavalo, saj je odgovarjalo na pripombe. Pripombe pa v največji meri spadajo v področje uporabe prava, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča dodatno zaslišanje izvedenca Ž2 ni bilo potrebno. Temeljna pripomba izvedenca Ž1 je namreč bila, da se je izvedenec Ž2 spuščal v pravno presojo zadeve. Tudi če bi to držalo, samo zaradi tega izvedensko mnenje ni nepravilno, saj je odločitev v zadevi sprejel prvostopni sodnik. Iz izvedenskega mnenja izvedenca Ž2 izhaja, da so na nepremičnini tožečih strank poškodbe (te poškodbe je podrobno opisal) in da je na nastanek teh poškodb vplivalo tudi miniranje, ki sta ga izvajali tožeči stranki. Miniranje pa ni edini vzrok. Izvedenec je ugotovil še ostale možne vzroke in na koncu njihov vpliv kvantificiral. Vsi ostali vzroki izvirajo iz sfere tožeče stranke (ali neposredno ali pa posredno, saj mora lastnik nepremičnine trpeti določene vplive okolja, ki ne presegajo običajnih meja), zato je odločilno vprašanje, katera škoda in v kakšnem obsegu je nastala zaradi ravnanja toženih strank. Res je „vzročna zveza“ kot predpostavka odškodninske odgovornosti pravni pojem in zato vprašanje, postavljeno izvedencu, ni bilo ustrezno, vendar tožeča stranka v tej smeri na postavljeno vprašanje ni imela pripomb. Še pomembneje pa je, da sodišče ni razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem glede vprašanja, ali je na nepremičnini tožnikov nastala kakšna škoda ali je ta škoda nastala zaradi miniranja. Izvedenec je torej moral odgovoriti na vprašanje, kaj so dejanski (naravni) vzroki zatrjevanih posledic in na to vprašanje je smiselno tudi odgovoril. Prvostopno sodišče pa je nato na podlagi dejanskih ugotovitev iz njegovega mnenja sklepalo, da je podana vzročna zveza kot predpostavka odškodninske odgovornosti. Ostale pripombe tožeče stranke (povzete po mnenju izvedenca Ž1) so izrazito pavšalne (da je strokovnost izvedenca Ž2, oziroma Fakultete za gradbeništvo, vprašljiva, posebej, ker je v mnenju svoj pristop, vire informacij, strokovne pripomočke in metode dela izvedenec Ž2 obrazložil). Izvedenec Ž1 je namreč razpolagal s podatki in v svojih pripombah ni povedal, katere dejanske ugotovitve izvedenca Ž2 niso pravilne, oziroma katere dejanske ugotovitve niso obrazložene. Na tako postavljene pripombe pa ni mogoče odgovarjati in je bilo zgolj zaradi njih zaslišanje izvedenca nepotrebno. Imenovati tudi ni bilo potrebno novega izvedenca, saj je bil izvid izvedenca Ž2 jasen in popoln, sam s seboj ni bil v nasprotju, prav tako ne z raziskanimi okoliščinami. To pa pomeni, da zatrjevana kršitev v zvezi s sestavo zapisnika ni vplivala na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja in s tem na pravilnost in zakonitost sodbe, zato ne predstavlja kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tako ali tako pa kršitve 123. člena ZPP niti ni bilo, saj je tožeča stranka lahko podala svojo pripombo ob koncu zapisnika, prvostopno sodišče pa je v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj je sprejelo izvedensko mnenje izvedenca Ž2 in odgovorilo na pripombe tožeče stranke. Tožeča stranka je imela, kot že rečeno, možnost podati pripombe na izvedensko mnenje, na te pripombe je prvostopno sodišče tudi odgovorilo, njena pravica do izjave torej ni bila kršena. Na tako ugotovitev ne vpliva dejstvo, da izvedenec ni bil še dodatno zaslišan oziroma da ni bil postavljen nov izvedenec, saj ni naloga sodišča, da izvede vse dokaze, ki jih stranke predlagajo, ampak le tiste in toliko, da bodo z njimi ugotovljena odločilna dejstva.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških temelji na 154. členu ZPP za tožečo stranko (ki s pritožbo ni uspela) in na 155. členu ZPP za drugotoženo stranko (saj z odgovorom ni prispevala k razjasnitvi odločilnih okoliščin v pritožbenem postopku).