Jedro

Za zastaranje terjatev upravnika večstanovanjskih zgradb za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve velja enoletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške, stroške za odgovor na pritožbo trpi sedmotožena stranka sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper tožene stranke za plačilo posameznih zneskov zoper sedem toženih strank. Tožene stranke namreč niso tožniku poravnavale mesečnih stroškov v zvezi z upravljanjem stanovanjske stavbe, prav tako pa niso poravnale sorazmernega deleža stroškov v zvezi s preureditvijo kotlovnice na ogrevanje na plin. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so stroški v zvezi z upravljanjem zastarali, saj velja za zastaranje teh zahtevkov enoletni zastaralni rok, kar je v skladu z določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitev upravljanja ter drugih njihovih terjatev, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, namreč zastarajo v enem letu, kot je to določeno v prvem odstavku te določbe. Glede povrnitve stroškov za vzpostavitev skupne kotlovnice, ki jo je sodišče štelo kot izboljšavo in se ne šteje za vzdrževanje večstanovanjske stavbe, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožene stranke niso dale soglasje za prenovitev kotlovnice in da gre za takšne izboljšave, ki presegajo okvir rednega upravljanja in bi morala tožeča stranka doseči soglasje vseh etažnih lastnikov. Kadar pa gre za takšne izboljšave in se ne doseže soglasje vseh etažnih lastnikov, pa lahko tisti etažni lastniki, ki želijo takšno izboljšavo, to izvedejo, če sami nosijo stroške izvedbe in če s tem ne ovirajo izvrševanja lastninske pravice drugih etažnih lastnikov. Prav tako pa ne obstajajo nikakršni listinski dokazi, ki bi potrjevali izpovedbo predstavnice tožeče stranke glede dogovora, da bi etažni lastniki morali plačevati 30 % stroškov glede na stanovanjsko površino. Prav tako pa tudi iz samih obračunov za posamezno toženko ni razvidno, na kaj se določeni stroški nanašajo, niti na kakšen način so obračunani, kar tudi ni znala izpovedati priča in sodišče takšnih obračunov ni moglo preveriti. Tožnik tudi z ničemer ni dokazal, niti tega ni izkazoval, da bi bila katerakoli toženka z vzpostavitvijo skupnega ogrevanja, kakorkoli okoriščena, zaradi česar bi morala plačevati vsaj del stroškov ogrevanja. Pri tem je upoštevalo zakonsko določbo tretjega odstavka 29. člena SZ-1. Tožbeni zahtevek je zato v celoti zavrnilo. O stroških, nastalih na prvi stopnji, pa je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ko obrazlaga zavrnitev tožbenega zahtevka in pritrjuje ugovorom toženih strank glede zastaranja terjatev. S tem, ko je tožeča stranka vložila denar za poplačilo obveznosti za tožene stranke iz lastnih sredstev, je bila tožeča stranka prikrajšana, tožene pa obogatene na njen račun, zato so tožene stranke dolžne založeni znesek vrniti tožeči stranki. Sodišče tudi ni upoštevalo določbo 71. člena SZ-1. Zaradi neplačila so bile toženke neupravičeno obogatene. V konkretnem postopku gre nedvomno za vtoževane terjatve na povračilo založenih sredstev od etažnih lastnikov, ki imajo pravno naravo verzijskega zahtevka. Tudi stroške plačila obratovalnih stroškov, investicijskih in drugih stroškov, je za stanovalce plačala tožeča stranka. Prav tako je tožeča stranka v konkretnem postopku od toženih strank zahtevala povračilo stroškov, ki se nanašajo na vzpostavitev plinifikacije objekta, saj sta se obe celotni večstanovanjski stavbi na naslovu U. K. o. št. ..., Ž. ... priključili na mestni plinovod, ko se je uredila plinska napeljava do večstanovanjskega objekta, do vsakega stanovanja in izvedla so se potrebna zidarska dela. Pri zamenjavi dosedanjega dotrajanega sistema ogrevanja z novim, gre nedvomno za nujen posel, ki je namenjen ohranitvi osnovnega bivalnega standarda večstanovanjske stavbe, zato predstavlja posel rednega upravljanja. V konkretnem primeru je šlo za zamenjavo dotrajane kurilne naprave z novo in za nujen poseg, saj bi sicer etažni lastniki, tik pred kurilno sezono ostali brez ustreznega načina ogrevanja. Prav tako je pomembno dejstvo, da so skupni deli večstanovanjske hiše solastnina etažnih lastnikov, zato imajo etažni lastniki po prvem odstavku 67. člena SPZ pravico skupno upravljati stvar v solastnini. Za ureditev kotlovnice je nesporno glasovalo več kot 50 % vseh etažnih lastnikov, kar izhaja tudi iz zapisnika o sestanku etažnih lastnikov. V konkretnem primeru je bil prehod na novo ogrevanje nujen posel, namenjen ohranitvi osnovnega bivalnega standarda, zato predstavlja posel rednega upravljanja. To pomeni, da so tudi tožene stranke dolžne plačati tako stroške vzpostavitve novega načina ogrevanja, kakor tudi same stroške ogrevanja, to je fiksne stroške ogrevanja in stroške, ki se nanašajo na skupne prostore in naprave. Tudi v tem delu, je dogovor etažnih lastnikov za tožene stranke obvezujoč. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotnim strankam. Na pritožbo je odgovorila sedmotožena stranka. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, glede zastaranja dela terjatev 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ. Tudi pri spremembi načina ogrevanja, gre za posel izrednega upravljanja. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da gre za posel rednega upravljanja, saj ne gre za tak posel. Zato bi za ta posel bilo potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. To izhaja tudi iz drugega odstavka 59. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Tudi sedmotožena stranka se ogreva na elektriko, kar vse je storila že pred tem, predno je tožeča stranka namontirala novo ogrevalno napravo.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljena v delu, kjer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava sodišča prve stopnje, in sicer glede uporabe materialnega prava o zastaranju terjatve upravnika večstanovanjske hiše za storitev upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. V tej zvezi se je sodna praksa, kakor tudi pravna teorija že opredelila do tega vprašanja in je že zavzeto stališče, da velja 1. točka 355. člena OZ le za terjatve, ki jih imajo dobavitelji oziroma izvajalci storitev (upravniki večstanovanjskih hiš pa niso dobavitelji energije), izvajalci dimnikarskih storitev in za vzdrževanje snage. V Obligacijskem zakoniku je določeno, da tudi za terjatve upravnika večstanovanjskih hiš, za storitev upravljanja in tudi druge njihove terjatve, velja enoletni zastaralni rok. Druge njihove terjatve so med drugim tudi terjatve, ki so nastale zato, ker so za etažne lastnike plačevali dobavljeno energijo ali storitve. Pogoj je, da dospevajo trimesečno ali v krajših rokih. Status naročnika oziroma dolžnika ni pogoj. Iz same specifikacije terjatve tožeče stranke pa ni bilo razvidno, ali gre za storitve, ki se plačujejo v trimesečnih rokih. Zato je dokazno breme po ugovoru toženih strank glede trditve, da so terjatve, katere vtožuje v plačilo tožeča stranka, dospevale trimesečno ali v krajših rokih, prešlo na tožečo stranko. Tožeča stranka pa v nadaljevanju ni specificirala in pojasnila vsebino stroškov, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ in je odločilo, da so vse terjatve, katere je vtoževala tožeča stranka v zvezi z upravljanjem in za druge njene terjatve, zastarale. Pritožbene navedbe teh pravilnih materialnopravnih ugotovitev ne morejo izpodbiti, z navedbo, da gre za neupravičeno obogatitev, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

Prav tako ni utemeljena pritožba v nadaljevanju, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, kje je opredelilo dela v zvezi z vzpostavitvijo novega načina ogrevanja te večstanovanjske hiše kot takšne posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, v kateri okvir sodi ta posel. V tem primeru, torej vzpostavitev skupnega prostora kolesarnice v kotlovnico - plinifikacija na obeh naslovih večstanovanjskih stavb, presega posle rednega vzdrževanja. Sodišče je tako glede na vsebino izvedbe del pravilno štelo, da se ne more šteti vzpostavitev skupne kotlovnice, oziroma izvedba plinifikacije, za posle rednega upravljanja. Pri poslih v zvezi z rednim upravljanjem, gre za zagotavljanje pogojev bivanja in osnovnega namena večstanovanjske stavbe. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bil tožnik pred vzpostavitvijo skupnega ogrevanja seznanjen s tem, da so si nekateri etažni lastniki že uredili lastno ogrevanje ali so si to takrat urejali, sedaj pa se vse toženke - etažne lastnice, normalno ogrevajo z lastnim ogrevanjem, z elektriko. Zato ni šlo za nujno zagotavljanje pogojev bivanja v večstanovanjski hiši, niti za ohranitev osnovnega namena te stavbe, saj vse toženke, ne glede na to, da se sedaj že nekaj let ne ogrevajo s skupnimi viri, normalno živijo in bivajo v svojih stanovanjih, ki so etažni deli večstanovanjskih stavb, s tem, ko imajo lastno ogrevanje, pa tudi niso z ničemer okrnili osnovnega namena stavbe. Zato je sodišče prve stopnje, pravilno štelo vzpostavitev skupne kotlovnice za posel, ki presega okvir rednega upravljanja. Vzpostavitev skupne kotlovnice je tako mogoče šteti kot izboljšavo, ki se ne šteje za vzdrževanje večstanovanjske stavbe. Kadar gre za takšne izboljšave in se ne doseže soglasje vseh etažnih lastnikov, pa lahko tisti etažni lastniki, ki želijo takšno izboljšavo, le-to izvedejo, če sami nosijo stroške izvedbe in, če s tem ne ovirajo izvrševanje lastninske pravice drugih etažnih lastnikov. Zato bodo morali v nadaljevanju in tudi glede na že zapadle stroške v tej zvezi, le-te pokriti tisti stanovalci, kateri so glasovali za vzpostavitev novega sistema ogrevanja in so ga tudi deležni. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in je pravilno uporabilo pri opredelitvi tega posega tožeče stranke, določbo prvega odstavka 29. člena SZ, po katerem etažni lastniki odločajo o poslih, ki presegajo okvire rednega upravljanja večstanovanjske stavbe, s soglasjem vseh etažnih lastnikov. V tej zvezi je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje narave gradbenega posega in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V tej zvezi tudi niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe SPZ, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za poseg v kolesarnico večstanovanjske zgradbe in sicer le glede namestitve novih plinskih naprav za ogrevanje, zato se niso spremenili skupni sorazmerni deleži v zvezi z nepremičnino in zato niso vzpostavljeni drugačni sorazmerni deleži. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bil dogovor etažnih lastnikov, da bodo tudi preostali etažni lastniki plačevali 30 % od dejanskih stroškov, saj v tej zvezi etažni lastniki niso sprejeli nobenega ustreznega, materialnopravno zavezujočega sklepa.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Glede ostalih očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, pa je po zaključku sodišča druge stopnje tožeča prekludirana, ker jih ni uveljavljala, do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 286. b člena ZPP). To velja tako glede neizvedbe nekaterih predlaganih dokazov, kakor tudi glede očitka, da bi sodišče prve stopnje glede nekaterih toženih strank moralo uporabiti procesna pravila o sporu majhne vrednosti. S takšnim vodenjem postopka, so vsem udeležencem bile zagotovljene enake procesne pravice po ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške. Stroške za odgovor na pritožbo prav tako trpi sedmotožena stranka sama, ker v odgovoru na pritožbo zgolj prepisuje pravilno odločitev sodišča prve stopnje (vse po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP)