Jedro

Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama. Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke, da se izjavi, izhaja tudi zahteva, da lahko sodba veže le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati.

Širitev subjektivnih meja pravnomočnosti je izjema od splošnega pravila, dopustna le v posebej utemeljenih primerih, npr. v primeru pravnega nasledstva, enotnega sosporništva, pri sodbah glede izpodbijanja pravnih dejanj in ugotovitve (ne)obstoja prerekanih terjatev v stečaju, v statusnih sporih … Toženec je hipotekarni dolžnik, ker je bila njegova lastninska pravica vknjižena po vpisu maksimalne hipoteke, a to še ne pomeni, da ga zavezuje pravnomočna sodba o obstoju in višini terjatve, izdana v postopku, v katerem ni sodeloval. SPZ besedno nerodno določa, da je prenos maksimalne hipoteke izključen. A to pravilo po novejših stališčih teorije in sodne prakse le pove, da se s prenosom posamezne terjatve na novega upnika ne prenese maksimalna hipoteka kot varovalna stvarna pravica. Ne izključuje pa splošnega pravila, po katerem s prenosom terjatve na novega upnika preide (se prenese) posamična hipoteka, ki je nastala (znotraj maksimalne hipoteke) v zavarovanje te terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: „Toženec kot hipotekarni dolžnik je dolžan priznati, da je tožnica upravičena zahtevati poplačilo terjatve 45.296,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2021 in 12.963,25 EUR kapitaliziranih obresti ter stroškov sodnega postopka, vse do najvišjega zneska 79.500 EUR, iz solastniškega deleža ½ nepremičnine ID znak parcela 0000 1032/2 ter dopustiti plačilo terjatve s prodajo solastniškega deleža, in sicer v vrstnem redu učinkovanja vknjižbe maksimalne hipoteke z ID omejitve ...“; v IV. točki izreka pa tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Oris zadeve_

1. Razmerje med pravdnima strankama izvira iz dveh kreditnih pogodb med banko (pravno prednico tožnice) in družbo, katere družbenica je bila toženčeva bivša soproga. Slednja je bila tudi porokinja in je na nepremičnini, katere edina zemljiškoknjižna lastnica je tedaj bila, ustanovila maksimalno hipoteko. Hipoteka je bila vknjižena preden se je na podlagi sodbe (šlo je za skupno premoženje) vknjižil toženec. Banka je tožnici odstopila terjatvi iz kreditnih pogodb in nanjo prenesla tudi hipoteko. Ta zdaj s hipotekarno tožbo od toženca zahteva, da dopusti plačilo terjatve. On pa z nasprotno tožbo uveljavlja ničnost pravnih poslov.

2. V nadaljevanju obrazložitve bo sodišče za pravdni stranki zaradi jasnosti uporabljalo poimenovanje iz osnovne (hipotekarne) tožbe.

_Odločitev sodišča prve stopnje_

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

I. odločilo da mora toženec kot hipotekarni dolžnik priznati, da je tožeča stranka upravičena zahtevati poplačilo terjatve 45.296,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 12.963,25 EUR kapitaliziranih obresti ter stroškov sodnega postopka, vse do najvišjega zneska 79.500 EUR, iz solastniškega deleža ½ nepremičnine ID znak parcela 0000 1032/2 ter dopustiti plačilo terjatve s prodajo solastniškega deleža;

II. zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več (upravičenost zahtevati poplačilo terjatve v višjem znesku),

III. zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se ugotovi 1. ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve, sklenjenega v notarskem zapisu pod opr. št. SV 824/13 z 31. 5. 2013, 2. ničnost cesijske pogodbe – pogodbe o potrditvi odstopa terjatev iz naslova kreditnih pogodb št.1 s 27. 9. 2012 in št. 2 z 31. 5. 2013 v delu, v katerem se nanaša na prenos maksimalne hipoteke, 3. ničnost zemljiškoknjižnega dovolila s katerim je bil izrecno in nepogojno dovoljen prenos maksimalne hipoteke na 1/2 deležu nepremičnine na tožečo stranko, 4. neveljavnost vknjižbe maksimalne hipoteke na tožečo stranko in njen izbris ter 5. neveljavnost vpisa maksimalne hipoteke upnice – pravne prednice tožeče stranke;

IV. Tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati 4.893,95 EUR pravdnih stroškov.

_Navedbe strank v pritožbenem postopku_

4. Toženec se zoper takšno sodbo pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje o obstoju terjatve, torej, da je o njej pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 281/2015 z 8. 5. 2015. Učinek pravnomočnosti te sodbe sodišče prve stopnje neobrazloženo razširi na toženca, ki ni bil stranka tistega postopka, s posplošeno navedbo, da vpis hipoteke učinkuje le na pravico do poplačila terjatve, ugotovitev obstoja terjatve pa ni in ne more biti del učinka vpisa hipoteke, saj se ugotavlja v postopku zoper vsakega dolžnika. Sodišče je tako tožencu odvzelo pravico podati ugovore zoper sam obstoj terjatve oziroma sodišče njegovih ugovorov o obstoju terjatve neutemeljeno ni upoštevalo.

Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne pojasni, kdaj je toženec pridobil lastninsko pravico, pridobil jo je 14. 10. 2014, torej pred izdajo sodbe v zadevi P 281/2015. Hipotekarna tožba v tisti zadevi je bila zaznamovana z učinkom od 20. 5. 2015, v tej zadevi pa z učinkom od 4. 12. 2017. Solastninsko pravico je tako pridobil pred zaznambo hipotekarne tožbe. Glede vprašanja (ne)razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti na singularnega naslednika v primeru stvarne pravice (hipoteke) na nepremičninah se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1156/2008 in II Ips 326/2017 ter sodbo VSL I Cpg 178/2018. Toženec je večkrat opozarjal, da je tožeča stranka dolžna pojasniti obstoj terjatve, pa tega ni storila. Glede na določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) te pomanjkljivosti ne bo mogla več odpraviti, zaradi česar toženec predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožnik graja tudi zaključke sodišče prve stopnje o (ne)prenosljivosti maksimalne hipoteke in s tem v zvezi o tem, koliko terjatev do A. A. je imela pravna prednica tožeče stranke.

Nazadnje pa nasprotuje še ugotovitvam o delnem poplačilu terjatve. Ni bil stranka stečajnega postopka po A. A., zato zanj sklep o končni razdelitvi, iz katerega izhaja, da je upnica prevzela ½ delež nepremičnine za prevzemno vrednost 33.000 EUR, ne učinkuje.

Ker je zastavni dolžnik, zanj veljajo določbe 200.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki jasno določa, da se za poplačilo terjatve, če ta presega vrednost prevzete nepremičnine, terjatev upnika šteje za poplačano do višine njene ugotovljene vrednosti. Če bo tožnica s hipotekarno tožbo uspešna, bo morala terjatev uveljavljati v izvršilnem postopku, za katerega veljajo določbe ZIZ in ne Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Namen instituta prenosa premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, po 374. členu ZFPPIPP ni v obogatitvi upnikov, pač pa v poplačilu terjatev s premoženjem, ki ga ni bilo mogoče unovčiti. Pritožnik se glede tega sklicuje na sklep VSL Cst 542/2019. 5. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na sklep VSL II Ip 224/2022 in vztraja, da ji obstoja terjatve in višine poplačila terjatve v stečajnem postopku ni treba še enkrat dokazovati. Glede maksimalne hipoteke pa pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bile nanjo prenesene vse zavarovane terjatve.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Tožničin tožbeni zahtevek temelji na določbi 153. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

8. Toženec je realni (hipotekarni) dolžnik, ni pa tudi osebni dolžnik. Tak dolžnik lahko nasprotuje uresničitvi hipoteke z ugovori, povezanimi s hipoteko; ker je hipoteka akcesorna zavarovani terjatvi, pa se lahko sklicuje tudi na ugovore, ki temeljijo na neobstoju zavarovane terjatve.1 Toženec je podal ugovore iz obeh navedenih sklopov.

_O ugovoru neobstoja zavarovane terjatve_

9. Navedbe tožnice o terjatvi, katere poplačilo bi bil dolžan toženec priznati iz zastavljene nepremičnine, so v bistvenem takšne: - da je banka z družbo, katere družbenica in porokinja je bila toženčeva nekdanja soproga, sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere je dala revolving kredit v višini 60.000 EUR, ki je kreditojemalki omogočal v okviru navedenega zneska opraviti poljubno število delnih oziroma vnovičnih črpanj kredita, kreditojemalka in porokinja pa sta se zavezali kredit, skupaj z vsemi stroški in obrestmi vrniti najkasneje do 1. 10. 2013, - da je bil sklenjen še dodatek h kreditni pogodbi, s katerim je bil znesek revolving kredita znižan na 45.000 EUR, - da kreditojemalka in solidarna porokinja obveznosti po kreditni pogodbi in dodatku do 1. 7. 2014 nista poravnali, - da je banka svojo terjatev zoper porokinjo uveljavljala s tožbo, vloženo 5. 2. 2015 v pravdnem postopku P 281/2015-I, v katerem je bilo porokinji naloženo, da mora iz naslova kreditne pogodbe tožnici plačati 51.058,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 45.296,36 EUR od 25. 12. 2014 in od zneska 5.762,23 EUR od 4. 2. 2015. 10. V prvi pripravljalni vlogi (red. št. 66 v spisu) je toženec navedel, da nikdar ni prejel nikakršnega pojasnila ali listine tožnice ali njene pravne prednice o temelju terjatve, zaradi česar se do nje ne more opredeliti, izrecno pa prereka njen obstoj že zato, ker tožnica pavšalno zatrjuje nastanek terjatve v okviru nekakšne kreditne pogodbe, hkrati pa ne pojasni niti kdaj niti na kakšen način naj bi se izvršila plačila kredita, pa tudi ne kdaj in na kakšen način sta jih glavna dolžnica in porokinja vračali. V drugi pripravljalni vlogi (red. št. 153 v spisu) pa še, da je trditveno in dokazno breme o obstoju terjatve na tožnici.

11. Na takšne ugovore se je tožnica (v vlogi na red. št. 79 v spisu, vloženi po prvem naroku glavne obravnave) odzvala s stališčem, da je obstoj in višino terjatve izkazala že večkrat, tako v tem kot v drugih postopkih in da sta navsezadnje pravdni stranki glede višine terjatve vezani na pravnomočno sodbo P 281/2015-I. 12. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da v pravdnem postopku P 281/2015-I ni sodeloval. Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama. Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke, da se izjavi, izhaja tudi zahteva, da lahko sodba veže le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati.2 Ustavno sodišče pojasnjuje, da lahko varstvo drugih ustavnih pravic in načel upravičuje obstoj določenih izjem, vendar je splošno pravilo, da iz načela kontradiktornosti izhaja, da sme sodna odločba, in v njej vsebovane ugotovitve sodišča, zavezovati samo tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila ta sodna odločba izdana. Osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe niti s tem, da bi se drugo sodišče v poznejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka.3 Širitev subjektivnih meja pravnomočnosti je torej izjema od splošnega pravila, dopustna le v posebej utemeljenih primerih, npr. v primeru pravnega nasledstva, enotnega sosporništva, pri sodbah glede izpodbijanja pravnih dejanj in ugotovitve (ne)obstoja prerekanih terjatev v stečaju, v statusnih sporih …4 Tožnica je res singularna naslednica banke – kreditodajalke, toženec pa ni pravni naslednik porokinje. Tožnica tega niti ni trdila, sodišče prve stopnje pa ne ugotovilo. Toženec je bil res kot lastnik v zemljiško knjigo vpisan kasneje kot porokinja in kasneje kot uveljavljana hipoteka, a na podlagi sodbe, s katero je bilo ugotovljeno skupno premoženje5, torej izvorno (originarno).

13. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženec imel možnost sodelovati ali je sodeloval v postopku P 281/2015-I. Tožnica toženčevim trditvam, da ni, ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo nobenih okoliščin, torej tudi ne posebej utemeljenih okoliščin, ki bi lahko povzročile širitev subjektivnih meja pravnomočnosti na toženca. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je toženec hipotekarni dolžnik, ker je bila njegova lastninska pravica vknjižena po vpisu maksimalne hipoteke, a to še ne pomeni, da ga zavezuje pravnomočna sodba o obstoju in višini terjatve, izdana v postopku, v katerem ni sodeloval. 14. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje večkrat opozarjal, da je tožnica dolžna pojasniti obstoj terjatve, pa tega ni storila. Mogoče je sicer ugotoviti, da terjatev izvira iz kreditne pogodbe, na podlagi katere je banka dala revolving kredit v višini 60.000 EUR, ki je kreditojemalki omogočal v okviru navedenega zneska opraviti poljubno število delnih oziroma vnovičnih črpanj kredita, ter da je bil znesek revolving kredita znižan na 45.000 EUR; ni pa tožnica navedla niti tega koliko črpanj kredita in v kakšni višini je banka izplačala kreditojemalki, niti koliko je ta vrnila. Obstoja in višine terjatve, katere poplačilo je dolžan toženec priznati iz zastavljene nepremičnine, niti sodišče niti toženec nista mogla preizkusiti. Ker je na to v postopku pred sodiščem prve stopnje opozarjal, sodišče ni (bilo) dolžno opraviti materialnega procesnega vodstva.

15. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Pritožbene trditve o (ne)prenosljivosti maksimalne hipoteke in o tem, da toženca ne zavezuje sklep o končni razdelitvi, iz katerega izhaja, da je upnica prevzela ½ delež nepremičnine za prevzemno vrednost 33.000 EUR, se tako kar se tiče hipotekarne tožbe izkažejo kot neodločilne.

_O ostalih pritožbenih navedbah_

17. Kolikor je to pravno pomembno za odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti cesijske pogodbe glede prenosa maksimalne hipoteke in s tem povezane tožbene zahtevke, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbene navedbe o neprenosljivosti maksimalne hipoteke niso utemeljene. SPZ besedno nerodno določa, da je prenos maksimalne hipoteke izključen. A to pravilo po novejših stališčih teorije in sodne prakse le pove, da se s prenosom posamezne terjatve na novega upnika ne prenese maksimalna hipoteka kot varovalna stvarna pravica. Ne izključuje pa splošnega pravila, po katerem s prenosom terjatve na novega upnika preide (se prenese) posamična hipoteka, ki je nastala (znotraj maksimalne hipoteke) v zavarovanje te terjatve.6 Ko iz poslovnega razmerja, zavarovanega z maksimalno hipoteko, nastane posamična terjatev, znotraj maksimalne hipoteke nastane (navadna) hipoteka v zavarovanje te terjatve.7 Tudi glede na namen določbe (ki je v varstvu upnika, ki je pridobil maksimalno hipoteko), se zdi takšna razlaga pravilna. Prenos hipoteke torej ni ničen.

18. Ostale navedbe pritožnika ob pojasnjenem niso pravno odločilne, zato višje sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

19. Pritožbeni očitki torej (razen glede obstoja terjatve) niso utemeljeni. Uradoma opravljen pritožbeni preizkus pa pokaže, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevkih iz nasprotne tožbe pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. V tem delu je zato pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo.

_Še o stroških_

20. Sprememba odločitve o pravdnih stroških je posledica delne spremembe sodbe. Po spremembi sodbe sta obe pravdni stranki uspeli v svoji obrambni vlogi in nista uspeli s tožbenimi zahtevki. Njun uspeh je torej delen, kar v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP utemeljuje odločitev, da krijeta vsaka svoje stroške postopka. Ker je za odločitev o pravdnih stroških odločilen končni uspeh v pravdi, ne pa uspešnost posameznih procesnih dejanj8, velja takšna odločitev tudi za stroške pritožbenega postopka.

1 Tako: Tratnik, M, Zastavna Pravica, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2022, stran 119. 2 Odločba ustavnega sodišča RS Up-3760/07, Ur. l. 28/09. 3 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-39/95. 4 Primerjaj dr. A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, stran 175 in 176. 5 Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje (v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) v pritožbenem postopku ni izpodbijana. 6 Primerjaj: dr. N. Plavšak, v: dr. N. Plavšak in dr. R. Vrenčur [ur.], Zastavna pravica, Zbirka Sodobno stvarno pravo, Planet GV, 2018, stran 133 in 134. 7 Primerjaj sklep VSL II Ip 2029/2019. 8 Mag. N. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 29.