Jedro

ZDR-1 v 44. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti plačilo za opravljanje dela, kar je podlaga za plačilo po dejansko opravljenem delu. Ker je tožnik dejansko opravljal delo delovnega mesta "režiser prvak", mora za tako opravljeno delo prejeti ustrezno plačilo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je toženka tožniku v spornem obdobju obračunavala in izplačevala nižjo plačo, določeno za delovno mesto "režiser", namesto pravilno za delovno mesto "režiser prvak".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: - da je toženka dolžna tožniku obračunati znesek 16.474,05 EUR bruto (po 1.098,27 EUR mesečno bruto za mesece od novembra 2016 do vključno januarja 2018), od tega zneska odvesti pristojnim institucijam predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske ter zakonske zamudne obresti od prisojenih mu neto razlik v plači za mesece od novembra 2016 do vključno marca 2017 od dne 24. 4. 2017 do plačila ter zakonske zamudne obresti od 16. dne v mesecu od prisojene mu neto razlike v plači preteklega meseca za mesece april 2017 do vključno januarja 2018. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka).

- da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 428,38 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno le v ugodilnem delu in izrek o stroških) se pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico.

Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 180. člen ZPP, ker je odločilo mimo tožbene trditvene podlage. Tožnik je tožbo vložil zaradi domnevne diskriminacije in zahteval odškodnino, sodišče pa je v nasprotju s tem odločilo, da gre za nekakšno dejansko zasedbo naziva prvak in je toženki naložilo v plačilo razliko v plači. Napačna je tudi odločitev, da tožniku pripada razlika v bruto plači v enkratnem znesku 16.474,05 EUR bruto, saj je razlika lahko le razlika v bruto zneskih po posameznih mesecih. Kljub pojasnilu, ki ga je sodišče podalo v oklepaju, to ni dovolj, ker izrek ni jasen in izvršljiv.

Tožnik je bil prvak od 1. 11. 2011 do 1. 11. 2016, torej za določen čas petih let, kot je bil izveden postopek in imenovanje. Tožnik je temu ustrezno prostovoljno sklenil tudi pogodbo, v zvezi s katero ni uveljavljal nobenega varstva pravic in se je torej strinjal s časovno omejitvijo. Po poteku te pogodbe pa je sklenil novo pogodbo za delovno mesto "režiser", ki ga je zasedal, preden je dobil naziv prvak. Zato je bila tožba vložena tudi prepozno, po poteku rokov za pravno varstvo.

Skladno s pravilnikom o postopku in merilih za zasedbo delovnih mest in 48.a členom ZUJIK se naziv prvak podeli za dobo 5 let. Pravice iz tega naziva gredo šele po imenovanju. Pri toženki je naziv sicer sistemiziran kot samostojno delovno mesto, vendar to ne pomeni, da pravice iz naslova naziva niso vezane na imenovanje, to pa na razpis in izpolnjevanje pogojev v razpisu. V tožnikovem primeru pa je sodišče odločilo, da razpis ni potreben, niti ugotavljanje pogojev in imenovanje v naziv ter da zadostuje, da je tožnik izpovedal, da je vrhunski režiser s številnimi nagradami. Kot nepomembno je štelo, da gre za samooceno tožnika, da po ... nagrad ni prejel in da je pred imenovanjem za prvaka ter po koncu obdobja opravljal isto delo režiserja. Tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za ponovno imenovanje za prvaka, vprašanje imenovanja pa sploh ni bilo predmet postopka, saj je tožnik uveljavljal diskriminacijo in ne dejanskega dela. Ker tožnik ni prvak, mu razlika v plači ne pripada. Višja plača je pogojevana z nazivom in ne delom. Delo prvaka režiserja in režiserja je enako, višja plača je le nagrada za posebne dosežke na določenem delovnem področju.

Sodišče prve stopnje celotno sodbo gradi na ugotovitvi, da režiser prvak režira najzahtevnejše žanre, režiser pa vse žanre. To je tudi edina razlika med opisoma delovnih mest. Tožnik naj bi bil upravičen do razlike v plači, ker naj bi režiral najzahtevnejše žanre, čeprav ni imenovan za prvaka. Sodišče pa spregleda, da gre za enako delo. Režiser, ki dela vse, režira tudi najzahtevnejša dela. Režiser prvak pa režira le najzahtevnejša dela. Če ima režiser možnost, da v določeni meri izraža svoje želje glede planov dela in v pretežni meri dela najzahtevnejša dela, to ne pomeni, da je postal prvak. To lahko nekdo postane le, če toženka objavi razpis, če režiser izpolni vsa merila in pogoje razpisa in če je imenovan za prvaka. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 180. členom ZPP ter po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage ter toženki zato odvzelo pravico do kontradiktornosti postopka. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je tožnik podal trditveno podlago, na podlagi katere je sodišče izbralo pravilno pravno podlago, da je ugodilo tožbenemu zahtevku.

6. Toženka pravilno navaja, da ZPP v tretjem odstavku 180. člena določa, da sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik nanjo ni vezan. To pomeni, da je pravna kvalifikacija zahtevka naloga sodišča, ki pa jo sodišče najde v trditveni podlagi tožeče stranke.

7. Tožnik je zahteval obračun bruto razlike v plači po 1.098,27 EUR bruto mesečno za obdobje 15 mesecev, in sicer od novembra 2016 dalje, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnik denarno terjatev zahteval kot odškodnino, ker naj bi bila toženka zanjo odgovorna, ker ga tudi za obdobje od 1. 11. 2016 dalje ni imenovala v naziv "režiser prvak", čeprav izpolnjuje vse pogoje za takšno imenovanje. Toženka naj bi na podlagi svojega pravilnika (A3) enkrat letno skladno s kadrovskim načrtom pripravila in objavila razpis za zasedbo delovnih mest, med njimi tudi za "režiser prvak". Pritožbeno sodišče se strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje (6. in 7. točka obrazložitve), da pravilnik toženki ne nalaga obveznosti za vsakoletno objavo razpisa delovnega mesta "režiser prvak", zaradi česar ni podano njeno protipravno ravnanje in tudi ne njena odškodninska odgovornost. Ker navedena odločitev ni pod pritožbo, jo tudi pritožbeno sodišče ni presojalo.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage. V zvezi z navedenim očitkom se pritožbeno sodišče sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-108/2004 z dne 8. 9. 2005, kjer je navedeno: "Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno, in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogajanja. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Sodnik je namreč dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi stranko, da manjkajoča dejstva navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenega odvetnika." Kot izhaja iz podatkov v spisu je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo vztrajal pri tožbi (torej tudi tožbenem zahtevku) in pri tem poudaril, da opravlja vsa dela in naloge, ki se opravljajo na delovnem mestu "režiser prvak" in bi zato moral zasedati to delovno mesto. Na vprašanje sodnice pa je pojasnil, da je tudi v vtoževanem obdobju opravljal enako delo, kot prej, ko je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "režiser prvak". Glede na te navedbe tožnika je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno štelo, da je bila podana trditvena podlaga, iz katere izhajajo odločilna dejstva za postavljeni tožbeni zahtevek. Za tak zahtevek pa je sodišče našlo pravno podlago v določilih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal vsa dela in naloge delovnega mesta "režiser prvak". Pritožba ima sicer prav, da to dejstvo tožniku še ne daje pravice, da bi "ponovno postal prvak". Mu pa daje pravico do plače, ki bi jo imel na tem delovnem mestu. Narava zahtevka do plačila razlike v plači izhaja tudi iz prepovedi diskriminacije (6. člen ZDR-1), kot je navedlo sodišče prve stopnje. Delodajalec je namreč dolžan delavcu zagotavljati enako obravnavo pri plačah in drugih osebnih prejemkih.

10. Poleg navedenega pa ZDR-1 v 44. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti plačilo za opravljanje dela, kar je podlaga za plačilo po dejansko opravljenem delu. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo delovnega mesta "režiser prvak", mora za tako opravljeno delo prejeti ustrezno plačilo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je toženka tožniku v spornem obdobju obračunavala in izplačevala nižjo plačo, določeno za delovno mesto "režiser", namesto pravilno za delovno mesto "režiser prvak".

11. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožniku višja plača ne pripada, ker je takšna plača pogojevana s podelitvijo naziva "prvak", česar pa sodišče ne more storiti. Kot izhaja iz določil Pravilnika (A3) z dne 12. 5. 2019 ima toženka sistemizirano posebno delovno mesto "režiser prvak", na katero je delavec imenovan s strani generalnega direktorja, v kolikor izpolnjuje določena merila. Plača torej ni pogojevana z nazivom, ampak s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "režiser prvak" oziroma opravljanjem dela na tem delovnem mestu. Sicer pa tudi v primeru, da bi bila plača pogojevana s podeljenim nazivom, bi delavec vseeno imel pravico do plačila za dejansko opravljeno delo.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da je izrek izpodbijanega dela sodbe nejasen in neizvršljiv. Iz izreka je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo bruto znesek 16.474,05 EUR, kar predstavlja mesečne bruto zneske razlik v plači po 1.098,27 EUR za obdobje od novembra 2017 do januarja 2018 (15 x 1.098,27 EUR). Od navedenega bruto zneska oziroma posameznih mesečnih bruto zneskov je toženka dolžna najprej odvesti predpisane davke in prispevke. Nato je dolžna tožniku izplačati neto znesek razlik v plači. Od mesečnih neto zneskov razlik za obdobje od novembra 2016 do vključno marca 2017 je dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 24. 4. 2017 (datum vložitve tožbe) dalje do plačila. Od neto mesečnih razlik za obdobje april 2017 do januar 2018 pa je dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec. Glede na navedeno je izrek sodbe razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe.

13. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).