Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kljub temu, da je odločba toženca z dne 30. 4. 2015 postala pravnomočna, in da je z njo pravnomočno odločeno, da tožniku preneha (s pravnomočno odločbo z dne 24. 8. 2004) priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo z dnem 6. 12. 2014, do preplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v obdobju od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015 ni prišlo, ker je bilo s citirano odločbo odločeno, da se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo ustavi z dnem 30. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da odločba z dne 30. 4. 2015 ne predstavlja podlage za izdajo izpodbijanih odločb toženca z dne 27. 10. 2015 in z dne 20. 8. 2015 o ugotovitvi preplačila za obdobja od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015 in jih kot nepravilni in nezakoniti pravilno odpravilo.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku ugodilo in izpodbijani odločbi toženca št. ... z dne 27. 10. 2015 in št. ... z dne 20. 8. 2015 odpravilo.
2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zato, ker je v konkretnem primeru prišlo do prenehanja pravice do nadomestila z dnem 6. 12. 2014, toženec v izpodbijani odločbi z dne 20. 8. 2015, potrjeni z odločbo z dne 27. 10. 2015, pravilno odločil, da je nastalo preplačilo že v obdobju od 7. 12. 2014 dalje, saj za izplačilo te dajatve ni bilo več pravne podlage. Nadalje navaja, da dejstvo, da je toženec tožniku pravico do izplačila starostne pokojnine priznal šele od 6. 5. 2015 in ne že od 6. 12. 2014, ko je tožnik dejansko izpolnil pogoje, ne more vplivati na odločitev obsega in obdobja preplačila. Toženec je v obrazložitvi izpodbijane odločbe o ugotovitvi preplačila z dne 20. 8. 2015 tudi pojasnil, da je bila tožniku pravica do starostne pokojnine priznana od 6. 5. 2015 dalje in da je do ustavitve nadomestila oziroma preplačila prišlo zaradi dejstva, ker je tožnik izpolnil pogoje za starostno pokojnino. Določba šestega odstavka 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) jasno določa, da z dnem izpolnitve pogojev za starostno pokojnino pravica do nadomestila iz invalidskega zavarovanja preneha. Glede na zakonsko dikcijo, ki ne govori o priznanju ali izplačevanju pravice do starostne pokojnine, ampak o dnevu izpolnitve pogojev, je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče ugotoviti preplačila za čas od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015. Ker pogoj za izplačevanje nadomestila od 7. 12. 2014 dalje ni bil več izpolnjen, je toženec pravilno ugotovil obstoj preplačila za obdobje od 7. 12. 2014 dalje. Dejstvo, da se lahko preplačilo ugotovi za nazaj, torej za celotno obdobje, ko ni bilo več izpolnjenih pogojev, je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 29/2016 z dne 17. 5. 2016. Sodišče prve stopnje bi tako v zadevi moralo dejansko presoditi, ali so od 7. 12. 2014 še bili izpolnjeni pogoji za izplačevanje nadomestila. Ker le-ti glede na določbo šestega odstavka 126. člena ZPIZ-2 niso bili več izpolnjeni, je odločitev toženca v izpodbijani odločbi pravilna. Meni, da določba šestega odstavka 126. člena ZPIZ-2 v konkretnem primeru dejansko pomeni odpad pravne podlage in posledično nastop dejanskega stanja po prvem odstavku 194. člena ZPIZ-2, ki določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. V zvezi z razlago sodišča prve stopnje, da odločba z dne 30. 4. 2015 ne predstavlja pravne podlage za izdajo izpodbijanih odločb o ugotovitvi preplačila pripominja, da je sodna praksa tudi že zavzela stališče, da ima toženec možnost, da uveljavlja vračilo preveč oziroma neupravičeno izplačanih dajatev za celotno obdobje, ko zavarovanec za tako dajatev ni več izpolnjeval pogojev in to celo ne da predhodno odloči o ustavitvi izplačevanja, ampak že takoj z izdajo odločbe o ugotovitvi preplačila po pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Odsotnost pravne podlage je toženec v izpodbijani odločbi o ugotovitvi preplačila z dne 20. 8. 2015 tudi utemeljil. Vztraja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo ter nepravilno odločilo, ko je izpodbijani odločbi toženca z dne 27. 10. 2015 in z dne 20. 8. 2015 odpravilo.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 27. 10. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 8. 2015 o ugotovitvi preveč izplačanega nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev v znesku 2.084,42 EUR za čas od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik, ki je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, na podlagi odločbe toženca št. ... z dne 24. 8. 2004 priznano pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 16. 1. 2004 dalje. Pri ugotavljanju pogojev za starostno pokojnino je toženec z informativnim izračunom z dne 29. 4. 2015 najprej ugotovil, da tožnik pogoje za starostno pokojnino izpolnjuje 29. 4. 2015. Kasneje pa je na podlagi dokumentacije ugotovil, da tožnik pogoje izpolnjuje že 6. 12. 2014. Toženec je o tem z dopisom z dnem 30. 4. 2015 obvestil tožnika, hkrati pa še, da mu bo izplačevanje nadomestila ustavljeno z dnem 30. 4. 2015. Z odločbo izdano istega dne, to je 30. 4. 2015 je toženec to tudi storil in odločil, da tožniku preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na ustrezno delo z dnem 6. 12. 2014, ko je izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, hkrati pa je še odločil, da se izplačevanje nadomestila ustavi z dnem 30. 4. 2015. 7. Toženec je s citirano odločbo z dne 30. 4. 2015 odločil, da tožnik ni upravičen do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo od datuma izdaje odločbe, to je od 30. 4. 2015 dalje in torej za naprej. S to odločbo je toženec tožniku ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo z dnem 30. 4. 2015 tako, da do preplačila nadomestila za obdobje od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015 ni prišlo, čeprav je toženec hkrati z odločbo z dne 30. 4. 2015 odločil, da tožnik nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo od 6. 12. 2014, ko je izpolnil pogoje za starostno pokojnino (šesti odstavek 126. člena ZPIZ-2). Sodišče prve stopnje je dodatno ugotovilo, da je bila tožniku pravica do starostne pokojnine priznana šele z odločbo št. ... z dne 4. 8. 2015 od 6. 5. 2015 dalje.
8. Ne glede na to, da je odločba toženca št. ... z dne 30. 4. 2015 postala pravnomočna in da je z njo pravnomočno odločeno, da tožniku preneha (s pravnomočno odločbo z dne 24. 8. 2004) priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo z dnem 6. 12. 2014, do preplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v obdobju od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015 ni prišlo, ker je bilo s citirano odločbo odločeno, da se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo ustavi z dnem 30. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da odločba z dne 30. 4. 2015 ne predstavlja podlage za izdajo izpodbijanih odločb toženca z dne 27. 10. 2015 in z dne 20. 8. 2015 o ugotovitvi preplačila za obdobja od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015 ter jih posledično na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) kot nepravilni in nezakoniti odpravilo. V obravnavanem primeru ni nepomembna tudi odločba z dne 4. 8. 2015 o priznanju pravice do starostne pokojnine šele od 6. 5. 2015. Ker ne gre za identični primer, se pritožba neutemeljeno sklicuje na zadevo VDSS, opr. št. Psp 568/2013 z dne 9. 1. 2014 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 4/2014 z dne 16. 6. 2014. 9. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.