Jedro

Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.

Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).

Izrek

I. Pritožbi tretje tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu III. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev delovnega razmerja tožnika s tretjo toženo stranko, in v prvem odstavku IV. točke, V. točki ter prvem odstavku VI. točke izreka spremeni tako, da se sodba v tem delu na novo glasi: „III. Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnika s tretjo toženo stranko od 12. 6. 2017 dalje, za opravljanje dela luško transportnega delavca za poln delovni čas 40 ur tedensko.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tretja tožena stranka dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in mu od 12. 6. 2017 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od tega bruto razlike v plači v višini: - za sorazmerni del meseca junija 2017 561,83 EUR, nato pa od vključno julija do vključno decembra 2017 mesečno po 1.818,05 EUR, - za leto 2018 mesečno razliko v višini 1.312,76 EUR, - za leto 2019 mesečno razliko v višini 1.394,02 EUR, od bruto razlik obračunati in za tožnika vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tretja tožena stranka dolžna tožniku od 1. 1. 2020 pa do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel pri tretji toženi stranki, če bi delal, med temi tudi plačo, zmanjšano za prejete plače pri drugem delodajalcu, oziroma nadomestilo plače za brezposelnost, v roku 15 dni.

VI. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tretja tožena stranka dolžna tožniku iz naslova razlike regresa za letni dopust za leto 2017 od zneska 201,27 EUR, za leto 2018 od zneska 375,21 EUR in za leto 2019 od zneska 470,07 EUR obračunati akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneska za leto 2017 tečejo od 24. 3. 2017, od zneska za leto 2018 tečejo od 1. 7. 2018 in od zneska za leto 2019 tečejo od 22. 6. 2019 dalje do plačila, v roku 15 dni.“

II. V ostalem se pritožba tretje tožene stranke zavrže, pritožba tožnika pa v celoti zavrne ter se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prve toženke tožniku z dne 28. 11. 2019 (I. točka izreka) in ničnost pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko z dne 12. 6. 2017 in z dne 11. 9. 2017 (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da delovno razmerje tožnika ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz točke I izreka, temveč da je bil tožnik v delovnem razmerju s tretjo toženko od 12. 6. 2017 dalje, za opravljanje dela luško transportnega delavca za poln delovni čas 40 ur tedensko (III. točka izreka). Tretji toženki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 12. 6. 2017 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od tega bruto razlike v plači za sorazmerni del leta 2017 in za leti 2018 in 2019 v višini, navedeni v izreku sodbe, od bruto razlik obračunati in za tožnika vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek IV. točke izreka); višji zahtevek, in sicer za bruto plačo do višine mesečno 1.900,00 EUR, do 13. plače do višine 1.900,00 EUR, gospodarnosti do višine 2.000,00 EUR, poslovne uspešnosti za leto 2019 do višine 1.520,00 EUR, pa je zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Nadalje je tretji toženki naložilo, da je dolžna tožniku od 1. 1. 2020 pa do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel pri tretji toženki, če bi delal, med temi tudi plačo, zmanjšano za prejete plače pri drugem delodajalcu, oziroma nadomestilo plače za brezposelnost (V. točka izreka). Tretji toženki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova razlike regresa za letni dopust za leto 2017 od zneska 201,27 EUR, za leto 2018 od zneska 375,21 EUR in za leto 2019 od zneska 470,07 EUR obračunati akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek VI. točke izreka); višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust pa je zavrnilo (drugi odstavek VI. točke izreka).

S sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in tretjo toženko od 4. 5. 2015 do 13. 3. 2017 in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje (1. točka izreka), ter v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko z dne 4. 5. 2015, in v delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi (2. točka izreka). Sklenilo je še, da sklep o stroških postopka izide po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari (3. točka izreka).

2. Zoper odločitev v III. in IV. točki izreka sodbe ter v 1. in 2. točki izreka sklepa se pritožuje tožnik. Pritožuje se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožbeni zahtevek ni pravočasen za celotno vtoževano obdobje, saj uporaba tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 za obdobje od 4. 5. 2015 do 13. 3. 2017 ne pride v poštev. Tožnik namreč ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ampak zgolj ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pri čemer je tožbeni zahtevek vložen znotraj petletnega zastaralnega roka. Posledično je iz istih razlogov sklep nezakonit tudi v delu, v katerem je sodišče zavrglo zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko. Nadalje meni, da tudi če bi bila odločitev sodišča prve stopnje o uporabi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 pravilna, odločitev o denarnem zahtevku za obdobje od 4. 5. 2015 do 13. 3. 2017 ob uporabi 62. člena ZDR-1 ni vezana na pozitivno odločitev o predhodnem vprašanju obstoja delovnega razmerja s tretjo toženko. Nadalje se pritožuje zoper odločitev o višini dosojenih denarnih zneskov razlik v plači. Meni, da bi moralo sodišče pri izračunu višine plače upoštevati specifiko A. delavcev ter tretji toženki naložiti, da v svojem programu naredi izračun plač za tožnika, prav tako pa bi moralo sodišče postaviti predlaganega izvedenca finančne stroke. Meni tudi, da ne obstoji nobena podlaga za upoštevanje že prejetih izplačil. Dodaja še, da je zahteval izpolnitev tožbenega zahtevka v 8-dnevnem izpolnitvenem roku.

3. Tretja toženka pa se pritožuje zoper sodbo v celoti, iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožba vložena prepozno, saj je bila vložena več kot 30 dni po seznanitvi tožnika s prenehanjem zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi. Izvedeni dokazi ne dokazujejo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana s strani prve toženke, antidatirana. Nadalje navaja, da nobena od pogodb, ki sta jih sklenila tožnik in prva toženka, ni nična. Morebitna ničnost pogodbe o zaposlitvi pa se ne more raztezati na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi obstajali elementi delovnega razmerja med tožnikom in tretjo toženko. Tožnik se je prostovoljno vključil v delovni proces pri prvi toženki, pri kateri je za plačilo, osebno in nepretrgano opravljal delo. Izpodbija tudi odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Trditveno in dokazno breme glede vtoževanih terjatev po višini je bilo na tožniku, ki v zvezi s tem ni podal ustreznih trditev in ni predložil ustreznih dokazov. Zaključuje, da je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se ne ugodi predlogu za odločitev po 118. členu ZDR-1. 4. Tožnik je odgovoril na pritožbo tretje toženke, tretja toženka pa na pritožbo tožnika. V odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tretje toženke pa je delno utemeljena, delno pa nedovoljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP sodbo in sklep preizkusilo v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar je predmet delne spremembe sodbe.

O pritožbi tretje toženke:

7. Tožnik je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zoper tretjo toženko utemeljeval z navedbami, da so kljub formalno sklenjenima pogodbama o zaposlitvi s prvo toženko elementi delovnega razmerja obstajali v razmerju do tretje toženke, pri čemer so bile njegove pravice glede plačila za delo manj ugodne od pravic delavcev, zaposlenih pri tretji toženki.

8. Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki. To niti ni odvisno od odločitve o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi. Določbi drugega odstavka 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ter 18. člena ZDR-1 nista namenjeni temu, da se delavcu, ki že ima delovno razmerje, (poleg ali namesto tega) prizna drugo delovno razmerje. Namenjene so varstvu tistih, ki niso v delovnem razmerju. Če pa so delavcu kršene pravice iz delovnega razmerja, ima možnost od delodajalca zahtevati odpravo teh kršitev (200. člen ZDR-1), ne pa ugotovitve obstoja delovnega razmerja od tretje osebe.

9. Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tretje toženke delno ugodilo in sodbo v delu III. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev delovnega razmerja tožnika s tretjo toženko, in v prvem odstavku IV. točke, V. točki ter prvem odstavku VI. točke izreka spremenilo tako, da je zahtevke v tem delu kot neutemeljene zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem (glede odločitve v I. točki in II. točki izreka ter v delu III. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev, da delovno razmerje tožnika ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz I. točke izreka) pa je pritožbo tretje toženke kot nedovoljeno zavrglo, saj tretja toženka za pritožbo zoper odločitev, ki se nanaša na delovno razmerje med tožnikom in prvo toženko, nima pravnega interesa (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP).

O pritožbi tožnika:

11. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper sklep o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in tretjo toženko od 4. 5. 2015 do 13. 3. 2017 in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, ko je imel tožnik sicer sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z drugo toženko (1. točka izreka sklepa). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega tožnik navaja oziroma uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 zahteva od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju sodno varstvo v določenem roku. Ko pa razmerje, za katerega tožnik uveljavlja oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja, že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo le v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, torej v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 70/2013). Čeprav določba tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, iz katere se črpa zaključek o 30-dnevnem prekluzivnem roku, res ne omenja sporov o obstoju, sklenitvi in trajanju delovnega razmerja, ampak le odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter druge načine prenehanja delovnega razmerja, na kar opozarja pritožba, je sodna praksa povsem jasna – navedeni rok za vložitev tožbe velja tudi za te spore.

12. Ker tožnik tožbe ni vložil v roku 30 dni po tem, ko je dne 13. 3. 2017 (s koncem delovnega razmerja z drugo toženko) prenehal za tretjo toženko opravljati delo, v zvezi s katerim uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in tretjo toženko od 4. 5. 2015 do 13. 3. 2017 in posledično na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, pravilno kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko z dne 4. 5. 2015 (2. točka izreka sklepa), saj tožnik za obravnavo (le) tega zahtevka ni imel pravne koristi (prvi odstavek 274. člena ZPP).

13. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ob uporabi 62. člena ZDR-1 odločati vsaj o denarnem zahtevku za obdobje od 4. 5. 2015 do 13. 3. 2017. Skladno s šestim odstavkom 62. člena ZDR-1 je uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren. Tožnik bi torej moral za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja primarno tožiti svojega delodajalca – drugo toženko, šele v tem primeru bi lahko (subsidiarno) uveljavljal zahtevke za izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja od tretje toženke.

14. Glede na navedeno in ker tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko že po temelju ni utemeljen, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v celoti zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Čeprav je tretja toženka s pritožbo v pretežnem delu uspela, krije tudi ona sama svoje stroške pritožbenega postopka, skladno z določilom petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.